Trst, mesto v zalivu, kot ga je poimenoval eden najbolj znamenitih Tržačanov, nedavno preminuli Boris Pahor, je živahno severnoitalijansko mesto. Nekoč eno glavnih evropskih mest je bilo dolgo v zatonu, danes pa ta prezrti kulturni biser ponovno odkrivajo ljudje z vse Evrope. Kot mesto na stičišču Italije in Slovenije, v katerem so živeli in še živijo tudi Slovenci, ima v slovenski družbi posebno mesto. Slovenci ga od nekdaj radi obiskujejo, nekoč zaradi kavbojk in kave, danes zaradi hrane in privlačnega, živahnega obmorskega vzdušja. Vse več Slovencev se danes tja tudi seli. Kakšna je zgodovina tega mesta, slovenska povezanost z njim … in kakšen je sodobni utrip?

Trst smo obiskali sredi tedna, na deloven dan, ko je mesto bistveno drugačno od vikendaškega utripa, ko ulice napolnijo turisti. Slan piš z morja, živahen promet, povsod vonj po kavi.

Ob Velikem kanalu, kjer tudi turisti običajno začnejo svojo pot po mestu, je bilo že zjutraj pestro. Skupine šolskih otrok, ki so se odpravljale na ekskurzijo po mestu, turisti in upokojenci, ki so živahno razpravljali v kavarnah, Tržačani, ki so hiteli v službo in po opravkih, a so si kljub temu vzeli trenutek za pomembne stvari – objem, poljub in skodelico espressa.

Denis Sadiković/N1

Denis Sadiković/N1

Denis Sadiković/N1

Denis Sadiković/N1

Denis Sadiković/N1

Denis Sadiković/N1

Denis Sadiković/N1

Denis Sadiković/N1

Denis Sadiković/N1

Denis Sadiković/N1

Denis Sadiković/N1

Denis Sadiković/N1

Denis Sadiković/N1

Denis Sadiković/N1

Denis Sadiković/N1

Denis Sadiković/N1

Denis Sadiković/N1

Denis Sadiković/N1

Denis Sadiković/N1

Denis Sadiković/N1

Denis Sadiković/N1

Denis Sadiković/N1

Denis Sadiković/N1

Denis Sadiković/N1

Kljub temu da so – pregovorno – zaradi vpliva burje Tržačani nekoliko surovi, robati ljudje, so bili namreč od nekdaj tudi ljudje morja, sanjači, ki znajo uživati življenje in dovolijo uživati življenje, nam je povedal Mitja Tretjak, tržaški Slovenec, sicer novinar Primorskega dnevnika v Trstu, s katerim smo se dobili v eni od tržaških kavarn.

“Imamo preplet različnih kulinaričnih in kulturnih tradicij in upam si trditi, da so Tržačani od vsakega izročila vzeli tisto najbolj bohemsko ali tisto najboljše, da so si ustvarili način življenja, ki ga kdo z drugih koncev zavida.”

Kava velja za osnovno dobrino

Trst si težko predstavljamo brez kave. Povabila na kavo nikoli ne zavrneš, je dejal Tretjak. Kavo pogosto spijejo stoje, za šankom, dovolj je pol minute, da zvrnejo espresso in si izmenjajo nekaj besed.

V Trstu je potekala žalna slovesnost v spomin Borisu Pahorju

Slovenija

01. Jun 2022 0

Slovenija

01. Jun 2022 0

Narodni dom v Trstu spet v lasti Slovencev

Svet

28. Mar 2022 0

Svet

28. Mar 2022 0

Ideja za izlet: Napoleonska pot nad Trstom, kjer razgledi napolnijo dušo

Magazin

11. Feb 2022 1

Magazin

11. Feb 2022 1

Kava je namreč pomemben del tradicije Trsta in vsakdana njegovih prebivalcev in velja za nekakšno osnovno dobrino, je povedal.

Mesto namreč velja za prestolnico kave – ne samo zaradi svojih številnih zgodovinskih kavarn, temveč tudi zato, ker se v tržaškem pristanišču pretovori največ surove kave v Italiji. Iz Trsta prihajajo tudi svetovno znani predelovalci kave, kot so Illycafe, Hausbrand in Cremecaffe. Zato tudi ni presenetljivo, da Tržačani spijejo dvakrat več kave kot kjerkoli drugod v Italiji.

Ena najbolj priljubljenih oblik postrežbe kave je capo B – manjši kapučino, postrežen v steklenem kozarčku.

Težko torej najdemo primernejši kraj za srebanje kave, kot so tržaške zgodovinske kavarne, nekoč mesta zbiranja kulturnikov, umetnikov, pisateljev, intelektualcev … Med najbolj znanimi je kavarna San Marco (na spodnji sliki), v kateri je tudi knjigarna.

Najširši pogled na Veliki trg oziroma Trg zedinjene Italije pa ponuja Caffe degli Specchi. Ta je v zadnjih letih priljubljen predvsem med turisti, ki ob srkanju kave ali aperol spritza uživajo v pogledu na Veliki trg, za katerega pravijo, da je največji trg v Evropi, ki se odpira na morje.

Osrednja palača na Velikem trgu, ki pritegne pozornost, je palača občine Trst. Na njej stoji stolp z uro in zvonom, na kateri bijeta Mihec in Jakec.

Čas avstrijskega imperija

Pred prvo svetovno vojno, še zlasti v dolgem 19. stoletju, je bil Trst eno glavnih središč življenja, gospodarstva in politike, kjer se je marsikaj zgodilo prvič in od koder so se širili trendi, je dejala antropologinja dr. Daša Ličen, ki se ukvarja s preučevanjem Trsta v času Habsburžanov in Avstro-Ogrske. Kot ji je med pisanjem doktorata mentor dr. Božidar Jezernik večkrat dejal, je Trst s prvo svetovno vojno v nekem smislu postal “zadnja rupa na sviralu”.

Tam so lahko prosperirali tako gospodarstveniki in trgovci kot tudi umetniki, znanstveniki, zato je bil privlačen za ljudi z vsega sveta, ki so se množično selili v Trst.

Med najzanimivejši prebivalci tistega časa sta bila britanska plemiča Richard in Isabel Burton, ki sta se leta 1872 preselila v Trst. Burton je bil poliglot in pustolovec, ki ga je privlačilo vse, kar je eksotičnega. Med drugim je prvi v angleščino prevedel tudi Kamasutro in 1001 noč. Z ženo sta redno obiskovala tudi Postojnsko jamo ali Lipico ter ju v svojih besedilih natančno popisala. Burton je bil tudi prvi, ki je novico o odkritju ostankov mostiščarjev v Ljubljani razširil v britanski svet.

V tistem času so se v Trstu formirala tudi številna društva, ki so bila vozlišča družabnega življenja meščanskega prebivalstva – kot nekakšen Facebook tistega časa, saj so zadovoljevala potrebo po biti viden, je pojasnila Ličen, ki je v svojem doktoratu prek društev preučevala kompleksnost meščanskega življenja v Trstu.

Med drugim so nastala športna društva, društva za učenje jezikov, gledališka, naravoslovna društva, pa tudi društvo za knajpanje in društvo za zaščito živali, ki je bilo eno najzgodnejših tovrstnih društev na svetu. V tistem času so namreč živali med meščanstvom postale estetski objekt, družabniki in ne več le vir preživetja. Isabel Burton, z eno ključnih vlog v tem društvu, je imela recimo psa, ki je spal v zibelki in dobival zdravila, čemur so se mnogi v tistem času smejali.

V Trst je leta 1904 prišel tudi irski pisatelj James Joyce, ki je nekaj časa pisal tudi za italijanski časopis Il Piccolo. V Trstu je začel pisati svoj najbolj znani roman Ulikses. Na enem od mostov čez Veliki kanal stoji njegov kip.

Ostanke avstro-ogrskega časa najdemo še danes. Vse od 80. let je namreč po besedah Daše Ličen v Trstu čutiti nostalgijo po habsburškem imperiju, ki se kaže v podobi mesta, v imenih restavracij in lokalov, v imenih ulic, trgov, v novo umeščenih spomenikih in ne nazadnje imenih – vse več je tudi Tržačank z imenom Marija Terezija – in še posebej kulinariki. Zavitek oziroma štrudelj, krompir, svinjsko meso in zelje so še danes močno prisotni v Trstu.

Ena od restavracij, iz katere vsak dan diši po mesnih specialitetah, je Buffet da Pepi (na spodnji fotografiji) v neposredni bližini borznega trga. Bife je danes v lasti Italijana, nekoč pa je bil v lasti Pepija Tomažiča, očeta Pina (Pinka) Tomažiča, ki je bil obsojen na drugem tržaškem procesu. Bife je bil med Tržačani nekoč znan tudi kot Pepi ščavo, ki se navezuje na žaljivko (ščavi ali sužnji), s katero so nekoč obkladali Slovence.

Tržaške Slovence najbolj zaznamovalo obdobje fašizma

Obdobje fašizma, čas zatiranja tako slovenskih kot tudi hrvaških prebivalcev ob severnem Jadranu, ki se je začelo leta 1921, je obdobje, ki je Slovence najbolj zaznamovalo in se vžgalo v njihov kolektivni zgodovinski spomin, obdobje velikega trpljenja, nam je pojasnil zamejski Slovenec dr. Štefan Čok, zgodovinar, od lanskega leta pa tudi svetnik v tržaškem občinskem svetu.

Z dr. Čokom smo se srečali na odseku za zgodovino in etnografijo Narodne in študijske knjižnice v Trstu, kjer je zaposlen. Poleg tega predava zgodovino in filozofijo na liceju v Trstu.

Najmočnejšo simbolno vrednost za to obdobje sta po besedah Čoka imela predvsem dva dogodka, ki se ju slovenska skupnost močno spominja: požig Narodnega doma 13. julija 1920 in prvi tržaški proces septembra 1930, streli v Bazovici.

Med letoma 1904 in 1920 je bil Narodni dom – palača, zgrajena po načrtih Maksa Fabianija – najpomembnejše kulturno, politično in ekonomsko središče tržaških Slovencev. Kmalu bo minila 102. obletnica, odkar so italijanski fašisti to stavbo napadli in sežgali, in druga obletnica, odkar so Narodni dom vrnili Slovencem. 

Narodni dom po požigu leta 1920:

Narodni dom danes:

Kot je pojasnil Čok, je fašizem italijanski državi nudil zelo enostaven odgovor na vprašanje, kaj narediti z državljani, ki po narodnosti niso Italijani: “Naj jih ne bo, naj izginejo!”

To so dosegli tako, da so Slovencem odvzeli pravico do ohranjanja svoje identitete, do jezika, kateregakoli simbola, ki bi lahko spominjal na slovenstvo. Ukinjali so slovenska društva in ustanove, najbolj “moteče” osebe – izobražene kadre, učitelje, odvetnike – pa so ali prisilili k begu v tujino, ali premestili na druga območja Italije, ali jih zaprli in celo usmrtili.

Osvoboditev Trsta 1. maja 1945, ko je partizanska vojska vkorakala v Trst, je za večino Slovencev in številne Italijane predstavljala trenutek navdušenja, vendar je te dneve spremljal tudi val nasilja.

Že v prvih povojnih dneh so bili vzpostavljeni tudi temelji za ponoven razcvet slovenskega življenja – oživljati so začeli slovenske organizacije, društva, ponovno so ustanovili slovenske šole …

V Trstu je več arhitekturnih zapisov fašizma. Med njimi je stavba tržaške univerze, ki pa ji, kljub spominjanju na ideologijo fašizma, strokovnjaki priznavajo arhitekturno kakovost. Ta monumentalna stavba je delo italijanskih arhitektov Raffaela Fagnonija in Umberta Nordia.

Zanimanje turistov za Trst vse večje

Trst je danes mesto, ujeto med komplicirano preteklostjo in željo po boljši prihodnosti, po razvoju. Je tudi stičišče kultur, jezikov, veroizpovedi, skupnosti in različnih pogledov, kar je mesto od nekdaj bogatilo, včasih pa pripeljalo tudi do konfliktov.

Prav ta njegova večplastnost in raznolikost je tista, ki omogoča, da ga lahko doživljamo in tolmačimo z raznoraznih perspektiv. In prav zato to mesto navdušuje tako veliko ljudi, je pojasnjeval dr. Čok.

Opaža, da se je v zadnjih letih zanimanje turistov za Trst močno povečalo – postaja prepoznaven, vse več ljudi ga obiskuje, pri čemer jih fascinira občutek, da so sočasno v Italiji, hkrati pa jim Trst ponuja nekaj drugačnega, posebnega.

Trst se je močno uveljavil tudi kot mesto znanosti in raziskovanja, njegove raziskovalne ustanove in inštituti so pomembni v svetovnem merilu.

Slovence Trst od nekdaj privlači

Trst je bil od nekdaj privlačen, ne le za Slovence, temveč tudi druge narode. Ne nazadnje na to kaže tudi poimenovanje cest, ki vodijo z Dunaja, iz Gradca, Maribora, ali Ljubljane proti Trstu – vse so Tržaška cesta (oziroma Triester Strasse).

Slovenci se ga iz časa Jugoslavije spominjajo predvsem kot mesto nakupovanja, ki je predstavljalo stik z Zahodom. Na Rdeči most ali Rusi most oziroma Ponterosso ali Ponteroš, ki je ime dobil po bližnjem mostu, so nekoč množično prihajali po kavbojke, kave in druge dobrine, ki jih doma ni bilo mogoče dobiti. Rusi most je zato za mnoge kraj nostalgije, močno zasidran v zgodovinskem spominu ne le Slovencev, temveč vseh jugoslovanskih narodov.

Na trgu je imel svojo stojnico tudi oče Borisa Pahorja, zaradi česar je ta kraj pogosto nastopal v Pahorjevih delih.

Še danes v Trst mnogi pridejo po hrano, ki je tu pogosto cenejša kot v Sloveniji, italijansko modo, pa tudi poceni robo. Največja in najbolj priljubljena trgovina s poceni robo je gotovo trgovina Mirella, ki je le streljaj stran od železniške postaje.

Po osamosvojitvi, ko Trst s tega vidika ni bil več zanimiv, so ga Slovenci nekoliko odpisali. Sedaj pa ga začenjajo na novo odkrivati kot veliko mesto, ki lahko ponudi marsikaj, opaža Tretjak.

Vse več Slovencev se seli v Trst

Trst je v zadnjih letih postal priljubljen kraj priseljevanja Slovencev, ne le z obmejnih območij, temveč tudi iz drugih delov Slovenije. Tja se selijo tudi tisti, ki so v Trstu bili le nekajkrat, ki zgodovine tega mesta ali italijanske kulture ne poznajo, tudi italijanščine ne govorijo.

Zanimanje je za nakup stanovanja v Trstu in okolici v zadnjem času izredno, pravi nepremičninska agentka dr. Maja Vrtovec, Goričanka, ki živi v Trstu. Nekateri iščejo stanovanje za investicijo, drugi za pobege ob koncih tedna, tretji se želijo v mesto tudi preseliti. Njene stranke so raznolike – od gospe, ki se je ob upokojitvi preselila v Trst z željo, da začne novo življenje, do umetnika, glasbenika, podjetnika in družine.

Pritegne jih kozmopolitskost, multikulturnost Trsta, ki zaradi arhitekture daje občutek velikega mesta, podobnega Dunaju. Hkrati so v Trstu ves čas v stiku z italijansko dinamiko, trendi, kulturo, zaradi bližine Slovenije pa dobijo občutek domačnosti. Nenazadnje je bil Trst razglašen tudi za italijansko mesto z najvišjo kakovostjo življenja.

Velika privlačnost Trsta je tudi njegova obmorska lega. Trst je namreč mesto, ki živi in diha z morjem, je dejal Mitja Tretjak. Tržačani tudi pozimi radi gredo na sprehod ob morju, poleti, ko imajo uro za malico, pa se vržejo v vodo. Konec koncev se v Trstu odvija tudi največja regata na svetu – Barcolana, ki je dobila ime po tržaški četrti Barkovlje. Na zgornji sliki je med Tržačanimi zelo priljubljena plaža v Barkovljah. 

Ključne za odločitev za nakup stanovanja v Trstu pa so seveda cene stanovanj, ki so v primerjavi z Ljubljano ali obalnimi mesti cenejša.

Cene v Trstu po besedah nepremičninske agentke nihajo od 1.000 do 6.000 evrov na kvadratni meter, odvisno od lokacije. Cena 60-kvadratnega stanovanja se tako giba od 60.000 evrov na Svetem Jakobu (živahna soseska na obrobju centra Trsta) do 180.000 evrov za obnovljeno stanovanje v središču mesta ali starem delu mesta. Poleg cene je treba upoštevati še davke ob kupoprodaji in letni davek, pa tudi višje stroške elektrike in plina, je opozorila.

Stanovanja so večinoma stara, zato pripadajočega parkirišča ali garaže ni, kar je v središču mesta lahko velik problem, saj ni veliko garažnih hiš. So pa dobre avtobusne povezave in nekaj kolesarskih prog, je dodala Vrtovec.

Eden od razlogov za to, da je v Trstu na voljo veliko in relativno ugodnih stanovanj, je, da je Trst mesto, kjer prevladuje starejše prebivalstvo, mladi pa se izseljujejo v tujino. Po smrti starejših prebivalcev tako ostaja veliko praznih stanovanj.

Pred petimi leti so bile sicer cene v Sloveniji nižje in je bil trend obraten – takrat so Italijani kupovali nepremičnine v Sloveniji, predvsem na Krasu.

Trenutno na tržaškem trgu ni več toliko zanimivih in poceni stanovanj kot pred leti, saj so se prodala, je dejala Vrtovec. Nepremičninska agentka zato ocenjuje, da bo Trst čez dve leti po višini cen že na ravni Ljubljane.

Za zajtrk kava, cigareti in eksistencialni problemi

Eden od Slovencev, ki so se iz osrednje Slovenije nedavno preselili v Trst, je dr. Peter Šušnjar. Pred skoraj tremi leti je brez znanja italijanščine skupaj z ženo dr. Uršo Šušnjar za ugoden denar kupil in se preselil v eno od meščanskih stanovanj v širšem središču mesta.

Z mestom ju je povezala znanost – žena je tam že pred nakupom stanovanja opravljala doktorat, kasneje pa je tudi sam, kot doktor fizike, našel zaposlitev v vrhunski znanstveni ustanovi Sinhrotron Elettra v Bazovici, kjer smo se z njim tudi srečali.

Po vrnitvi iz Nemčije, kjer sta z ženo živela tri leta, sta pogrešala občutek novega okolja, kar jima je Trst ponovno dal. Poleg tega je Trst hkrati blizu in daleč, je dejal Šušnjar. “Zelo blizu Slovenije si, z lahkoto ujameš vsa družinska praznovanja /…/ hkrati pa imaš ves čas stik z novo kulturo, kar ti močno popestri življenje – začneš se učiti nov jezik, nove kulinarike, nove navade.”

Zanj je Trst po eni strani most v novo, široko kulturo, po drugi mesto, ki je ostalo nekje v času. Opaža, da nekatere stvari, ki nam v modernih družbah včasih niso všeč, Trsta na srečo še niso dosegle.

Ljudje se recimo ne družijo toliko v velikih nakupovalnih središčih, ki so v Sloveniji postala tako priljubljeno mesto zbiranja in preživljanja časa. Še vedno vztrajajo manjše trgovine, manjši lokali, je pojasnjeval. “Ni čutiti, da se vse dogaja za ceno napredka, kar nam je včasih všeč, včasih pa se čudimo, kako so nekatere stvari okostenele. A ne moreš imeti vsega.”

Veliko stvari se v Trstu vrti okoli hrane, razen zajtrka, je razlagal Šušnjar. Kot so ga v šali podučili italijanski kolegi, namreč italijanski zajtrk sestavljajo: kava, cigarete in eksistencialni problemi.

Po službi se Tržačani ustavijo na aperitivu – kozarcu vina ali aperol spritza s prigrizki. Aperitivo pomaga premostiti čas do večerje, pravi Šušnjar.

Kot je še dodal, bi si želel, da bi še več Slovencev kupilo stanovanja v Trstu, a ne zato, da bi sem “parkirali” svoj višek na bančnem računu, temveč predvsem zato, da bi si v Trstu ustvarili življenje.

Slovenci smo tu doma

V Trstu danes delujejo mnoga slovenska društva, združenja, pevski zbori, v središču pa je mogoče najti številne stavbe, ki so zgodovinskega pomena za Slovenijo – med njimi so Narodni dom, Slovensko gledališče, Tržaško knjižno središče, Narodna in študijska knjižnica – osrednja knjižnica slovenske narodne skupnosti v Italiji, stavba, v kateri je Primorski dnevnik …

Ta prisotnost slovenskih ustanov v mestnem središču in dogodkov, kot je festival Slovencev v Italiji Slofest, je izjemno pomembna, je poudaril Čok. “Da je jasno, da smo Slovenci v tem mestu doma, da nismo prišli zdaj ali se pojavili kar tako, temveč da živimo v tem mestu, ki je naš dom.”

Koliko Slovencev danes živi v Trstu, je težko opredeliti, ker je meja med eno in drugo skupnostjo – zaradi mešanih zakonov, ker se ljudje opredeljujejo na različne načine – vse bolj prepustna, je dejal Čok.

Nedaleč stran od Slovenskega knjižnega, poleg Slovenskega gospodarskega združenja, je frizerski salon, poznan po posebni tehniki striženja in barvanja, ki ga vodi Elvis Hrobat, Primorec, ki že 20 let dela v Trstu. Frizerja, ki je pred tem delal v priznanem salonu v Milanu, poleg Italijanov in zamejcev, obiskujejo tudi Slovenci z Obale ali iz Ljubljane, pa tudi Hrvati in Madžari.

Ozračje odnosov med Italijani in Slovenci v Trstu se je v zadnjih desetletjih spremenilo na bolje. Še vedno se lahko zgodi, da nekomu ne bo všeč, da se oseba v središču Trsta pogovarja v slovenščini, dejstvo pa je, da je tega precej manj, je pojasnil Čok.

Spremembe prihajajo tudi z mlajšimi generacijami, ki so vse manj obremenjene z zgodovinskimi odnosi in ne sprejemajo nacionalizma. Vse bolj se dogaja, da slovenske šole obiskujejo tudi italijanski otroci in obratno, stroge ločnice ni več. Kljub temu pa obstaja tudi del mladih, ki so za Slovence sicer že slišali, a z njimi še niso imeli opravka. Prvi stik s slovensko osebo je zanje nekaj nenavadnega.

Po drugi strani pa to ni nekaj nujno negativnega, je dejal Čok. Ko nečesa ne poznaš, morda tudi nimaš predsodkov. To pomeni, da lahko gradiš od začetka, iz nič. In iz nič lahko zgradiš tudi nekaj pozitivnega.

Eden najbolj prepoznavnih je pomol Audace, nekoč pomol San Carlo, kjer se je rad sprehajal tudi Srečko Kosovel in po katerem je Dragotin Kette poimenoval ljubezenski cikel. S pomola ob lepem vremenu v daljavi uzremo tudi Gradež in predalpsko hribovje, na desni, nad Barkovljami, svetilnik zmage v obliki grškega stebra, na vrhu kraške planote pa Marijino svetišče na Vejni.

Trst je naš! In kaj z njim?

Bolj kot odnosi med Italijani in Slovenci pa zamejce žalosti slabo poznavanje slovenske zamejske skupnosti Slovencev, ki se nad Trstom navdušujejo in ga obiskujejo kot turistično destinacijo.

Kljub temu da pogosto slišimo Trst je naš, gre pogosto za prazno parolo, v ozadju katere sta velika ignoranca in nepoznavanje Trsta in slovenske zgodovine, povezane s tem območjem, meni Tretjak.

Slovenci ob obisku Trsta namreč večkrat ostanejo v ožjem pasu okoli nabrežja, kjer so trgovine, kavarne, okoliških krajev v občini Trst ne poznajo, prav tako se redko udeležujejo kulturnih dogodkov, ki jih mesto ponuja.

Tudi Čok opaža, da se prepogosto zgodi, da mu rojak iz Slovenije reče: Kako dobro govorite slovensko, kdaj ste se tega naučili, kar ga kot slovenskega Tržačana najbolj boli, je dejal. To namreč nakazuje, da je poznavanje tega prostora v osrednji Sloveniji izjemno slabo, saj ne vedo niti tega, da v Trstu živijo Slovenci.

Na ponarodelo parolo Trst je naš! zato odgovarja z: In kaj z njim?. Želi si nekaj več pozornosti in razumevanja družbe, kaj danes pomeni živeti v tem prostoru, in predvsem razmisleka, kaj želi slovenska družba od tega prostora imeti v prihodnje.

PREBERITE ŠE:

Boris Pahor: Verjamem, da bolezen, umiranje, zlo ne bodo zmagali na koncu

Slovenija

30. Maj 2022 3

Slovenija

30. Maj 2022 3

“Zgolj zastavljati vprašanja je kretenizem in etični greh”

Intervjuji

07. Jul 2022

Intervjuji

07. Jul 2022

Slovenska virologinja o izbruhu opičjih koz: Imamo že posnetke virusa

Intervjuji

15. Jun 2022 0

Intervjuji

15. Jun 2022 0

Umetna inteligenca hitro napreduje, a ne vedno v korist človeštva

Poglobljeno

22. Maj 2022 1

Poglobljeno

22. Maj 2022 1