Po daljšem obdobju zatišja na agendo ponovno prihaja govor o možnosti uporabe jedrskega orožja. (Foto: PROFIMEDIA)
Pogovor o jedrskem orožju je bil desetletja na stranskem tiru, z začetkom vojne v Ukrajini pa je tematika spet postala pomemben del agende. "V zadnjih treh letih smo se vrnili 40 let v preteklost," za N1 pove Jelena Juvan, predstojnica katedre za obramboslovje na FDV. A zakaj države ustvarjajo orožje, ki ga ne uporabijo? "Moč jedrskega orožja je v odvračanju nasprotnikov," še pove. Čeprav teorija o odvračanju za zdaj še pije vodo, pa bi ta lahko stopila na trhla tla, če bi do tega orožja prišle teroristične organizacije. "Te pred očmi nimajo interesov preživetja države, temveč povsem druge cilje," pa za N1 razlaga Rok Zupančič s katedre za obramboslovje na FDV.
Jedrsko orožje ima po uradnih podatkih v lasti devet držav. Rusija in ZDA od tega posedujeta prek 90 odstotkov vsega jedrskega orožja. Sledijo še Kitajska, Francija, Združeno kraljestvo, Pakistan, Indija, Izrael in Severna Koreja. Med njimi pa so tudi države, ki niso zavedene v uradnih evidencah.
Pospešenega plemenitenja urana se loteva Iran. Če bo pri tem uspešen, bi mu lahko sledile še nekatere druge države. Ameriški predsednik Joe Biden je na te napovedi že izrazil željo, da bi se Iran s svetovnimi silami vrnil k sporazumu iz leta 2015, ki predvideva omejitev proizvodnje jedrskih snovi v zameno za ukinitev sankcij. Zahod z ZDA na čelu je od leta 1979 proti Iranu uvedel že več sankcij. Do začetka vojne v Ukrajini je bil Iran država z največ sankcijami – zdaj je to Rusija.
Leta 2021 je v veljavo stopila pogodba o prepovedi jedrskega orožja z 69 državami. Njen cilj je prepovedati uporabo in zmanjšati zaloge jedrskega orožja na nič. Za države z jedrskim orožjem, ki pristopijo k pogodbi, določa časovno omejen okvir za pogajanja k odpravi jedrskega orožja.
Fotografija je simbolična. (Foto: PROFIMEDIA)
Vojna v Ukrajini ponovno vzbudila zaskrbljenost
Zahodna kritična javnost že vse od začetka vojne v Ukrajini pogleduje proti Rusiji in morebitni uporabi jedrskega orožja. Še toliko bolj pozorni so postali, ko je Rusija lani poleti začela nameščati svoje jedrsko orožje v Belorusiji. Kot so Združeni narodi zapisali ob tem dogodku, gre za prvi dogovor o “souporabi orožja” med dvema državama od 70. let prejšnjega stoletja, ko je v veljavo stopila pogodba o neširjenju jedrskega orožja.
Vrstijo se opozorila, da je nevarnost uporabe jedrskega orožja večja kot kadarkoli po koncu hladne vojne. Začetek vojne v Ukrajini je namreč povsem spremenil razmerja, pa tudi pogled na oboroževanje. “Današnje razmere so popolnoma drugačne, kot so bile denimo pred štirimi leti. Vojna v Ukrajini je vrnila pomen jedrskemu orožju, kot ga je imelo v času hladne vojne,” je v pogovoru za N1 dejala doc. dr. Jelena Juvan, predstojnica Katedre za obramboslovje na ljubljanski FDV.
A tudi Vladimir Putin o potencialni uporabi jedrskega orožja govori zelo previdno, za N1 ocenjuje prof. dr. Rok Zupančič s Katedre za obramboslovje na FDV. Čeprav sporoča, da Moskva nima razlogov za njegovo uporabo, pa daje vedeti, “da ni dobro, da bi jo karkoli prisililo, da bi morala resno razmišljati o njegovi uporabi”.
V času hladne vojne – obdobju od konca 2. svetovne vojne do razpada Sovjetske zveze leta 1991 – so bile razmere nekajkrat močno zaostrene. Med najbolj znanimi je tako imenovana kubanska kriza, ko je Sovjetska zveza na Kubi namestila jedrske rakete. Spor je bil po besedah zgodovinarjev najbližje jedrskemu spopadu do zdaj. Kako je voditeljem kljub izzivom do zdaj uspelo zavreti začetek jedrskih spopadov? “Vsakič je prevladal razum. Zavest, da začetek jedrskega spopada pomeni konec, je preprečila nadaljnjo eskalacijo,” pojasnjuje Juvan.
Ruski predsednik Vladimir Putin si je pred dnevi v Čečeniji ogledal orožje. (Foto: Sputnik/Vyacheslav Prokofyev/Pool via REUTERS)
Kako zanesljivo je zanašanje na moralo?
Rusija v primeru ogroženosti dovoljuje uporabo taktičnega jedrskega orožja. Nekatere druge države pa se ravnajo po pravilu, da jedrsko orožje lahko uporabijo zgolj ob jedrskem napadu (ang. no-first-use, NFU). A bolj kot za dejansko zavezo gre za etično pravilo, na katero v času zaostrenih razmer lahko pozabijo. Med državami z jedrskim orožjem sta Kitajska in Indija edini, ki uradno ohranjata omenjeno politiko.
Po drugi strani politiki NFU nasprotujejo Pakistan, Rusija, Velika Britanija, ZDA in Francija. Te države namreč zagovarjajo stališče, da jedrsko orožje v primeru invazije ali napada na njihovo ozemlje oziroma ozemlje zaveznic lahko uporabijo pri vsaki državi – tisti, ki ima, in tisti, ki nima jedrskega orožja. Leta 1999 je sprejem politike NFU Nemčija predlagala tudi zvezi Nato, a so predlog zavrnili.
Toda zakaj države kopičijo jedrsko orožje, če ga ne uporabljajo? “Moč jedrskega orožja je v odvračanju. Nasprotnik ve, da ga imaš in da si ga pripravljen uporabiti v primeru, če je to potrebno. In to bi moralo za razumske ljudi zadostovati,” razlaga Juvan. A ko je govor o razumskosti, je Zahodu denimo nerazumljiv že ruski napad na Ukrajino. “Ne moremo računati na razumskost. Če bi na to računali, Putin ne bi napadel Ukrajine,” pove.
S tem se strinja tudi Zupančič. Čeprav se mu zdi misel o oboroževanju kot odvračanju problematična, je za N1 povedal, da “je dejstvo, da bi do nekaterih držav, ki danes imajo jedrsko orožje, svetovni akterji vodili bolj izsiljevalsko politiko, kot jo sicer”. “Pomislimo samo na Severno Korejo ali Izrael in njune nasprotnike v mednarodni skupnosti. Ali pa kako bi bilo na osi Indija-Pakistan, če bi le ena od omenjenih držav – in ne obe – imela jedrsko orožje,” se sprašuje.
Foto: PROFIMEDIA
Ob tem po njegovih besedah ne gre pozabiti niti na prestiž in status države v mednarodni skupnosti, če je lastnica jedrskega orožja. To namreč ostalim državam sporoča, da ima “znanje, tehnologijo in ne nazadnje tudi sredstva, ki omogočajo razvoj”.
Princip NFU po Zupančičevih besedah za zdaj drži. Bi pa to moralno načelo lahko bilo postavljeno pod vprašaj tedaj, ko bi se do jedrskega orožja dokopali nedržavni akterji, denimo teroristične organizacije. “Ti pred očmi nimajo interesov preživetja države, temveč povsem druge cilje,” razlaga Zupančič.
Nemčija po vojni razorožena, a se ponovno oborožuje
Natove zaveznice je v zadnjem obdobju razburil tudi republikanski kandidat za ameriškega predsednika Donald Trump. Ta je pred meseci dejal, da v primeru njegove izvolitve ZDA ne bodo vojaško priskočile na pomoč napadeni državi, ki v obrambo vlaga manj kot dva odstotka bruto domačega proizvoda (BDP), kot to od držav že leta zahteva Nato.
Tedaj je završalo, med drugim zelo glasno v Nemčiji. Čeprav bo največje evropsko gospodarstvo za obrambo letos namenilo 2,12 odstotka svojega BDP, pa se je nemški obrambni minister Boris Pistorius – poleg ostalih politikov – spraševal, ali britansko in francosko jedrsko orožje Evropi v primeru napada zadostuje, prav tako pa je pozival, da bi se morala Nemčija pripraviti na morebitne spopade.
Po drugi svetovni vojni so Nemčijo popolnoma razorožili, zdaj pa se država postopno ponovno oborožuje. Prvi kancler Zvezne republike Nemčije Konrad Adenauer je leta 1954 podpisal sporazum, s katerim se je Nemčija odpovedala proizvodnji lastnega jedrskega orožja.
“O tem, da bi Nemčija ustvarila lastno jedrsko orožje, pa ni bilo nikoli govora,” je za Deutsche Welle dejal politolog Karl-Heinz Kamp iz nemškega Sveta za zunanje odnose. Kljub temu naj bi ZDA tudi v Nemčiji hranile del svojega jedrskega orožja. V Evropi so takšne še Italija, Belgija in Nizozemska.
Foto: PROFIMEDIA
“Vendarle se zdi, da nismo blizu uporabi jedrskega orožja”
Z jedrskim orožjem ob tem že daljše obdobje rožlja tudi severnokorejski voditelj Kim Džong Un. Skorajda ne mine mesec, ko mediji ne bi poročali o novih izstrelitvah balističnih raket. Čeprav ti izstrelki, sicer ena redkih metod za uporabo jedrskih konic na ozemlju druge države, v večini primerov pristanejo v morju, pa rožljanje vseeno vzbuja skrb.
Z dosegom od 1.000 pa vse do 5.000 kilometrov je namreč vprašanje, kdaj bi jedrska konica lahko pristala na kateri od njenih sovražnic. Severna Koreja naj bi po lastnih navedbah v zadnjem obdobju “uspešno” testirala nove taktične balistične rakete z zelo veliko, 4,5 tone težko glavo.
“Rožljanje z orožjem, jedrskim pa še sploh, in opozarjanje nanj ni nekaj, kar bi vlivalo razloge za mirno prihodnost. A vendarle se zdi – morda je to le lažno samoprepričevanje in vera v racionalnost akterjev –, da nismo zelo blizu tega, da bi katerakoli država prva uporabila,” ocenjuje Zupančič.
Pri vprašanju Severne Koreje največjo vlogo igra prav njen voditelj, ki “v Zahodu vidi sovražnika številka ena”. Med večjimi je pri tej azijski državi po besedah Juvan vprašanje, koliko jedrskega orožja sploh poseduje. Država mednarodnim agencijam namreč ni nikoli dovolila vpogleda v njeno orožje.
Vpogleda v uradne evidence ni nikoli ponudil niti Izrael, a tudi v tem primeru obstajajo močni indici, da naj bi shranjeval jedrsko orožje. To je seveda slaba novica ob še vedno trajajoči vojni v Gazi, pa tudi ob vse večjih trenjih z Iranom, ki bi v prihodnje lahko napadel Izrael.
Pri uporabi jedrskega orožja se sprosti eksplozivna energija, ki je posledica jedrske cepitve atoma. Atomska bomba, odvržena na Hirošimo leta 1945, je vsebovala “le” 64 kilogramov visoko obogatenega urana, sprostila pa je energijo, enakovredno približno 15 kilotonam kemičnega eksploziva TNT. Konvekcija je v zrak dvignila prah, s čimer je na nebu nastal gobast oblak – danes tudi eden od prepoznavnih znakov atomske bombe. V zrak se je dvignila večja količina radioaktivnih snovi, ki so se nato s padavinami vrnile na zemljo.
Atomsko bombo so dvakrat odvrgli ob koncu 2. svetovne vojne. (Foto: PROFIMEDIA)
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje