Z uspešnima nogometašico in kolesarko, Dominiko Čonč in Urško Žigart, smo se pogovarjali o vzponu ženskega vrhunskega športa. Opažata, da gre razvoj sicer v pravo smer, obema pa je jasno, da bo do resničnega izenačenja pogojev z moškimi kolegi moralo preteči še precej časa.
Za ženske redne letalske linije, za moške čarterski leti
Dominika Čonč je vezna igralka pri italijanskem nogometnem klubu Sampdoria iz Genove, v katerem je največje uspehe dosegal legendarni Srečko Katanec. V preteklih sezonah je že bila članica znamenitega Milana in pa španske Valencie.
Je tudi kapetanka slovenske nogometne reprezentance, ki jo septembra čakata dve pomembni tekmi v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, ki bo prihodnje leto v Avstraliji in na Novi Zelandiji. Najprej se bodo pomerile s Kazahstanom doma, nato pa še z Walesom v gosteh. “Če na obeh tekmah zmagamo, se uvrstimo v dodatne kvalifikacije,” napoveduje. To bi bil glede na razmere za ženski nogomet v Sloveniji mali čudež, a igralke so odločene, da jim bo uspelo.
Finale nedavno končanega evropskega ženskega nogometnega prvenstva je podrl rekorde gledanosti in obiskanosti. Kako vidite vzpon ženskega nogometa v smislu obiskanosti tekem, prepoznavnosti in priljubljenosti igralk…?
Po mojem mnenju se je preboj zgodil že leta 2019 s svetovnim prvenstvom v Franciji, zdaj pa je vse skupaj res eksplodiralo. Mislim, da vse punce delimo navdušenje nad tem, kar se dogaja.
Po mojem gre sicer za naraven proces. To se je preprosto moralo zgoditi, saj so veliki klubi že nekaj časa nazaj prepoznali potencial ženskega nogometa in začeli vlagati v razvoj ženskih ekip. Posledično se je močno dvignila raven tekmovanj, raven igre, pa tudi mediji so postali bolj pozorni, kar je pritegnilo tudi ljudi, ki prej niso niti vedeli, da obstajamo. Tudi na ulicah nas ljudje že prepoznavajo. Postajamo javne osebe.
Kako se ta vzpon pozna v vaši situaciji? Kakšne so razlike v pogojih, ustroju kluba, v primerjavi z denimo situacijo pred petimi leti?
Razlika je ogromna. Kar se tiče denarja, smo sicer še vedno svetlobna leta za moškimi kolegi, a vstop velikih nogometnih klubov v ženski nogomet pomeni, da imamo na voljo izjemno dobro infrastrukturo za treninge in tekme. Sploh v Angliji so ti pogoji po mojem mnenju daleč najboljši, ji pa sledijo tudi druge države.
V Italiji, kjer bom igrala to sezono, smo nogometašice letos sploh prvič podpisale prave profesionalne pogodbe. Tudi prej sem sicer igrala in dobivala plačilo na podlagi pogodbe, a mi nič ni preprečevalo odhoda v vsakem trenutku.
Pri plači se pozna, iz katere države prihajaš. Slovenija v ženskem nogometu še ni prepoznavna, za boljše pogajalsko izhodišče se bomo morale z reprezentanco uvrstiti na kakšno veliko tekmovanje. Na področju ženskega nogometa smo v Sloveniji res še zelo v zaostanku, zato se moramo v tujini vedno znova dokazovati.
Kako vidite situacijo na področju ženskega nogometa v Sloveniji?
Osebnih izkušenj nimam že več kot deset let, a kot vidim, je vse skupaj še vedno na amaterskem nivoju in neprimerljivo s tujino. Imamo samo osem klubov, samo eno ligo. Poznam punce, ki delujejo v teh klubih – gre za preživetje iz meseca v mesec. Imajo zelo malo podpore, zelo težko dobijo sponzorje.
Kar se tiče reprezentance, lahko rečem, da v obstoječih pogojih delamo “čudeže”. Jasno nam je, da se moramo tudi za večjo veljavo doma najprej uvrstiti na kakšno veliko tekmovanje. Za zdaj so naši pogoji tudi v reprezentanci neprimerljivi z moškimi.
Kakšen konkreten primer?
Na gostovanja letimo z rednimi letalskimi linijami in recimo med dvema pomembnima tekmama izgubljamo čas s prestopanjem na letališčih, moškim pa plačajo čarterski let.
Doma ste iz Maribora. Vas preseneča, da najuspešnejši slovenski nogometni klub še vedno nima ženske ekipe?
Po mojem mnenju je to žalostno. Skrajni čas je, da začnejo slediti evropskim trendom na tem področju. V ženskem nogometu je ogromno neizkoriščenega potenciala, prej ga klub prepozna, boljše je zanj.
Ali menite, da bi vi osebno v karieri lahko dosegli še več, če bi v mladosti imeli boljše pogoje za trening?
Zagotovo. Svojo pot sem začela v nogometnem klubu Železničar, kjer sem trenirala s fanti. A po pravilih nogometne zveze sem lahko z njimi trenirala zgolj do dopolnjenega 13. leta. Takrat sem ostala praktično sama. Včlanila sem se sicer v novo ustanovljeni Ženski nogometni klub Maribor (nima povezave z moško ekipo Maribora op. a.), a tam sem bila najmlajša, medtem ko je imela najstarejša članica 40 let. Nekatere punce, ki so bile zbrane tam, so šele v klubu prvič začele igrati nogomet.
Se še vedno znajdete v situacijah, ki jih zaznamujejo zastareli stereotipi o ženskah in nogometu?
Reči moram, da je v zadnjem času tega res zelo malo. Ljudje so dojeli, da znamo igrati nogomet. Veliko ljudi je prijetno presenečenih, ko nas prvič vidi igrati, slišim tudi pripombe, češ da jim je ženska igra včasih celo bolj všeč kot moška. Meni se zdi sicer razlikovanje med žensko in moško igro nesmiselno. Vsekakor slišim vse več pozitivnih komentarjev, še vedno pa se najdejo tudi ljudje, ki imajo določene probleme. A take najdete povsod, ne samo v ženskem nogometu.
“Pomagači pri moških so enako plačani kot tiste kolesarke, ki dosegajo največ zmag”
Urška Žigart že drugo leto tekmuje za avstralsko profesionalno kolesarko ekipo BikeExchange Jayco. Nedavno so ji pogodbo podaljšali do leta 2024. Je dvakratna državna prvakinja v kronometru. Na nedavno končani dirki po Franciji je v najtežji gorski etapi osvojila odlično osmo mesto, dirko pa končala na skupno 29. mestu.
V nedeljo se je končala prva kolesarska dirka po Franciji za ženske po 33 letih premora. Pri gledalcih je naletela na lep odziv, gledanost je bila rekordna. Kako kot neposredna udeleženka dojemate rast vašega športa? Se je zgodil pomemben preboj?
Zdi se mi ogromen dosežek, glede na to, da je šlo za dirko “brez tradicije”, pa je vseeno dosegla ogromne številke gledanosti, medijskega zanimanja – samo zato, ker se dirki reče Tour de France in ker je moška izvedba tako prepoznavna.
Tudi na ostalih ženskih dirkah se v zadnjih letih zelo trdijo, da bi dvignili nivo profesionalnosti. In tudi druge dirke bi si zaslužile višjo raven prepoznavnosti. A ne moremo preskakovati korakov – več kot bo prepoznavnosti, več bo sponzorjev, več bo denarja, več bo novih organizatorjev, ki se bodo pripravljeni bolj potruditi. Celoten šport bo rasel in počasi se bodo začele tudi manjšati razlike med najboljšimi in tistimi, ki danes najboljše komaj dohajajo.
Na dirki po Franciji so sodelovale tudi tri manjše, kontinentalne ekipe, s puncami, ki sicer hodijo v šolo, ali ženskami, ki imajo ob treningu še običajno službo. Če kolesarstvu ne posvečaš svojega celotnega časa, pač ni mogoče slediti najboljšim. Napredek v ženskem kolesarstvu je opazen že nekaj let, dirka po Franciji pa je res pomenila preboj tudi v očeh medijev.
Kako bi primerjali pogoje in organizacijo moške in ženske dirke po Franciji? Glede na to, da ste spremljali svojega zaročenca Tadeja Pogačarja med moško dirko, imate odličen vpogled v morebitne razlike …
Ne morem reči, da je bila ženska dirka kaj bistveno slabše organizirana. Z vidika skrbi za tekmovalce in tekmovalke nisem videla kakšne posebne razlike. Mogoče smo kdaj porabile nekaj več časa pri prevozu na štart, kar se denimo tiče hotelov ali pa označb na cestah v smislu varnosti, pa se mi je zdelo vse skupaj dokaj primerljivo.
Vaša profesionalna ekipa Bike Exchange-Jayco ima tako moško kot žensko ekipo. So vaši pogoji za trening enaki kot pri moških?
Zagotovo so moški do neke mere še vedno v prednosti. Ne sicer zato, ker bi se v ekipi za nas kaj manj trudili, bolj gre za neko nenapisano tradicijo, prepričanost, da je moška ekipa tista najpomembnejša, šele nato pa pride vse ostalo. A to je bolj mentaliteta posameznikov znotraj ekipe.
Reči pa moram, da me je ustroj ekipe, ki sem se ji pridružila pred dvema letoma, navdušil. Prej takšnega načina dela nisem poznala, prepričana sem bila, da imajo take pogoje za delo zgolj moški. So mi pa druge punce z daljšim stažem v ekipi povedale, da je bil tudi to postopen proces.
Se vam zdi nepravično, da moško dirko po Franciji sestavlja 21 etap, žensko pa zgolj osem?
Kot pravim, nima smisla preskakovati korake. Za prvo izvedbo po dolgem času je bilo osem dni po mojem mnenju povsem dovolj. Ne zato, ker daljše dirke ne bi zdržale, ampak zato, da šport razvijemo postopoma in na trdnih temeljih. Tako kot da bi nam dali enako natrpan koledar dirk kot pri moških, čeprav imamo v ekipah zgolj po 13 kolesark. Potreben je čas, da ekipe zrastejo in se okrepijo, da se lahko posameznice bolj osredotočeno pripravljamo na točno določene dirke.
Čas je potreben tudi za to, da se še nekoliko bolj izenači raven sposobnosti kolesark. Še nekaj let nazaj je neprestano zmagovalo deset enih in isti kolesark, danes je nabor kandidatk za zmago že precej večji. Včasih je bilo bistveno več deklet, ki so imele ob kolesarski karieri še postranske službene ali študijske obveznosti, ki se niso mogle udeleževati priprav, niso imele najboljše opreme in niso mogle biti konkurenčne.
Kako je s plačnimi razmerji med moškimi in ženskami v kolesarstvu?
Leto 2020 je bilo prvo leto, ko so ženske kolesarske ekipe prvega ranga (World Tour ekipe) uvedle minimalno plačo – 25 tisoč evrov. Takih ekip je bilo takrat osem, danes jih je 13. V vseh ostalih manjših ekipah so kolesarke morda nekaj plačane, lahko pa jim tudi samo krijejo stroške opreme.
Ob uvedbi minimalne plače je bilo tudi določeno, da bo od leta 2024 minimalna plača za ženske v World tour ekipah izenačena z minimalno plačo za moške v ekipah drugega ranga (Pro-kontinentalne ekipe). A v naši ekipi BikeExchange so že lani kar izenačili minimalno plačo za kolesarke in kolesarje – znašala je 65 tisoč evrov na leto.
Tiste, ki dosegajo najboljše rezultate, seveda zaslužijo bistveno več. Zadnja govorica je, da je šprinterka Lorena Wiebes z ekipo SD Worx podpisala polmilijonsko pogodbo. Vse skupaj se premika navzgor, še vedno pa ostaja dejstvo, da se celo leto trudimo za isto stvar – zmagovanje na kolesarskih dirkah – pa so pomagači pri moških enako plačani kot tiste kolesarke, ki dosegajo največ zmag.
Zavedam pa se, da denar ne more priti iz nič. Če ni medijske pokritosti, če ni sponzorjev, če ni vlaganj v razvoj športa, tudi zaslužki ne morejo kar poskočiti. Menim pa, da gre trend v pravo smer.
Kako ocenjujete stanje ženskega kolesarstva v Sloveniji? Kako pomemben je obstoj ženske ekipe BTC Ljubljana Scott, ki deluje v okviru Kolesarskega društva Rog?
Če te ekipe ne bi bilo, tudi mene ne bi bilo v kolesarstvu. Bi pa rekla, da je predvsem še vedno premalo punc, ki bi se bile pripravljene začeti profesionalno ukvarjati s kolesarstvom. Tudi tiste, ki se prebijejo skozi mladinske programe, nato velikokrat izberejo drugo kariero ali študij, ker v kolesarstvu ne vidijo prihodnosti. Jaz sem imela srečo, da sta me starša podpirala toliko časa, dokler se nisem bila sama sposobna preživljati s kolesarstvom. Tega si ogromno ljudi ne more privoščiti. Želela bi si, da bi nas bilo v Sloveniji več. Na zadnjem državnem prvenstvu nas je bilo na cestni dirki zgolj 11.
Vas je skozi vašo kariero kdo skušal odvrniti od kolesarstva, češ da to ni šport za ženske?
Niti ne. Vodja ekipe BTC City Gorazd Penko ima celo ravno nasproten pogled – vcepil nam je prepričanje, da znamo ženske bolje pretrpeti bolečino ob naporu od moških. Dejstvo pa je, da, tako kot pri večini ostalih športov, tudi vrhunsko kolesarstvo verjetno ni najbolj zdravo, a zdravo ni niti za ženske niti za moške.
Danes v rubriki Poglobljeno objavljamo dosje o vzponu vrhunskega ženskega športa, seksizmu v športu, trnovi poti za enakopravnost športnic s športniki in ovirah, ki so še na poti. Članek: OD “NEZANIMIVEGA IN NEPRAKTIČNEGA” DO POLNIH STADIONOV.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje