Koga se desnica bolj boji

Pojem "character assassination" smo v Sloveniji prvič slišali leta 2000. Uporabili so ga kritiki sistematičnih napadov, ki jih je bil takoj ob napovedi svoje kandidature za premierja deležen pokojni dr. Andrej Bajuk. Čeprav se je tedaj v naš politični diskurz prvič zasidral pojem, to seveda ne pomeni, da prakse, ki ga opisuje, pred tem nismo poznali. Smo pa jo odtlej imeli priložnost hitro prepoznati in označiti s pravim imenom, čeprav zanj v tem četrt stoletju še nismo našli primernega prevoda.

Kar se je zgodilo Luki Mescu od konca prejšnjega tedna dalje, ustreza temu pojmu. Dinamika je seveda drugačna kot pri napadih na Bajuka, saj se je vmes spremenil svet.

Zlasti so se spremenili mediji in način komuniciranja. Leta 2000 so prevladovali tiskani mediji, kjer je vsak tekst šel skozi tesno uredniško sito; in imeli smo vplivno javno RTV; zasebne televizije so bile pri nas šele na začetku poti. Ti mediji so določali koordinate skupne javne sfere, za katero je desni (takrat se je reklo še "pomladni") pol trdil, da je zaradi pristranskosti uredništev zasukana izrazito v levo. Če prislov "levo" zamenjamo z bolj dolgoveznima opisoma "postmoderni liberalizem 90-ih let" in "naklonjenost vladajoči eliti, ki je večinoma izhajala iz mlajših ešalonov nekdanjih družbenopolitičnih organizacij in menedžerskega razreda poznega socializma", je očitek verjetno kar držal.

To ni več naš svet, čeprav, kot je zapisal Faulkner, "preteklost ni nikoli mrtva; ni niti zares pretekla". Verjetno je tudi zaradi tega, ker smo prednosti odprte družbe začeli uživati pozno in nismo nikoli zares izkusili tiste skupne javne sfere, v kateri so se v demokratičnih državah povojne Evrope oblikovale norme političnega sobivanja, naš prostor hitreje in temeljiteje kot drugje razpadel na zoperstavljene odmevne komore. Obstajajo seveda prostori, ki jih skušajo presegati – če ne bi, tudi sam ne bi imel prostora za pisanje in analizo –, a tempo diskurza se vse bolj določa izven njih.

Čisto možno je, da bo v "desni" odmevni komori Luka Mesec obveljal za narkomana, ki na razvratnih zabavah ljubljanske kaviar levice uživa kokain v družbi spolnih zločincev. To je – če slučajno ne veste – obtožba, ki mu jo je navrgel Dušan Smodej, ki ga v t. i. aferi Fotopub bremenijo hude obtožbe o spolnem nasilju. Razen svoje besede ni ponudil nobenega dokaza niti ni omenil nikogar, ki bi bil priča Meščevemu domnevnemu početju. Trditev o tem, da je Mesca videl uživati kokain, postavlja na laž njegovo lastno izjavo izpred štirih let. Trenutek, ko se je odločil obrniti ploščo, pa čudno sovpada z Meščevo kandidaturo za ljubljanskega župana.

Zgodba je nemudoma zaokrožila v desničarskem mnenjskem mehurčku in kmalu pljusknila tudi onkraj njega. Smodej je dobil avreolo "skesanca", čeprav ni jasno, zakaj naj bi širjenje nedokazljive trditve o opozicijskem poslancu, ki na lokalnih volitvah izziva večnega župana, bila znak državljanskega poguma. Še zlasti, ker ostajajo Smodejevi motivi nejasni.

Bolj kot to, da je Smodejeva trditev nedokazljiva, je problem v tem, da se je ne da izpodbiti. Ostane, kako prikladno, vprašanje ene trditve proti drugi. Vsakdo se lahko sam odloči, komu bo verjel. Najbolj vneti konzumenti desničarskega mnenjskega balončka so se že odločili. V bistvu so se odločili že mnogo prej, preden je zgodba prišla na dan. Podobno kot je tistega daljnega leta 2000 levoliberalna javnost, besna, ker je njenemu priljubljenemu premierju hudo spodletelo v njegovi lastni politični mahinaciji in na oblast naplavilo njej neznanega kandidata, ki je bil povrh vsega še bolj razgledan in elokventen, že vedela, da novega predsednika vlade sovraži – mediji so zgolj poskrbeli, da se je lahko ta bes kanaliziral v razloge, ki so imeli videz argumentov.

Luka Mesec je otrok generacije, ki je odraščala v takšnem javnem prostoru. V slovenski politiki ne bi preživel dvanajst let, če nanj ne bi bil vajen in odporen. Medtem ko so Smodejeve obtožbe dvigovale temperaturo na družabnih omrežjih, je odšel v laboratorij in se testiral za prepovedane droge. Negativni rezultat seveda ni prepričal že prepričanih. Kot rečeno, ni dokaza, ki bi lahko spodbil Smodejeve besede. Ne obstaja test, ki bi dokazal, da z Mescem pred štirimi leti nista "snifala" droge. Meščevi kritiki so izpostavljali, da bi namesto urina moral testirati las: na njem je mogoče ugotoviti "čistost" ali pa "kontaminiranost" za več mesecev nazaj. Takega testa v Sloveniji menda ni mogoče opravljati. Sedanji madžarski premier Péter Magyar je, potem ko so ga skrajno desni provladni mediji prav tako obtožili uživanja kokaina (zanimiva podobnost; in zanimivo, da je Zelenski deležen enakih obtožb), na takšen test odšel na Dunaj. Luka Mesec je drugič zapovrstjo, ko je bil izzvan, nemudoma pobral rokavico in se testiral na način, ki je na voljo običajnim smrtnikom v Ljubljani. Za njegove kritike to bržkone ne bo dovolj: nekateri so celo – v akciji, vredni prvorazrednega komičnega filma – šli z groteskno nazornostjo dokazovat, kako je mogoče test prelisičiti. Nekateri bodo pač verjeli, da je Luka Mesec šel v laboratorij s skritim balončkom urina, ki ga je tistega popoldneva dobil od neznanega donatorja; drugi, bolj skeptični do njegovih rokohitrskih veščin, se bodo tolažili nad smolo, da je bil dvakrat obtožen oz. izzvan ravno v trenutku, ko je bil, slučajno, že nekaj dni "čist". Oboji bodo izhajali iz hipoteze, da so besede osumljenega posiljevalca trdna podlaga, na katerih je mogoče graditi argument – seveda, če je žrtev tega argumenta politični nasprotnik.

A menim, da se bo večini ljudi ta drža Meščevih napadalcev zdela bolj neverodostojna od načina, kako je on odgovoril na obtožbe. Predvsem pa to velja za tiste ljudi, ki jih Mesec lahko in (če želi zmagati) mora prepričati v županski kampanji.

Ali pač?

Če ima Mesec možnosti, da se uvrsti v drugi krog volitev – in mislim, da jih vsekakor ima; danes, po vsej tej brezplačni reklami, še za odtenek več kot pred dvema tednoma – bo glasove odžiral predvsem Jankoviću in njegovim številnim levosredinskim protikandidatom. Prav slednji so bili, mimogrede (kaj več kot "mimogrede" si po mojem itak ne zaslužijo), največji osmojenci kampanje proti Mescu: ta je zdaj v predstavah javnosti dokončno ustoličen kot Jankovićev glavni izzivalec; v tako uokvirjenem spopadu ni več prostora za kandidate, kakršen je Anton Rop.

Toda še na vsakih županskih volitvah v Ljubljani je obstajal pomemben blok desnosredinskih volivcev, ki se giblje med 20 in 25 %. Doslej niso imeli priložnosti, da bi bili odločilni v drugem krogu. Toda letos utegne biti drugače.

Ali kampanja proti Mescu signalizira, koga bi v morebitnem dvoboju med Jankovićem in Mescem želela na magistratu videti desnica? Če bi povsem pritrdil tej tezi, bi moral sprejeti preveč nedokazljivih predpostavk. Ne vemo, kakšen je bil Smodejev motiv za njegove novoodkrite obtožbe. In ne vemo, ali so mediji, ki so njegove izjave amplificirali, delovali iz senzacionalizma ali iskrenega prepričanja, da delujejo v interesu javnosti. Toda učinek je, da se je v delu volilnega telesa, ki utegne biti odločilen v drugem krogu, zasejala klica presoje, da je Janković vendarle manjše zlo od "zadrogiranega levičarskega radikalca" Mesca.

A v polarizirani družbi, kakršna je slovenska, in v mestu, tako ponosnem na svoj progresivni pedigre, kakšna je Ljubljana, se utegne takšna "pomoč v skrajni sili" izkazati za medvedjo uslugo. Že sam sum, da je Janković za vplivne akterje na desnici manjše zlo od Mesca, je nekaj, kar se lahko obrne proti njemu. Zlasti, če bi njegov slab rezultat v prvem krogu pokazal, da se veter javnega mnenja v prestolnici obrača.

Glede na Jankovićevo skrajno nepopularnost med desnosredinsko usmerjenimi meščani in njegovo vztrajno poglabljanje kulturnih bojev med kampanjo (trmoglavo nasprotovanje pokopu žrtev povojnih pobojev na Žalah) je ideja, da mu bodo ti volilci lahko kdaj priskočili na pomoč, račun brez krčmarja. Veliko verjetneje je, da bi se v drugem krogu, kjer bi se spopadla Janković in Mesec, večina desnosredinskih volivcev preprosto vzdržala. V tem primeru pa bo vprašanje, "koga se desnica bolj boji", definitivno postalo dejavnik odločanja – tudi če ostalo neizrečeno. Kar se Mesca tiče, je odgovor zdaj na dlani. Za večino njegove volilne baze pa tudi.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.