Kang Na-ra, ki je odraščala v Severni Koreji, nikoli ni uporabljala interneta. Tudi njeni redki privilegirani sovrstniki, ki so uporabljali pametne telefone, so lahko dostopali le do strogo omejenega državnega intraneta. YouTube, Instagram in Google so jim bili povsem tuji pojmi.
Danes je Kang Na-Ra zvezda YouTuba z več kot 350.000 naročniki. Njeni najbolj priljubljeni videoposnetki so dosegli več milijonov ogledov. Njen račun na Instagramu z več kot 130.000 sledilci vsebuje sponzorirane oglase velikih blagovnih znamk, med drugim Chanela in Pume.
Kang Na-Ra je ena od severnokorejskih prebežnikov, ki so v Južni Koreji ustvarili kariere youtuberjev in vplivnežev na družbenih medijih.
V zadnjem desetletju je podobno pot ubralo več deset ljudi. Ti so s svojimi videoposnetki in zapisi omogočili redek vpogled v življenje v puščavniškem kraljestvu – v hrano, ki jo jedo Severni Korejci, sleng, ki ga govorijo, in vsakdanjo rutino.
Nekateri kanali ponujajo bolj politične vsebine in raziskujejo odnose Severne Koreje z drugimi državami, drugi pa se potopijo v bogate in – za novopečene prebežnike povsem nove svetove pop kulture in zabave.
Za mnoge od teh vplivnežev, ki prihajajo iz ene najbolj izoliranih in revnih držav na svetu, živijo pa v eni najbolj tehnološko naprednih in digitalno povezanih držav, ta poklicna pot ni tako nenavadna, kot se morda zdi.
Prebežniki in strokovnjaki pravijo, da te spletne platforme ponujajo ne le pot do finančne neodvisnosti, temveč tudi občutek samostojnosti in samopredstavitve pri asimilaciji v novem, zastrašujočem svetu.
Pot do svobode
Prebežniki so relativno nov pojav. V Južno Korejo so v velikem številu začeli prihajati v zadnjih 20 letih, večinoma čez dolgo severnokorejsko mejo s Kitajsko, je povedal Sokeel Park, južnokorejski direktor pri mednarodni neprofitni organizaciji Liberty in North Korea.
Po podatkih seulskega ministrstva za združitev je od leta 1998 iz Severne v Južno Korejo prebegnilo več kot 33.000 ljudi, največ leta 2009 – kar 2.914.
25-letna Kang je ena mnogih, ki so se odpravili na pot, povezano s tveganji, kot so trgovina z belim blagom na Kitajskem, prijetje in vračanje v Severno Korejo, kjer prebežnike čakajo mučenje, zaporna kazen in celo smrt.
Kang je leta 2014 kot najstnica pobegnila na jug in se pridružila materi, ki je prav tako prebegnila.
Na začetku ji je bilo težko, spopadala se je z osamljenostjo, kulturnim šokom in finančnimi težavami. Konkurenčni trg dela na jugu je še težji za prebežnike, ki se morajo prilagoditi kapitalistični družbi in sovražnosti nekaterih domačinov.
Po podatkih ministrstva za združitev je bilo leta 2020 9,4 odstotka prebežnikov brezposelnih – v primerjavi s štirimi odstotki splošnega prebivalstva.
Za Kang je bilo prelomno, ko so ji začeli nuditi svetovanje in je šolo obiskovala z drugimi prebežniki. Vendar je dejala, da ji je življenje postalo zanimivo šele, ko je nastopila v južnokorejski televizijski oddaji.
TV-oddaja o prebežnikih
Leta 2010 se je zaradi vse večjega navdušenja javnosti nad Severnimi Korejci pojavil nov televizijski žanr – “televizijska oddaja o prebežnikih”, v katero so bili povabljeni, da bi z javnostjo delili svoje izkušnje.
Med najbolj znanimi oddajami sta “Now On My Way To Meet You”, ki je bila prvič predvajana leta 2011, in “Moranbong Club”, ki je bila predvajana leta 2015.
Kang se je pojavila v obeh. V tem času je prvič videla YouTube, ki jo je še posebej pritegnil s posnetki o ličenju, lepoti in modi.
Do leta 2017 je ustvarila svoj kanal, na katerem je izkoristila naraščajočo slavo in snemala vsakdan za ljudi, ki jim je bila všeč v oddajah.
V številnih videoposnetkih na YouTubu raziskuje razlike med Korejama, na primer lepotne standarde. “Če imaš v Severni Koreji velike prsi, to ni pozitivno!” se smeji v enem od videoposnetkov, ko se spominja presenečenja ob odkritju oblazinjenih nedrčkov in prsnih vsadkov na jugu.
Drugi videoposnetki odgovarjajo na pogosta vprašanja o pobegu iz Severne Koreje, na primer, kaj prebežniki prinesejo s seboj (sol za srečo, družinsko fotografijo za tolažbo in strup za podgane, če jih ujamejo – “ko veš, da boš umrl”).
Sčasoma je njen kanal postal tako priljubljen, da so jo začele zastopati tri agencije za upravljanje, najela je videoproducente in pridobivala stranke za sponzorirane vsebine na Instagramu.
“Zdaj imam stalen vir prihodkov,” je dejala. “Lahko kupujem in jem, kar želim, ter počivam, kadar želim.”
Ta model uspeha, s katerim se lahko pohvalijo tudi drugi prebežniki (Kang Eun Jung z več kot 177.000 naročniki, Jun Heo z več kot 270.000 naročniki, preden je letos ukinil svoj kanal, in Park Su Hyang s 45.000 naročniki), je navdihnil številne druge, da so se pridružili YouTubu.
Sokeel Park iz organizacije Liberty in North Korea meni, da je del njihovega uspeha v tem, da so prebežniki “precej podjetni”.
“Mislim, da je pomemben dejavnik, da imaš sam nadzor nad stvarmi, da ti ne ukazuje južnokorejski šef in da se ti ni treba obremenjevati z južnokorejsko delovno kulturo,” je dejal.
“Morda je to težka naloga, vendar so ljudje bolj samostojni … Sami sebi ste šef in imate svoj urnik.”
Zgodbe pod lastnimi pogoji
Oddaja o prebežnikih je morda pomagala dvigniti priljubljenost nekaterih od teh vplivnežev, vendar je med prebežniki povzročila tudi polemike.
Nekateri menijo, da je “nepopolna”, vendar koristna, saj južnokorejski javnosti omogoča, da bolje spozna svoje severne sosede, je dejal Park. Mnogi pa pogovorne oddaje kritizirajo, da so senzacionalistične, pretirane, zastarele in netočne.
V oddajah so na primer pogosto uporabljene grafike, tudi zvočni efekti – na primer predvajanje žalostne glasbe, ko se prebežniki spominjajo svoje preteklosti.
Konec koncev so to zabavne oddaje in ne dokumentarni filmi, je dejal Park in dodal: “Oddaje ustvarjajo južnokorejski televizijski producenti in scenaristi … očitno prebežniki niso pod uredniškim nadzorom.”
Razočaranje, kako so Severni Korejci predstavljeni v medijih, in njihova želja, da bi svoje zgodbe povedali po svoje, je eden glavnih razlogov, zakaj se je toliko prebežnikov obrnilo na družbene medije.
“Številni prebežniki menijo, da Južni Korejci zelo površno razumejo Severno Korejo ali da o Severni Koreji veljajo določeni stereotipi, ki bi jih bilo treba odpraviti,” je dejal Park.
“YouTube omogoča povsem drugačno raven nadzora, saj lahko postavite kamero v svojem stanovanju ali drugod, kjer lahko snemate, in neposredno nagovarjate občinstvo.”
Gradnja mostov med Korejama
Vendar imajo številni prebežniki na YouTubu poleg neodvisnega zaslužka s pripovedovanjem lastnih zgodb še en, višji cilj: premostiti prepad med obema Korejama.
To je zahtevna naloga, zlasti v zadnjih letih, ko so se odnosi poslabšali zaradi nesoglasij glede severnokorejskega testiranja orožja in skupnih vojaških vaj Južne Koreje z Združenimi državami Amerike.
Nekateri pravijo, da je prav zaradi teh napetosti pomembno povezati Korejce z obeh strani.
“Verjamem, da lahko obveščanje ljudi o težavah Severnih Korejcev prek YouTuba pomaga prebivalcem v Severni Koreji,” je dejala 35-letna Kang Eun Jung, ki je leta 2008 pobegnila iz Severne Koreje in 2019 odprla svoj kanal na YouTubu.
YouTube je zanjo način, da se nenehno spominja svoje identitete, tega, kdo je in od kod je prišla, ter da ljudi poučuje o izkušnjah prebežnikov.
“Če se obe Koreji združita, želim opraviti intervjuje s številnimi ljudmi v Severni Koreji,” je dodala.
Kljub temu imajo tisti, ki upajo, da bodo premostili ta razkorak, težavo: njihovo občinstvo je vedno starejše, morda zato, ker njihova vsebina najbolj nagovarja generacijo, ki je doživela korejsko vojno v petdesetih letih prejšnjega stoletja in njene posledice.
“Generacija, ki se Severne in Južne Koreje spominja kot ene države, izginja,” je dejal Park.
Zato je grajenje mostov med mlajšimi generacijami še toliko nujnejše.
Večina gledalcev Kang Eun Jung je starih 50 let ali več, medtem ko so gledalci Kang Na-re večinoma stari 30 let, kar je v svetu družbenih medijev razmeroma visoka starost.
Del problema je morda v tem, da mladi Južni Korejci o svojih vrstnikih na drugi strani demilitariziranega območja ne vedo skoraj ničesar, saj so namesto tega bombardirani z zloveščimi naslovi novic o varnostnih razmerah, politično retoriko in vojaškim sabljanjem.
Park je dejal, da zato “mladi Južni Korejci bolje poznajo Američane, Japonce in Kitajce kot Severne Korejce”.
“Če lahko obnovimo stike med ljudmi, razumevanje in empatijo – tudi prek YouTube kanalov Severnih Korejcev – je to odlično.”
Za Kang Na-ro, ki je v Severni Koreji pustila številne prijatelje in nekoč celo razmišljala o vrnitvi v represivni režim, je ta razdelitev osebna.
“Želim si, da bi bilo več naročnikov med najstniki in dvajsetletniki, saj želim, da bi se več mladih zanimalo za združitev s Severno Korejo,” je dejala.
“Ali ne bi to povečalo možnosti, da se pred smrtjo vrnem v rojstni kraj? Če si več mladih želi združitve Korej, bi se to lahko tudi uresničilo”.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
