Kako so čisto navadni vžigalniki v Gazi postali hrbtenica življenja

"Naše življenje je v celoti odvisno od ognja," je za Al Džaziro dejala 46-letna Palestinka Rabab Deifallah, ki trenutno živi v mestu Gaza. Kot je pojasnila, na odprtem ognju peče kruh, greje vodo za svoje otroke, kuha čaj in pripravlja obroke.

"Prižiganje ognja pa se začne z vžigalnikom, in ta mali predmet je postal ena od stvari, ki jih je v Gazi najtežje najti," je dejala. Spominja se, da je pred vojno lahko kupila tri vžigalnike za le kakih 30 centov. Danes je treba za enega odšteti med 23 in 25 evrov. Deifallah ima svoj vžigalnik, ki ga je že večkrat popravljala. Samo za popravila je že odštela več kot 10 evrov.

"Naj potrošim toliko denarja za vžigalnik, ali naj raje kupim vrečko moke," je v pogovoru za Al Džaziro ponazorila dilemo, s katero se soočajo številni razseljeni Palestinci v Gazi. Vžigalnike si zato družine posojajo. Če to ni mogoče, po besedah Deifallah jedo mrzlo hrano. Če je morda uspelo zakuriti njenemu sosedu, gre po plamen s kosom kartona, ali pa kruh speče v njegovi peči.

Ognja pa s kurivom, ki ga imajo na voljo, in zdelanimi vžigalniki ni enostavno zakuriti. "Pri plinu je bila potrebna le majhna iskra. S pečjo pa potrebujem pravi ogenj. Tu sedim že od jutra, a ob 10. uri mi še vedno ni uspelo zakuriti peči. Poslala sem svojo hčerko s kosom kartona, naj poišče nekoga, pri katerem gori ogenj, a ni našla nikogar," je težave za Al Džaziro orisala 43-letna Hasnaa Mansour.

Tudi ona je v trenutno v šotorišču za razseljene v mestu Gaza, pred vojno pa je živela v Džabaliji. Njen mož je bil krojač z dobrim zaslužkom, ki je družini omogočal dokaj udobno življenje. Med vojno pa krojači nimajo prav veliko dela, zato Mansour družino zdaj preživlja tako, da pripravlja in prodaja hrano. Tudi ona se skrbno oklepa enega, utrujenega vžigalnika. Novega si po lastnih besedah ne more privoščiti.

Vžigalnik postal hrbtenica življenja

"Vžigalnik je hrbtenica življenja. Če ga imaš, ti je dobro. Če ne, si v težavah," je za Al Džaziro razmere opisal Shadi Abu Shamlah, ki z otroki živi na območju nekdanje šole Al-Karmel zahodno od mesta Gaza. Po njegovih besedah med vsemi razseljenimi Palestinci, ki živijo tam, ne boš našel več kot štirih vžigalnikov, ki romajo od šotora do šotora.

Razlog za pomanjkanje tako osnovne in preproste dobrine, kot je vžigalnik, je v izraelskem nadzoru meja in pravilih, kaj lahko v palestinsko enklavo sploh pride. Urad ZN za usklajevanje humanitarnih zadev (OCHA) opozarja, da so omejitve pretoka blaga in zaprtje mejnih prehodov prispevale k pomanjkanju in rasti cen osnovnih življenjskih potrebščin v Gazi. Kot piše Al Džazira, je gospodarska zbornica Gaze navedla, da so vžigalniki med tistimi izdelki, za katere velja izraelska prepoved uvoza v Gazo.

Tudi zato pa je zbornica na obkoljenem območju opazila porast nove obrti, ki pred vojno ni obstajala. Ker so vžigalniki za Palestince izjemno pomembni, novih pa si ne morejo privoščiti, so se odprle nekakšne popravljalnice vžigalnikov.

Za plačilo jih popravlja tudi 24-letni Tamer Al-Shawish, ki je bil pred vojno šofer. "Vojna nas je prisili, da opravljamo poklice in dela, ki pred tem niso obstajala," je dejal za Al Džaziro. Kot je dodal, pred vojno nihče ni potreboval popravil vžigalnikov, saj so jih, ko je zmanjkalo plina, preprosto zavrgli in kupili nove. Rezervne dele zdaj zbira s polomljenih in neuporabnih vžigalnikov.

Tudi popravila sicer niso poceni. Kot je za Al Džaziro povedal eden od sogovornikov, košček kremna, ki poskrbi za iskro, stane med 6 in 8 evri. Težko je dobiti tudi plin za polnjenje vžigalnikov. Številni jih polnijo kar iz večjih jeklenk, kar pa predstavlja tveganje za nesreče in opekline.