Amy Webb je ena vodilnih ameriških futuristk, svetovna referenca za masovne podatke ter analiziranje in napovedovanje trendov na področju tehnologije in znanosti. Je nekdo, ki vidi v prihodnost, ki zna napovedati, kako črni bodo scenariji prihodnosti, če ničesar ne naredimo, in kako boljši bi lahko bil svet, če nekaj spremenimo. O vsem tem piše v svojih odmevnih knjigah. V predzadnji knjigi razlaga o umetni inteligenci, razvoj katere je v rokah peščice tehnoloških velikanov, ki krojijo našo prihodnost. V zadnji knjigi, ki je izšla letos, pa piše o dobi sintezne biologije in petih scenarijih, ki kažejo, kako lahko programiranje DNK prodre v vse sfere življenja, od genske selekcije do proizvodnje hrane.
Amy Webb je kvantitativna futuristka in ustanoviteljica organizacije Future Today Institute, vodilnega prognostičnega in strateškega podjetja, ki pomaga voditeljem in njihovim organizacijam pri pripravi na kompleksno prihodnost, ter profesorica strateškega predvidevanja na Stern School of Business Univerze v New Yorku.
Kot dolgoletna ljubiteljica znanstvene fantastike tesno sodeluje s hollywoodskimi scenaristi in producenti pri ustvarjanju filmov, televizijskih oddaj in oglasov o znanosti, tehnologiji in prihodnosti. Revija Forbes jo je označila za eno od petih žensk, ki spreminjajo svet. Bila je ena od BBC-jevih 100 žensk leta 2020, uvrščena pa je tudi na seznam Thinkers50, na katerem je 50 najvplivnejših mislecev na svetu s področja upravljanja.
Za N1 je spregovorila o ključnih tehnoloških trendih, napredku umetne inteligence, nenavadni privlačnosti metavesolja in virtualnih megajahtah, priložnostih sintezne biologije in dveh možnih prihodnostih. Katero bomo izbrali?
PROFIMEDIA
Amy Webb, nam lahko za začetek razložite, kdo pravzaprav ste futuristi in kakšno vlogo ima spremljanje tehnoloških trendov?
Futurist je nekdo, ki uporablja podatke in gradi modele za sistematično raziskovanje možnih scenarijev prihodnosti. Naloga futurista pravzaprav ni napovedovanje prihodnosti – tukaj se namreč ljudje pogosto zmedejo – futuristi ne napovedujemo, temveč pripravljamo ljudi na prihodnost.
To lahko delamo različno. Sama se močno zanašam na kvantitativne podatke in metodologije, da bi razumela, kakšne dolgoročne učinke bi lahko različne sile in trendi, ki obstajajo danes, povzročili. Pravzaprav futuristi ozaveščamo o tem, kaj se bo zgodilo jutri.
Trendi so za nas le smernice, ki nam pomagajo razumeti, kako bi se lahko stvari v daljšem časovnem obdobju spremenile. Da lahko rečemo, da je nekaj trend, mora biti izpolnjenih veliko meril.
Sposobni moramo biti sestaviti model, ga kvalificirati in preveriti. Za nas so običajno trendi zelo dolgoročni. Ne zanimajo nas toliko najbolj modne stvari, temveč velike sile, ki oblikujejo različne dele družbe.
Vsako leto pripravite obsežno poročilo o prihodnjih trendih, vprašanjih, ki jih ti sprožajo, in prihodnjih scenarijih, ki bi jih lahko ti trendi prinesli. Letošnje je že 15. po vrsti, v njem na 668 strani predstavljate 547 tehnoloških in znanstvenih trendov s področij, kot so umetna inteligenca, metavesolje, delo, mediji, blockchain, podnebje … Ko sem poslušala vašo letošnjo predstavitev, sem bila sprva navdušena, nato šokirana, zaskrbljena – zdi se mi neverjetno, kaj vse se že dogaja in kaj nas čaka v prihodnosti. Vas skrbi, kam gremo in s kakšno hitrostjo? Ali ste polni upanja o prihodnosti?
Na Future Today Institutu neprestano modeliramo trende, in sicer na številnih različnih področjih. Sama se večinoma osredotočam na tehnologijo in znanost. Raziskave izvajamo vse leto, enkrat na leto pa objavimo poročilo, ki služi predvsem kot pomoč drugim pri razmišljanju, kaj vse je na različnih področjih že na voljo in kaj prihaja.
Sem pragmatik. Ne mislim, da bo prihodnost nujno boljša ali slabša od sedanjosti. Prihodnost je namreč rezultat odločitev, ki jih sprejemamo. Zato bi se moj odgovor za vas glasil – menim, da imamo veliko možnosti, pa tudi, da vsi sprejemamo slabe odločitve. To velja za vse države, povsod se sprejemajo različne slabe odločitve, ki nam ne pomagajo pri razmišljanju, kako ustvariti boljšo prihodnost in boljšo družbo.
Eno najpomembnejših področij tehnološkega razvoja je nedvomno umetna inteligenca. Nekateri pravijo, da smo v zgodnjih fazah umetne inteligence, da še nismo videli ničesar. Katere so nekatere od zanimivih in skrb vzbujajočih aplikacij umetne inteligence v tem trenutku?
Umetna inteligenca je tisto, čemur pravimo področje ali polje tehnologije z dolgim obzorjem. Trajalo bo še veliko veliko let, da se bo umetna inteligenca do konca razvila in vzniknila.
Veliko ljudi se ne zaveda, da se umetna inteligenca v neki obliki razvija že 150 let, morda 200 let. To pa zato, ker so bili v približno tistem času izumljeni prvi računalniki, ki so se imenovali računski stroji. Že v 19. stoletju je matematičarka Ada Lovelace razmišljala, kaj bi ta stroj sčasoma lahko počel. Objavljala je besedila o algoritmih in načinih, kako bi stroji lahko razmišljali sami. Dolgo je trajalo, da smo dobili dovolj močne računalnike, dovolj omrežij, da smo bili sposobni narediti to, kar lahko delamo danes.
To izpostavljam, ker so se, čeprav je umetna inteligenca tehnologija z dolgim obzorjem, zanimivi napredki dogajali vedno hitreje. To pa zato, ker nova tehnologija omogoča še več nove tehnologije.
Eden od pomembnih dosežkov je bil, ko se je pred desetimi leti prva gigantska nevronska mreža, ena od metod umetne inteligence, ki posnema delovanje človeških možganov, s pomočjo 16.000 računalnikov in desetih milijonov videov na YouTubu naučila sama prepoznati mačke v posnetkih. Nato je pred nekaj leti nekdo ustvaril spletno stran z naslovom This cats do not exist, ki je generirala slike mačk s pomočjo posebne vrste tehnologije, imenovane generativno kontradiktorno omrežje (generative adverserial network oz. GAN). Vendar te mačke še niso bile videti prave – šlo je za zelo čudne mačke.
Slike mačk na spletni strani These Cats Do Not Exist.
Danes lahko zgolj z uporabo mobilnega telefona generirate neskončno število mačk, ki so videti kot prave mačke. To so dvodimenzionalne, ploske slike mačk, sedaj pa se približujemo celo temu, da bomo lahko ustvarjali mačke, ki se premikajo, ki proizvajajo zvok, ki so videti kot prave mačke, vendar so v resnici umetno ustvarjene.
To je le en primer razvoja umetne inteligence, vendar se mi zdi pomemben, saj vsebuje veliko inovacij in razvoja v obdobju enega samega desetletja.
DALL E je umetna inteligenca (beri: strojno učenje), ki na podlagi baze *vseh* slik na spletu, ustvari povsem novo sliko, glede na ukaz, ki ga vneseš. Zaenkrat je vse skupaj zanimiv demo, na dolgi rok pa tudi groziljvo distopična funkcionalnost. 1
Podobno pospešeno pot napredka opažamo tudi pri uporabi tehnik strojnega učenja za pomoč pri odkrivanju novih zdravil. Umetno inteligenco so denimo uporabili tudi pri določanju zaporedja genoma SARS-CoV-2 … Napredek opažamo povsod.
Smo na trajektoriji dolgega obzorja, vendar bomo v času naših življenj začeli opažati precej korenite spremembe. In trdim, da smo mnoge že doživeli.
Profimedia
Po drugi strani pa ta tehnologija prinaša tudi veliko nevarnosti, etičnih dilem. En primer je sposobnost tehnologije umetne inteligence, da prepoznava naše obraze, ki povzroča veliko polemik, zlasti kadar se uporablja na javnih območjih brez obvestila javnosti. Toda resnica je, trdite, da sistemi umetne inteligence ne potrebujejo več našega obraza, da bi vedeli, kdo smo. Kako napredne so te tehnologije danes?
Smo premikajoči se zabojniki podatkov. Polni smo podatkov. Naši obrazi so podatki, naša drža je podatek, način, kako hodimo, je podatek. Če imate sistem, ki lahko identificira te vaše edinstvene značilnosti, vas lahko prepozna.
Ni vam več treba videti obraza osebe, da bi vedeli, kdo ta oseba je, kajti nove sisteme lahko usposobimo tako, da vas prepoznajo tudi na podlagi vaših osebnostnih lastnosti, načina, kako se vedete v določenem trenutku. Na podlagi vaših preteklih vedenjskih značilnosti in lastnosti lahko prepoznajo celo, ali se vaše vedenje v danem trenutku ujema z napovedanim vedenjem.
Bolj ko uporabljamo naprave in bolj ko posredujemo svoje podatke napravam in sistemom, bolje so ti sposobni ugotoviti ne le, kdo smo, ampak tudi, kaj smo v danem trenutku.
Naš obraz je najbolj očiten podatek, ki ga je tudi enostavno dobiti – skoraj vsi namreč uporabljamo družbena omrežja, kjer je veliko naših fotografij, na podlagi katerih se algoritmi učijo.
PROFIMEDIA
Bolj zahtevno pa je pridobiti podatke, kot je srčni odtis. Ta ni isto kot srčni utrip, temveč gre za specifično gibanje na recimo koži ali naših oblačilih, ki jih z utripanjem povzroča srce. To so podatkovne točke, ki bi jih lahko s pravo vrsto tehnologije, pravo vrsto laserja zaznali na razdalji tisoč metrov. Te podatke bi nato primerjali s podatkovno zbirko in ugotovili, da ste to vi. Tudi če vas ne bi mogli videti.
Takšne aplikacije se že uporabljajo v vojaške namene, tam se delno tudi razvijajo. Lahko pa si predstavljamo prihodnost, ko ne bomo več imeli identifikacijskih kartic, saj nas bo mogoče identificirati samo na podlagi našega dihanja ali srčnih odtisov, ko se bomo gibali po mestih ali v notranjosti prostorov.
Obstajajo tudi tehnologije, ki niso distopične in grozljive, kot so senzorji, ki zaznavajo, ali ste imeli srčni napad ali ne, ali za spremljanje, koliko se gibljete čez dan. Pa tudi tehnologije, ki ljudem po možganski kapi pomagajo, da začnejo ponovno uporabljati svoje telo ali se po travmatičnih dogodkih znova naučijo govoriti.
Robotska naprava za pomoč pri rehabilitaciji (PROFIMEDIA)
Mnogi strokovnjaki opozarjajo, da problem umetne inteligence ni toliko v sami tehnologiji kot v podatkih in v tem, kdo si jih lasti. Če vemo, da so podatki v rokah devetih velikih podjetij (Amazon, Google, Facebook, Tencent, Baidu, Alibaba, Microsoft, IBM in Apple), kot pravite v svoji knjigi The big Nine, kako zaskrbljeni bi morali biti?
Menim, da bi morala biti skrb vzbujajoča vsakršna konsolidacija podjetij, ne glede na področje.
Največji izziv je, da ko ostane na nekem področju le en, dva ali devet velikih igralcev na svetu, polagamo veliko zaupanja v peščico ljudi, ki na koncu sprejema odločitve za vse nas. To je hkrati tudi neizogibno. Težko si predstavljam področje ali panogo – kar vključuje tudi medije – v kateri sčasoma ne bi bilo konsolidacije in kjer je na koncu ostalo le nekaj vodilnih na trgu.
V primeru tehnološke industrije je jasno, da obstaja le peščica podjetij, ki sprejemajo odločitve za vse in ki gradijo sisteme, ki jih uporabljajo vsi. To velja za družbene medije, digitalno oglaševanje in seveda umetno inteligenco. Mislim, da je to nekaj, o čemer moramo razmisliti in resnično premisliti, ali je to prava smer za družbo v prihodnosti.
Eden najpomembnejših trendov, ki ste jih izpostavili v svojem zadnjem poročilu o tehnoloških trendih, je, da umetna inteligenca trajno spreminja naše dojemanje resničnosti. Na kakšen način? Kaj danes oblikuje našo resničnost?
Prav v tem trenutku imava preprost primer – med seboj se pogovarjava po Zoomu. Iz nekega razloga je v moji različici Zooma privzeto nastavljen filter, ki izboljša videz – občutek imam, da je nekaj zamegljeno. Ko uporabljam Microsoft Teams, se moj obraz bolj sveti kot pri uporabi Zooma, zato raje uporabljam Zoom, ker menim, da sem videti nekoliko lepše. To je majhen primer, vendar nam pomaga razumeti, kako umetna inteligenca spreminja naš občutek realnosti.
Na Kitajskem je bilo izvedenih nekaj zanimivih študij, v katerih so ljudje s pomočjo biometričnih podatkov o obrazu opravljali plačila. Nekateri terminali so imeli filter, zaradi katerega se je ljudem zdelo, da so videti dobro, ko so se videli na ekranu, drugi terminali tega filtra niso imeli. Podatki kažejo, da se ljudje brez filtra ne želijo videti, zato nakupa na terminalih brez filtra ne bodo opravili. To so zanimivi vedenjski podatki, ki so sicer še v zgodnjih fazah, toda na neki način nam pomagajo razumeti, kako umetna inteligenca začenja izkrivljati naš občutek za resničnost. Obstajajo pa tudi številni drugi načini.
PROFIMEDIA
Če pogledate družbene medije in kako hitro se po njih širijo napačne informacije in objave, ki jih ustvarjajo roboti – skoraj bi si mislili, da tako, kot piše v teh objavah, razmišljajo vsi na planetu, ker je to tako razširjeno v vašem zidu. V resnici ni tako. Toda sčasoma začnete verjeti temu, kar berete, začnete verjeti tem napačnim informacijam. In zaradi tega ljudje sprejemajo grozljive odločitve.
Pred dvema tednoma smo v ZDA doživeli še eno res grozljivo streljanje. Osemnajstletnik je vstopil v razred, poln četrtošolcev, in jih umoril. Deloma zaradi družbenih medijev – zaradi tega, kar je tam bral, in tega, kar je želel tam pokazati. Razmišljati bi morali, kako se odločamo in izbiramo, zakaj vidimo stvari, ki jih vidimo, in kakšen je naš odnos do teh informacij. Zahtevati bi morali tudi transparentnost, vpogled v odločitve, ki se sprejemajo v razvoju teh sistemov.
Eden od primerov, ki kažejo, da je resničnost vse manj stabilna, možnosti za manipulacijo pa naraščajo, so sintetični mediji – računalniško generirane vsebine, ustvarjene z uporabo umetne inteligence. Med sintetične medije denimo spadajo deep fake videi (globoki ponaredki) pa tudi virtualni vplivneži. Na zgornji sliki vidimo Shudu, znano kot prvi digitalni supermodel.
Ko govorimo o spreminjanju resničnosti, moramo govoriti o metavesolju (katerega ena od različic je Facebookovo metavesolje/metaverse), omrežju nekakšnih vzporednih, virtualnih svetov, v katerih lahko ljudje komunicirajo, poslujejo … Metavesolje je drugi trend, ki ga izpostavite v svojem poročilu. Zakaj je okoli tega takšen pomp? Zakaj bi ljudje želeli živeti v njem?
Ideja metavesolja je zelo tesno povezana z naslednjo različico spleta, ki jo nekateri imenujejo splet tri (paradigmatski premik v internetu – v smeri decentralizirane, k uporabniku usmerjene in poglobljene spletne izkušnje, op. a.). Zakaj so ljudje zdaj tako navdušeni? Prepričana sem, da zato, ker je Mark Zuckerberg oktobra spremenil ime svojega podjetja iz Facebook v Meta.
Koncept metavesolja namreč ni nov, ljudje že nekaj časa govorijo o navidezni resničnosti in ustvarjajo pomp. Torej nič od tega ni zares novo. Novo je to, da so nekatera zelo velika tehnološka imena zaradi različnih razlogov začela svoja podjetja nekoliko drugače pozicionirati.
To vključuje podjetje Square, ki se je preimenovalo v Block (kot Blockchain) in s tem jasno nakazalo svoj premik k metavesolju, in Facebook, ki se je preimenoval v Meta. Menim, da poskušajo podjetja s tem zapičiti svojo zastavo v pesek, da bi na določenih področjih dominirali in pomagali oblikovati nova pravila.
PROFIMEDIA
Naprava za sledenje celemu telesu za metavesolje podjetja Shiftall.
Toda ali bomo vsi živeli kot risani avatarji in hodili v službo kot risani avatarji? Verjetno ne tako, kot je to videti danes. Prihodnost je običajno le drobec tega, kar si danes predstavljamo, da bo, običajno pa se izkaže za nekaj drugačnega.
Vemo pa, da veliko ljudi, ki igrajo igre, svoj čas preživlja na Twitchu in drugih platformah. Prihaja tudi generacija otrok, ki obsedeno igrajo Minecraft in uporabljajo Roblox (platforma za igranje in programiranje iger).
Toda razlog, da so vsi nori na to in da je toliko pompa, je ta, da pomp povzroča še več pompa. Če peščica vplivnih ljudi začne govoriti o nečem, vi pa ne veste, o čem govorijo, se pojavi “FOMO” (fear of missing out) – strah, da nekaj zamujamo. Mislim, da to, kar zdaj opazujemo, je, da se poslovna skupnost počuti, kot da nekaj zamuja, zato vsi hitijo, da bi naredili, kar se da. To delno pojasnjuje, kar se dogaja.
Metavesolje podjetja Meta oz. Facebook (PROFIMEDIA)
Do leta 2024 bi lahko metavesolje postalo 800 milijard dolarjev vreden trg. Tehnološki velikani, kot so Facebook oziroma Meta, Microsoft, Apple in Google že vlagajo veliko denarja v njegovo uresničitev.
Zdi se, da ljudje metavesolje jemljejo precej resno. Pred kratkim je iz metavesolja odmevala novica, da je bil za 650.000 dolarjev prodan luksuzni NFT – virtualna megajahta, s katero se lahko vozite po metavesolju.
Po mojem mnenju je veliko ljudi, ki so vlagali v nezamenljive žetone (NFT), ker so mislili, da je to hiter način, hiter visokotehnološki način, da vložijo nekaj denarja in dosežejo velike donose ali da bodo kovali NFT (ang. minting; pomeni proces pretvarjanja digitalne datoteke v digitalno dobrino na blockchain bazi, op. a.) in dobili velike donose. Običajno ob takšnem skokovitem povečanju aktivnosti – in tukaj je šlo za precej veliko povečanje – v določenem trenutku sledi zlom.
Congrats to the new owner of The Metaflower NFT Super Mega Yacht on making metaverse NFT history. This auction marks the highest price paid for a @TheSandboxGame NFT asset at 149 ETH (0,000), and an exciting time for every member of the Fantasy Community. pic.twitter.com/Nl0278JbOT
Pred kratkim je izšla vaša nova knjiga o sintezni biologiji z naslovom The genesis machine. V njej sintezno biologijo primerjate z računalniškim programiranjem in trdite, da lahko zdaj biološke sisteme programiramo tako, kot programiramo računalnike. Ali to ne sproži alarma v vaši glavi?
Na področju, ki se imenuje sintezna biologija, se zdaj dogajajo precej neverjetne stvari. Sintezna biologija je razmeroma novo področje, ki združuje računalništvo, inženirstvo in oblikovanje z biologijo.
Orodja sintezne biologije vam omogočajo urejanje in ustvarjanje, ustvarjanje novih organizmov ali pa da organizmom dajete drugačne sposobnosti, kot so jih imeli prej. Sintezna biologija na biologijo resnično gleda z inženirskega vidika. To nam daje nekaj zelo zanimivih možnosti.
To bi lahko pomenilo, da lahko naredite pivo, ki se sveti v temi. To je res vznemirljivo. Običajno, ko ljudje začnejo delati na tem področju, so med prvimi projekti svetleče stvari – svetleče ribe, svetleče rastline, svetleče pivo. Vendar je mogoče narediti še veliko več.
Danes se vsi zanašamo na najlon, precej trpežen in močan material, ki se uporablja v najrazličnejših stvareh – v vrveh, čevljih, povsod po svetu. Ker je za njegovo proizvodnjo potrebna nafta, je velik onesnaževalec, zato ni dober za planet, poleg tega je povezan z geopolitičnimi trenji in s tem negotovostjo. Vendar pa je to snov, ki jo potrebujemo in na katero se sodobna družba zanaša.
Proizvodnja najlona na Kitajskem (PROFIMEDIA)
Nekateri raziskovalci so odkrili način, kako z uporabo sintezne biologije izdelati najlon, ki je trajnosten, boljši za planet in ni vezan na geopolitična usklajevanja. S pomočjo sintezne biologije so iz fermentiranega sladkorja in podobnih stvari naredil isto molekulo, kot bi jo pridobili iz nafte.
Zato menim, da je pred nami nekaj res zanimivih priložnosti – naj gre za ustvarjanje trajnostnih tekstilij in materialov ali zmanjšanje odvisnosti od gnojil za pridelke. S pomočjo sintezne biologije lahko recimo pridelek spremenimo tako, da bo odporen proti podnebnim spremembam ali pa ga bo mogoče gojiti v zaprtih prostorih. Pridelujemo lahko meso na celični osnovi, ne da bi pri tem poškodovali žival. Na obzorju je veliko upanja. Tu so tudi poskusi upočasnitve staranja ali razvoja personaliziranih zdravil ali razvoja cepiv. Nekateri ljudje po svetu so v pandemiji prejeli cepivo na osnovi informacijske RNA. Tudi to je produkt sintezne biologije.
It’s launch day for THE GENESIS MACHINE! Now available in bookstores throughout North America and online. (The UK edition launches in March and more international editions are coming soon after.)https://t.co/6nZ5Ycl97T
Ena od stvari, ki jih futuristi, kot ste vi, počnejo, je, da na podlagi podatkov in dokazov razložite, kakšna je verjetna prihodnost. Kakšna bi bila prihodnost po najbolj pesimističnem in najbolj optimističnem scenariju?
Najslabši izid je, da bi nekatere države vse te podatke uporabljale za svoje avtoritarne namene kot način nadzora nad ljudmi. Medtem ko bi bila v nekaterih drugih državah popolnoma odsotna regulacija in načrtovanje, zaradi česar bi bil razvoj prepuščen zasebnemu sektorju – profitnim organizacijam, katerih cilj je, da služijo denar. V nobenem od teh primerov torej nihče zares ne razmišlja o dolgoročnih učinkih in tem, kako bo to vplivalo na naslednje generacije, na družbo.
To ustvarja tudi napetosti, saj to pomeni, da so vrednote nekaterih držav zelo drugačne od drugih in da se te vrednote vgrajujejo v tehnologijo, ki se razvija. To velja za umetno inteligenco, sintetično biologijo, kvantno računalništvo, polprevodnike – za veliko ključnih tehnologij, ki poganjajo sodobno tehnološko dobo.
Denis Sadiković/N1
Če se želimo izogniti temu katastrofičnemu scenariju, je po mojem mnenju zelo pomembno, da naredimo nasprotno, kar pa bo hkrati v interesu obeh svetov – da podjetja še vedno služijo veliko denarja, države lahko še vedno upoštevajo svoje lokalne kulture in norme, vlade pa državo vodijo, kot želijo, vendar v središče vsega tega postavljajo ljudi in izvajajo dolgoročno načrtovanje, ki na tehnologije gleda kot na javne dobrine.
Mislim, da obstaja način, kako to storiti in spodbuditi obe strani, da se usedeta za isto mizo, vendar mora to biti naša prioriteta. Dobra prihodnost se ne pojavi po naključju, resnično odlična prihodnost je rezultat zelo trdega dela in del tega dela je včasih tudi sprejemanje odločitev, ki nas kratkoročno nečesa nekoliko oropajo ali nam povzročajo nevšečnosti, dolgoročno pa nam pomagajo. To so težke izbire in odločiti se moramo, ali smo pripravljeni tako vlagati v svojo prihodnost. Menim, da je to optimistični scenarij, če to storimo.
PROFIMEDIA
Nam lahko poveste bolj konkretno – kaj je tisto, kar bi morali storiti države, podjetja in civilna družba?
Vlade morajo dolgoročno načrtovati, ne glede na to, kdo je v nekem obdobju na oblasti. Imeti morajo skupno vizijo in se o njej strinjati ter si prizadevati za njeno uresničitev. Pred petdesetimi leti je bilo tega več, zdaj pa je tega vedno manj, ker so vlade zaradi polarizacije in skrajne politike zelo razdrobljene. In govorim vam iz ZDA, kjer se vse to dogaja. Po svetu sicer obstajajo države, ki oblikujejo dolgoročne vizije in si zelo močno prizadevajo za njihovo uresničitev.
Dobro bi bilo tudi, da bi vlade začele uvajati inovacije pri regulaciji. Prevelika regulacija namreč upočasnjuje napredek, če pa regulacije sploh ni in če ni ustreznih politik, se znajdemo v neprijetnem položaju. Regulatorji ne smejo čakati in morajo biti ustvarjalni.
Trdim, da veliko obstoječih struktur, pravnih in regulativnih okvirov danes zaradi razvoja znanosti in tehnologije ni več smiselnih. Postati moramo ustvarjalni in začeti razmišljati nekoliko drugače.
Podjetja morajo vnaprej oceniti tveganja in tudi dolgoročno načrtovati – na katere vse načine se lahko nekaj izkaže kot dobro in kateri so tisti primeri, ko to postane slabo. Razmišljati morajo eksponentno in delati postopne spremembe, vedno znova in znova, da bodo lahko ustvarjali stvari, ki bodo v najboljšem interesu za vse. In da resnično razmislijo, ali ne obstaja način, kako še naprej služiti veliko denarja, a hkrati delati bolje.
Na ravni posameznikov pa se moramo zbuditi. Neprestano uporabljamo stvari, ne da bi resnično premislili, kako recimo deluje ta telefon, kako deluje internet, katere podatke dajemo, ali nam to ustreza. Mislim, da moramo biti preudarnejši in da moramo razviti določeno stopnjo pismenosti. V vseh teh primerih bomo morali sprejemati neprijetne odločitve, kar je v redu. Neprijetne odločitve danes lahko pomagajo pri vzpostavitvi veliko boljšega jutri.
Katera znanstvenofantastična knjiga ali film najbolje opisuje svet, v katerega vstopamo?
Trenutno bi rekla Krasni novi svet Aldousa Huxleyja ali Deklina zgodba Margaret Atwood … Ne morem izbrati samo enega znanstvenofantastičnega filma ali knjige, ki bi opisovala prihodnost, saj je takšnih, ki se mi zdijo neprijetno blizu temu, kar se dogaja zdaj, preveč.
A mislim, da ni nujno, da je tako. Želim si, da čez deset let ne bi imeli občutka, da vsi živimo v seriji Black Mirror.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje