Kolumna: Blitzkrieg pred dolgo pozicijsko vojno z visokimi stavami na obeh straneh

V kaotični situaciji, kakršna je današnja – tako v notranji kot v mednarodni politiki – je nehvaležno napovedovati prihodnost. A eno napoved lahko vseeno damo brez zadržka, saj je (David Hume bi prikimaval) gotova kot gravitacija: četrta Janševa vlada ne bo imela sto dni miru.

To ni posebno drzna prerokba, saj jih niti prejšnja niti predzadnja ni imela: v pregretem ozračju našega trumpiziranega sveta so takšni gentlemanski dogovori stvar mitične preteklosti. A tudi v kontekstu splošne polarizacije je hitrost, s katero smo po volitvah vstopili v prve strastne politične bitke, izjemna.

To je med drugim posledica premetene strategije, ki je v kratki zgodovini slovenske parlamentarne zgodovine brez precedensa. Interventni zakon, ki so ga koalicijske stranke sprejele, še veden je bil izvoljen mandatar in imenovana vlada, je bila zelo inteligentna operacija političnega babištva: predlog zakona je služil kot projekt, okoli katerega se je rodila nova koalicija, skupni imenovalec glede gospodarskih vprašanj pa je omogočil osredotočanje na tiste vidike, ki njene članice združuje – tiste izmed njih, ki so se zdele najbolj dovzetne za Golobovo snubljenje, pa je obenem spomnilo, kaj jih ločuje od strank prejšnje koalicije.

Toda dejstvo, da je bil tako pomemben zakon sprejet, še preden smo dobili premierja in še preden smo izvedeli za imena novih ministrov, je po drugi strani nemudoma diktiralo tudi tempo opozicijskega dela.

Četudi bi vsaj del opozicije bil pripravljen dati vladi nekaj tednov, če že ne mesecev oddiha (na to pripravljenost je kazalo nepričakovano visoko število poslancev, ki so na tajnem glasovanju glasovali za Janšo), je to zdaj nemogoče. Sindikati se pripravljajo na referendumski boj in za opozicijske stranke bi bilo samomorilno, če se mu ne bi pridružili. In tudi poraz na njem bi bil zanje bistveno hujši udarec kot izguba v igri povolilne parlamentarne kombinatorike.

Fikcija o "šibki vladi, ki nikakor ne bo prilezla do konca mandata" bi se namreč hitro razblinila, če bi vladna koalicija ubranila interventni zakon na referendumu. Zmaga bi pomenila pomembno legitimacijo vlade, v katero sta vsaj dva partnerja vstopila z rezervo, dobro vedoč, da je to v nasprotju z zagotovili njunih predsednikov v kampanji (in še pred njo) in da del njunih volivcev na pakt z Janšo gleda s skepso.

Zmaga na referendumu bi dvignila samozavest vladi in ji omogočila pomembno obdobje predaha, v katerem bi lahko še pospešila svojo zakonodajno agendo: kadarkoli vlada zmaga na pomembnem referendumu, to namreč odvrne opozicijo od vztrajanja z referendumsko taktiko.

To smo nazadnje videli pri trojnem referendumu leta 2022: zmaga je dala Golobovi vladi kar dolga tri leta miru, preden je opozicija zmogla dovolj poguma, zaleta in koordiniranosti za nov referendumski rafal. Enako bi verjetno videli tudi tokrat, še zlasti, ker je leva sredina že tako bolj zadržana do referendumskega boja od desnice.

In velja seveda tudi obratno. Če bi interventni zakon na referendumu padel, bi to opogumilo koalicijo za nadaljevanje taktike referendumske obstrukcije. Obenem pa bi se vsaj pri Resnici (ki je, kot čista populistična stranka – s fiksacijami, a brez fiksnega programa – skrajno občutljiva na nihanja v javnem mnenju) zagretost za Janševo vlado precej ohladila.

In še nekaj: če bi zakon padel na referendumu, bi to še zlasti močno občutil novi minister za gospodarstvo, delo ... (seznam resorjev, ki jih bo po novem pokrival Anže Logar, spominja skoraj na seznam naslovov avstrijskega cesarja). Če bi se izkazalo, da vlada nima dovolj široke podpore javnosti, se bo znatno okrepila obstrukcija vseh tistih socialnih skupin, ki imajo razloge za nasprotovanje vladnim reformam (ki utegnejo biti, sodeč po imenih predlaganih ministrov, zlasti ambiciozne na področju vzgoje in izobraževanja ter zdravstva): pričakovanje vladnih nasprotnikov, da se bo koalicija sesedla pod dovolj močnim družbenim pritiskom, bo le še okrepila ta pritisk, z njim pa dvome znotraj obeh najmanjših članic Janševe koalicije.

Stave so torej na obeh straneh zelo visoke.

Opoziciji škoduje predvsem dejstvo, da interventni zakon naglaša natanko tista področja, kjer je bilo razočaranje sredinskih volivcev nad Golobovo vlado največje. Tistih nekaj odstotkov volivcev, ki so iz nezadovoljstva nad ekonomskimi politikami Golobove vlade glasovali za Logarja (in ravno teh nekaj odstotkov je bilo ključnih, da je leva sredina, kot celota, volitve izgubila), se bodo znašli pred referendumskim vprašanjem, glede katerega imajo bistveno manj dvomov kot o drugih (kadrovskih, ideoloških, zunanjepolitičnih) vidikih Janševe vlade.

Prav Janša se utegne izkazati, kot običajno, za največjega zaveznika opozicije. Najprej, seveda, če bo uspel s svojimi izpadi, kot še vselej do zdaj, proti sebi mobilizirati več ljudi, kot jih lahko mobilizira v podporo svojih politik. Pa tudi tako, da bo s poskusi blokiranja referenduma njegov razpis preložil na čas, ki bo manj ugoden zanj.

Janša je že ob začetku postopka za zbiranje podpisov za razpis referenduma namreč naznanil, da je vse to zaman, saj naj bi bil referendum nedopusten. Lahko torej pričakujemo, da se bo vprašanje o dopustnosti referenduma znašlo na ustavnem sodišču: a glede na dosedanje odločitve (in tudi glede na argumente, ki jih je v podobnih primerih pred sodiščem zagovarjala desnica, ko je bila sama v opoziciji) premier ne bi smel preveč samozavestno računati, da mu bo ustavno sodišče pritrdilo. Verjetneje je obratno.

Toda odločanje na ustavnem sodišču bo razpis referenduma bržkone zavleklo dovolj dolgo, da bo nova vlada medtem že stopila na kakšno (retorično, politično, kadrovsko) mino in s tem dala volivcem v roke še kak razlog za mobilizacijo proti njej.

V Sloveniji (podobno kot v Italiji) vlade bistveno pogosteje izgubljajo referendume, kot jih zmagujejo. Če uspejo zakon ubraniti na referendumu, je to kvečjemu na začetku mandata, preden začne njihova popularnost upadati. Poleg tega bi vladi seveda ustrezalo, da poteka referendum v poletnih mesecih, ko je politična temperatura praviloma obratno sorazmerna s temperaturo zraka.

Toda če se bo referendumska pobuda znašla pred ustavnim sodiščem (da bodo pobudniki uspeli zbrati dovolj podpisov, se mi zdi dokaj očitno), bo koalicija izgubila prednost pri določanju časovnice, ki ga zaenkrat še vedno ima.

Za koalicijo bi bilo bolje, da se sprijazni, da referendum po vsej verjetnosti bo. To pomeni, da se bo mandat začel z izjemno pomembno politično bitko, od katere bo odvisno bistveno več od vsebine zakona – in že ta je zelo pomembna.

A ne glede na to, kakšen bo izid tega političnega blitzkriega na začetku mandata, nas v njem čaka dolga pozicijska politična vojna, v kateri bo nazadnje zmagal bolj potrpežljivi in vztrajnejši akter. In tu ima Janez Janša vendarle prednost pred nasprotniki … še bolj pa pred nekaterimi svojimi nelagodnimi zavezniki.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.