Primer Hrvatice Mirele Čavajda, ki je javnost opozorila na nedostopnost zakonitega abortusa na Hrvaškem, je znova spodbudil razpravo o dveh pravicah – o pravici žensk do varnega splava ter o pravicah zaposlenih v zdravstvu, ki abortusov zaradi lastne vesti oziroma prepričanj ne želijo opraviti. Kje, če sploh, je "ravnovesje" med pravicama in zakaj je ključno, da je ugovor vesti ustrezno reguliran? Kako to, da so med Hrvaško, kjer je ugovor vesti prijavilo 60 odstotkov ginekologov, in Slovenijo, kjer je odstotek občutno nižji, tako velike razlike? Tudi o tem s socialno psihologinjo dr. Metko Mencin s Fakultete za družbene vede v Ljubljani.
Hrvatica Mirela Čavajda je – po lastnih besedah v imenu vseh žensk – opozorila na nedostopnost abortusa na Hrvaškem. Plodu v njenem trebuhu so v 24. tednu nosečnosti diagnosticirali agresivni maligni tumor, zaradi katerega poroda zelo verjetno ne bi preživel oziroma bi se rodil z zares hudo okvaro. Čeprav hrvaška zakonodaja tudi po 10. tednu nosečnosti predvideva pravico do splava v tovrstnih primerih, je Čavajda z željo, da bi splav naredila v domači državi, naletela na ovire. Čeprav je poseg pred dnevi vendarle odobrila drugostopenjska komisija, v Zagrebu posega niso pripravljeni izvesti.
V sosednji Italiji in na Hrvaškem pravico do ugovora vesti uveljavlja izjemno veliko ginekologov – v Italiji 70 odstotkov (podatek ministrstva za zdravje iz leta 2012), na Hrvaškem pa 60 odstotkov. Z vidika zagotavljanja z zakonom določene pravice do splava je to (lahko) problematično.
“Tam, kjer ugovor vesti ni reguliran, kar velja tudi za Hrvaško in Italijo, ni nobenega jamstva, da bo ženska svojo zakonsko pravico lahko uveljavila,” je za N1 komentirala socialna psihologinja dr. Metka Mencin, ki predava na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in je ena od avtoric dela Pravica do abortusa (2021). “V teh primerih abortus pravzaprav ni več pravica, saj sistem ne zagotavlja možnosti za njeno uveljavitev: abortus je zgolj legaliziran, ženska pa je v iskanju strokovne pomoči prepuščena sama sebi,” je dodala.
Pravica do ugovora vesti, morda še bolj kot v zdravstvu prepoznana v vojski, predvideva, da zaposleni v zdravstvu ali celo zdravstvena ustanova zavrnejo opravljanje določene storitve (kot je abortus oziroma predpisovanje kontracepcije) ali zagotavljanja informacij, ki niso skladne z njihovo vestjo oziroma verskim prepričanjem. Večina držav, med njimi so evropske, kjer je umetna prekinitev nosečnosti – seveda z omejitvami – dostopna na zahtevo ženske, pravico do ugovora vesti – zopet z omejitvami – pozna. Izjema so Švedska, Islandija in Finska, kjer, tako nevladna organizacija Center for Reproductive Rights, zakonodaje ne predvidevajo pravice do ugovora vesti za zaposlene v zdravstvu pri opravljanju ali sodelovanju pri posegu umetne prekinitve nosečnosti.
Med Slovenijo in Hrvaško velike razlike
Slovenija je ena od držav, kjer je ugovor vesti reguliran in, kot je pojasnila Mencin, “celo ustava jamči, da ugovor vesti ne sme ogrožati pravice drugih ljudi”. A zagotovila, da se to v prihodnje ne bo spremenilo, ni, je opozorila. Po podatkih Zdravniške zbornice Slovenije ima ugovor vesti prijavljenih osem aktivnih zdravnikov specialistov ginekologov in porodničarjev. Mencin: “Za zdaj je v registru zdravnikov sicer majhno število ginekologov, ki uveljavljajo ugovor vesti, pa še ti naj ne bi smeli odkloniti izdajanja napotnic, kontracepcije, izvajanja hormonskega zdravljenja. Vendar se to lahko spremeni – ni namreč jasno, kako preprečiti, da bi število ugovornic in ugovornikov vesti v ginekologiji tako naraslo, da bi ogrozilo dostopnost varnega abortusa.”
Čeprav sta bili Slovenija in Hrvaška dobršen del minulega stoletja del skupne države, Jugoslavije, kjer je bila pravica do svobodnega odločanja o rojstvih otrok zapisana v ustavo leta 1974, so razlike v dostopnosti abortusa velike. Na vprašanje, zakaj je temu tako, Mencin nima jasnega odgovora. “Razlike so bile očitne že v obdobju osamosvajanja. V Sloveniji konservativne politične stranke – kljub zmagi Demosa in krepitvi nacionalizma – dejansko niso prevladale, kar se je med drugim pokazalo tudi pri sprejemanju ustave, ko nam je z vztrajnostjo znotraj in zunaj parlamenta uspelo izboriti ključne varovalke za ohranitev dostopnosti varnega abortusa,” je opisala in dodala, da je bila Slovenija bistveno manj vojaško ogrožena od Hrvaške. “Vojna na Hrvaškem je v ospredje postavljala druga vprašanja in dileme, še dodatno je okrepila nacionalizem in moč RKC, zaradi česar so imele konservativne politične sile na Hrvaškem večji uspeh kot v Sloveniji. To se je, predpostavljam, izražalo tudi v odnosu do abortusa, mogoče celo v (implicitnem) pritisku na (bodoče) zdravnice in zdravnike,” je socialna psihologinja še razmišljala za N1.
V ZDA, kjer so v pričakovanju uradne objave odločitve vrhovnih sodnikov, ki bi z zavrnitvijo sodbe v primeru Roe proti Wade (1973), predvidoma temeljito okrnila dostopnost splava, 46 zveznih držav zdravnikom in drugemu osebju v zdravstvu dovoljuje, da zavrnejo sodelovanje pri opravljanju splava. Po podatkih ameriške nevladne organizacije Guttmacher Institute zakonodaje 44 zveznih držav predvidevajo možnost, da opravljanje tega posega zavrnejo zdravstvene ustanove (v 13 lahko to storijo le zasebne klinike, v eni pa le tiste, ki delujejo pod okriljem cerkve). Medtem je v Argentini, kjer so pravico do splava s prelomnima glasovanjema v kongresu uzakonili decembra 2020, ugovor vesti vedno lahko le individualen in nikoli na ravni celotne zdravstvene ustanove.
“Ravnovesje” med ugovorom vesti in dostopnostjo abortusa
Ker pravica do ugovora vesti lahko vpliva na zagotavljanje pravice do zakonitega in varnega abortusa ter spričo odmevnega primera Mirele Čavajda, je na mestu vprašanje, ali mora zahodna družba razmisliti o “ravnovesju” med tema pravicama. “Absolutno,” je bila jasna Mencin, ki je pojasnila, da na to že dalj časa opozarjajo Svetovna zdravstvena organizacija in ekspertne institucije na ravni Organizacije združenih narodov.
“Države pozivajo, naj zagotovijo nemoten dostop do varnega abortusa: zagotoviti morajo zadostno število strokovnih izvajalcev po celotni državi, prepovedati institucionalni ugovor vesti, vzpostaviti sistem, ki omogoča pregled nad številom in lokacijo ugovornikov vesti in hiter dostop do strokovnjaka oziroma strokovnjakinje, ki poseg izvaja, prepovedati ugovor vesti v življenjsko ogrožajočih okoliščinah …” je naštela in dodala, “da tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah vsebuje določbo, po kateri je pravico do ugovora vesti zdravstvenega osebja mogoče omejiti, da bi zaščitili zdravje drugih ljudi.”
“Pacientki je z vidika vesti sporno odreči pomoč”
Avtorji strokovnih besedil o ugovoru vesti v zdravstvu in organizacije, ki zagovarjajo pravico do varnega in zakonitega abortusa, opozarjajo na negativne posledice, s katerimi se mora soočiti ženska, ki ji zaposleni v zdravstvu odrečejo umetno prekinitev nosečnosti, saj poseg ni skladen z njihovo vestjo oziroma prepričanji. To ji lahko vzbudi občutke sramu, lahko je stigmatizirana, travmatična izkušnja je lahko menjava zdravnika oziroma celo opravljanje posega v drugem kraju ali celo državi.
Bi bilo torej – v imenu zagotavljanja enakosti spolov – treba pravico do ugovora vesti še bolj zamejiti, morda celo ukiniti? “Dostopnost varnega abortusa je vsekakor eden ključnih dejavnikov enakosti spolov. Moj odgovor je, da tudi opravljanje abortusa, predpisovanje kontracepcije in podobno sodi med delovne naloge ginekologinj in ginekologov – kdor tega zaradi vesti ne more opravljati, naj izbere drugo specializacijo,” je vprašanje komentirala Mencin. Kot je dodala, je “navsezadnje ne le s pravnega, temveč tudi z vidika vesti pacientki sporno odreči pomoč.”
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje