Zgodbe iz vasi, ki jih je vzel gozd (FOTO in VIDEO)

"Vsakič, ko pridem, me zaboli srce, ker imam v spominu, kakšna vas je to bila," z zanosom govori Zoran Jerončič, medtem ko zremo v kamnite skelete tega, kar so nekoč bile hiše, hlevi in kleti vasi Hoščina. Podrte zidove preraščata mah in bršljan, lični sivi portali, ki so nekoč podpirali okna in vrata ležijo razmetani naokrog. Vas, kjer je živela ena družina, je v večni počitek vzel gozd in jo varno skril pod zeleni obok. Na deblo mladega drevca je privezana živo rdeča tablica z naslovom Lig 58.

Hoščina je ena od vasi v dolini reke Idrije na skrajnem zahodu Slovenije. Reka, ki je ne smemo zamenjati z Idrijco, izvira pod hriboma Klobučar in Ježa, nato pa teče po obronkih Kolovrata mimo Goriških brd do Furlanske nižine, kjer se izlije v Ter. Če bi 65 vasem, ki so v minulih stoletjih nastale v dolini, prišteli še tiste v višje ležečih predelih, bi dobili številko 73. "Zdaj jih je ostalo okoli 23, še tiste pa so bolj tako," pove Zoran Jerončič in doda, da je na začetku prejšnjega stoletja v dolini živelo med 1.500 in 1.700 ljudi. Zdaj jih je le še 173.

Jerončič je doma iz Melinkov v dolini Idrije. Po Sloveniji je verjetno bolj poznan kot odbojkarski trener in komentator, a na Goriškem ga poznamo tudi kot strastnega čuvaja in natančnega popisovalca preteklosti na Kolovratu ter v dolini Idrije. Skupaj s pokojnim očetom Francem Jerončičem sta o tem koščku sveta napisala šest knjig in v Melinkih postavila etnološko-rezbarsko zbirko. Zarjaveli naboji, kosi granat, fotografije množice grobov in kad iz vojaške bolnišnice pričajo, da je bilo v času prve svetovne vojne tu prvo zaledje italijanske vojske na soški fronti. Cigaretnica, medalje, nahrbtnik in prerešetan kamen, ki je Francu Jerončiču v partizanih rešil življenje, spomni, da tudi druga svetovna vojna teh krajev ni zaobšla.

Nepregledna vrsta lično zloženega orodja nam medtem da jasno vedeti, kako se je tu mesil vsakdanji kruh. Glavno je bilo kmetijstvo. Kot pojasnjuje Zoran Jerončič, je bilo na reki Idriji in njenih pritokih 25 mlinov, kjer so ljudje mleli žito, koruzo in kostanj. "Zato nam v dolini rečejo burice. To je namreč ime za kuhan kostanj," pravi. Domačini so redili živino, v nekaterih vaseh tudi sviloprejke, ki so jih krmili z listi murve. Zelo pomemben je bil tudi zaslužek od prodaje pridelkov v Čedad, ki je od doline Idrije oddaljen kakih 23 kilometrov. Ljudje so tedensko ali nekajkrat mesečno prodajali maslo, žganje in kakšno kokoš, v Benečiji pa so tudi kupovali tisto, česar doma niso imeli. Tak način življenj, v katerem je primat imelo kmetijstvo, je zdržal vse do konca 50. let prejšnjega stoletja.

Po koncu druge svetovne vojne in določitvi meje leta 1948 je reka Idrija postala mejna reka. Njen levi in desni breg sta bila prvič v zgodovini ločena. Kot pravi Jerončič, meja ni bila povsem neprodušna, a se v Čedad in Benečijo ni več dalo kar tako. Še posebej ne z domačimi izdelki za prodajo. Ljudje so nekaj let še vztrajali, a pozornost so že preusmerili proti Soški dolini, kjer se je razvijala industrija. Do tja je bilo daleč. Kot pripoveduje Jerončič, so ljudje iz doline Idrije do Salonita v Anhovem pešačili tudi po tri ure. Mnogi so se zato začeli seliti v Soško dolino. "Življenje je postalo pretežko. Nisi mogel več preživeti samo s tistim, kar si doma pridelal," pojasni Jerončič.

Vas, kot v pravljici: "Še zdaj jo imam pred očmi"

Prav to je bil tudi razlog, da je pred približno 65 leti iz Hoščine odšla družina Maver. Kot pravi sogovornik, je težavo poleg preživetja predstavljala tudi pot v šolo. Do četrtega razreda so otroci obiskovali šolo v Ligu, kamor so pešačili po 40 minut v eno smer, nato pa so morali v Kanal ob Soči. Tja jih je iz Liga vozil avtobus. Tudi zato se je družina preselila bližje Ligu, v vas Melinki.

Zoran ima na Hoščino lepe spomine. Tam je bil vsaj enkrat tedensko, saj je družina imela sinove njegovih let, s katerimi se je igral. Spomni se, kako sta nekoč z enim od Mavrovih fantov zlezla v lesen voziček in se spuščala po klancu. "Med enim spustom pa smo se zaleteli v zid in zlomili leseno kolo vozička," pove in nam nato razkaže vas.

Ko smo hodili med drevjem, bršljanom in grmičevjem, je bilo kar težko verjeti Zoranovim besedam. "Imeli so stanovanjsko hišo, hlev in pajštvo oziroma sušilnico sadja. Tam je bila klet. Stanko Hoščku, kot smo mu rekli, je imel tako vino ... Tu je bilo kot v Brdih," je opisoval z zanosom. Mavrove, ki so se preživljali s kmetijstvom, je opisal kot natančne in skrbne ljudi. "Ni ostala niti trava, tudi s fauččem (majhnim srpom) so jo porezali. Vas imam v spominu kot v pravljici. Zdaj jo imam pred očmi," sklene.

V Hoščini je bil ob potoku Melinšček postavljen tudi mlin, o katerem Zoran Jerončič več pove v spodnjem videoposnetku.

Pod vasjo se ustavimo pri tolmunu na Idriji. "Po domače smo mu rekli Hoščku verin ali pa kar wcka," pravi Jerončič. Pod gladino je prav tedaj zaplavalo nekaj ribic. "Nekoč so bile tu velike ribe. Prepovedano jih je bilo loviti, zato so se domačini znašli," začne pripovedovati. Ribe so takrat lovili z eksplozivom. Eksplozija je pobila ribe, ki so priplavale na gladino, ljudje pa so jih nato pobrali. Italijanski policisti in orožniki, ki so nadzorovali mejo na Idriji, pa so imeli en star, težek motor. Med vožnjo mu je vsake toliko v izpuhu močno počilo. Tako so domačini, da ne bi pritegnili pozornosti jugoslovanskih vojakov, eksploziv v reko vrgli takrat, ko je mimo priropotal italijanski motor.

Po letu 1948 je meja na Idriji postala tudi ločnica vzhodnega in zahodnega bloka, zato so jo na obeh straneh dodobra zastražili. Na eni strani reke so po gozdnih poteh patruljirali jugoslovanski graničarji, na drugi italijanski orožniki.

Prva stran Drave in vojaki, ki "pitajo" vodnika

Zoran nas odpelje pod vas Kostanjevica, kjer na travniku zagledamo podirajočo se stavbo. Na pročelju času kljubuje zbledela peterokraka rdeča zvezda, na razglednem stolpu pa napis 'Živeo prvi maj'. "To je bila ena od šestih karavel v tej dolini," pove. V njej so bili nastanjeni jugoslovanski graničarji. Kot se spominja, z njimi niso imeli težav. Vojska je v vaseh pogosto pomagala pri delu, mladi fantje s Kolovrata pa so pogosto hodili v karavle in z vojaki igrali odbojko ali nogomet.

Vojaki so se vsakih 10 mesecev zamenjali, novinci pa domačinov niso poznali. "Ko sva šla nekoč z očetom k reki pogledat, kje so krave, nas je mlad vojak z dvignjenimi rokami privedel do karavle. Pripeljal nas je kot neke neznance, a nato nas je vodnik prepoznal in pustil. To je pač nevednost mladega vojaka," se spominja Jerončič in nam takoj za tem pove zgodbo o Francu in Pepotu, ki sta iz ene od idrijskih vasi šla po seno v obmejni pas. Graničar ju je ustavil in zahteval, da pokažeta pisno dovoljenje. Nista ga imela, a Pepo se je znašel. V žepu je odtrgal prednjo stran škatlice cigaret Drava in jo pokazal graničarju. Ta ga je spustil naprej, Franc pa je moral nazaj v vas.

Svoje je naredila tudi jezikovna ovira, saj domačini srbohrvaško niso znali. Zoran nam pove prigodo neke ženske, ki je v eni od vasi nekaj spraševala vojaka. Ta ji je odvrnil: "Ne znam, pitat ću vodnika (Ne vem, vprašal bom vodnika)." Ženska pa mu je takoj pribila: "S čim ga boš pa pital, saj je že tako okrogel."

Dolina Idrije je bila v tem času idealen teren za pobeg v Italijo. "Eni so bežali zaradi političnih razmer, drugi zaradi dela," pojasni Jerončič. Ljudje so bili iznajdljivi. Kot pripoveduje sogovornik, so nekateri graničarje prepričali, da imajo obolelo kravo, ki jo bo ozdravila reka Idrija. Kravo so jim dovolili odpeljati v vodo, ko pa so vojaki odšli, so domačini pobegnili na drugo stran. Ponoči pa so nekateri vojake prelisičili tako, da so na palico privezali prižgano svetilko in šli proti reki. Ko so vojaki od daleč opazili svetlobo, so zavpili "stoj", ubežnik pa jim je odgovoril, da se je ustavil. "Nato pa si palico zapičil v tla in zbežal," doda Zoran.

Kljub temu pa beg čez mejo ni bil enostaven in več primerov na Idriji se je končalo s streljanjem jugoslovanskih vojakov ter tudi smrtjo katerega od ubežnikov. Starejši prebivalci teh krajev se spominjajo tudi smrti neke deklice, ki se je igrala pri reki, graničar pa jo je ustrelil.

Blizu Kostanjevice sameva vas Greben. Ime je dobila po skalnem grebenu, ki se začne pod vasjo in prek Idrije sega tudi na desni breg doline. Zaradi dobre zaščite so Italijani med prvo svetovno vojno za njim postavili vojaško bolnišnico in pokopališče. V Grebnu sta živeli dve družini. Pri Obrilovih je živela družina Mugerli, pri Tončevih pa je živela družina Grebenjak. Iz te družine je bila tudi mati Zorana Jerončiča. "Znano je bilo, da so v vasi imeli veliko sadja. Zaradi strmine je bilo nekaj manj sena za živino, a so imeli tudi to," razloži.

Vas nad grebenom, iz katere je prišla kanalska odbojka

Visoki družinski hiši sta prazni. Sicer še imata streho, a sta že močno preraščeni s srobotom in bršljanom. Kmetijska poslopja je zob časa bolj načel. Streha velikega hleva se je sesedla sama vase in naokoli razmetala tramove. Betonsko ograjo na robu prepada komajda še opaziš.

Posebnost Grebna pa je tudi ta, da so tu živeli predniki številnih znanih slovenskih odbojkarjev in odbojkaric. "Kanalska odbojka je prišla iz Grebna. Predniki Gregorja Jerončiča, Andreja Berdona, Aleksa Berdona, Patricije Bukovec Mori in Eve Pavlović Mori vsi izhajajo iz Tončeve hiše," razlaga Zoran. Kot pravi, se je ena družina čez čas preselila v Kostanjevico, druga pa je v Grebnu ostala še nekaj časa. "Zdaj so večinoma že pomrli, kar nekaj sem jih poznal. Tudi ta vas sameva kot še veliko vasi na Kolovratu," doda.

Srčna varuha duše zapuščenih krajev

V nekaj urah, ki smo jih preživeli z Zoranom, je bilo njegovo navezanost na domače kraje in željo po ohranjanju njihove duše nemogoče spregledati. V marsikaterem pogledu je podoben očetu Francu, ki je v skoraj stotih letih svojega življenja izkusil trdo kmečko življenje, težko obdobje fašizma in druge svetovne vojne, partizanstvo, modernizacijo in umiranje krajev vzdolž reke Idrije. Spomin nanje je skušal ohraniti na vse načine.

Čeprav so mu zaradi političnega delovanja na regionalni ravni ponudili stanovanje v Šempetru pri Gorici, ga ni sprejel. "Rekel je, da ne bo nikoli zapustil Kolovrata, da nikoli ne bo šel proč in da je tu njegovo življenje. Kar je potem ustvaril in posvetil kraju vse pove, kako rad ga je imel," pove njegov sin Zoran.

Tudi on je tej dolini dal ogromno. V knjigah je popisal in lociral vse vasi v dolini Idrije. Tudi tiste, ki jih je gozd povsem prerasel in jih je več dni iskal tako, da je sledil znamenjem narave. "Vsaka vas, pa tudi, če sta ostala samo še dva kamna, ima svojo zgodbo," pravi.

Iz domačih Melinkov ga je drugam popeljala odbojka. Danes živi v Novi Gorici, kot trener odbojke pa deluje v Logatcu. Kljub natrpanemu urniku je vsaj enkrat tedensko v rodni vasi. "Težko je reči kje si doma. Včeraj so me vprašali v Logatcu, od kod sem doma. Odgovoril sem jim, da v Melinkih 5, ne pa na Kidričevi ulici v Novi Gorici," sklene.