Sesalci, ki živijo v skupinah, živijo dlje kot tisti, ki živijo sami, so raziskovalci ugotovili v nedavno objavljeni študiji.
Čeprav imajo sesalci zgolj eno življenje, je njegova dolgoživost odvisna od mnogih dejavnikov. Nekatere rovke tako živijo le dobro leto, grenlandski kit pa lahko v arktičnih vodah plava več kot dve stoletji.
A dolgo življenje je odvisno ne le od velikosti. Rjavi medvedi, ki tehtajo več kot sto kilogramov, živijo namreč največ 40 let, kar pomeni, da živijo manj časa kot Brandtovi netopirji, ki lahko kljub svoji majhnosti – veliki so le toliko, da se prilegajo v človeško dlan – dočakajo tudi 41. leto starosti.
Velikost torej ni edini pomembni dejavnik, ki vpliva na življenjsko dobo sesalcev. Kot so v nedavni raziskavi odkrili znanstveniki, je ključnega pomena tudi njihova družba. Ekipa raziskovalcev je nedavno analizirala dolgoživost in načine bivanja skoraj tisoč različnih vrst sesalcev.
V študiji, ki so jo v torek objavili v znanstvenem časopisu Nature Communications, so raziskovalci ugotovili, da sesalci, ki živijo v skupinah – recimo lemurji in sloni – preživijo bolj samotarske vrste, kot so tigri ali veverice.
Druženje in dolgoživost
Projekt se je začel, ko je evolucijski biolog Šuming Džov s sodelavci z zoološkega inštituta kitajske akademije znanosti preučeval staranje sesalcev, ki v večini primerov dočakajo izjemno starost.
V raziskavi je še posebej izstopala življenjska doba gole miši, saj ti glodalci lahko živijo do 31. leta starosti, kar je znatno dlje kot številne druge živalske vrste, denimo volkovi in ovce. Poleg dolgega življenja imajo gole miši tudi eno najzapletenejših družbenih struktur, ki jih pozna svet sesalcev. Kraljica in kaste delavk skupaj delajo v podzemnih rovih.
Tudi več drugih družabnih sesalcev, še posebej primatov, ima prav tako dolgo življenjsko dobo. Povezavo med druženjem in dolgim življenjem je mogoče vzpostaviti celo pri določenih živalih znotraj ene same vrste. Pretekle študije so tako na primer ugotovile, da tiste samice medvedjega pavijana oziroma čakme, ene največjih vrst pavijanov, ki imajo močne družbene vezi, živijo dlje kot tiste manj družabne pavijanke.
Da bi določili, ali povezavo med družabnostjo in dolgim življenjem lahko razširijo tudi na druge vrste, so Džov in njegovi sodelavci pregledali znanstveno literaturo življenjskih dob 974 različnih vrst sesalcev. Te so nato razvrstili v tri skupine: sesalce, ki živijo sami, v parih ali skupinah.
Ugotovili so, da je za dolgo življenje bolje biti del črede kot samotar. Sesalci, ki živijo v dvoje, so živeli dlje kot tisti, ki so živeli sami, sesalci, ki živijo v čredah, pa so živeli najdlje. Trend se je izkazal za točnega tudi, ko so raziskovalci primerjali sesalce podobnih velikosti. Primerjali so vrsti rovke in netopirja, ki tehtata približno enako, in ugotovili, da rovka, ki živi v samoti, dočaka dve leti starosti, netopir, ki živi v jati, pa tudi več kot 30 let.
Po Džovovih ugotovitvah obstajajo tudi izjeme. Sumatrski orangutani so tako načelno samotarji, a lahko živijo do 60 let, medtem ko nekateri glodalci, živeči v skupinah, denimo činčile ali podgane, ne dočakajo visokih starosti in živijo zgolj dve do štiri leta. Največja izjema v vseh vidikih pa je grenlandski kit, ki lahko, kljub temu da večinoma plava sam, preživi tudi več kot dve stoletji. To je namreč skoraj dvakrat višja starost, kot jo dočakajo kiti glavači in grbači, ki plavajo v večjih skupinah.
Prednosti skupnega sobivanja odtehtajo slabosti
Skupini raziskovalcev je v nedavno objavljeni raziskavi uspelo dokazati, da med družabnostjo in dolgoživostjo obstaja povezava. Po poročanju revije Scientific American so tako raziskovalci zaključili, da sta se sobivanje živali in dolga življenjska doba pri sesalcih evolucijsko gledano najverjetneje razvijala z roko v roki.
Bioantropologinja Brenda Bradley z univerze Georgea Washingtona – ki ni bila del omenjene raziskave – je dejala, da je preučevanje tako velikega vzorca sesalcev res pripomogla k legitimni primerjalni analizi.
Lastnosti, torej dolgoživost in družabnost, sta lahko evolucijsko povezani iz več razlogov. Po predvidevanjih raziskovalcev so živali, ki živijo v skupini, v primerjavi s tistimi, ki živijo same, manj dovzetne za to, da bi jih ulovili plenilci ali da bi izstradale. Prav tako lahko, namesto da bi hitele proti reproduktivni starosti in se zgodaj razmnoževale, socialne živali živijo s počasnejšim tempom. Imajo manj potomcev in vložijo več časa in energije v negovanje družbenih vezi, ki pa lahko možnost preživetja povečajo v prihodnosti. Te prednosti skupaj odtehtajo slabosti življenja v velikih skupinah, denimo tekmovanja zaradi hrane in parjenja. “Močne in stabilne vezi med pripadniki skupine imajo moč, da podaljšajo življenjsko dobo,” je bil jasen Džov.
Da bi natančno izolirali gene, ki prispevajo k povezavi med družbenostjo in življenjsko dobo, je ekipa secirala skoraj 300 možganskih vzorcev 94 različnih sesalcev, vse od 3- do 122-letnikov. Identificirali so 31 genetskih lastnosti, povezanih tako z družbeno organizacijo kot z dolgim življenjem. Mnogo teh lastnosti je okrepilo imunski odziv ali reguliralo hormone. V večjih skupinah je močna imunost ključna, ker se paraziti in patogeni med živalmi, ki živijo tesno skupaj, hitro širijo. Hormoni pa pridejo prav v vrsti družbenih situacij, denimo pri parjenju in starševstvu.
Po besedah konservacijskega biologa na kalifornijski univerzi Daniela Blumsteina, ki se ukvarja z življenjsko dobo rumenotrebušastih svizcev, je povezava teh genov zanimiva. “Še posebej dobro je, da ni šlo zgolj za imunološke gene, temveč tudi gene, ki pojasnjujejo družabnost,” je dejal. Kot je nadaljeval, bodo nadaljnje raziskave v tej meri raziskovalcem pomagale določiti, kako so se te lastnosti razvile v netopirjih, kitih in vseh sesalcih vmes.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje