Jan Škoberne iz Wolta: "Prenos direktive o platformnem delu ne sme izničiti svobode, ki jo želijo naši dostavni partnerji"

»Dokler nisem opazil oglasa na LinkedInu, sem si Wolt predstavljal le kot 'tiste, ki ti dostavijo hrano'. Ko sem se začel pripravljati na razgovor, pa sem spoznal dejansko kompleksnost tega sistema – od tehnologije in algoritmov do zahtevnih zakonodajnih okvirov, ki jih mora to podjetje usklajevati na več trgih hkrati,« v uvodu našega pogovora pove Škoberne in doda, da ga je Wolt kot platforma prvič navdušil že v času pandemije, predvsem s preprostostjo uporabe in odlično uporabniško izkušnjo.

»Ko sem pozneje zaplaval globlje v ta segment, mi je postalo ozadje hitro zelo zanimivo, saj sta me politika in regulacija vedno zanimali. Zato se mi je to zdel dober preskok iz prejšnjega v novo profesionalno življenje.« Leto dni po prevzemu funkcije je Škoberne z nami delil vpogled v različne aspekte platformnega dela in operativne strukture Wolta, predvsem pa pojasnil, kako bi lahko direktiva Evropskega parlamenta o platformnem delu omogočila reševanje različnih izzivov fleksibilnega dela in kako se pri Woltu pripravljajo na prenos te direktive v slovensko zakonodajo. Zaupal pa nam je tudi, zakaj je dostava krompirčka v le 30 minutah v resnici prava mala znanost.

Kaj vas je najbolj presenetilo, ko ste začeli Wolt raziskovati globlje?

Presenetilo me je, kako kompleksen in velik je ta sistem. Nisem si znal predstavljati, da za dostavo tako enostavnega produkta, kot je ocvrt krompirček, hamburger ali skleda, stoji toliko ljudi. Recimo, samo v Ljubljani za to skrbi več kot 60 ljudi, kar kaže na obsežnost operacije na vseh trgih.

Bil sem rojen v času, ko si pico naročil v piceriji in jo je nekdo pripeljal; to se mi ni zdelo zelo kompleksno. Ko pa ugotoviš, da Wolt na ravni Evrope v vsakem trenutku obvlada desettisoče naročil, ki morajo delovati v različnih zakonodajnih okvirih, vidiš, da je tako enostavna operacija v današnjih razmerah prava mala znanost. Na primer že v primeru kibernetskega incidenta moramo upoštevati najmanj štiri različne zakonodajne okvire, tudi če pri tem ni nastala nikakršna škoda. Tako da se še danes učim, vsak dan berem, vsak dan spoznavam nove dimenzije tega sistema. In tudi danes se mi zdi kompleksnost dostave enostavnega izdelka v 30 minutah še vedno fascinantna, tako tehnološko kot tudi zakonodajno.

Kaj je v tem sistemu najbolj kompleksno? Mi vidimo platformo, restavracijo in dostavnega partnerja - kje se lahko najhitreje zaplete? Morda na tehnološki strani?

Pravzaprav bi rekel, da sta tehnični in tehnološki del še najbolj enostavna, saj je algoritem jasen in zasnovan na poslovnih odločitvah. Kompleksnost se vedno začne s človeškim faktorjem.

Pri zakonodaji, na primer, ena stran vidi matematično smiselno rešitev, druga pa doda vrednostne in ideološke okvire. Naš cilj je zagotovilo, da naročilo dostavimo v 30 minutah, ampak potem spet naletimo na človeški faktor. Če bi se vsi v prometu vedli racionalno in predvidljivo, če bi – kot rečejo fiziki – zanemarili trenje, bi bilo to mogoče. Ker pa se trenje lahko zgodi, to požene verižno reakcijo na strani podpore, zasičenost, zamude in tako naprej.

Kaj se torej zgodi? Upravljaš sistem, ki je na teoretični in tehnološki ravni popolnoma učinkovit in izredno uporaben, potem pa vanj vstopimo ljudje, vsak sicer s svojimi najboljšimi nameni, in ga obremenimo tako, da ne more več zagotavljati te teoretične učinkovitosti. Naša pričakovanja so vedno na ravni teoretične učinkovitosti, imamo pa ljudje do sebe tudi vedno več strpnosti kot do drugih.

Zakaj potem vztrajate pri 30-minutni dostavi, če veste, da je pri tem toliko nepredvidljivih faktorjev?

Tu je odgovor zelo preprost – ker se vedno lahko odločiš, da boš slabši, prav pa je, da se odločiš, da boš boljši. Zakaj bi se nekdo boril za zlato medaljo na olimpijskih igrah, če je tudi udeležba med 10 najboljših v redu? Ali pa če je dovolj zmagati že v svoji ulici? Tisto, kar nas žene, je, da bi bili najboljši. Tako kot ljudi žene, da menjajo službo, ker želijo dokazati, da zmorejo več.

Pri Woltu v ekipi vedno govorimo, da se velike spremembe zgodijo, če smo vsak dan en odstotek boljši. Ni treba, da vsak dan naredimo revolucijo, ampak da smo za en odstotek boljši, in potem se bo revolucija zgodila sama od sebe. To pa pomeni, da moramo ponuditi še boljšo storitev kupcu, zagotoviti še bolj optimalno prodajo trgovcem in ustvariti še boljše pogoje za dostavne partnerje.

Ta premik se enostavno vidi na ravni podpore. V tem delu se lahko odločiš, da klicne centre prepustiš tujini ali jih popolnoma avtomatiziraš in se s tem ne obremenjuješ več. Bo to pač malce vplivalo na oceno podjetja. Mi pa smo se odločili, da podporo obdržimo v Sloveniji, da zaposleni strankam odgovarjajo v slovenščini, se z vami pogovarjajo in trudijo rešiti vaš izziv. Z vidika optimizacije je to morda neučinkovito, a je na dolgi rok smiselno, ker želimo biti najboljši servis za svoje kupce.

Je Slovenija v čem specifična, ko govorimo o Woltu kot operativnem sistemu?

Vsaka država v EU je otok zase, čeprav imamo skupna pravila. Slovenija je posebna v tem, da tudi fleksibilne oblike dela, kot je s. p. ali študentsko delo, zagotavljajo relativno visoko stopnjo varnosti. Ni povsod znotraj EU običajno, da ti, če delaš kot samostojni podjetnik, prispevki omogočajo socialno varnost in je plačana pokojnina. Enako velja za študentsko delo. Tu je Slovenija v veliki prednosti, kjer s pametno implementacijo direktive o platformnem delu lahko postanemo izjemno dober evropski primer, kako je mogoče kombinirati fleksibilnost in varnost tako, da ustreza delu in kapitalu.

Slovenija pa je z vidika Wolta posebna tudi v tem, da ne uporabljamo podizvajalcev. Imamo samo samostojne podjetnike in študentsko delo, brez posrednikov, agencij ali agregatorjev. Za samo operacijo to pomeni bistveno večjo kompleksnost in tveganje, ali nam bo uspelo zagotoviti zadostno število dostavnih partnerjev, nam pa omogoča, da so dostavni partnerji, ki delajo preko Woltove platforme, bolje plačani, medtem ko delo ostaja fleksibilno.

Verjetno pa se lahko strinjava, da imamo v modelu samostojnih podjetnikov še veliko odprtih lukenj?

Seveda ima tudi slovenski model svoj manko. Recimo kar zadeva bolniški stalež, za katerega si zavarovan, a še zmeraj 'pade' na delodajalca. Tudi tu je recimo priložnost, da se v okviru evropske direktive kaj naredi še za druge sektorje. Vprašanja samostojnega dela oz. samozaposlovanja niso specifična samo za platformno delo, so pa tu bolj vidna in bolj sledljiva, saj te ljudi vsak dan srečujete na ulici. Obenem pri platformnem delu obstajata elektronska sled in popoln pregled nad obsegom dela. Tega, recimo, v kmetijstvu ni.

Se sicer zahteva, da se s. p. registrira za specifično dejavnost, če želi danes opravljati delo dostavnega partnerja?

Ni posebne zahteve, da se registriraš kot dostavni partner. Tovrstno delo slovenska zakonodaja še vedno zelo široko obravnava, to pa je tudi smisel vsega. Dejstvo je, da večina dostavnih partnerjev, ki delajo preko Wolta, v povprečju dela 11 ur na teden. To je okoli dve uri na teden, kar pomeni, da je za večino to dopolnilna aktivnost ob rednem delu. Izjeme, ki imajo večji obseg ur, pa praviloma tega ne delajo zato, ker ne bi imele možnosti biti zaposlene kje drugje, ampak prav zato, ker jim sistem fleksibilnega dela omogoča, da delajo toliko, kot želijo, in takrat, ko jim to najbolj ustreza. Pri nas ni izmen, ni obveznega dela. Si sam svoj šef.

Pa imate trenutno več s. p.-jev ali več študentov dostavnih partnerjev?

Več je samostojnih podjetnikov. Razmerje je približno ves čas konstantno, okoli tretjina je študentskega dela, preostalo so samostojni podjetniki.

Kako pa je s tujimi državljani, ki tudi pogosto delajo kot dostavni partnerji?

Če so državljani EU, tako ali tako veljajo pravila skupnega trga, za državljane tretjih držav pa velja, da lahko odprejo s. p., če so izpolnili vse pogoje ali če študirajo v Sloveniji in imajo skladno s pravili pravico do uporabe študentskega statusa. Mi ne urejamo delovnih dovoljenj, ne uvažamo tuje delovne sile in ne novačimo tuje delovne sile za delo v Sloveniji.

Direktiva, ki ste jo že omenili, je direktiva Evropskega parlamenta, s katero predlagajo posebna pravila za digitalne platforme dela. S tem bi evropske države imele celovitejše pravne regulacije tovrstnega dela. Kako vi gledate na to direktivo? Imate pomisleke?

Težava te direktive je, da ni uredba, s katero bi lahko za celotno EU vse uredili na enak način. Zdaj bo vsaka država ubrala svojo pot. Seveda razumemo, da je politika dela nekaj, kar ni skupno na ravni integracije v EU, ampak kaj se potem zgodi? Dobimo direktivo, ki samo usmerja. Posledično bomo imeli na eni strani države, ki bodo direktivo prenesle zelo strogo, in na drugi države, ki jo bodo implementirale minimalno. Za nas bi bilo bolje, da bi povsod veljala enaka pravila. S tem bi se zmanjšali stroški skladnosti in upravljanja različnih trgov, kar bi bilo bolj prijazno tudi do uporabnika.

Bistveno v tem trenutku je, da se direktiva presoja po dejanskem stanju in da omogoči kolektivna pogajanja. Da ne zamejuje možnosti izbire. Zakonodajalec se lahko v tem trenutku odloči, da bo avtomatično prekvalificiral vse dostavne partnerje v redno zaposlitev, pa bodo posledice, kakršne pač bodo – in posledica bi bila, da bi večina dostavnih partnerjev odšla, saj jih 80 odstotkov to dela prav zaradi fleksibilnosti. Zakonodajalec mora biti razumen, poslušati in iskati rešitev, kjer ni avtomatizmov, da se lahko na podlagi dejstev odločimo za najboljšo rešitev v dani situaciji.

Bi s prenosom direktive bolj učinkovito reševali tudi morebitne zlorabe delovnopravne zakonodaje, morda celo v sektorjih, kjer je to danes težje sledljivo, recimo v že omenjenem kmetijstvu in gradbeništvu?

Tu lahko za primer vzamemo Hrvaško, ki se je zelo zgodaj lotila te zadeve in že leta 2022 začela razmišljati o spremembi zakona o delu. Med drugim so uvedli register platformnega dela, kjer so registrirani platforme, dostavni partnerji, posredniki, različne oblike dela, vrsta zaposlitev – recimo preko posrednika ali neposredno –, in vse to država spremlja preko integracije API. Takoj vidijo, ali potencialno prihaja do kršitev, ko recimo število opravljenih ur ne ustreza plačanim prispevkom. Na vsakem koraku obstaja elektronska sled. In takšna rešitev je ugodna tudi za rizične sektorje, kot sta kmetijstvo in gradbeništvo, v delovno intenzivnih panogah.

Prenos direktive torej ponuja priložnost za reševanje težav za različne oblike dela, vprašanje pa je, ali je za ta usklajevanja in pogovore dovolj časa? Rok za prenos je do konca tega leta?

Vsekakor je dodatna težava to, da je rok za prenos direktive že 2. december 2026. Zadnja štiri leta, ko je bila priložnost, da se s tem ukvarjamo, se vsaj javno in transparentno s konfrontacijo rešitev nismo mogli soočati. Kar pa še ne pomeni, da bi morali zdaj paničariti. Če ne bomo pripravljeni na polno implementacijo, lahko še vedno prosimo za odlog in se potem prenos prestavi za recimo dve leti.

Večina držav na ravni EU še ni prenesla te direktive. Tako dobimo čas, da resno razmislimo, še zlasti če se že pripravlja nova regulacija za pošteno delo in se lahko vse združi v en paket. Tako bo končen učinek deloval na vse, ne samo na en relativno majhen sektor. Mi smo sicer zelo ponosni, da je naš učinek na število delovnih mest približno 1.600 delovnih mest na leto, ampak primerjalno s celotnim trgom dela smo pa še vedno na ravni statistične napake.

Je na mizi že kakšen vladni predlog?

Ne. Kar je bilo trenutno formalno poslano v posvetovanje, je bil osnutek strategije o prekarnem delu, za katerega pa moram reči, da je bil izjemno enostranski. Dlje od tega, da je bil ta osnutek potem objavljen na strani Ministrstva za delo in da smo mi ter verjetno tudi drugi deležniki podali komentarje, nismo prišli. Moram reči, da smo zelo dobro sodelovali z državnim svetom in da bi bilo treba pri teh posvetih vključiti tudi institucije, ki imajo specifično kapaciteto, da generirajo razpravo med različnimi deležniki. In prav državni svet je namenjen temu, da opravi razpravo med sindikati, delodajalskimi organizacijami in tudi kulturniki, ki so velik del samostojnega dela.

Kaj bi bil najbolj smiseln naslednji korak?

Morda bi bilo v tem trenutku najbolj pametno, da se v okviru ekonomsko-socialnega sveta vzpostavi skupina, ki bi imela nalogo, da pripravi predlog prenosa te direktive tako, da so vključeni vsi ključni deležniki. Ker če se zdaj pripravi predlog prenosa direktive, pa pri tem niso sodelovale platforme ali sindikati, bomo oboji nesrečni, predlog pa je lahko deležen hudih kritik. Ni razloga, da ne bi bili vključeni tako eni kot drugi.

Kdo pa trenutno sedi za pogajalsko mizo?

Ker trenutno ni na mizi ničesar, se o tem niti ni mogoče pogovarjati.

Ampak Wolt bo zagotovo del teh posvetov?

Mi seveda imamo svoje rešitve in ideje. Izpostavljamo, da je treba preprečiti avtomatizme ter jasno urediti kriterije, omogočiti kolektivno dogovarjanje in se dogovoriti o transparentnosti. Vse to so načelna stališča. Imamo tudi primere, kjer si lahko ogledamo, kako so to uredile druge države, recimo Hrvaška, Grčija in Španija. V sosednji državi imajo prenos tako rekoč že v celoti izpeljan. Vprašanje je zdaj, kaj se bomo iz teh primerov naučili in kakšno pot bo ubrala Slovenija. Bomo bolj naklonjeni podjetnosti ali bomo pri prenosu zelo strogi, rigidni. Oba pogleda sta legitimna, ampak če želimo dober predlog, se moramo srečati na polovici.

Ali pa iz že uveljavljenih sistemov poberemo najboljše stvari in se sestavi za Slovenijo optimalen model?

Ja, lahko se presodi, kaj funkcionira. Nekaj grškega, nekaj avstrijskega, recimo. Grškega glede na enostavnost sistema, avstrijskega glede na dodano varnost, mogoče še z elementi registra, kot imajo zasnovano na Hrvaškem. In če smo dovolj pametni, bi se odločili še za standarde digitalne prijaznosti, kot jih imajo v Estoniji. In to je to. Smo tako unikatni, da imamo možnost narediti najboljši model v Evropi – preprosto si oglejmo obstoječe prakse in izberimo najboljšo rešitev za Slovenijo. Zakaj pa ne bi bili mi najboljši?

Ko omenjate najbolj rigidni način prenosa – ali dejansko obstaja bojazen, da bi lahko zahtevali polno zaposlitev pri platformnem delu? To se ne zdi skladno s pričakovanji, saj 80 % Slovencev pravi, da je to oblika dela, za katero se odločajo predvsem zato, ker jih ne obvezuje?

Možnost obstaja, če preberemo edini objavljeni predlog strategije, ki sicer govori o prekarnem delu. V tem predlogu so rešitve, ki so izjemno toge in poskušajo nove oblike dela reševati izključno skozi prizmo starih regulatornih rešitev. Zadnjič sem se pošalil, da je imel Bismarck odlične namene in da je bil absolutno monumentalno ključen za razvoj socialne države in države blaginje, da pa je živel v nekem drugem času in da se je čas od Bismarcka do danes izjemno spremenil.

Želim reči, da država blaginje ni slaba in da socialno državo seveda potrebujemo, ampak se moramo istočasno ozreti ne le na to, kar imamo danes, ampak tudi na to, kar nas čaka v prihodnosti in globalnem okviru. Slovenija ima glas na ravni EU in imamo priložnost, da vzpostavimo sistem, ki nam bo omogočal dolgoročno konkurenčnost, obenem pa ubranil sistem blaginje in standardov življenja, po katerih je Evropa primerljivo boljša od nekaterih velikih sil.

So v sklopu te direktive tudi usmeritve za zakonodajne spremembe na področju transparentnosti algoritmov?

Absolutno. Smo eni redkih, če ne celo edini, ki poročilo o algoritemski transparentnosti prostovoljno objavljamo vsako leto. Prikažemo, kako naši algoritmi filtrirajo ponudbo, ki jo vidi potrošnik. To je pomemben segment, o katerem se premalo pogovarjamo. Povemo tudi, po katerih parametrih se določajo naloge in končni izračuni cen.

Seveda ne bomo razkrili celotne poslovne in cenovne politike podjetja, menimo pa, da imajo ljudje pravico vedeti, zakaj se jim v aplikaciji na vrhu večkrat pojavi solata kot pica. Pomembno je, da to razumemo, ko se odločamo. Algoritmi nam poskušajo prihraniti čas, je pa prav, da se med seboj ne mešajo in ne uporabljajo za zle in slabe namene. Zato se tudi bojimo, da bi na koncu prišlo do ene rešitve za vse, ker to običajno pomeni obremenitev predvsem za tiste, ki delajo pošteno.

Je ta transparentnost algoritmov tudi na strani partnerjev? Ali dostavni partner ve, zakaj je dobil določeno dostavo?

Pomembno je, da dostavni partner ve, da subjektivno dodeljevanje ne obstaja. Algoritem nima nekoga bolj ali manj rad. Vsaj ne pri nas. Algoritem pri dodeljevanju nalog preveri, ali je dostavni partner 'online', torej dostopen, upošteva njegovo lokacijo glede na točko prevzema, kakšno vozilo ima in podobno. Zakaj? Ker povsod se pač ne da s kolesom kot tudi ne povsod z avtomobilom, recimo v cono za pešce. Potem pa algoritem preveri še posebne zahteve, ki jih mora dostavni partner izpolniti, recimo, ali bi stranka želela plačati z gotovino in potrebuje vračilo. Vse to algoritem upošteva, da izbere za vse v verigi najboljšo opcijo.

Se ocene, ki jih dajemo stranke dostavnim partnerjem, tudi upoštevajo v algoritmih?

To je pogost strah in vprašanje, ki ga upravičeno dobimo tako od dostavnih partnerjev kot tudi od sindikatov. ''Če mi nekdo da nižjo oceno, bom potem dobil manj naročil?'' Ne. Te ocene so zato, da mi razumemo zadovoljstvo strank s celotno storitvijo. Od hrane do časa priprave in podpore ter seveda kakovosti dostave.

V nobenem primeru pa zvezdice ne vplivajo na to, kako bo algoritem izbiral dostavne partnerje ali dodeljeval naloge. Algoritem je vedno na strani dostavnega partnerja in ne ravna diskriminatorno. Popolnoma vseeno mu je tudi, kakšne nacionalnosti ste. Razmišlja striktno v objektivnih parametrih.

Kaj pa ocene restavracijam? Kakšno vlogo igrajo na vaši strani?

Če neka restavracija dobiva ponovljivo slabe ocene, poskušamo ugotoviti, kje je težava. Morda je težava z embalažo ali pa gre za neko specifiko, ki jo lahko odpravimo, da se ocena izboljša. Nima pa to neposrednih posledic z vidika algoritma. Pomembna je za nas, da na makroravni razumemo, kaj se na trgu dogaja, in da lahko ukrepamo, ker želimo, da se situacija popravi.

V pogovoru o platformah se težko izogneva ideološkim dilemam o umetni inteligenci (UI), s katero se bodo algoritmi še hitreje optimizirali. Kje v vašem segmentu vidite prednosti in kje morda pasti?

Če se malce pošalim, rečem, da je prednost algoritmov, da ne halucinirajo, slabost umetne inteligence pa v tem, da halucinira. Umetna inteligenca korenito spreminja svet, pri čemer se glavna razlika ne kaže le v uporabniški izkušnji, temveč predvsem v naših razvojnih in poslovnih procesih. Z UI lahko danes eksponentno hitreje razvijamo, testiramo in optimiziramo nove rešitve, kar je bistveno bolj učinkovito kot v preteklosti.

Seveda obstajajo izzivi – od razvoja avtonomnih vozil do dronov, kjer sem sam še nekoliko skeptičen glede umestitve v urbani prostor. A ključno je, da se prihodnosti ne bojimo, temveč jo z razumom usmerjamo v skupno dobro. Ustanovitelj Wolta, Miki Kuusi, je nekoč dejal, da čez deset let nihče ne bo več dojemal Wolta zgolj kot dostavljavca hrane. Tehnologija bo ultimativno spremenila našo industrijo, in čeprav je nemogoče napovedati natančen razvoj, verjamem in upam, da bo sprememba na bolje.

Kljub lepim željam pa vemo, da bodo korporacije vedno stremele k finančni optimizaciji in z umetno inteligenco nadomeščale strošek dela, kjerkoli bo to mogoče. Kje pri Woltu vidite, da človeškega prispevka nikoli ne bomo mogli – ali pa ga bo vsaj zelo težko – nadomestiti?

Skoraj si ne predstavljam, da bi lahko v celoti nadomestili dostavne partnerje. Prav tako si težko predstavljam, da bi v celoti nadomestili podporo, ker sta človeški čut in stik še vedno izjemno pomembna. Včasih tudi presoja, ki morda ni najbolj logična in racionalna, je pa človeška, prinese boljšo rešitev. Da niti ne govorim o segmentu vzdrževanja poslovnih odnosov, trženja, upravljanja strank. UI lahko podpira in pomaga, odločitev, ki vpliva na naše človekove pravice in predstavlja bistveno pravno posledico zame, pa mora sprejeti človek.

Za konec – se za uporabnike Wolta morda v bližnji prihodnosti obeta kakšna zanimiva sprememba?

Obeta se veliko zanimivih novih mikrosprememb, še zlasti zato, ker je Wolt zdaj del skupine DoorDash, tako da se bodo polagoma začele tudi v Evropo prenašati storitve in ponudbe, ki so v ZDA že zelo priljubljene. Med temi je recimo možnost rezervacije mize preko aplikacije DoorDash.

Sicer pa na Finskem, in tudi že marsikje drugod, uspešno testiramo samovozeča dostavna vozila. Tudi droni že marsikje testno letijo. Mogoče nam bo uspelo s podporo katere od slovenskih institucij celo pri nas testirati prvo 'delivery flight' cono v Sloveniji. Ne moremo še ničesar obljubiti, si pa želim, da bi Slovenija postala testni poligon za Srednjo Evropo, in nobenega razloga ni, da Ljubljana ne bi bila eno prvih središč za takšne podvige, če se bomo seveda lahko dogovorili z regulatorji.