Dati številkam obraze: kralji ulice

Poglobljeno 24. Jul. 202106:00 > 10:51
Delite:
Kralji ulice
Foto: Nada Žgank

Za mimoidoče je le pogled, kdaj beseda, včasih nekaj denarja. Na drugi strani pogleda, besede, drobiža - je človek. Z imenom in priimkom, zgodbo, obrazom. V društvo Kralji ulice prihaja vse več tudi mladih, žensk, revnih družin. In brezdomci v Sloveniji spet umirajo tudi na cesti. ... V času epidemije brezdomci - zaradi različnih razlogov - umirajo še pogosteje kot sicer. Od marca lani jih je v Ljubljani umrlo 30. Zgodbe treh objavljamo danes. Kot nekrolog, poklon, spomin in opomin. Ker je na naših ulicah še veliko brezdomcev. Vedno več. In ker na njih ne smemo pozabiti.

Anton Pugelj – Tonček

Anton Pugelj je na cesti preživel 30 let. Bil je optimističen gospod na klopci v Miklošičevem parku v Ljubljani. Mimoidoči so ga poznali po imenu. Tonček. In poznali so ga po večnem nasmehu, ki mu je z obraza izginil le v obdobjih, ko je bil močno bolan.

Kralji ulice Anton Pugelj
Foto : Kralji ulice

“Bila sva pri vseh možnih zdravnikih, slišala sem vse možne diagnoze. Nobena ni bila dobra. Ampak tvoj karakter, trdoživost in upiranje telesnemu popuščanju so mi dali čisto drugo perspektivo o tem, kaj vse ljudje zmoremo, kaj vse zmore naše telo in kaj vse zmore naš um. Zato je še težje verjeti, da je prišel čas slovesa,” je ob njegovi smrti zapisala Ines Jaušovec Sodja, sodelavka Kraljev ulice.

“Spomnim se, ko si se odločil, da bom jaz postala tvoja svetovalka. Zdelo se ti je fer, da vzameš nekoga brez izkušenj (čeprav sem na društvu delala že dve leti) in ga podučiš o življenju na cesti. /…/ Marsikdo te je klical legenda. Res ne vem, kako si zunaj preživel dobrih 30 let. Zunaj te niso čakali samo dež, sneg, mraz ali neizprosna vročina, ampak tudi preživetje v mestni džungli.”

Anton Pugelj je bil del Ljubljane, cest, ulic. In Ljubljana, ceste, ulice so bile del njega. Bil je eden najbolj znanih brezdomcev v Ljubljani. Eden najbolj znanih obrazov v Ljubljani sploh. Odkar ga ni več, pot čez park pred sodiščem ni več enaka. Na klopi zeva praznina. Od oktobra 2020. O njem je posnet dokumentarni film Trideset let kartona in betona. V načrtu je spominska plošča, ki naj bi bila kmalu nameščena na klopco v Miklošičevem parku. Njegovo klopco.

Prihajajo ljudje, ki prej nikoli niso bili brezdomni

Če je bil včasih v Sloveniji sinonim za brezdomca starejši gospod s s tragično zgodbo alkoholizma, je danes struktura brezdomnih povsem drugačna. Drugačna kot na začetku tranzicije. Na društvo Kralji ulice se vedno bolj obračajo ljudje, ki padejo v brezdomstvo zato, ker so postali izredno revni. “Zelo malo je med brezdomnimi starejših moških, ki sedijo na klopci z litrom vina. Prihaja veliko mlajših, prihaja veliko žensk, prihajajo družine, prihajajo ljudje, ki so res zelo revni in ki so se prav zaradi revščine, socialnega položaja, prekarnih oblik dela, negotovosti … znašli na robu,” pojasnjuje Hana Košan, predsednica društva Kralji ulice.

V RUBRIKI POGLOBLJENO PREBERITE ŠE:

In epidemija zdaj te trende le še pospešuje. “V prvem valu so nas klicali tudi ljudje, ki prej nikoli niso imeli izkušnje brezdomstva ali česarkoli podobnega, pa so takrat čez noč ostali brez vsega. Ker so pred tem zaradi ljubljanske stanovanjske situacije nekje živeli na črno, brez najemnih pogodb, lastniki so jih čez noč postavili na cesto, hostli so bili zaprti … in so pri nas iskali rešitev. Strašne stiske. Težko so poklicali,” pripovedujejo v Društvu za za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. K nam tako postopoma prihaja tudi takšna brezdomnost, kot smo jo včasih poznali iz Amerike.

Še vedno velika nedostopnost storitev

“V prvem valu, v času prvega lockdowna, je bilo drugače kot zdaj. Takrat se je vse zaprlo, celo javne sanitarije … čez noč smo morali iskati rešitve,” se spominja Hana Košan.

Kralji ulice Hana KOšan
Foto : Denis Sadiković/N1

“Morali smo zapreti dnevni center, bili pa smo bolj prisotni na ulicah, odprli smo zavetišče. Bila je negotovost, bil je strah. Kar opažamo zdaj, je še vedno velika nedostopnost brezdomcev do storitev in programov, ki jih ponujajo tako javne službe kot nevladne organizacije. Tudi če smo spet odprli dnevni center (na Pražakovi ulici), je ta še vedno odprt omejeno; prej je bilo lahko v njem 70 ljudi naenkrat, zdaj – glede na kvadraturo – le 10 ljudi. To pomeni, da so naši uporabniki več zunaj, da so na cesti, da postaja brezdomstvo bolj vidno, pa tudi da so bolj prepuščeni samim sebi, da dobijo manj pomoči ali pa so celo brez pomoči, ki jo potrebujejo. Nevladne organizacije iščemo vse možne načine, kako v danih razmerah biti čim bolj na voljo ljudem, pri javnih institucijah pa se te prilagoditve dogajajo počasneje.”

Zlatko Manojlović

Zlatko Manojlović
Foto : Nada Žgank

Bil je dolgoletni član društva Kralji ulice. Rad se je pogovarjal z mimoidočimi, ko je po Ljubljani prodajal časopis Kralji ulice. Bil je dobrega srca, pravijo drugi brezdomci.

Zlatko Manojlović je umrl isti dan, ko je izvedel, da ima le dva dni časa, da izprazni stanovanje, v katerem je živel, in se izseli. Zato je umrl nemiren, pravijo v društvu. Poskušali so mu pomagati, rešiti situacijo s stanovanjem, bili so na zvezi … a je še isti dan umrl. Na majski večer letos. “Odpoved najemne pogodbe ga je žrla do zadnjega, v njej odpovedni rok ni bil naveden. Zlatko, upamo, da si zdaj našel svoj mir,” so zapisali ob slovesu. Njegov kolega Sandrelo je dodal: “Umrl je od sekirancije.”

Leta 2020 in tudi letos, torej v času epidemije, je umiralo in še umira več brezdomcev kot pred epidemijo, opozarjajo v društvu. Po njihovih podatkih je od marca lani do tega tedna v Ljubljani umrlo 30 brezdomnih oseb. Sedem brezdomcev je po njihovih podatkih v tem času umrlo zaradi covida, drugi so umrli zaradi drugih bolezni ali pa nezdravljenih bolezenskih stanj, celega klobčiča med seboj prepletenih vzrokov in pa težaškega življenja, ki ga narekuje brezdomstvo in ki ga je epidemija naredila še težjega. Nekateri so umrli tudi zaradi prevelikega odmerka mamil. Epidemija je razmere za ta del prebivalstva še močno poslabšala. V prejšnjih letih, pred epidemijo, je po podatkih Kraljev ulice na leto umrlo okrog deset brezdomcev.

70 ljudi v Ljubljani spi na ulici

Na ljubljanskih ulicah vsako noč spi okrog 70 ljudi. To je tisti del brezdomnih, ki dobesedno živijo in tudi spijo na ulici. “Ko smo v času prvega lockdowna odprli zavetišče, smo imeli polno v eni uri. V zavetišče je prišlo takrat s ceste 30 ljudi, še 30 jih je prišlo, pa niso dobili sobe, in še 30 smo jih srečali na terenu. Zadnja številka je: 70 ljudi spi v Ljubljani vsak dan na ulici. Še pred desetimi leti je bilo na ulicah veliko manj brezdomcev kot zdaj,” pojasnjuje Košan.

Miha Andoljšek

Miha Andoljšek
Foto : FB, Kralji ulice

V času prvega vala koronavirusa je dva meseca živel v začasnem 24-urnem zavetišču na Rimski ulici v Ljubljani. “Ta dva meseca odmika od uličnega življenja sta tako blagodejno vplivala nanj. In tudi na vse druge. Upam, da je brezpredmetno razpravljati o tem, kako nastanitvene razmere vplivajo na človekovo počutje,” je ob slovesu zapisal Jean Nikolič, sodelavec Kraljev ulice.

Miha Andoljšek je bil dolgoletni član društva. Nekateri brezdomci se ga spomnijo s skupnih skvotanj, poudarjajo njegovo prijaznost in spoštljivost … čistil je smeti, ki so jih po ulici odmetavali drugi. “Ribnčan” so ga klicali. Umrl je februarja letos, tik pred vselitvijo v bivalno enoto, ki mu je bila dodeljena. Še zadnja dogovarjanja o vselitvi … s seboj je želel vzeti tudi svojo “ulično” vzmetnico, na katero je bil navezan … A smrt ga je prehitela. Umrl je na ulici.

Ljudje spet umirajo na ulici

In še nekaj se je začelo dogajati, česar prej nekaj časa ni bilo opaziti: brezdomci spet umirajo tudi na ulici. Tako kot Miha Andoljšek. Ljudje, ki se ukvarjajo z brezdomstvom, sklepajo, da je za to več razlogov: “Vsekakor tudi zaradi premajhne dostopnosti storitev. Poleg tega pa zaradi premalo dostopnih nastanitev – Ljubljani že tako primanjkuje ustreznih prostorov, stanovanj, enot zanje, zelo se je zaprl tudi najemniški trg, med lockdownom še toliko bolj. Poleg tega je bilo med pandemijo zdravstvo manj dostopno; manj dostopno za vse, a za brezdomce še toliko bolj. Način naročanja, manjša dostopnost do pregledov, način komunikacije zdravstvenega osebja … Bili so na cesti in v slabem zdravstvenem in psihičnem stanju,” opisuje razmere Hana Košan.

In tu je še problem z osebnimi zdravniki. Zdravniki koncesionarji se namreč, kot opozarjajo v društvu, pogosto izogibajo temu, da bi imeli med svojimi pacienti brezdomne osebe, tudi če imajo urejeno zdravstveno zavarovanje.

Kralji ulice
Foto : Kralji ulice

Tisti, ki so odvisni od drog, pa so, ker je bila zaradi epidemije motena dobava drog in so bile droge tudi nedosegljive, bolj posegali po kombinacijah novih drog, še več je prihajalo do mešanja alkohola z nedovoljenimi drogami in do zlorabe predpisanih zdravil, benzodiazepinov v kombinaciji z alkoholom.

Vse več brezdomnih, prihajajo tudi starejše gospe

Poleg tega, da se v Sloveniji spreminja struktura brezdomnih oseb, jih je tudi vedno več, opozarjajo v Kraljih ulice.  Leta 2011 je bilo v  njihovem dnevnem centru  250 uporabnikov, leta 2015 408 uporabnikov, lani že 717 uporabnikov.

Upoštevajo širšo definicijo brezdomstva: “To niso samo ljudje, ki spijo zunaj, ampak tudi ljudje, ki živijo v zelo negotovih pogojih, nevarnih nastanitvah, so tudi zelo revni ljudje, brez prihodkov, z nizkimi prihodki, ki živijo v pomanjkanju in nimajo socialne mreže. Tudi starejše gospe prihajajo k nam. Z izjemno nizko pokojnino, z majhnim stanovanjem in strašno socialno izolacijo. Potrebujejo podporo, potrebujejo ljudi, ki jim pomagajo urejati življenje, prebiti birokratske ovire in socialno izolacijo,” opisuje Košan.

Brezdomstvo je vsekakor – in celo vedno bolj – sestavni del stanovanjske problematike. Tudi tu opažajo razlike pred in po epidemiji: “Če pogledamo Program preprečevanja deložacij, pri katerem sodelujemo s stanovanjskimi skladi … če so se pred epidemijo ljudje iz tega programa izkopali iz dolgov, po epidemiji ti dolgovi spet naraščajo. V tem programu so zdaj tudi družine, kjer sta imela prej oba službe, so družine, ki prej niso bile neplačniki.” Zato pričakujejo, da se bodo številke v tem programu zelo povečale.

Kralji ulice začasno zavetišče
Foto : Kralji ulice

Zavetišče Rimska je bilo vzpostavljeno kot začasno zavetišče v času prvega vala koronavirusa, prvega lockdowna. “V sodelovanju z MOL smo na Rimski cesti vzpostavili 24-urno zavetišče, ki je bilo predvsem namenjeno temu, da se ljudje lahko umaknejo z ulice za ta čas prvega vala epidemije. Zavetišče smo konec maja 2020 zaprli. Nekateri so takrat odšli v sobe, nekateri v druga zavetišča, nekaj oseb se je vključilo v naš program nastanitvene podpore, nekateri pa so žal šli nazaj na ulico,” pravi Hana Košan.

Pomemben je osebni stik

Obdobje epidemije je pokazalo tudi, kako pomemben je za brezdomce oseben stik. “Na začetku prvega lockdowna smo 24 ur na dan razmišljali, kaj narediti. In smo poskušali stvari reševati prek telefonov, saj  večina brezdomcev ima telefone. Smo jih klicali in na tak način skušali urejati stvari, pomagati … Ampak pri brezdomnih osebah je tako, da jim težko pomagaš na daljavo, tudi prek telefona. Ostali so sami. Brezdomci namreč nimajo socialne mreže, nimajo podpornega okolja, ljudje na ulici jih ignorirajo … Da imamo oseben stik z njimi, je zelo pomembno. Tako smo takrat v enem tednu ugotovili, da če hočemo res pomagati, moramo biti z njimi na ulici, na terenu, iti v bivalne enote, v zavetišče, kjerkoli so oni … Za ranljive osebe, tiste, ki so že tako odrinjene na rob, je socialna distanca pogubna. Podpremo jih lahko samo z osebnim stikom, v živo,” poudarja Hana Košan.

brezdomci Kralji ulice
Foto : Kralji ulice

#ostanidoma, če nimaš doma

Pred dvema tednoma je predstojnik katedre za ustavno pravo dr. Samo Bardutzky, ko smo ga vprašali o kaznih, ki so jih med lockdownom dobivali brezdomci, rekel, da smo kot družba desenzibilizirani. Vprašal se je, kaj je z našo družbo, da se v tistem trenutku namesto o globah, ki so jih dobivali, nismo pogovarjali o tem, v katerem praznem hotelu bodo bivali brezdomci. Kar so recimo storili v Veliki Britaniji.

Hana Košan dodaja, da so v društvu takrat kot večni optimisti rekli: zdaj se bo nekaj glede odnosa do brezdomstva spremenilo. Hešteg ostanidoma je imel, ko si pomislil na brezdomce, izjemno zloveščo noto, noto streznitve. Ko si slišal »ostani doma« in pomislil na brezdomce, te je streslo.

“Takrat smo res dobili veliko podpore in donacij in smo upali, da se bo na sistemski ravni tudi kaj spremenilo; da bomo kot družba ugotovili, da nismo dovolj naredili za brezdomne osebe. V Sloveniji imamo večinoma preživete prakse, kako se ureja ta problematika. V primerjavi s tem, kako se tega loteva razvita Evropa, so pri nas metode zastarele … Že davno je jasno, da zavetišča za brezdomce niso trajna in dobra dolgoročna rešitev, jasno je, da je treba za dolgoročne rešitve vlagati v stanovanja, v nastanitvene podpore za brezdomce … Na deklerativni ravni politiki vseh opcij pravijo, da je brezdomstvo za Slovenijo sramota, naredi pa se za rešitev tega problema ne dovolj,” opozarja Košan.

brezdomci
Foto : Denis Sadiković/N1

V RUBRIKI POGLOBLJENO PREBERITE ŠE:

Do leta 2030 naj Finska ne bi imela več brezdomnih

Država, po kateri bi se morala Slovenija zgledovati, je Finska, meni Košan. “Finska je sprejela nacionalno strategijo, ki izhaja iz koncepta “housing first”. Torej: najprej urediti stanovanja. Njihova poanta je: ljudje potrebujejo streho nad glavo, ne pa zavetišč. In to je koncept, ki deluje. Finci sami rečejo: mi nimamo denarja, da bi ga dajali v zavetišča, dolgoročno se problem rešuje s stanovanji in bivalnimi enotami, torej je treba denar prekanalizirati v to. In res so začeli v nekaj letih zapirati zavetišča in so zdaj na dobri poti, da leta 2030 pri njih sploh ne bo več brezdomcev. Ker dejansko dobijo to, kar potrebujejo: kdor je brezdomec zaradi stanovanjskega problema, bo pri njih dobil rešitev stanovanjskega problema; kdor potrebuje nekaj ur podpore dnevno, bo dobil to; kdor pa potrebuje celodnevno podporo, bo pa dobil 24urno podporo. To se je na Finskem izkazalo kot dobra metoda. Ampak oni so šli v to strategijo zelo jasno, zelo zavestno in odločno – kot družba, kot država. To pri nas manjka.”

Smer represije in kriminalizacije

“Novi zakon o javnem redu in miru predvideva zelo visoke kazni za spanje in kampiranje na javnem prostoru. Tu se kaže ta povečana represija. Namesto da bi šli v smer podpornih programov, gremo v smer represije in kriminalizacije brezdomnih,” pravijo pri Kraljih ulice. Tudi problem umiranja zaradi overdosov, prevelikih odmerkov mamil bi lahko že zdavnaj rešili, če bi imeli varne sobe, še opozarjajo.

Cepljenje proti covidu-19

Kralji ulice Hana Košan
Foto : Denis Sadiković/N1

V društvu Kralji ulice brezdomne, tako kot o vsem drugem, informirajo tudi o cepljenju. Pomagajo jim pri naročanju, jih usmerjajo in tudi spremljajo na cepljenje. “Kar nekaj naših uporabnikov se je za cepljenje tudi odločilo. Na Ministrstvu za zdravje iščejo tudi možnosti, kako cepljenje narediti še bolj dostopno tistim brezdomnim, ki bi se želeli cepiti. Nevladne organizacije stalno opozarjamo, kako se mora zdravstvo približati ljudem in priti “na ulico”, tako da v tem primeru bo to morda celo res,” je na tej točki optimistična Hana Košan.

Ljudje, ki imajo službe, ki živijo bolj “običajna” življenja, ki niso nikoli živeli na ulici ali nikoli imeli eksistenčnih težav, težko razumejo potrebe bezdomnih. A prav potrebam brezdomnih bi morali slediti, če jim želimo kot družba pomagati. Če živiš na ulici, zelo težko prideš na uro nekam, institucije so tu zelo rigidne, ne upoštevajo denimo tako preprostih stvari, kot je dejstvo, da brezdomca težko naročiš na uro, mu zaukažeš elektronsko prijavljanje, naročanje pri upravni enoti, pri zdravniku …

In tudi s to rigidnostjo, z neposluhom za potrebe in poseben položaj njihove življenjske situacije, izgubljamo brezdomce. “To je torej glavni izziv, glavni problem danes – kako zagotoviti tem ljudem podporo, ampak na način, ki je za njih dostopna in njim prilagojena.” Kako jih ujeti in podpreti. Odgovor se skriva v fleksibilnosti, še pravi Košan, v tem, da se prilagodimo potrebam brezdomnim in da smo – preprosto – človeški.

Zavetišče za brezdomce, Šent, Društvo prostovoljcev VZD …

V Ljubljani brezdomcem pomagajo tudi v Zavetišču za brezdomce na Poljanski cesti. Gre za program Centra za socialno delo Ljubljana-Center, kjer trenutno nudijo 24-urno nastanitev 20 brezdomcem, prenočišče (v treh bivalnih kontejnerjih) še dodatnim 18, vsak dan ob 12.30 pa razdelijo brezdomcem 100 obrokov. Opozarjajo, da je epidemija še dodatno razgalila njihovo izjemno prostorsko stisko.

Brezdomnim v Ljubljani pomaga tudi društvo Šent, ki ima v Ljubljani med drugim Dnevni center na Metelkovi (vsak dan ga obišče približno 35 različnih uporabnikov) in Zavetišče za brezdomne uživalce nedovoljenih drog (Poljanska), v katerem je trenutno okrog 10 uporabnikov.

Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote prav tako skrbi za brezdomne v Ljubljani; imajo dnevni center (Plečnikov podhod), v katerem vsak dan razdelijo 50 večernih obrokov, ter na isti lokaciji zavetišče za moške (sedem postelj) in za ženske (Štefanova ulica; trenutno sta zasedeni dve postelji). Imajo pa tudi dve enoti oz. dve stanovanji  za program “resettlement” oz. ponovno nastanitev …

**

Tokrat smo pisali zgolj o Ljubljani, podobno aktualna je problematika tudi drugje po Sloveniji.

 

Komentari

Vaš komentar