Od rekordno visokih temperatur in požarov do obilnega deževja, ki povzroča poplave in plazove. Podnebne spremembe že živimo, in kot je ta teden znova opozorila stroka: da bi zmanjšali uničujoče posledice, je treba ukrepati takoj. Medtem ko strokovnjaki, ki preučujejo okolje, ponujajo rešitve za boj s podnebnimi spremembami, se bo volja političnih odločevalcev – tako za sprejemanje ukrepov kot spremembe v političnem razmišljanju – pokazala letos jeseni na mednarodni podnebni konferenci (COP 26).
Kako na mestu so opozorila znanstvenikov o uničujočih posledicah podnebnih sprememb, so družbam, če so te res potrebovale dodatne dokaze, pokazali zadnji tedni. Na zahodu, v Kaliforniji, se borijo z uničujočimi požari, julijske poplave so skoraj dvesto življenj zahtevale v Nemčiji, suša je v kazahstanski stepi morila živino, iz predelov Kitajske so poročali o hudih poplavah, iz Jakutije na severovzhodu Rusije pa o gozdnih požarih …
Povprečna globalna temperatura je v primerjavi s predindustrijsko dobo že višja za 1,1 stopinje Celzija, v ponedeljek predstavljeno poročilo Medvladnega panela ZN za podnebne spremembe (IPCC) pa opozarja, da bomo, če občutno ne zmanjšamo izpustov toplogrednih plinov, prej kot v dveh desetletjih dosegli in presegli pomemben mejnik: povprečna globalna temperatura se bo povišala za več kot 1,5 stopinje Celzija, kar nam bo prineslo še silovitejše vročinske valove, daljša topla in krajša hladna obdobja.
Do leta 2030 bi morali prepoloviti izpuste
Če rasti povprečne globalne temperature ne bomo zamejili in se bo povišala za dve stopinji ali več, bodo posledice za življenje na Zemlji še pogubnejše. Pogosteje bosta ogrožena kmetijska pridelava in zdravje ljudi, veliko bo podnebnih beguncev, ljudi, ki bodo zapuščali svoje domove, saj tam ne bodo mogli preživeti.
V ponedeljek predstavljeno najnovejše poročilo IPCC ni pustilo dvoma: človeške aktivnosti so razlog za globalno segrevanje ozračja, in da bi segrevanje zadržali pri poldrugi stopinji Celzija, moramo ukrepati – takoj in obsežno.
“Za omejitev globalnega segrevanja pod 1,5 stopinje bi do leta 2030 morali prepoloviti emisije na globalni ravni. Evropska unija bi kot ena največjih onesnaževalk morala emisije zmanjšati za okrog 60 odstotkov glede na leto 2019,” nam pojasni klimatolog Aljoša Slameršak. Kot dodaja, 60-odstotno zmanjšanje izpustov predpostavlja, da bo EU emisije zmanjševala vsako leto, kar pa se ne bo zgodilo: “Emisije v letu 2021 bodo blizu emisijam iz leta 2019.”
Tudi sicer so dolgoročni cilji, poudari Slameršak, zavajajoči. Pojasni: “Podnebne spremembe so odvisne od skupnih zgodovinskih izpustov in ne od emisij, ki jih dosežemo neko oddaljeno leto v prihodnosti. Pomembno je, da EU države vsako leto radikalno zmanjšajo emisije za okrog osem odstotkov – s tem bi bili pogojno na poti do cilja, da globalno segrevanje zadržimo na 1,5 stopinje Celzija.”
Brez novih osebnih vozil na fosilna goriva
Kako doseči cilj in preprečiti podnebno katastrofo? Ključno je opuščanje fosilnih goriv in njihovo nadomeščanje tako z obnovljivimi viri kot zmanjšano porabo energije, pove Slameršak in doda: TEŠ bi morali zapreti do leta 2025, dva odstotka BDP pa investirati v obnovljive vire, hranilnike energije in pametna omrežja, da nadomestimo izpad električne energije iz fosilnih virov.
Do leta 2025 bi prav tako morali ustaviti prodajo osebnih vozil na fosilna goriva, kar bi – skupaj s krepitvijo omrežij brezplačnega javnega prevoza in omejevanjem uporabe vozil na fosilna goriva – pripomoglo k opustitvi fosilnih goriv v cestnem prometu. Med ukrepi, ki bi nas vodili do zastavljenega podnebnega cilja, Slameršak navede tudi omejitev izpustov v zračnem prometu (omejevanje poletov).
“V dveh do treh desetletjih mora naša družba postati brezogljična, in to bo izziv. Zelo dobro razumemo, kaj se bo zgodilo, če ne bomo ukrepali, in naša izbira je, da se izognemo temu pogubnemu scenariju,” za N1 BiH pojasni kanadski profesor podnebnih znanosti in član IPCC dr. Damon Matthews in doda, “kar lahko dosežemo, je odvisno od tega, kako trdo bomo delali kot svetovna družba. Boljše bi seveda bilo, če bi začeli pet let prej, a nismo, saj so politiki živeli v zanikanju in politične volje ni bilo.”
Glasgow kot lakmusov test?
Učinkovitih ukrepov, ki jih predlaga stroka, je dovolj, odprto pa, kot izpostavi dr. Matthews, ostaja vprašanje, kako resno so države vzele tokratno opozorilo IPCC. Odgovor bo morda znan na začetku novembra, ko bo v Glasgowu potekala mednarodna podnebna konferenca ZN (COP26). Od držav se namreč pričakuje, da bodo sprejele ambiciozne cilje za zmanjšanje izpustov do leta 2030, ki bodo vodili do svetovne ogljične nevtralnosti do leta 2050.
Profesor mednarodnih odnosov dr. Zlatko Šabič (FDV) pričakuje, da bo v Glasgowu odmevalo “politično sporočilo svetu, da bodo države sveta naredile vse, kar bo mogoče, da se bomo ‘podnebni katastrofi’ izognili”. Morda pa ne bomo slišali nečesa, kar je sicer neizogibno, dodaja. “Prav zadnje poročilo IPCC utegne predstavljati mejnik neke nove mednarodne skupnosti, takšne, ki bo bolj hierarhična, vendar ne na način, kot smo ga poznali do danes,” nadaljuje.
Nova hierarhija, pojasnjuje, “ne bo temeljila na izključujoči suverenosti držav, kjer dinamiko mednarodnih odnosov določajo najmočnejše države, temveč na podrejanju skupnim ciljem. Na način, ki bo spodbujal solidarnost in tudi prerazporeditev bogastva, ter na način, ki bo združil vladne in nevladne akterje. To bo hierarhija za preživetje,” pove. Štel bo posameznik, vsak, enako kot v pandemiji.
Volilci bodo vsi prebivalci planeta
Medtem ko bo mednarodna javnost pozorna, kakšna stališča bodo – tudi glede na najnovejše poročilo IPCC – v Glasgowu zavzele velesile, ki so obenem največje onesnaževalke s toplogrednimi plini (Kitajska, ZDA, Indija, Rusija), dr. Šabič pove, da se bo moral zgoditi premik v glavah voditeljev. “Politiki svoje usode in preference danes vežejo na interese lokalnih volilcev in različnih domačih lobijev. V prihodnje pa bodo njihovi volilci vsi prebivalci tega planeta; njihovo ravnanje bo moralo biti odgovorno v globalnem smislu, saj bodo edino na ta način uresničevali tudi interese svojih volilcev, če želijo preživeti – fizično, ne politično.”
Nova mednarodna skupnost, za katero profesor ni prepričan, ali se bo začela razvijati, bo temeljila na drugačnem sistemu vrednot. “Danes je za marsikoga nujno imeti čim več, četudi drugi nimajo nič. Jutri bo prioriteta in vrednota imeti manj, zato da bodo imeli tudi drugi – da bodo sposobni razvoja. Šele temu lahko rečemo trajnostni razvoj.” Če sprememb v razmišljanju ne bo, “bo celotno človeštvo zgrmelo v pogubo”.
Prav tako, dodaja, je tisto, kar šteje, implementacija. Tudi, denimo, v Evropski uniji, ki je ambicioznejše podnebne cilje že sprejela. “Zato pravim – z običajnim načinom razmišljanja, takim, kjer so nam v ospredju izključno nacionalni interesi, ni pričakovati globalnih premikov, ki bi zagotavljali uspešen boj proti podnebnim spremembam,” sklene dr. Šabič.
Tudi v Greenpeace Slovenija so prepričani, da je najpomembnejši korak v državi do leta 2030 opuščanje premoga in prestrukturiranje premogovniške regije. Temu pa sledi preboj čistih energetskih rešitev: povečane investicije v energetsko prenovo domov, množična podpora obnovljivim virom energije, predvsem sončni energiji (tehnični potencial sončnih elektrarn v Sloveniji je skoraj dvakrat večji od sedanje proizvodnje električne energije v državi).
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje