Čeprav so avstrijski organi Rusom zasegli za dobrih 200 milijonov evrov premoženja, je Avstrija poslovno še vedno precej na strani Moskve in ob tem status nevtralne države spretno izkorišča. Že desetletja velja za oazo ruskih premožnežev, avstrijska politika pa za zanesljivega partnerja kremeljske elite.
Okolica enega najbolj prezentnih dunajskih trgov, Schwarzenbergerplatz, ima že dolgo časa rusko noto. Leta 1945 je bil tu zgrajen Spomenik vojakom Rdeče armade, ki so ob koncu druge svetovne vojne padli v bitki za Dunaj. Tu sta stavbi Lukoila in Gazproma, nekaj korakov stran je rusko veleposlaništvo. Prorusko podobo sicer že dve leti “(z)moti” v ukrajinske barve prebarvan zid za mogočnim ruskim spomenikom. Od začetka ruskega napada na Ukrajino so “ohlajeni” tudi sicer desetletja dobri diplomatski odnosi med Avstrijo in Rusijo. A je vojna bistveno manj skrhala gospodarske vezi med državama.
Večina podjetij ostaja v Rusiji
Presenetljivo je, da so se neposredne ruske investicije v Avstriji v prvem letu vojne celo povečale – z 22,5 na 24,6 milijarde evrov. Na drugi strani neposredne avstrijske naložbe v Rusiji pri dobrih 5,9 milijarde evrov ostajajo skorajda nespremenjene. To kaže, da številna avstrijska podjetja tam še naprej (dobro) poslujejo. Pred vojno je v Rusiji svoje podružnice imelo okoli 650 avstrijskih podjetij. Po podatkih Kijevskega ekonomskega instituta je lani na ruskem trgu še vedno poslovalo 70 odstotkov teh podjetij.
Ključna – in še danes deležna precejšnjih kritik – je ruska podružnica avstrijske banke Raifeissen. Ta je v Rusiji dejavna že vse od od devetdesetih let prejšnjega stoletja. Skupina Raifeissen Bank International je po predhodnih podatkih poslovanja leta 2022 zabeležila skupni dobiček po davkih v višini 3,8 milijarde evrov. Levji delež – okoli 2,1 milijarde evrov – se nanaša na rusko podružnico. Število ruskih poslovalnic ostaja praktično enako (127 namesto predhodnih 132). Tako kot vse druge ruske banke mora Raiffeisen v Rusiji po nalogu države odobriti moratorij na posojila vpoklicanim vojakom. V primeru smrti je banka dolžna kredit odpisati. A takšna posojila Raifeissen v Rusiji ne obremenjujejo v veliki meri, saj jih je skupno za vsega slabih 8 milijonov evrov. Do danes umika banke z ruskega trga ni bilo – kot tudi ne jasne zaveze k temu.
Se pa je iz avstrijskega trga umaknila ruska banka Sberbank. Ta je pred 12. leti za pol milijarde evrov kupila vzhodnoevropsko divizijo avstrijske banke Volksbank in se preimenovala v Sberbank Europe AG. Ko so prvi ruski tanki drveli proti Kijevu, so njene stranke začele v velikem obsegu dvigovati depozite. Zaradi ogrožene likvidnosti je bila odrejena likvidacija, posojilni portfelji in portfelji vrednostnih papirjev so bili na hitro prodani, prav tako hčerinske družbe v tujini. Po prenehanju bančnega poslovanja se je Sberbank Europe decembra 2022 odpovedala bančni licenci.
Čeprav je EU sprva julija 2022 banko uvrstila na seznam sankcij, je bila nato posebej zanjo z uredbo Sveta EU dodana izjema, ki določa, da lahko pristojni organi države članice EU dovolijo sprostitev zamrznjenih sredstev. Zahvaljujoč izjemi je avstrijsko ministrstvo za notranje zadeve kot nadzorni organ Sberbanki dovolilo prodajo avstrijske podružnice za 227 milijonov evrov domačemu podjetniku Stephanu Zöchlingu, Sberbank pa je na koncu uspela počrpati vsa likvidna sredstva.
Ruski les in obvodne poti
Sankcije EU med drugim prepovedujejo tudi uvoz lesa in lesnih izdelkov iz Rusije. Prehodno obdobje za že sklenjene pogodbe je trajalo do julija 2022. Od takrat izjem ni več. Vsaj na papirju. A indici kažejo, da ruski les še vedno pride do evropskih kupcev, tudi avstrijskih. Na primer brezova vezana plošča, ki je na evropskem trgu visoko cenjena.
Zdaj ogromne količine brezovega lesa v EU uvažajo iz Turčije in Kazahstana – več, kot ga je v obeh državah sploh mogoče proizvesti. To so številke: leta 2021 je Avstrija po statistiki Eurostata iz Kazahstana uvozila 1.350 kilogramov lesa in lesnih izdelkov. Leto kasneje, ko je Ukrajina padla v primež vojne, Evropa pa uvedla protiruske sankcije, je uvoz znašal neverjetnih 188 ton, ali 140-krat več. V absolutnih številkah še bolj prednjači Turčija. Leta 2021 je od tam v Avstrijo prišlo okoli 1.500 ton lesa in lesnih izdelkov, v naslednjem letu pa že več kot 3.500 ton.
Franz Mühlbauer, predstavnik lesne industrije pri avstrijski gospodarski zbornici priznava: “Seveda se pojavljajo poskusi uvoza lesa iz Rusije po obvodnih poteh. Takšno poslovanje sam seveda zavračam, a so nekateri, ki ga ne.” Avstrijski Urad za gozdove je državne tožilce v treh primerih že obvestil o sumih nezakonitega uvoza ruskega lesa, a doslej zaradi pomanjkanja dokazov ni bil kaznovan (še) nihče.
Avstrija še vedno odvisna od ruskega plina
Diverzifikacija energentov in obljube o zmanjšanju odvisnosti od ruskega plina v praksi za zdaj kažeta precej manj od napovedanega, čeprav je ministrica za energijo in podnebje Leonore Gewessler (Zeleni) pred enim letom samozavestno napovedala prav to. Kancler Karl Nehammer je ponosen na napolnjena skladišča plina, da gre v večini še vedno za uvoz iz Rusije, ostane (pre)večkrat zamolčano. Avstrija namreč ob Madžarski ostaja najzvestejši kupec ruskega plina.
Obe državi sta predlani nasprotovali uvrstitvi plina na seznam sankcij EU. Če odmislimo poletne mesece, se uvoz od začetka ukrajinske vojne praktično ni spremenil. Marca 2022 je delež plina, uvoženega iz Rusije, v Avstriji znašal 81 odstotkov, novembra lani pa le nekaj manj – natančneje 79 odstotkov. Leta 2022 so Avstrijci za uvoz ruskega plina in nafte plačala 7,37 milijarde evrov – ali več kot dvakrat več kot leto poprej. Za primerjavo: avstrijska humanitarna pomoč Ukrajini od začetka vojne znaša okoli 800 milijonov evrov.
Ko je Martin Selmayr, vplivni uradnik EU in predstavnik Evropske komisije na Dunaju, kritiziral avstrijski uvoz ruskega plina – govoril je o “krvavem denarju” – se je znašel pod plazom kritik. Avstrijski zunanji minister Alexander Schallenberg ga je nemudoma poklical na zagovor, svobodnjaki pozval k njegovemu izgonu z “enosmerno vozovnico za Bruselj”, največji avstrijski časnik, Kronen Zeitung, pa je zapisal, “naj se gospod Selmayr raje osredotoči na druga, bolj problematična področja”.
Negospodarna pogodba brez izstopne klavzule
Avstrijska navezanost na ruski plin ima dolgo brado. Prav Avstrija je bila namreč prva zahodna država, ki je leta 1968 vzpostavila poslovne odnose s takratno Sovjetsko zvezo v obliki pogodbe o dobavi plina. Oskrba s plinom je danes predmet dobavne pogodbe med avstrijskim OMV-jev in ruskim Gazpromom. Podpisana je bila pred šestimi leti, ob 50. obletnici podpisa prve pogodbe, in ima po mnenju strokovnjakov nenavadno dolg dobavni rok. Velja vse do leta 2040. In – kar je za avstrijsko politiko najbolj “problematično” – pogodba je brez izstopne klavzule. Temelji namreč na načelu vzemi ali plačaj (Take-or-Pay), kar pomeni, da mora OMV pogodbeno dogovorjeno količino dobave plačati, ne glede na to, ali ruski plin “prevzame” ali ne.
Dunajsko dvorjenje Putinu
So se pa Avstrijci hitro “navzeli” ruskega šarma Vladimirja Putina. Ta je Avstrijo prvič uradno obiskal leta 1992, ko je z nekdanjo soprogo Ljudmilo in njunima hčerkama smučal v Göstlingu v Spodnji Avstriji. Strast do smučanja se odraža tudi v zasebnem prijateljstvu, ki sta ga na svetovnem smučarskem prvenstvu leta 2001 v St. Antonu stkala Putin in avstrijska smučarska legenda Karl Schranz. Zdaj že legendarna je fotografija s takratnim kanclerjem Wolfgangom Schüsslom na sedežnici v avstrijskih Alpah. Dejstvo, da je Putin na smučišču zagrizel v klobaso brez predhodne “degustacije”, je (ob)veljalo za znak največjega zaupanja. “Več kot ofenziva šarma”, je takrat na naslovnico zapisal Kronen Zeitung.
Putin je v Avstrijo uradno priletel še šestkrat. Morda najbolj dramatičen je bil njegov obisk na Dunaju leta 2014, prvo potovanje v tujino po zasedbi Krima, ko je bil v dvorani Avstrijske gospodarske zbornice, ki je organizirala srečanje, deležen stoječih ovacij. Takratni avstrijski predsednik Heinz Fischer je avstrijsko-ruske odnose pohvalil kot zanesljive, razmere na Krimu pa označil kot težke in do katerih pač “obstajajo različna mnenja”. Obisk je tedaj branila večina avstrijske politike s kanclerjem Wernerjem Fraymanom na čelu. Kritični so bili le v stranki Zelenih.
Štiri leta kasneje, ko je večina držav EU izgnala ruske diplomate kot odgovor na napad z zastrupitvijo na dvojnega agenta Sergeja Skripala, Avstrija temu ni sledila. “Smo država s tradicionalno dobrimi odnosi z Rusijo” je dejal novinec na položaju kanclerja, Sebastian Kurz. Istega leta sta se Kurz in Putin srečala kar štirikrat. Šef Kremlja je bil jeseni 2018 zadovoljen: “Intenzivni stiki na najvišji politični ravni nedvomno ustvarjajo potrebno vzdušje za medsebojni razvoj dvostranskih odnosov.” Med takratnim Putinovim obiskom Dunaja pa je zvezni predsednik Alexander Van der Bellen izjavil, da ne vidi “nobene temeljne krize zaupanja” med EU in Rusijo, kar je v mednarodnih diplomatskih krogih povzročilo precejšnje razburjenje.
Avstrijska politična vrhuška v ruskih podjetniških vodah
Slike živahnega valčka, ki ga je avstrijska zunanja ministrica Karin Kneissl na svoji poroki poleti 2018 zaplesala skupaj s Putinom, so nemudoma obšle svet. Putin ji je poklonil šopek rož in 50.000 evrov vredne uhane iz belega zlata s safirji, ki pa jih je ministrica morala predati v skrbništvo države. Globok priklon vidne članice stranke Svobodnjakov po končanem plesu je povedal veliko.
Po koncu mandata je Kneisslova sedela v nadzornem svetu ruske državne naftne družbe Rosneft in postala kolumnistka ruske propagandne televizije RT. Od lanskega junija v Sankt Petersburgu vodi politični think tank Gorki. Selitev iz Libanona, kjer je nazadnje živela, je opravilo rusko vojaško letalo.
Ni edina, ki se ji “ples s Putinom” obrestoval tudi poklicno. Nekdanji kancler Schüssel (Ljudska stranka) je bil leta 2018 imenovan za člana nadzornega sveta ruskega operaterja mobilne telefonije MTS, po letu dni pa je s tega položaja odšel v nadzorni svet ruske skupine Lukoil. V nadzornem svetu ruskih državnih železnic je tri leta sedel še en nekdanji kancler, socialdemokrat Christian Kern. Po ruskem napadu na Ukrajino sta oba s položajev odstopila, Schüssel šele po ostrih javnih kritikah na svoj račun.
Zaplenjeno premoženje in dunajski zagovorniki ruskih oligarhov
Premožni Rusi cenijo visoko kakovost življenja in politično stabilnost v Avstriji, dolgo so cenili tudi strogo bančno tajnost. Luksuzni alpski hoteli so bili izbrana počitniška letovišča, Dunaj pa priljubljena nakupovalna destinacija za žene oligarhov. V trgovini Prada v “zlati četrti” 1. dunajskega okrožja je bila pred vojno kar tretjina kupcev prav iz Rusije. Najpremožnejši pa so v Avstriji kupovali tudi nepremičnine.
V Spodnji Avstriji ima 600 hektarov veliko “drugo” bivališče energetski milijarder Rašid Sardarov. Njegovo posestvo se nahaja natanko ob črti, kjer je Rdeča armada maja 1945 stisnila nemški Wehrmacht. V lokalni skupnosti velja za “dobrega Rusa”, saj je za obnovo bazena, šole, gasilskega društva in kapelice daroval več kot milijon evrov.
V občini St. Gilgen se na brežini jezera Attersee bohoti villa Waldschlössl. Avstrijski mediji jo pripisujejo nekdanjemu Putinovemu podpredsedniku vlade Igorju Šuvalovu.
V medijih že leta krožijo govorice, da naj bi Roman Abramovič kupil hišo na dunajskem Kohlmarktu za 27 milijonov evrov. Kot lastnik je bilo v zemljiški knjigi sicer zapisano podjetje Amoy Establishment iz Vaduza. Hči Romana Abramoviča je (bila) uradna lastnica hiše na bregu jezera Fuschl.
Na obrobju Dunaja ima Andrej Gorokhov, član Putinove stranke in poslanec v dumi v lasti luksuzno stanovanje za katerega je odštel 1,3 milijona evrov. Penthouse ob Vrbskem jezeru z lastnim bazenom sta z ženo kupila za dober milijon evrov.
Nedaleč od katedrale Svetega Štefana na Dunaju vrhunski podstrešni prizidek z okoli 700 kvadratnimi metri v dveh etažah s sobami za masažo, jogo, savno, kinom, barom, dvema balkonoma in strežno galerijo po zemljiški knjigi pripada avstrijskemu d. o. o-ju, avstrijski raziskovalni novinarji pa so zapisali, da za podjetjem stoji mama ruskega oligarha Olega Deripaske.
Prav Deripaska je pred 14. leti v kraju Laa an der Thaya, kjer je bil v zadnjih dneh druge svetovne vojne ubit njegov dedek, dal zgraditi repliko ruske pravoslavne cerkve z zlato streho. Za gradnjo je bilo posebej iz Rusije pripeljanih 70 tovornjakov peščenjaka. Cerkev stoji na posesti, ki je last ciprskega podjetja. Deripska je leta 2007 za 1,2 milijarde evrov kupil slabo tretjino deleža v avstrijskem gradbenem velikanu Strabag. Koliko danes znaša njegov delež, ni natančno znano.
Neuradno naj bi bilo ruskega premoženja v Avstriji še več – uradno skritega za podjetji s sedeži v davčnih oazah. Po podatkih avstrijskega Direktorata za državno varnost je bilo v povezavi s sankcijami proti Rusiji doslej zamrznjenih 264 bančnih računov in zaseženih pet nepremičnin – dve na Dunaju, dve na Štajerskem in ena na Koroškem. Desetina od skupno 22 milijard evrov zaseženega ruskega premoženja po Evropi prihaja prav iz Avstrije.
Ob tem vse več ruskih državljanov sproža pravne postopke proti sankcijam. Na Sodišču Evropske unije je od julija lani 72 takšnih zadev. In tudi tu ima Avstrija posebno vlogo: v devetih primerih ruske bogataše zastopa dunajska odvetniška pisarna Lansky, Ganzger, Goeth in partnerji. Med strankami se pojavljata Andrej Melničenko, po Forbsovi lestvici osmi najbogatejši Rus, najbolj znan po tem, da so mu maja 2022 v Trstu zasegli največjo jadrnico na svetu, vredno 530 milijonov evrov. Njegov Boeing 737 je dolgo časa upravljalo avstrijsko čartersko podjetje. Drugi najbolj znan s seznama je jeklarski milijarder Dimitrij Pumpjanski.
Prožna nevtralnost
Avstrijski dvotirni odnos do Rusije je v tujini že dolgo časa predmet kritik. Bruseljski Politico je Avstrijo v enem izmed svojih člankov preimenoval v Putinovo alpsko trdnjavo, britanski Economist je v primerjavah šel še dlje in naše severne (in vzhodne) sosede označil za Putinove koristne idiote. Tudi diplomati že dolgo kritizirajo avstrijsko-ruske stike. “Ne morem razumeti, kako je lahko nekdo nevtralen v takših konfliktih,” je lani izjavil Christoph Heusgen, predsedujoči Münchenski varnostni konferenci. Nevtralnost je za Dunaj “preprosto dober posel”, pravijo kritiki, je tako imenovana avstrijska sveta krava. Čeprav je bilo pozneje pogosto prikazano nasprotno, si nevtralnost Avstrija ni izbrala sama. Za takšen status je bila po letih zavezniške okupacije ključna vloga prav ruske (sovjetske) strani.
In podpora nevtralni drži ostaja visoka. V eni od raziskav se je več kot 80 odstotkov Avstrijcev izreklo proti vstopu v NATO. S tem se Avstrija diametralno razlikuje od nekdaj prav tako nevtralnih Švedske in Finske. In četudi je kancler Nehammer dva tedna po začetku ruske invazije jasno povedal, “da Avstrija je bila, je in bo ostala nevtralna”, je zanimivo, da je avstrijska obrambna ministrica Klaudija Tanner lani poleti podpisala izjavo o nameri za sodelovanje v evropski pobudi Sky Shield. Gre za projekt izgradnje skupnega evropskega sistema zračne obrambe, ki je de facto program držav članic Nata in ki bo avstrijske davkoplačevalce stal dve milijardi evrov. Stranka, ki temu najbolj ostro nasprotuje, so Svobodnjaki.
FPÖ in tesno rusko prijateljstvo
Prav Svobodnjaška stranka (FPÖ) še vedno velja za Rusiji najbolj naklonjeno. Vse od začetka ruske agresije na Ukrajino je v avstrijskem parlamentu predložila vsaj 30 Rusiji “prijaznih” predlogov, vse od nasprotovanja načrtovani makrofinančni pomoči Ukrajini v vrednosti več sto milijonov evrov do odprave sankcij, ki da so škodljive za Evropo.
Ni zanemarljivo, da so Svobodnjaki že leta 2016 v Moskvi s Putinovo stranko Enotna Rusija podpisali sporazum o prijateljstvu. Dve leti pred tem so poslanci FPÖ potovali na Krim in Donbas kot “neuradni opazovalci volitev”. Njihova prisotnost naj bi pomagala legitimizirati aneksijo, ki je kršila mednarodno pravo. Ko je imel ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski marca lani videonagovor v avstrijskem parlamentu, so poslanci FPÖ protestno zapustili dvorano.
Svobodnjaki v anketah javnega mnenja že več mesecev z več kot 30 odstotki podpore premočno vodijo. Parlamentarne volitve bodo čez nekaj mesecev in ni nemogoče, da njihov predsednik Herbert Kickl postane novi kancler. S tem bi Madžarska in Viktor Orban dobila resno konkurenco odkritih Putinovih simpatizerjev.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje