Vojna ob "vratih žalovanja", ki ugaša življenja in bi nas lahko še bolj udarila po žepu

Ožina Bab el-Mandab, ki povezuje Rdeče in Arabsko morje, nosi pomenljivo ime. V slovenščino bi ga lahko prevedli kot vrata žalovanja. Takšno ime je dobila zaradi plitvih grebenov, spremenljivih vetrov in divjih tokov, ki otežujejo plovbo. Ob teh pomorskih "vratih" žalujejo tudi danes, a ne zaradi naravnih dejavnikov.

V začetku septembra je jemenska uporniška skupina Ansar Allah, ki jo bolje poznamo kot hutijevce, sprožila bliskovito ofenzivo proti silam mednarodno priznane jemenske vlade. Zasedli so skoraj celotno obalo Jemna ob Rdečem morju in dokončno prevzeli nadzor nad ožino Bab el-Mandab. Ladijski promet skoznjo so že leta 2023 skoraj popolnoma zaustavili z droni, raketami in prestrezanji. Sedaj bi ladje lahko v šahu držali kar z obale.

Učinke hutijevske zasedbe rdečemorske obale in morebitnega zaprtja ožine Bab el-Mandab bi občutili vsi. Skozi ožino, ki nato vodi do Sueškega prekopa, gre približno 10 odstotkov svetovne pomorske trgovine in približno 30 odstotkov svetovnega kontejnerskega prometa. Skoznjo gre tudi okoli 10 odstotkov vseh svetovnih pošiljk surove nafte.

Kaj bi blokada še ene pomembne ožine pomenila za Evropo?

Kot je za N1 opozoril nekdanji diplomat in analitik Denis Mancevič, teh številk ne gre gledati samostojno, saj vojna v Ukrajini, popolni odklop Evrope od ruskih energentov ter ne povsem odprta Hormuška ožina učinke morebitnega zaprtja Bab el-Mandaba še povečujejo. V tem primeru bodo trpeli številni sektorji. "Tudi če govorimo o klasični blagovni menjavi dobrin splošne porabe, bodo dostave dražje, kar se bo prelivalo v zamude v dobavnih verigah in dodatnih stroških," je orisal sogovornik.

Največji izzivi po njegovih besedah čakajo energetski sektor, s katerim so povezani tudi mnogi drugi. Kot je pojasnil analitik, bi precej trpele azijske države, ki kupujejo savdsko nafto. Savdska Arabija jo sedaj izvaža le skozi Sueški prekop, ki pa je za največje tankerje, ki jih posredniki najraje uporabljajo, preozek. Poleg tega pa se dostavna pot do Azije ob izključitvi Sueškega prekopa močno podaljša in podraži.

V Evropi takih logističnih težav ne bi občutili, a težave azijskih držav bodo po Mancevičevih besedah vplivale tudi na nas. "Azijski trgi tekmujejo z evropskim trgom za proste količine surove nafte, derivatov in utekočinjenega zemeljskega plina (LNG). Če imajo azijski trgi težave z dostopom do energentov, bodo preprosto dvigovali cene in mi jih bomo občutili," je orisal. Ob tem je dodal, da bi se višja cena zemeljskega plina poznala tudi pri višji ceni elektrike.

Mancevič je še opozoril, da cene surove nafte trenutno niso zgodovinsko visoke, in bi lahko bile, glede na velik trenutni izpad, še višje. Kot je poudaril, trg surove nafte v zadnjih mesecih pomembno uravnotežuje Kitajska, ki je spomladi zaradi vojne v Iranu zmanjšala uvoz nafte. "Kitajska je preprosto tako velik nabavni trg s tako velikimi državnimi in komercialnimi zalogami surove nafte, da lahko balansira trg, če zmanjša povpraševanje," je dodal.

Prevzem nadzora nad tako pomembno ožino je strateškega pomena za hutijevce. Kot je za N1 pojasnil docent in predavatelj bližnjevzhodnih študij na univerzah v Milanu in Padovi Giuseppe Acconcia, so se hutijevci odločili izkoristiti geopolitične napetosti na Bližnjem vzhodu za to, da so konsolidirali svojo legitimnost znotraj Jemna. Čeprav skupino močno podpira Iran, imajo hutijevci po njegovih besedah svojo agendo glede notranjih zadev v Jemnu.

Velike sile govorijo z njimi, postali so pomemben regionalen akter

Hutijevci so nastali kot uporniško gibanje, vendar po sogovornikovih besedah vedno bolj postajajo prava državna entiteta s pomorskimi zmogljivostmi, raketno in vojaško strategijo. "Pri ožini Bab el-Mandab so pokazali, da lahko pogojujejo svetovni trgovini. Velike sile, kot so ZDA in Kitajska, in regionalni rivali so se začeli pogovarjati s hutijevci, ker so ti postali pomemben regionalen akter," je orisal Acconcia.

Ožino in njeno morebitno blokado jemenska skupina uporablja kot geopolitično orožje za izvajanje gospodarskega pritiska, ki lahko vpliva tudi na odločitve ZDA. Acconcia je pri tem povlekel vzporednico s Hormuško ožino in Iranom. "V Iranu so na neki točki rekli, da zanje ni več osrednji cilj jedrsko orožje, ampak je bolj pomemben nadzor nad Hormuško ožino," je komentiral.

Italijanski sogovornik je dogajanje v Jemnu umestil v dogajanje Bližnjemu vzhodu. Kot pravi, smo v tretji fazi vojne med ZDA in Iranom, v kateri je na mizi možnost dodatne zaostritve spopada ali pa rešitve na pogajanjih. Po njegovih besedah se je Iran v tem pogledu postavil zelo agresivno, ZDA pa želijo znova odpreti Hormuško ožino, kar pa jim v celoti ne uspeva.

Kot pravi Acconcia, sta obe velesili v pat položaju, v teh razmerah pa so pomembno vlogo dobile proiranske zavezniške milice. Prav tako na Bližnjem vzhodu dobivamo nove akterje in nova zavezništva. "Med zalivskimi državami obstaja delitev na tiste, ki so bližje Izraelu, in tiste, ki mu niso blizu," je dejal. Na eno stran je tako uvrstil Združene arabske emirate, ki so z Izraelom podpisali Abrahamski sporazum, na drugi pa Savdsko Arabijo, ki je nedavno sklenila obrambni pakt s Turčijo in Pakistanom.

Hutijevci so poleg ofenzive začeli izvajati tudi dronske in raketne napade na mesta in infrastrukturo v Savdski Arabiji. Poškodovali so tudi naftovod, ki povezuje vzhod in zahod države in je po zaprtju Hormuške ožine za Savdijce postal zelo dragocen. Riad je za pomoč prosil ZDA, ki pa so zavrnile direktno vojaško vpletenost in za zdaj pomagajo le z obveščevalnimi podatki. Acconcia priznava, da je Savdska Arabija v zapletenem in zelo težkem položaju. "Gre za pomembnega geopolitičnega akterja, ki mora hkrati delovati na več frontah, kar zmanjšuje njegovo učinkovitost," je dodal.

Denis Mancevič je medtem podčrtal, da Savdska Arabija zaradi napadov in zaprtja ožine z gospodarskega vidika ni huje ogrožena. "Savdijci še vedno izvažajo nekaj nafte, zelo hitro se razvijajo tudi kopenske poti za izvoz. Proizvodna cena savdske nafte je izjemno nizka, Savdijci pa so preživeli tudi, ko so bile cene nafte zgodovinsko nizke," je dodal. Po njegovi oceni je v težjem položaju Katar, ki nima alternativnih poti za izvoz LNG in je utrpel tudi nekaj škode na obratih za utekočinjanje plina.

Dokler ne bo rešitve za izraelsko-palestinski konflikt, na Bližnjem vzhodu ne bo miru

Kot večje tveganje za vse zalivske države pa je Mancevič ocenil to, da so Iran in njegove zavezniške milice v zapiranju strateških pomorskih poti iznašli novo "jedrsko orožje". "Če ne bo nekega širšega sporazuma z Iranom, bo ta to orožje uporabljal še naprej. Kot vidimo, pa se ni tako enostavno zoperstaviti temu orožju, razen če nočeš vstopiti v neposredni vojaški konflikt z Iranom," je dodal.

Giuseppe Acconcia je medtem opozoril, da je na Bližnjem vzhodu odprtih več konfliktov, med katerimi je najbolj kritičen tisti v Gazi in na Zahodnem bregu. "Prav tam smo spoznali, da se bo ta konflikt odražal po celotni regiji," je dejal. Po njegovi oceni trenutno ni pravih okoliščin, za pomiritev razmer v Gazi ali na Zahodnem bregu, drugi konflikti na Bližnjem vzhodu pa bodo nihali med fazami zastoja in ponovne eskalacije.

Acconcia je ob tem ocenil, da bi se lahko v Siriji odprla nova fronta med Izraelom in Turčijo. Ta je po njegovih besedah ena od največjih kritičark Izraela in ima pomembno vlogo v Siriji. "Akterjev, ki bi nas privedli do trajnega spopada, je veliko. Dokler pa ne bo rešitve za izraelsko-palestinski konflikt, ki bo priznavala pravice Palestincev, na Bližnjem vzhodu ne bo miru," je sklenil.