Prejšnja nedelja je bila zgodovinska. Angleškim nogometašicam se je uspelo z zlatimi črkami zapisati v zgodovino naroda. Uspelo jim je, kar so njihovi moški kolegi neuspešno poskušali več kot 50 let. Končala pa se je tudi prva izvedba ženske različice ene najbolj zahtevnih športnih preizkušenj sploh – kolesarske dirke po Franciji – po 33 letih. Ženske so v vrhunskem športu morale prehoditi dolgo pot – od popolne prepovedi v "skrbi za njihovo zdravje in lep videz", do polnih stadionov gorečih navijačev, ki spodbujajo svoje najljubše zvezdnice. A cesta do enakopravnosti v mačistični trdnjavi vrhunskega športa je še vedno strma in polna ovir.
Leta 1998 se je takrat 9-letna nadebudna nogometašica Ellen White iz okrožja Buckinghamshire severovzhodno od Londona znašla na naslovnici lokalnega časnika Bucks Herald. Razlog: območna nogometna liga za dečke ji ni dovolila, da bi zaigrala skupaj s svojimi prijatelji. V tem času je Ellen sicer že bila kapetanka dekliškega moštva pri nogometnem klubu Arsenal, za katerega je v pretekli sezoni zabila kar 100 golov.
The local paper, @bucks_herald from 1998. I remember it well. Wonder if Ellen carried on playing? #football #womensfootball #England pic.twitter.com/e5xNW4rlpo
— Scott Ottaway (@ScottOttaway) August 1, 2022
“Ellen je bila v solzah in zelo razburjena. Ne more razumeti, zakaj ne more igrati s svojimi prijatelji,” je takrat za Bucks Herald dejal njen oče John. “Kar se nje tiče, ne gre za to, katerega spola je, temveč gre preprosto za igranje nogometa.” A pristojni so vztrajali pri prepovedi.
24 let zatem je bila Ellen White prejšnjo nedeljo ena od nogometašic, ki je Angliji prinesla prvi naslov prvaka na velikih nogometnih tekmovanjih po dolgih 56 letih. Pokal z velikega tekmovanja, ki ga je moška reprezentanca neuspešno lovila vse od zmage na svetovnem prvenstvu leta 1966, so “domov” prinesle nogometašice.
Milijoni pred zasloni
Finale ženskega evropskega nogometnega prvenstva, v katerem so Angležinje prejšnjo nedeljo po podaljških z 2:1 premagale Nemke, si je v Veliki Britaniji po televiziji ogledalo več kot 17 milijonov ljudi, še dodatnih 6 milijonov se je prenosu priključilo prek spleta.
Po podatkih BBC je šlo za najbolj gledan televizijski dogodek v državi v letošnjem letu. Spremljalo ga je kar 34 odstotkov prebivalcev. Za primerjavo – letošnji Super Bowl, finale lige ameriškega nogometa v ZDA, ki velja za enega največjih vsakoletnih TV magnetov, je spremljalo nekaj manj kot 37 odstotkov Američanov.
Finalno tekmo je na stadionu Wembley spremljalo več kot 85 tisoč ljudi, kar je največji obisk finala v zgodovini evropskih nogometnih prvenstev, tako ženskih kot moških.
Prav tako prejšnjo nedeljo se je končala prva prava kolesarska dirka po Franciji za ženske po 33 letnem premoru. Po osmih etapah je zmago slavila nizozemska zvezdnica Annemiek van Vleuten, na Nizozemskem pa je dirka pred zaslone v povprečju prikovala skoraj polovico ljudi, ki so v tistem času gledali televizijo.
V Franciji si je spektakularno zadnjo etapo dirke ogledalo več kot 5 milijonov gledalcev. Dirko je prenašalo sedem nacionalnih televizij, pa tudi kabelski športni program Eurosport.
Lani so kolesarke dobile svojo izdajo verjetno najbolj zloglasne enodnevne kolesarske dirke, znane po vratolomnih tlakovanih cestnih odsekih, s ciljem v francoskem mestecu Roubaix. Prvo dirko je po spektakularnem 80-kilometrskem samostojnem pobegu dobila Američanka Lizzie Deignan.
V Brazliji je bil ženski nogomet več desetletij prepovedan
Nogomet in cestno kolesarstvo sta športa, ki sta bila še ne tako dolgo nazaj izrazito nenaklonjena ženskim profesionalnim tekmovanjem. Prva cestna kolesarska dirka za ženske na olimpijskih igrah se je odvila šele leta 1984 v Los Angelesu.
Ponudniki TV vsebin so ženske kolesarske dirke do nedavnega praviloma spregledali, to pa je pomenilo tudi odsotnost večjih sponzorjev in s tem pomanjkanje denarja za vzpostavitev vse potrebne podporne športne infrastrukture, ki bi ženskam omogočala vsaj približno enake pogoje za razvoj njihovih talentov.
O tem, kako je razvoj ženskega nogometa in kolesarstva videti “od znotraj”, smo se ta teden pogovarjali z dvema slovenskima vrhunskima športnicama, nogometašico Dominiko Čonč in kolesarko Urško Žigart. NAPREDEK V OBEH ŠPORTIH JE OČITEN, VENDAR …
V Angliji, ki velja za “zibelko nogometa”, je bilo ženskam med letoma 1920 in 1970 prepovedano igrati na istih stadionih kot moškim. V Braziliji, verjetno najbolj nogometni državi na svetu, je bilo ženskam med letoma 1941 in 1979 celo povsem prepovedano udejstvovanje v nogometu.
Real Madrid, najuspešnejši nogometni klub vseh časov, je žensko ekipo “posvojil” šele pred dvema letoma.
Spopad nogometašic Madrida z večnim rivalom Barcelono v okviru evropske Lige prvakinj pa je že letos poskrbel za največji obisk na ženski nogometni tekmi v zgodovini. Na stadionu Camp Nou se je marca zbralo več kot 91 tisoč gledalcev.
Čeferin: Zgodil se je kakovostni preskok igre
Gre za rezultat začrtane strategije razvoja, nam je na vprašanje, kaj so poglavitni razlogi za vzpon ženskega nogometa, dejal predsednik Evropske nogometne zveze Aleksander Čeferin. “Ženski nogomet je izkoristil odlične pogoje za razvoj nogometne igre, ki obstajajo v Evropi, v obliki infrastrukture in strokovnega znanja. Rezultat je kakovostni preskok igre, tako tehnično kot taktično, glede na raven izpred nekaj let. To je povzročilo zanimanje številnih partnerjev tudi na televiziji, rezultat pa je, da je danes ta šport končno prepoznan na način, kot si ga zasluži in dostopen na vseh multimedijskih platformah.”
UEFA je oblikovala tudi poseben sponzorski program za ženski nogomet, kar je po Čeferinovih besedah pripomoglo “k optimizaciji komercialnega in trženjskega potenciala, ki ga ima ta šport. Številne blagovne znamke, sponzorji in televizije so se poistovetili s pravimi vrednotami igre in se odločili vlagati v ženski nogomet in njegovo promocijo, kar je pomagalo doseči povsem novo raven vidnosti.”
“Plemenitost ženskega športa”
Tudi sponzorji spoznavajo, da mačistična kultura, ki prežema številne športe, odvrača velik del potencialnih “potrošnikov”. Na seznamu trženjsko najbolj zanimivih športnih osebnosti pri vrhu danes prevladujejo ženske.
Kot je pokazala raziskava analitske medijske družbe Nielsen, gledalci ženski šport v primerjavi z moškim dojemajo kot bolj navdihujočega, naprednega, “čistega” in družinsko usmerjenega.
To poudarja tudi filozof športa dr. Lev Kreft. Po njegovem mnenju je eden od razlogov za vzpon priljubljenosti ženskih ekipnih športov ravno v tem, da je na tekme z lažjim srcem mogoče odpeljati celo družino, “medtem ko je na moških tekmah zaradi obnašanja navijaških skupin družinska prisotnost lahko neprijetna”.
Dodaten draž pa daje tudi dejstvo, da se morajo razen za zmago na tekmah ženske bojevati tudi za priznanje in enakopraven položaj v “moškem” svetu. “To daje ženskemu športu dodatno plemenitost,” meni Kreft.
Razlike med moško in žensko igro, ki so bile včasih videne kot slabosti, so s časom postale drugačnosti. “Ženski nogomet je za spoznanje drugačen od moškega, in ta drugačnost je zanimiva, je novost za tiste, ki je do zdaj niso opazili in gledali,” je za N1 dejal Kreft.
Strokovnjak za športni marketing Tomaž Ambrožič pritrjuje. “O nogometni tekmi Anglija : Nemčija se danes več ne govori kot o ženski tekmi, pač pa se je v zadnjem času o ženskem nogometu vsaj v nekaterih okoljih začelo pogovarjati na enak način kot o moškem. Govora je taktiki, trenerjih, zvezdnicah, … Počasi bodo prišle tudi afere, skratka, vse to, kar je značilno za moški šport. In to bo resnični dokaz, da se brišejo meje med moškim in ženskim športom, da pač govorimo o športu, kjer tekmujejo tako moški kot ženske.”
Dolgoletna prizadevanja za enakopravnost spolov na športnem področju vendarle dajejo vidne rezultate. Vse prej kot zanemarljiv pa je tudi komercialni interes. “Ker ženske predstavljajo polovico populacije, to pomeni, da predstavljajo tudi polovico potencialnih kupcev, ki so zanimivi sponzorjem in medijem,” je jasen Ambrožič.
Kot poudarja dr. Mojca Doupona, profesorica sociologije športa, danes sicer generalna direktorica direktorata za šport na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, je bilo v minulih desetletjih veliko storjenega tudi na sistemski ravni, z zakoni in politikami, ki podpirajo enake pravice žensk v športu.
Velik premik je povzročil tudi razmah interneta in družbenih omrežij, ki je demokratiziral dostop do ženskega športa in omogočil obvod okoli tradicionalnih medijev, ki še vedno zanemarjajo ženski šport. “Čeprav ženski športni dosežki niso tako natančno spremljani v medijih kot moški, lahko dekleta in ženske zdaj gledajo in berejo o dosežkih športnic v širšem naboru športov kot kadar koli prej,” poudarja Doupona.
“Nepraktično, nezanimivo, neestetsko in neprimerno”
Zgodovina ženskega udejstvovanja v športu je polna izjemnih posameznic, ki se moškim in seksizmu niso pustile odvrniti od prizadevanj za enakopravnost spolov in ki niso nasedale izgovorom o tem, da je športno udejstvovanje za ženske neprimerno in nevarno, češ da so fizično preveč šibke in da lahko napor škodi njihovemu reproduktivnemu zdravju.
Ker so bile ženske sprva skoraj povsem izključene iz Olimpijskih iger – njihov oče Pierre de Coubertin je žensko sodelovanje na igrah označil za “nepraktično, nezanimivo, neestetsko in neprimerno” – je denimo Francozinja Alice Milliat na začetku 20. stoletja organizirala ločene olimpijske igre za ženske in po večletnih prizadevanjih dosegla, da so leta 1928 na spored uradnih olimpijskih iger, ki jih je gostil Amsterdam, prvič uvrstili žensko atletiko.
Ta je poskrbela tudi za največjo medijsko afero iger, saj so moški novinarji po teku na 800 metrov poročali, da so se številne tekmovalke po teku od utrujenosti “histerično zgrudile”.
Čeprav so številne priče trdile, da niso bile tekmovalke nič bolj izmučene kot njihovi moški kolegi, je Mednarodni olimpijski komite naslednje leto izglasoval vnovično ukinitev ženskih atletskih tekmovanj, po protestu Mednarodne atletske zveze pa so dosegli kompromis, po katerem je bil najdaljši ženski tek tisti na 100 metrov. 800-metrska preizkušnja za ženske se je na olimpijske igre vrnila šele leta 1960 v Rimu.
Bitke spolov
Maratonska razdalja je sploh zgodba zase, saj je vrsto let veljalo, da ženske nikakor niso fizično sposobne preteči takšne razdalje. Na olimpijske igre je bil maraton za ženske uvrščen šele leta 1984.
Že na prvih olimpijskih igrah moderne dobe, leta 1896 v Atenah, je dan po moškem maratonu enako razdaljo odtekla tudi ženska po imenu Stamata Revithi, ki ji organizatorji niso pustili nastopiti na moškem teku, dan zatem pa so ji preprečili prihod na stadion, kjer bi lahko uradno zaključila maratonski tek.
Prva ženska, ki je skupaj z moškimi odtekla maraton, je bila leta 1966 Američanka Roberta Gibb v Bostonu. Da bi prikrila svojo pravo identiteto, je bila oblečena v široko modro majico, pred štartom pa se je potuhnila v bližnjem grmovju.
Najbolj ikonične prizore je bilo sicer na bostonskem maratonu mogoče videti tri leta zatem, ko je razdaljo kot uradno prijavljen tekmovalka skušala preteči Katherine Switzer. Na prijavnico je napisala zgolj svoji inicialki, štartno številko je zanjo dvignil moški kolega, tek pa je začela v majici s kapuco, ki je zakrivala njene dolge lase.
Ko ji je med tekom kapuca zdrsnila z glave in je postalo jasno, da na maratonu teče ženska, se je s spremljevalnega vozila za njo zapodil eden od organizatorjev in jih skušal odtrgati startno številko, a so jo njeni sotekači uspeli obvarovati in je lahko pritekla do cilja.
Tri leta zatem, leta 1972, je Bostonski maraton uradno začel sprejemati tudi prijave žensk.
Leto zatem je bil svet priča prelomnemu trenutku za ženski tenis, ko je ameriška tenisačica Billie Jean King v Houstonu v ekshibicijskem dvoboju, poimenovanem “bitka spolov”, s 3 proti 0 v nizih premagala upokojenega 55-letnega nekdanjega vrhunskega tenisača in samooklicano “šovinistično svinjo” Bobbyja Riggsa.
Še istega leta so na Odprtem prvenstvu ZDA v tenisu, enem od štirih najpomembnejših teniških turnirjev na svetu, ženskam in moških zagotovili enak nagradni sklad. Zadnji od štirih turnirjev za “grand slam”, ki je izenačil denarne nagrade za ženske in moške, je bil sicer leta 2006 Wimbledon.
Obvezen bikini
Četudi ženski šport doživlja velik razcvet in se razlike do moških v tem pogledu pomembno zmanjšujejo, je do popolne enakopravnosti vseeno še precej daleč. Šport je še vedno “moški” in pogosto seksističen, ob tem pa tudi homofoben in transfoben svet. Že to, da se uporablja izraz “ženski šport” – pri moških pa vsi uporabljajo zgolj “šport” – kaže na razliko v dojemanju.
Ženske so slabo zastopane na odločevalskih položajih v športnih zvezah in v upravah klubov, tudi med športnimi novinarji prevladujejo moški.
V nekaterih glavah še vedno vlada prepričanje, da so ženske športne uniforme ključne za pritegnitev pozornosti gledalcev. Še leta 2004 je takratni predsednik Svetovne nogometne zveze (FIFA) Sepp Blatter razmišljal, da bi morali biti dresi nogometašic “bolj ženstveni”.
In še lani so bile športnice lahko kaznovane, ker za tekmo niso želele obleči tesno prilegajočih bikini hlačk. Šlo je za norveško žensko ekipo v manj znanem športu – rokometu na pesku – ki jim je Evropska rokometna zveza (EHF) izrekla kazen, ker so na evropskem prvenstvu zavrnile nošenje bikinija in so raje nosile “pajkice”.
Že lani jeseni je sicer nato EHF po plazu kritik spremenila pravila glede obvezne oprave rokometašic.
Nekatere “svete tradicije” glede oblačenja še kar vztrajajo, četudi lahko ženske spravljajo v stisko. Tak primer je zapoved popolnoma bele oprave na teniškem turnirju v Wimbledonu, za katero se je več teniških igralk izreklo, da jim lahko v primeru menstruacije povzroča stres in skrb zaradi morebitnih madežev krvi na beli obleki. Britanska teniška igralka Heather Watson je denimo letos javno napovedala, da bo verjetno pred začetkom turnirja začela jemati kontracepcijske tablete in se na ta način izognila možnosti za “incident”.
Nasploh je menstruacija eden zadnjih tabujev v vrhunskem športu, pa čeprav je iz raziskav jasno, da ima lahko pomemben vpliv na predstave športnic. V zadnjih letih je sicer nekaj športnic prekinilo molk in odkrito spregovorilo o tem vidiku njihovih nastopov. Kitajska plavalka Fu Yuanhui je denimo na olimpijskih igrah leta 2016 v Rio de Janeiru, ko se je na cilju zvijala od bolečin v trebuhu, novinarki povedala, da je za slabšo predstavo v štafeti 4×100 metrov kriva menstruacija, ki jo je dobila prejšnji večer.
Enako plačilo?
Kljub zavidljivi rasti priljubljenosti in prepoznavnosti nekaterih ženskih športov bo do enakih finančnih pogojev v vseh športih moralo očitno preteči še veliko časa. Nagradni sklad na ženski kolesarski dirki po Franciji je bil denimo skoraj desetkrat manjši kot pri moških.
Na letošnji Forbesovi lestvici 50 najbolje plačanih športnikov sta le dve ženski, obe teniški igralki – Naomi Osaka na 19. in Serena Williams na 31. mestu. Obe večino denarja zaslužita s sponzorskimi pogodbami.
Tenis slovi kot eden od redkih športov, kjer so finančni pogoji za ženske in moške dokaj izenačeni, a tudi tu enaki nagradni skladi veljajo zgolj na največjih turnirjih, medtem ko so na drugih turnirjih nagradni skladi pri moških še vedno praviloma višji. Tudi denimo v alpskem smučanju so denarne nagrade za ženske in moške praviloma primerljive.
“Vseeno nas tudi v teh dveh športnih panogah čaka še veliko dela do takrat, ko bomo lahko govorili o enakem položaju športnic in športnikov, kar se tiče pogojev treninga v mlajših starostnih kategorijah, kvaliteti ali plačilu trenerjev, medijski prezentaciji itd.,” je jasna Mojca Doupona.
“Ženski nogomet še ni finančno vzdržen”
V ZDA se je letos s poravnavo po šestih letih končala tožba ameriški nogometnih reprezentantk, ki so od ameriške nogometne zveze zahtevalo enako plačilo in nagrade za uspehe, kot jih dobijo njihovi moški kolegi.
V poravnavi so si razdelile 24 milijonov dolarjev “zaostalih” nagrad, hkrati pa prejele zagotovilo o izenačenju plačil v prihodnje. Njihova tožba je bila navdih tudi za številne ženske reprezentance v drugih državah.
Je pa ob tem treba omeniti, da so poročila o veliki obiskanosti ženskih nogometnih tekem za zdaj še vedno prej izjema kot pravilo, omejena predvsem na velika reprezentančna tekmovanja in Ligo prvakinj.
Povprečen obisk na tekmah v domačih nogometnih prvenstvih se tudi v najbolj naprednih državah še vedno giblje pod tisoč gledalcev. Povprečen obisk v preteklih sezoni slovenske ženske nogometne lige je bil glede na statistiko Nogometne zveze Slovenije 49 gledalcev na tekmo.
“Dejstvo je, da kljub velikim uspehom ženski nogomet še vedno ni finančno vzdržen,” nam je povedal Aleksander Čeferin. “A UEFA na to gleda kot na investicijo v prihodnost in prepričan sem, da bo v kratkem uspel tudi ta vidik.”
Kot pravi Tomaž Ambrožič, so bile vstopnice za nedeljski finale EP v nogometu za ženske tudi do 10-krat cenejše kot v primeru moškega finala na lanskem evropskem prvenstvu. “V tem trenutku po cenah, ki so veljale za vstopnice na lanskem moškem finalu, na ženskem finalu bi mogli napolniti stadiona. Kar pa ne pomeni, da se to ne bo zgodilo čez 10 ali 20 let. Na silo težiti k uravnilovki se mi ne zdi prav, je pa treba zagotoviti enake pogoje za razvoj ženskega nogometa. Glede na moč žensk v svetu potrošništva sicer ne bi bil presenečen, če bodo v določenih športnih panogah ženske kdaj bolje plačane od moških.”
Dr. Mojca Doupona poudarja, da plačil športnikom ne bi smeli povsem prepustiti “trgu”. “Sem na strani enakopravnega plačila, saj menim, da kot družba še nismo tako daleč, da bi trg določal ceno pošteno. Še v družbi vedno prevladuje preveč stereotipov o tem, da je moški šport bolj pomemben od ženskega, da so dosežki moških bolj cenjeni od dosežkov žensk itd. Pri plačilu ne smemo pozabiti, da so v neenakopravnem položaju tudi trenerji in ostalo podporno osebje, ki dela z ženskimi ekipami oziroma športnicami.”
Ob tem pa se je treba zavedati, da glede ženskega športa živimo v dokaj “naprednem” mehurčku. “V nekaterih državah je bil v zadnjem desetletju dosežen velik napredek, kar se odraža predvsem v vrhunskem športu in še posebej v nekaterih komercialno zanimivih športnih panogah kot je npr. tudi nogomet,” pravi Doupona. “Vendar pa velja poudariti, da vsaj polovica žensk na svetu danes nima možnosti oziroma priložnosti, da se ukvarjajo s športom ali na kakršen koli način v njem sodelujejo.”
Sledenje moškim kot zgrešen ideal
Za mnenje o vzponu zanimanja za ženski šport, seksizmu v športu in ne-enakim plačilom športnikov in športnic smo povprašali tudi antropologinjo dr. Evo Vrtačič s Fakultete za družbene vede. Njen odgovor je ponudil povsem drugačno, širšo perspektivo.
“Vprašanje, če so enaki pogoji moških in žensk v vrhunskem športu res nek cilj, za katerim lahko stojim,” nam je odpisala. “Vrhunski šport je namreč sodobna oblika gladiatorstva, je nek perverzen produkt kapitalizma in potrošne kulture, je, sploh ko govorimo o moštvenih športih, gonilo nacionalizma itd.”
“Za vsakim Ronaldom so številni “pohabljenci”, ki pri 30 letih niso več opravilno sposobni, je izkoriščevalski sistem, ki je šovinističen, homofoben, transfoben, rasističen, zainteresiran le za profit. Za vsakim velikim tekmovanjem so malodane sužnjelastniški pogoji dela kakšnih migrantskih delavcev, ki gradijo stadione. Za vsakim velikim športnim dogodkom je nasilje do planeta, narave, nepotreben ogljični odtis v podobi letalskega prometa ipd.”
“Tako da cilj, za katerega se lahko postavim jaz, je analogen cilju naših feministk v 80-ih letih: enakost ni, da morajo tudi ženske služiti vojaški rok, enakost je, da se ukine vojska. Enakost ni, da so ženske enako plačane za svoje gladiatorstvo v izkoriščevalskem in nasilnem sistemskem ustroju profesionalnega športa – enakost je, da ukinemo vrhunski šport v obliki, kot ga poznamo danes,” še meni dr. Eva Vrtačič.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!