“Center za zastraševanje in psihični zlom”

Poglobljeno 11. Dec. 202106:00 > 08:26
Delite:
Center za tujce
Foto: N1

Center za tujce v Postojni je ustanova, kjer so večinoma nastanjeni tujci, ki tam tudi po eno leto čakajo na deportacijo na Hrvaško ali v svojo domovino. V centru jim je zaradi nezakonitega prestopa državne meje odvzeta prostost. Čeprav so v javnost že večkrat prišla poročila o nehumanem ravnanju policije s priprtimi, še nobena preiskava sumov ni potrdila. Vodstvo centra vztraja, da priprti uživajo nadstandardno oskrbo, vendar pa imata dva med njimi, s katerima smo se pogovarjali, bistveno drugačno zgodbo. V Delovni skupini za azil opozarjajo, da gre za institucijo, ki služi kot mehanizem zastraševanja in ki ljudi psihično zlomi. Če deportacija ni možna, jih izpustijo iz pripora, ne da bi jim pripadale najosnovnejše pravice. Kaj se bo v naslednjem koraku zgodilo z njimi, državnih organov ne zanima.

Iz Centra za tujce v Postojni so v začetku januarja prihajala poročila, da je policija brutalno pretepla enega od tam priprtih. Šlo je za 18-letnega Alžirca, ki je imel po navedbah Delovne skupine za azil, iniciative, ki je redno prisotna v Centru, zgodovino zdravstvenih težav, med drugim depresijo, epilepsijo, nagnjenost k samomorilnosti. Kljub temu so mu – domnevno zaradi njegove lastne zaščite – odredili pet mesecev bivanja v tako imenovani samici, posebej varovani sobi, kjer je pridržani izoliran od drugih in pod stalnim video nadzorom.

Ko je po navedbah policije začel uničevati inventar in se poskušal samopoškodovati – po navedbah policije naj bi se z izruvanim vijakom želel porezati po trebuhu – so ga policisti odpeljali v kopalnico, enega od redkih prostorov v objektu, kjer video nadzora ni. Tam naj bi ga – kot je navedel v pritožbi – pretepali in vklenili v telesne lisice, čeprav naj bi se medtem že prenehal upirati. Zaradi udarcev v glavo je imel po navedbah Delovne skupine za azil tudi težave z vidom.

Zana Fabjan Blažič
Foto : Zana Fabjan Blažič: “Fantu je bila samica odrejena po krivem.” (Žiga Živulović jr./BOBO)

Zana Fabjan Blažič iz omenjene iniciative, ki je bila tudi fantova pooblaščenka in je v njegovem imenu sprožila postopke preiskave, pravi, da si je temeljito ogledala posnetke nadzornih kamer, ki so prikazovali dogajanje v centru tistega dne. “Fant je bil očitno v hudi stiski – razbijal je po sobi, uriniral in iztrebljal na tla, tolkel po vratih in prosil, naj se nekdo pride pogovorit z njim. To dogajanje je trajalo dve uri, policija pa ni ukrepala. Po dveh urah so prišli policisti in ga odpeljali iz sobe. Na posnetkih je videti, kako hodijo po hodniku, fant se je medtem že umiril, ko pa gredo mimo kopalnice, ki ima odprta vrata, se naenkrat policist obrne proti njemu in ga porine noter, nato pa vsi planejo za njim. Policija je pozneje zatrjevala, da je fant povzdignil roko nad policista in ta naj bi zaradi njegove kriminalne preteklosti reagiral v samoobrambi. Tega na posnetkih ni videti. Po nekaj minutah ga pripeljejo ven, videti je, kako se zvija na tleh,” opisuje sogovornica.

Fabjan Blažič še opozarja, da je bila fantu samica odrejena po krivem, saj je upravno sodišče samo nekaj dni po incidentu odločbo o tem ukrepu razveljavilo.

Sume preiskuje senat, ki ga imenuje notranji minister

Sum pretirane uporabe prisilnih sredstev nad 18-letnim Alžircem je preiskoval senat za pritožbe pri ministrstvu za notranje zadeve (MNZ). Po mnenju senata so bila prisilna sredstva uporabljena zakonito in strokovno. Njegovih navedb, da so ga policisti žalili ali se do njega kakor koli neprimerno vedli, niso potrdili.

Senat, ki je preiskoval sum, sicer imenuje minister za notranje zadeve, sestavljajo pa ga pooblaščenec ministra kot vodja senata in dva predstavnika javnosti. Končno odločitev morata potrditi vsaj dva člana.

O uporabi prisilnih sredstev je pripravil poročilo tudi Varuh človekovih pravic. Zaradi počasnega odzivanja MNZ je bilo poročilo zaključeno šele ta mesec, skoraj leto dni po incidentu.

Varuh je ugotovil, da je vklepanje 18-letnika v telesne lisice odstopalo od predvidenega načina uporabe telesnih lisic – policisti so se namreč odločili za uporabo lisic v ležečem položaju in pred tem niso uporabili navadnih lisic. Njihova odločitev, da to storijo v kopalnici, kjer ni kamer, se varuhu ne zdi problematična; zadovoljen je bil s pojasnilom, da uporaba telesnih lisic pač zahteva več prostora. Ministrstvu je predlagal, naj policisti v primerih, ko gre za vnaprej predvideno uporabo prisilnih sredstev, uporabijo nosljive kamere (gre za kamere, ki jih policisti običajno nosijo na prsih), ki jih po navedbah priprtih sicer uporabljajo pogosto. V tem primeru jih niso.

Sklicujejo se na videonadzorni sistem

Vodja Centra za tujce Jože Konec očitke o tem, da so priprti deležni policijskega nasilja, tako psihičnega kot fizičnega, kategorično zanika. “Prihaja do konfliktov, saj tujci in prosilci za azil tukaj niso prostovoljno. To svoje nestrinjanje izražajo na različne načine, ki privedejo tudi do konfliktov s policisti. A ti konflikti so prej obratni: tujci zmerjajo policiste, da so rasisti, kar tudi beležimo in je posneto v videonadzornem sistemu. Zmerja se tudi civilno osebje,” pravi Konec.

Policija mora včasih tudi uporabiti prisilna sredstva, zato da prepreči samopoškodovanje ali hujše kršenje pravil bivanja – a vse v okviru zakonitosti, zagotavlja sogovornik. “Tukaj se vse dela pod videonadzornim sistemom. Tujci niso nadzorovani samo v sobah, kjer spijo. Videonadzorni sistem pa varuje vse tukaj, lahko se rekonstruirajo dogodki in izjave.” Primera, ko bi senat odločil, da je bila uporaba prisilnih sredstev nestrokovna ali nezakonita, še niso imeli, dodaja.

Komu je namenjen Center za tujce

Kot pravi vodja centra Jože Konec, je Center za tujce policijska institucija, primarno namenjena sprejemu, oskrbi in vračanju tujcev, ki nezakonito bivajo na območju Slovenije in so po zakonu o tujcih v postopkih vračanja. Po zakonu lahko tujca priprejo za največ šest mesecev z možnostjo šestmesečnega podaljšanja.

V center pa lahko namestijo tudi prosilca za azil, ki je še vedno v postopku odločanja o mednarodni zaščiti. To se najpogosteje zgodi, če policija presodi, da obstaja nevarnost, da prosilec pobegne iz države, ali da je prosilec kršil javni red. Prosilci so v centru lahko nastanjeni največ tri mesece z možnostjo enomesečnega podaljšanja. O omejitvi gibanja odloča MNZ, ne policija, poudarja Konec. Ko smo minuli teden obiskali center, je bilo tam nameščenih 47 ljudi, med njimi 14 prosilcev za azil. Po navedbah MNZ lahko center sprejme 240 ljudi.

Čeprav je to v nasprotju z zakonodajo in mednarodnimi konvencijami, v Center za tujce nameščajo tudi mladoletnike in družine z otroki, ki v Slovenijo vstopijo nezakonito. Ti so v centru praviloma kratek čas.

Policija sicer govori o ukrepu omejitve gibanja, a gre dejansko za odvzem prostosti, opozarja predstojnik katedre za ustavno pravo na ljubljanski pravni fakulteti izr. prof. dr. Samo Bardutzky. “V praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in slovenskega ustavnega sodišča so izoblikovani kriteriji za razlikovanje med posegi v svobodo gibanja in osebno svobodo; osebna svoboda je zavarovana na mnogo višji ravni. To, da je nekdo več kot le nekaj ur zaprt v stavbo, ali celo v določen prostor v stavbi, je odvzem prostosti in ne omejitev gibanja. To, da ukrepu, ki je po vsebini odvzem prostosti, rečemo omejitev gibanja ali obvezno zadrževanje, z vidika varovanja ustavnih pravic ne spremeni ničesar.”

Center za tujce
Foto : Borut Živulovič /BOBO

“To je džungla”

Januarski incident ni osamljen primer, ko se je policija v Centru za tujce soočala z očitki o neustreznem ravnanju s tam priprtimi. Ob našem obisku minuli teden smo govorili z dvema moškima, oba sta že približno dva meseca nastanjena v centru. Oba pripovedujeta o žalitvah in nasilju, ki sta jih deležna od nekaterih policistov. Oba tudi gladovno stavkata, saj ne razumeta, zakaj sta zaprta.

Hamid Ouchattou
Foto : Hamid Ouchattou, 49 let: “To je zapor.” (Egon Parteli / N1)

49-letni Hamid Ouchattou iz Maroka je prvič prišel v Slovenijo konec leta 2019. Pripoveduje, da je po letu dni zaporne kazni, ki si jo je v domovini prislužil z opozarjanjem na korupcijo, je tukaj zaprosil za mednarodno zaščito, a je dvakrat prejel negativno odločbo. “Takrat so mi rekli, hitro, hitro, policija bo prišla in te prijela.” Odšel je v Italijo, kjer je leto in pol živel pri prijatelju. Ko pa je potreboval zdravstveno oskrbo – je namreč sladkorni bolnik – so italijanske oblasti ugotovile, da je v Sloveniji zaprosil za azil. Tako je bil ponovno vrnjen sem.

Ko so ga v azilnem domu zaklenili v sobo, ga je začelo dušiti in tiščati v prsnem košu. Diagnosticirali so mu panično motnjo, ki jo spodbudijo prav zaprti prostori. Kljub temu so ga pripeljali v Center za tujce, od koder nima izhoda. “Podpisal sem neke papirje, čeprav nisem vedel, kaj podpisujem. Ko so me pripeljali sem, sem jih vprašal, kaj je to? Saj to je zapor. Zakaj sem v zaporu, če sem zaprosil za azil?” Lahko bi se sicer pritožil, a mu tega niso povedali, nam še pove.

“To je džungla,” pravi Hamid o razmerah v centru. “Najprej te sprovocirajo, ko znoriš pa pridejo in te pretepejo. Vedo, kje. Tam, kjer ni kamer.”

“Enemu od policistov pravimo Hitler”

Pripoveduje tudi o tem, kako si je prislužil nekajdnevno bivanje v samici. “Ko sem si meril krvni sladkor, je prišla policistka in želela videti mojo meritev. Rekel sem, da je to moja zasebnost. Potem je prišel policist in začel uperjati prst vame, čisto blizu mojih oči, in kričati. Potem so me odpeljali v samico. Eden od policistov me je dušil, tako kot je tisti ameriški policist dušil tistega temnopoltega moškega, se spomnite? Ne vem, zakaj. Ko te peljejo v samico, tam počnejo, kar hočejo s tabo. Kričal sem, da ne morem dihati. Ko me je zdravnica pogledala, je v izvid napisala, da sem dobro. Ni me zares pregledala,” pravi Hamid in doda, da ima od takrat bolečine po vsem telesu. Zakaj so ga dali v samico, ne ve, še pravi. “Prestar sem za to, da bi delal težave. Poleg tega nisem neumen, saj vendar vidim, da je povsod policija.”

“Tukaj dela policist, ki je malo bolan. Malo mi je neprijetno. Gleda, hoče se dotakniti, razumete, o čem govorim? Povedal sem eni od policistk. Od takrat imam težave z njim. Tega ne počne samo meni, ampak tudi drugim. Vsem je nerodno to povedati.” Ko smo na policiji preverili, ali so obtožbo obravnavali, so pritrdili in dodali, da se ta “v nobenem delu ni potrdila”.

“Enemu policistu tukaj pravimo Hitler. Ljudem grozi, da jih bodo vrnili na Hrvaško in se ob tem smeji. Vedno počne isto, najprej te provocira in razjezi, potem pa prižge svojo kamero,” opozarja Hamid.

V Centru za tujce je skoraj dva meseca. Od 17. novembra ne je in ne jemlje zdravil, še pravi. “Ne morem jesti, preprosto ne morem. Ne morem pozabiti na to, kar se mi dogaja. Rad bi mednarodno zaščito, pa sploh ne pregledajo mojega primera. Ne potrebujem denarja, sem preskrbljen. Potrebujem zaščito pred vlado v moji državi, a mi ves čas dajejo negativne odločbe.” Glede na izvide so vrednosti sladkorja v njegovi krvi nevarno visoke. Na vprašanje, ali ga ne skrbi za zdravje, odgovarja, da ga bolj skrbi, da bi ga vrnili v Maroko.

V stiski pogoltnil kovance

Adel
Foto : Adel Fasel Bannoud, 24 let: “Ne vem, zakaj sem tukaj.” (Egon Parteli / N1)

Naš drugi sogovornik je Adel Fasel Bannoud. Star je 24 let in prihaja iz Alžirije. V Slovenijo je prvič prišel leta 2019, pripotoval je prek Bosne in Hrvaške. Peš, pravi, skozi džunglo. V Centru za tujce je priprt, zato da ne bi “pobegnil” iz države. Med prvim postopkom odločanja o mednarodni zaščiti v Sloveniji je namreč odšel. “Rekli so mi, da Alžirci v Sloveniji ne morejo dobiti azila in da me lahko peljejo v Italijo. Skrbelo me je, zato sem šel.” Za 200 evrov sta ga, kot pravi, v Italijo odpeljala tedanja varnostnika iz azilnega doma. Zdaj sta v zaporu, doda Adel. (Novembra lani je kriminalistična policija ovadila 12 oseb, ki so tihotapile prebežnike v Slovenijo in iz ljubljanskega azilnega doma naprej proti drugim evropskim državam. Med njimi sta bila po navedbah policije tudi slovenska državljana, ki sta delala kot varnostnika v azilnem domu, op. a.)

Adel je pobegnil iz Alžirije zaradi hudega spora, zaradi katerega so ga tudi napadli z nožem. Bal se je za svoje življenje. Njegove poškodbe še vedno niso sanirane. Kmalu po tem, ko so ga namestili v Center za tujce, je iz obupa pogoltnil kup kovancev in dva vijaka. Duševne težave ima, odkar je prišel v Evropo, odkar je zaprt v Centru, pa se mu, kot pravi, meša.

“Po poklicu sem brivec. Ker sem urejal enega od kolegov tukaj, so me zaprli v samico za mesec dni. Kapitan iz Ljubljane (pooblaščenec v tej zadevi, op. a.) je nato vprašal, zakaj (tako dolgo)? Potem so skrajšali kazen na sedem dni.” Enemu od policistov je tudi rekel, da je rasist. “Grozijo mi, da me bodo poslali na Hrvaško, da me bodo tam tepli in me vrnili v Bosno. Zakaj, jih sprašujem, zakaj se pogovarjate z mano na ta način?”

Ker nima svojega telefona, mora uporabiti tistega v lasti Centra, pri čemer ga policisti pogosto zmerjajo, še pravi. “Nekoč mi niso dovolili uporabiti telefona, čeprav je bila ura že 10, ko nam to sicer dovolijo. Policist je moje prošnje ignoriral, zato sem začel razbijati s pestjo po oknu. Prišlo je več policistov, ki so me grobo zgrabili okoli rok in me vrgli na tla. Nato so mi ukazali, naj vstanem, a sem bil povsem obnemogel. Iz ust mi je tekla slina, tresel sem se, vrtelo se mi je. Odpeljali so me na urgenco, nato še na psihiatrijo.”

“Empatija, a le do določene mere”

Jože Konec pravi, da tujci nezadovoljstvo izražajo na različne načine: z gladovnimi stavkami, z izsiljevanji, s samopoškodovanjem, s poskusi samomorov. “To je njihova pravica, mi pa na to reagiramo, jih oskrbimo. Vse je sledljivo. Obtožbe, ki smo jih že bili deležni, da nimajo dostopa do zdravstvene oskrbe, zato zavračamo.” V Centru so zaposlene tudi medicinske sestre, ki so prisotne čez dan. Ko je to potrebno, pokličejo zdravnika ali psihiatra. Ko potrebujejo druge specialistične preglede, dobijo ustrezno napotnico, zagotavlja Konec. “Največja ovira je omejitev gibanja, zaklenjena vrata, rešetke. To, da si mogoče še nedavno hodil prost naokrog, potem pa so ti omejili gibanje. Zato da pridejo ven, iščejo rešitve na vse načine. Tudi tako, da zgodbe predstavljajo na svoj način.”

“Zaposleni so tukaj vsak dan deležni šikaniranja, jeze, groženj, poškodovanja predmetov,” poudarja pomočnik vodje Centra za tujce Aleksander Bračko. “Delo s temi tujci je resnično težavno.” V sejni sobi, kjer se pogovarjamo, imajo razstavljene predmete, ki naj bi jih tujci na oddelku izdelali z namenom, da bi poškodovali policiste, še opozori Bračko.

“Tisti, ki tukaj delamo, imamo določeno stopnjo empatije. A do določene mere. Jemljemo jih kot osebe, ki imajo svoje stiske, svoje zgodbe, svojo resnico. So med njimi tudi kriminalci, ki imajo za sabo določene postopke in tudi zaporne kazni. Absolutno pa ne trdim, da so vsi, ki pridejo sem, kriminalci. Če sodelujejo, jim ni treba biti tukaj dolgo,” pravi Konec.

Bračko in Konec
Foto : Aleksander Bračko in Jože Konec / foto N1

Zakaj so bili lani v centru psi?

Na neprimerno ravnanje s priprtimi v Centru za tujce je v svojem zadnjem poročilu o stanju človekovih pravic migrantov opozoril tudi Varuh človekovih pravic. Poleti 2020, ko je obiskal to institucijo, so pridržani tudi po mesec dni prebivali v zabojnikih z malo dnevne svetlobe. MNZ je takrat pojasnjeval, da so bili prostori namenjeni na novo pridržanim, s čimer naj bi preprečili širjenje koronavirusa. Čeprav naj bi bilo bivanje v zabojnikih omejeno na največ 10 do 14 dni, so bili nekateri tam tudi več kot mesec dni, “prav tako pa očitno ni bilo beleženo trajanje take namestitve, niti niso bila izvajana druga preverjanja o tem, kako dolgo so bili posamezniki v zabojnikih”. Pridržanim niso bili dovoljeni dnevni izhodi ali gibanje na prostem, je še ugotovil Varuh.

Pridržani so varuhu tudi povedali, da so v prostore vstopali policisti s psi in jih pustili, da so lajali pred vhodnimi vrati. To zastraševanje naj bi se dogajalo predvsem ponoči.

Konec pojasnjuje, da so potrebovali kadrovsko pomoč, ki so jo zagotovili z vodniki službenih psov – a psi naj pri tem ne bi bili uporabljeni. “Ta zadeva je stara več kot leto dni. Ta postopek je bil obravnavan, preverjen, obrazložen, zadeva je zaključena, nič ni bilo iz tega. Ali uporabljamo pse? Ne. Ali smo uporabljali pse? Ja, smo, z vodnikom službenega psa, ko so nam nudili kadrovsko pomoč v času, ko je bilo v centru večje število tujcev. (…) Pes, ko opravlja nalogo, tudi laja. In je včasih prišlo do laježa. Ni pa to bilo v smislu, da bi pse spuščali v objekt ali jih vodili proti tujcem.” Konec še doda, da so zaključili s tem, “takoj ko je bilo to možno”, saj da so videli, da je to lahko tudi “moteče”.

V samicah lahko tudi do šest mesecev

Čeprav varuh uporabe samic v poročilu ni omenil, pa Delovno skupino za azil “arbitrarno odločanje” o njihovi uporabi skrbi. Tudi zakon o tujcih ta ukrep, ki močno posega v pravice in svoboščine priprtega, določa relativno ohlapno. Nastanitev v tako imenovani posebej varovani sobi, ki ji priprti pravijo samica, lahko tujca oziroma prosilca za azil doleti ob težjih kršitvah pravil bivanja ali že, če ta nadaljuje z lažjimi kršitvami, določa zakon o tujcih. V tem primeru mu lahko odredijo do tri dni bivanja v samici. Če pa tujec tudi pozneje nadaljuje s kršenjem pravil bivanja, mu lahko po zakonu odredijo tako imenovano bivanje pod strožjim policijskim nadzorom “za čas, ki je potreben, da bo tujec prenehal kršiti pravila bivanja v centru, oziroma za čas, ki je potreben za njegovo odstranitev, vendar ne za več kot šest mesecev”. Zakon torej dopušča tudi šestmesečno bivanje v samici.

Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, ki določa uporabo samic v zaporih, omejuje takšen ukrep na 14 oziroma največ 21 dni. Določa tudi, da mora v samici obsojenca dnevno obiskovati zdravnik ali drug zdravstveni delavec, in če ugotovi, da bi takšna kazen lahko ogrozila njegovo zdravje, se mora ta prekiniti. Obsojenec ima v času prestajanja kazni pravico do dveurnega sprehoda na prostem dnevno. V zakonu o tujcih takšnih določil ni, čeprav vodja centra zagotavlja, da je za vse to – tudi vsakodnevno zdravstveno oskrbo – poskrbljeno.

“Ne gre za samice,” je ob tem odločen Konec. “To so posebej varovane sobe, kjer se izvaja ukrep strožjega policijskega nadzora. V tej sobi je videonadzorni sistem, ima dve postelji, lastne sanitarije, TV, domofon, mizo in stole. Omogočeno je gibanje na svežem zraku, dostop do telefona, vse enako kot drugim, tujca se le umakne iz skupnega prostora, ker ogroža varnost drugih ali sebe.”

posebej varovana soba
Foto : N1

Ena od treh posebej varovanih sob v Centru za tujce, ki jim priprti pravijo “samice”. Po zakonu lahko tujca v takšno sobo namestijo tudi za šest mesecev.

Hamid in Adel imata drugačni izkušnji – v času nastanitve v omenjeni sobi nista imela izhoda na prosto, tudi dostopa do telefona ne. “Samica je soba, v katero si zaklenjen ves dan, celo stranišče je notri, ves čas pa te gledajo po kamerah. Telefona ne dobiš niti za minuto,” je povedal Adel.

Kljub temu da naj bi bil ukrep strožjega policijskega nadzora odrejen za najkrajši čas, ki je potreben, da oseba preneha s težavnim vedenjem, Delovna skupina za azil poroča tudi o primerih večmesečnega bivanja v izolaciji. Ali je tako dolga izolacija, posebej v primeru težav v duševnem zdravju, dopustna? Nenazadnje je kazen lahko odrejena tudi zaradi poskusa samopoškodovanja ali poskusa samomora, torej za ljudi, ki potrebujejo zdravljenje, ne pa osamitve. “To ni samo stvar policije, ampak tudi stvar presoje zdravstvene službe,” odgovarja Konec. “Glede na sodno prakso imamo priporočilo, da se, preden izrečemo ta ukrep, posvetujemo z zdravnikom psihiatrom, kako bo to vplivalo. Imamo tudi primere, ko se te sobe uporabljajo na željo tujca oziroma psihiatra, ki nas zaprosi, da tujcu omogočimo bivanje v tej sobi, ker mu ne ustreza bivanje v skupini ali pa ima kakšne duševne težave.”

Sodno varstvo je neučinkovito

Predmeti v Centru za tujce
Foto : Predmeti, ki so jih izdelali nastanjeni v centru – med njimi tudi takšni (na sliki levo), ki so namenjeni (samo)poškodovanju  (Egon Parteli / N1)

Vodja centra še zagotavlja, da v omenjeni sobi nihče ni brez odločbe, ki ima tudi sodno varstvo. Vendar, ali je to tudi učinkovito? Ukrep namreč izrečejo ustno, v 48 urah, ko se ta že izvaja, pa izdajo pisno odločbo, ki je prevedena samo na zahtevo tujca. V osmih dneh se lahko vloži tožba na sodišče. Ko je tujec v omenjeno sobo nameščen v okviru ukrepa strožjega policijskega nadzora, pa je rok za tožbo tri dni. Je glede na težo ukrepa takšno sodno varstvo sploh ustrezno in učinkovito?

Varuh opozarja, da je sodno varstvo priprtih tujcev in prosilcev za azil nasploh neučinkovito. “Odločb ne prejemajo v njim razumljivem jeziku, možnost za pritožbe je omejena zgolj na tri dni. Nimajo dostopa do brezplačne pravne pomoči, svetovalci za begunce pa sporočajo, da ne morejo učinkovito in uspešno opravljati svojega dela pri zastopanju pridržanih prosilcev za mednarodno zaščito. Brez učinkovitega sodnega varstva tudi ni sodne prakse. Zaradi neučinkovite pravne pomoči je seveda večja verjetnost za pojav neustreznih ravnanj s tujci,” je zapisal.

Urša Regvar iz Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja pravi, da je večino odločb o omejitvi gibanja v Centru za tujce, ki jih je MNZ izdal prosilcem za mednarodno zaščito, sodišče doslej odpravilo.

Pridržanje nezakonito, a ga sodišče ni odpravilo

Varuh pa ob tem opozarja celo na primere, ko je upravno sodišče sicer ugotovilo, da je bilo pridržanje nezakonito, a ga ni odpravilo in ni odločilo, da morajo osebo nemudoma izpustiti. Namesto tega je zadevo vrnilo v ponovno odločanje policiji. “Takšna praksa se kaže kot vprašljiva z vidika Direktive o vračanju, ki določa, da se mora oseba nemudoma izpustiti, če je pridržanje nezakonito,” je zapisal v odgovoru na naša poizvedovanja.

Problem neučinkovitega sodnega varstva je zaznalo tudi upravno sodišče. Leta 2016 je v primeru tujca, ki je bil zaradi nevarnosti pobega za šest mesecev nameščen v Center za tujce, pri preizkusu zakonitosti opozorilo, da policija pri nastanitvi tujca “ni upoštevala načela sorazmernosti in ni opravila tehtanja o tem, ali bi bilo možno postopek odstranitve tujca učinkovito izvesti tudi z uporabo drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov”. Na podlagi tega primera je upravno sodišče naslovilo zahtevo za presojo ustavnosti zakona o tujcih v delu, ki tujcu zagotavlja sodno varstvo, saj je menilo, da sodno varstvo ni učinkovito.

Sodišče po uradni dolžnosti opravi preizkus utemeljenosti ukrepa samo v primerih, ko je pridržanje daljše od treh mesecev. Preizkus mora opraviti pred iztekom treh mesecev, vendar pa je v omenjenem primeru Center za tujce posredoval dokumentacijo šele več kot pet mesecev po izreku ukrepa.

Samo Bardutzky
Foto : Dr. Samo Bardutzky: Pravica do sodnega varstva pripada vsakomur, tako tujcu kot državljanu. (Denis Sadiković/N1)

Samo Bardutzky poudarja, da je pravica, da neodvisen sodnik preveri, ali je bila prostost odvzeta na zakonit način, med najstarejšimi civilizacijskimi dosežki. “Po tem, ali jo država zagotavlja ali ne, ločimo pravne države, ki spoštujejo človekove pravice in temeljne svoboščine, od ostalih. Ta pravica pripada vsakomur, tako tujcu kot državljanu. Seveda pa ni dovolj, da je zagotovljena na papirju. Ko je nekomu odvzeta prostost, se pojavi vprašanje, ali mu je kljub temu omogočeno, da vzpostavi stik z odvetnikom, da vloži ustrezno tožbo – vse to je še bolj kompleksno, če gre za tujca, ki ne zna jezika, ne pozna našega sistema in težko dobi ustrezne informacije.”

Tudi ponižujoče ravnanje je mučenje

Problem uveljavljanja sodnega varstva se pojavlja tudi pri nameščanju oseb v samice. Varuh je pojasnil, da je obravnaval pobudi dveh pridržanih, ki so jima odredili bivanje v samici. V obeh primerih sta se priprta pritožila tudi na sodišče, ki je med drugim ugotovilo, da sta bili obrazložitvi ukrepa tako pomanjkljivi, da ju ni bilo mogoče preizkusiti.

Varuh opozarja, da je v takšnem primeru na mestu skrb glede kršenja prepovedi mučenja. “Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zadevi Csüllög proti Madžarski že presodilo, da je bila zaradi same odsotnosti razlogov, ki bi ukrep izolacije pogojevali, izolacija dojeta kot arbitrarna. Ob tem je ESČP tudi izpostavilo, da arbitrarnost omejevalnih ukrepov zoper ranljive posameznike, kot so to na primer zaprte osebe, neizogibno prispevajo k občutku podrejenosti, popolne odvisnosti, nemoči in posledično ponižanju. Tako 3. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) kot tudi Ustava Republike Slovenije v 18. členu prepovedujeta mučenje, v okvir katerega šteje tudi ponižujoče ravnanje. Torej ravnanje, ki so ga ob upoštevanju stališča ESČP lahko deležne tudi osebe v situacijah, ko odločitev organa ne vsebuje ustrezne obrazložitve glede vsebinskih razlogov za njen sprejem,” je poudaril varuh.

Upravno sodišče je posebej opozorilo, da mora policija v odločbi obrazložiti tudi primernost in sorazmernost takšnega ukrepa kot tudi njegovo trajanje. Vsaka oblika ločenega bivanja in omejevanja stikov namreč lahko privede do pomanjkanja socialnih stikov, ki jih vsak človek potrebuje za vzdrževanje psihičnega zdravja in dobrega počutja, je poudaril varuh.

center za tujce
Foto : Atrij, edini prostor na odprtem, kamor imajo nastanjeni v centru izhod. / N1

Kaj, ko deportacija ni mogoča?

Hamid Ouchattou je v Centru za tujce priprt, potem ko mu je Slovenija odrekla status mednarodne zaščite in zdaj čaka na deportacijo. Na Hrvaško ga ne morejo vrniti, saj v Slovenijo ni prišel preko te države. Vračanje v izvorno državo je pogosto težko izvedljivo, saj tujci večinoma nimajo dokumentov, izvorna država pa, dodaja Konec, sprejem tujca lahko tudi zavrne.

Kaj se torej zgodi, če v letu dni, kolikor je tujec po zakonu lahko priprt, policija deportacije ne more izvesti? Jože Konec pojasnjuje, da obstaja institut dovolitve zadrževanja. “To ne pomeni, da smo za nedoločen čas legalizirali bivanje tujca na območju EU, pomeni le, da mu preneha omejitev gibanja zaradi vračanja, ker vračanja ne moremo izvesti. Tujec je še vedno dolžan državo zapustiti, saj mu odločba o vračanju ne zastara. Istočasno ga zavežemo, da se periodično javlja, spremljamo to dogajanje. Če se razmere spremenijo, izvedemo vračanje. Če se ne, ima lahko dovolitev zadrževanja tudi več let.”

Konec sicer v pogovoru pove tudi, da Slovenija za večino tujcev ni ciljna država in da marsikdo od priprtih še vedno upa, da bo prišel tja, kamor je namenjen.

V lanskem letu je bilo v Centru za tujce nastanjenih 2266 ljudi, med njimi 2050 tujcev, ki so čakali na deportacijo, in 216 prosilcev za azil, so nam sporočili s policije. Na vprašanje, kako se je zaključilo njihovo bivanje v centru, so odgovorili, da so jih 947 vrnili sosednjim varnostnim organom na podlagi sporazumov o vračanju, 94 so jih vrnili v izvorne države, štirim pa so dovolili zadrževanje v Sloveniji. Kaj se je zgodilo s 1005 preostalimi tujci, na policiji niso navedli.

Miha Blažič iz Delovne skupine za azil je do takšnega ravnanja s tujci zelo kritičen. Poudarja, da po njihovih izkušnjah policija namesto dovoljenja za zadrževanje pogosto postavi zgolj rok za prostovoljno zapustitev države, ki je včasih tudi samo en dan. “Policija ve, da osebe ne morejo vrniti v izvorno državo, da nima dokumentov, da nima legalne poti do svoje domovine ali do veleposlaništva, kjer bi si uredil dokumente – hkrati pa ga nagovarja, naj prečka mejo,” opozarja Blažič.

Marsikdo bi sicer rad ostal v Sloveniji, vendar pa je z dovoljenjem za zadrževanje to praktično nemogoče, še pravi. “Dovoljenje za zadrževanje ne zagotavlja dostopa do dela, do socialnih pravic, do ničesar. Če ne bo ilegalno prečkal meje, se bo tak človek moral preživljati s kriminalom in ga bodo prijeli zaradi tega. Gre pravzaprav za izgon z nekimi drugimi sredstvi.”

Iz Centra za tujce na psihiatrijo

Center za tujce
Foto : Nadzorna kamera. (Egon Parteli / N1)

Blažič opozarja tudi na ceno, ki jo terja bivanje v centru. Čeprav formalno ne gre za zapor, je to de facto zapor. Še več. “Zaprti ne vedo, zakaj so zaprti, ne kdaj bodo izpuščeni, nimajo programa rehabilitacije in predvidenega ponovnega vstopa v družbo, ampak jih na koncu čaka izgon. To pomeni, da so tam zaprti ljudje, ki so najbrž najbolj obupani v tej državi. Veliko se jih znajde v duševnih stiskah, policija pa to rešuje tako, da dobijo pomirjevala, uspavala in druga zdravila. Ko pridejo iz centra, je njihova psihološka struktura spremenjena, imajo odvisnosti, do zdravil pa nimajo več dostopa. Nihče se ne vpraša, kaj se zgodi z njimi v naslednjem koraku. Nobenega institucionalnega odziva ni na to.”

Moškega, ki je bil po večmesečnem priporu izpuščen iz Centra za tujce, so zaradi zelo slabega zdravstvenega stanja nedavno hospitalizirali na Psihiatrični kliniki v Ljubljani, še pove Blažič. Kaj se bo zgodilo z njim po zaključku zdravljenja, ni jasno.

“Pri ravnanju z begunci Slovenija krši lastno ustavo”

“V Sloveniji smo konstantno priča zaostrovanju zakonodaje, ki ureja položaj prosilcev za mednarodno zaščito,” je kritičen tudi Samo Bardutzky. “Z zadnjimi spremembami zakona o mednarodni zaščiti smo dobili ureditev, ki svetovalce za begunce kaznuje, če ne razkrijejo informacij, ki so jim jih zaupali begunci, upravnemu organu. Da bi primerljivo ureditev sprejeli denimo za kazenske odvetnike, je povsem nepredstavljivo, pri beguncih pa očitno za zakonodajalca ni niti minimalnih standardov ustavnih pravic. Poleg tega je v veljavi ureditev v zakonu o tujcih, ki omogoča suspenz azilnega prava, kozmetično predelana rešitev, ki jo je ustavno sodišče že bilo razglasilo za protiustavno.”

Miha Blažič ob tem opozarja: “Vsaka politična represija se je začela nad domnevnim drugim, ki mu ne pripadajo enake pravice. V Sloveniji se je to dogajalo tudi slovenskim državljanom med izbrisom. Center za odstranjevanje tujcev je bil nekoč poln ljudi, ki so vse življenje živeli tukaj, imeli so družine in službe. Najprej so bili v prehodnem domu, potem so uvedli zaprti oddelek, potem jih je bilo treba umakniti na obrobje, stran od oči javnosti. Definicija tujca je veliko bolj fleksibilna, kot si ljudje predstavljajo. Ne vem, kako si po izkušnjah zadnjih dveh let kdor koli lahko misli, da kaj takšnega ne more doleteti tudi njega.”

Lani v Centru za tujce tudi več kot 400 mladoletnikov

otroci prebežniki
Foto : Simbolna fotografija / Borut Zivulovic /BOBO

Varuh je v poročilu o stanju človekovih pravic migrantov ponovno opozoril, da bi morali biti mladoletniki brez spremstva in družine z mladoletniki po dogovoru s skrbnikom, ki ga imenuje center za socialno delo, nastanjeni v zanje primerni ustanovi. Samo če to ni mogoče, so lahko pridržani v Centru za tujce, določa zakon o tujcih. “Vendar kljub dolgoletnemu zagovorništvu varuha in drugih deležnikov organom ni uspelo uvesti nastanitve mladoletnikov v primerni ustanovi, tako da so praktično vsi mladoletniki v postopkih vračanja pridržani v Centru za tujce v Postojni.”

Lani je bil tako v centru v Postojni pridržan 401mladoletnik, od tega 304 brez spremstva. Varuh je zapisal, da je bila večina pridržanih manj kot en teden, vendar je v nekaterih primerih pridržanje trajalo tudi do nekaj mesecev, v najdaljšem primeru celo šest mesecev.

S policije so nam sporočili, da je pri sporočanju podatkov varuhu prišlo do administrativne napake, ker pri nekaterih mladoletnikih ni bilo zabeleženega datuma, ko so zaprosili za mednarodno zaščito in so jih preselili v azilni dom. Mladoletniki so bili po podatkih, ki so nam jih posredovali, v centru največ tri tedne – nekateri naj bi bili naprej sprejeti kot polnoletni, šele pozneje pa so se izrekli za mladoletne, trdijo na policiji. Trije so v centru prebivali tri tedne, potem ko je bil en od njih pozitiven na koronavirus, zaradi česar je bila vsem trem odrejena karantena.

“Tukaj moramo biti jasni,” pravi Konec. “Večinoma gre za osebe, mlajše od 18 let, otrok je bistveno manj. Kaj gre narobe, da pristanejo v Centru za tujce? Po krivdi policije nič.” Konec pojasnjuje, da je center edina ustanova, kjer je trenutno 24 ur na dan zagotovljeno zdravstveno varstvo in, kot to imenuje on , “topel dom” – tudi če jih primejo sredi noči. Tako rekoč vsi mladoletniki takoj naslednji dan dobijo skrbnika za posebni primer in razgovor s prevajalcem, ko običajno podajo prošnjo za azil in se preselijo v azilni dom, pojasnjuje. “Verjemite, da ni želja policije, da se ukvarjamo z mladoletniki. Zato smo pred leti sprejeli protokol s skupnostjo CSD, da so socialni delavci vedno prisotni v postopkih z mladoletniki.”

“Mladoletna oseba brez spremstva zagotovo ne sodi v ustanovo, ki ima rešetke na oknih,” priznava vodja centra. “A z nastanitvijo sem jih hkrati tudi umaknemo od trgovcev z belim blagom. V preteklosti smo imeli otroke brez spremstva, mlajše od 14 let, ki so bili iz Centra za tujce preseljeni v krizne centre. V dnevu ali dveh so izginili. Nihče ne ve, kam so šli.”

Kljub dolgoletnim opozorilom vseh vpletenih, da je zapiranje mladoletnikov v takšno ustanovo nedopustno, se država še vedno ni zganila. Urad vlade za oskrbo in integracijo migrantov je že leta 2017 ustanovil medresorsko delovno skupino, ki naj bi oblikovala rešitev. Štiri leta pozneje je osnutek projekta “v medresorskem usklajevanju in še ni v celoti usklajen”, so nam odgovorili v uradu.