Svet z zaskrbljenostjo spremlja dogajanje na vzhodu Evrope. Kaj se v zadnjih tednih dogaja v Ukrajini in kaj se še bo? So nove napetosti med Rusijo in Zahodom le kazanje mišic ali dejansko obstaja možnost novih oboroženih spopadov? Kdo bi moral stopiti korak nazaj in zakaj je opaziti neenotnost Zahoda v razpravah o sankcijah, ki bi predstavljale odgovor na morebitno invazijo Rusije?
Medtem ko konflikt na vzhodu Ukrajine traja od leta 2014 – območje Donecka in Luganska nadzirajo proruski separatisti –, so se odnosi med Rusijo, zahodnimi zaveznicami in Ukrajino v zadnjih tednih ponovno zaostrili. Zahod Rusijo obtožuje kopičenja vojaških sil na območjih blizu meje z Ukrajino, Rusija pa od zveze Nato med drugim zahteva zagotovilo, da se vojaško zavezništvo ne bo širilo na vzhod.
O ponovno napetih odnosih pa tudi o možnosti vojaškega konflikta med Rusijo in Zahodom smo v oddaji N1 STUDIO razpravljali z izrednim profesorjem s Katedre za mednarodne odnose na FDV Boštjanom Udovičem ter Markom Ciglerjem, nekdanjim vojakom in diplomatom, vodjo prve slovenske misije pri zvezi Nato.
Današnje stanje je posledica dogajanja, ki se kopiči od leta 2008, ko je Ukrajina dobila namig, da bi lahko postala članica Nata, uvodoma pove Udovič. Od takrat Ruska federacija vsako stvar bolj skrbno spremlja, več varnosti na svojih mejah zahtevajo tudi nekatere članice Nata (npr. ob meji z Belorusijo). Kazanje mišic je po njegovem nevarno, saj vodi do prenapetežev, prenapeteži pa lahko povzročijo, da kaj eskalira. “Neka iskrica lahko zaneti požar,” pojasni.
ZDA in Velika Britanija, ki so ta teden denimo ukazale evakuacijo družinskih članov diplomatskega osebja, po Udovičevih besedah s tovrstnimi dejanji “ustvarjajo poskus vtisa, da bi krivdo prevalili samo na eno stran, pri čemer pa so zaenkrat neuspešni.”
“Zdaj, ko čakamo na spopade, na to, da bo zares počilo, smo s tem zamudili začetek vojne. Vojna v tem delu sveta traja že kar nekaj časa, a ne taka, kot smo je bili navajeni, ampak hibridna. Hibridna vojna v doktrinah obeh velesil razume, da preden začne oborožen spopad, je treba ta spopad pripraviti. Te priprave smo v zadnjem času spregledali, zdaj pa smo se našli nekje visoko na skali hibridne vojne. Če bomo priča pokanju, bomo vedeli, da smo že v njeni kulminaciji,” komentira Cigler.
Zakaj so se napetosti zaostrile prav zdaj?
Onkraj analiziranja trenutne situacije nismo prepričani, zakaj je Putin ocenil, da je prav zdaj zanj in za Rusijo zgodovinska priložnost, da povrne status Rusije, kot si ga Rusi predstavljajo – to je nekakšna sodobna, imperialna Rusija, pove Cigler. Vsekakor pa zgodovinarji vedo, da so pandemije pomemben povod za spremembe (tudi v geopolitičnem kontekstu). “Tudi v tem smislu je razumeti Putina, da je pandemija v tej napredni fazi dodatna priložnost, da svoje cilje lažje uresniči,” doda.
Kot komentira Cigler, svetovno dogajanje upravlja “plejada svetovnih voditeljev, ki so odgovorni za razvoj dogodkov, govorijo pa o tem, da je vojna mogoča. Kar situacijo še dodatno destabilizira, je to, da so prepričani, da jo lahko nadzorujejo. “Zgodovina nam medtem govori, da imajo vojne svojo dinamiko, in ko se enkrat začnejo, jih je težko nadzorovati,” pove. Opozori tudi na možnost preusmerjanja pozornosti, kot to, recimo, počno čarovniki s klobukom. Rusija na ravnicah blizu Ukrajine vojaških sil ne more skriti in si tega niti ne želi. Na Zahodu pa medtem po njegovih besedah analitiki razmišljajo, kakšen napad bi se utegnil zgoditi oziroma kje.
“Vsekakor je Putinova želja, da vidimo, koliko tankov ima, koliko eskadrilj ipd. in na katerih točkah se vse to nahaja. Več kot je teh točk, bolj si nas želi zmesti,” doda Udovič.
“EU se na sceno ni postavila kot akter”
Udovič je kritičen do Evropske unije, češ da se na sceno ni postavila kot akter. “Ukrajina je evropska država, o tej zadevi pa se pogovarjajo ZDA in Rusija,” spomni in poudari, da je v EU veliko držav, ki si v odnosih z Moskvo ne želijo težav. Igra je na večjih nivojih, pove, vključena so tudi podjetja. Kar zadeva sankcije, so te po teoriji Mednarodnih odnosov neučinkovite. Zato poudari, da je ključno najprej umiriti napetosti. Po njegovem ne gre le za interese Rusije, Ukrajine, ZDA in EU, ampak “za globalne interese”, ki pa so veliko širši.
“Večina analitikov se strinja, da invazije ne bo,” pove profesor s FDV. To pa še ne pomeni, da ni izključen kakšen vojaški spopad – to je namreč zgodba o prenapetežih. Zaupanje med Zahodom in Vzhodom se tudi sicer nikoli ni vzpostavilo, saj je Nato prekršil svoje obljube glede neširitve na vzhod.
Bo delo diplomatov obrodilo sadove?
Minuli petek sta se v Ženevi sestala ameriški državni sekretar Antony Blinken in njegov ruski kolega Sergej Lavorov, pogovori o konfliktu na vzhodu Ukrajine danes potekajo v sklopu normandijske četverice. Udovič od teh diplomatskih procesov nima velikih pričakovanj in se boji, da se bo napenjanje mišic nadaljevalo. “Rusija zares hoče samo eno stvar, in sicer to, da se Ukrajini odvzame to, kar ji je bilo obljubljeno leta 2008. Torej potencial, da postane članica Nata. Nato pa ji tega ne more odvzeti,” pojasni Udovič.
Cigler pri tem doda, da so srečanja predstavnikov držav, ki potekajo, pogovori in ne pogajanja. Je pa diplomacija z njimi po njegovem dobila priložnost, da si kupuje čas. V tem času pa del zahodnih zaveznic, spomni, v Ukrajino pošilja vojaško opremo. Pove tudi to, da se Putin boji mehke moči EU in ne trde moči Nata. Bolj kot govor orožja bi namreč v tem primeru prišel do izraza govor človekovih pravic in svoboščin. Ukrajina, ki bi bila relativno uspešna liberalna demokracija, ekonomsko uspešna in prijetna za ljudi, bi bila prava grožnja veliki Rusiji, pove Cigler.
Kaj pa Slovenija? “Slovenija je članica EU in Nata, svojo stran je izbrala leta 2014. Bi se pa morala zavzemati za deeskalacijo konflikta,” zaključi Udovič.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje