Vas je danes že kaj ogorčilo? Ste že navsezgodaj prebrali kakšen proticepilski zapis na Facebooku, ki vam je dvignil pritisk? Vam je Twitter pokazal nov odkrito homofobni tvit katerega od vladnih predstavnikov? Je že kdo dosegel "novo dno"?
Ogorčenje je v bitki za pozornost postalo prevladujoče čustvo v javni razpravi, s tem pa je vse bolj razvrednoteno in prazno.
Skoraj ne mine dan, ko razmišljujoč in čuteč človek ne bi bil ogorčen nad kakšno izjavo/dejanjem, najsi gre za opravičevanje nacizma, uničevanje okolja, dehumanizacijo migrantov, žaljenje žensk in družbenih manjšin. V zadnjem času se na tem seznamu redno znajdejo tudi vprašanja v zvezi z ukrepi zoper epidemijo, cepljenjem in (ne)zaupanjem v znanost.
Vzrokov za ogorčenje je vse več, hkrati pa ga je v digitalni dobi vse lažje izražati. Javna razprava se je v Sloveniji, po ameriškem vzoru, spremenila v neskončni cikel ogorčenega odzivanja na žaljive, sovražne in abotne izjave. Priča smo napihovanju balona moralnega ogorčenja, ki v končni fazi lahko privede tudi do široke družbene apatije in postopnega množičnega umikanja iz javne razprave.
“Vsak dan se zgodi toliko škandalov in krivic, da se masa ogorčenosti razprši med vse možne vzroke ogorčenosti – nekatere zelo resne, npr. dogajanje v Afganistanu, Gazi, širjenje covida-19, medtem ko polovica ljudi zavrača cepivo, ipd., in nekatere bolj trivialne,” ugotavlja kulturna psihologinja Hana Hawlina, doktorska raziskovalka in predavateljica na Univerzi Neuchatel v Švici. “Ker je ogorčenost postala splošno stanje, ne pa silovita izjema, in ker je vse vredno ogorčenja, se zdi, da ni nič zares vredno ogorčenja.” Opazujemo trivializacijo in relativizacijo ogorčenosti. “Ogorčenost je postala nenehno valovanje namesto cunami.”
N1
Nekateri politiki in javne osebe s pomočjo načrtnih provokacij izkoriščajo ogorčenje za samopromocijo in širjenje svojih sporočil. Tudi nekatera podjetja z usmerjenimi provokacijami s pridom izrabljajo ogorčenost za brezplačno krepitev svojega “ugleda”.
Pogosto je ogorčenje tudi zaigrano, hlinjeno. V taki obliki je v politični razpravi postalo učinkovito orodje za igranje žrtve, za razvrednotenje stališč in ugleda nasprotnikov ter relativizacijo lastnih provokacij.
Vse to le še povečuje inflacijo ogorčenja in še bolj razvrednoti njegovo družbeno funkcijo. “Evolucijska vloga ogorčenosti je družbena kohezija, vzpostavljanje moralnih norm ter naslavljanje moralnih kršitev,” pravi Hana Hawlina. “Danes pa ogorčenost najpogosteje vodi v družbeno polarizacijo, vse bolj agresivne konflikte med skupinami ter onemogoča tvoren dialog.”
Razvrednotenje ogorčenja
Ljudje naj bi postali ogorčeni, ko smo priča kršenju splošnih družbenih moralnih vrednot. “Ogorčenost je čustven odziv na moralni prekršek, ki ga sestavljajo šok, gnus in jeza,” pravi Hana Hawlina. “Izražanje ogorčenja nad moralno nedopustnimi ravnanji je ključno za ohranjanje osnovnega nivoja etičnosti v družbi ter za pogon gibanj za pravičnejšo družbo.”
Ogorčenje lahko izpostavi nemoralno ravnanje in ga kaznuje, hkrati pa deluje odvračalno za ostale potencialne kršitelje.
A to velja zgolj, če v družbi še obstajajo skupne moralne oporne točke, skupni “simbolni horizont”, kot ga imenuje filozofinja dr. Alenka Zupančič s Filozofskega inštituta ZRC SAZU. “Obstoj skupnega horizonta poskrbi za to, da lahko izraz ogorčenja odmeva v družbenem prostoru. Ne kot mnenje tega ali onega posameznika, ampak kot izpostavitev problema, ki naj bi bil prek skupnega horizonta prepoznan kot obči problem, ki zadeva vse.”
To pomeni, da je sicer povsem mogoče, da se komu osebno neka izjava ali dejanje sploh ne zdi problematična, ampak vseeno priznava dejstvo, da bi v luči skupnih vrednosti to drugi lahko razumeli kot neprimerno, nedopustno.
“Vendar pa danes javnost in skupni horizont v tem pomenu skoraj ne obstajata več. Obstajajo skupine somišljenikov, ogorčenje pa je v najboljšem primeru valuta med somišljeniki.”
V današnjem svetu izražanje ogorčenja služi predvsem utrjevanju moralne superiornosti “naše” skupnosti na račun “drugih”. To pa vodi v še večjo družbeno polarizacijo, kar dodatno zmanjšuje učinkovitost ogorčenja.
Denis Sadiković/N1
Dr. Alenka Zupančič: “Ogorčen državljan se zgraža nad tem, da v družbi ni več nobenih pravih skupnih vrednot, to pa počne na način, ki spodbuja prav razgradnjo skupnih vrednot.”
Paradoks ogorčenega državljana
Ena od bistvenih lastnosti moralnega ogorčenja danes je, da pravzaprav ustvarja samega sebe, pravi Alenka Zupančič, saj spodbuja nadaljnjo razgradnjo vseh povezovalnih vidikov javnega nastopanja in sploh razgradnjo dojemanja javnosti kot v osnovi nečesa vsaj deloma povezanega in ne zgolj kot množice individualnih entitet. “Temu bi danes lahko rekli ’paradoks ogorčenega državljana’. Zgraža se nad tem, da v družbi ni več nobenih pravih skupnih vrednot, to pa počne na način, ki spodbuja prav razgradnjo skupnih vrednot.”
Družbena polarizacija dela ogorčenost tudi vse bolj impotentno, meni Hana Hawlina. “Namesto da bi se ljudje na podlagi ogorčenosti zedinili v skupen boj, se oblikujejo skupine z nasprotnimi vrednotami in stališči, ki se spopadajo med sabo.”
Borut Živulovič /BOBO
Sredini protestniki so ogorčeni zaradi uvajanja pogoja PCT. Številni ljudje, ki se ob petkih udeležujejo protivladnih protestov, so nad njimi ogorčeni, ker jih je na ulico zvabila šele majhna neprijetnost v zasebnem življenju, ob dozdajšnji razgradnji demokracije pa so molčali.
Usmerjenost ogorčenosti proti oblasti se je sprevrgla v horizontalni boj različnih družbenih skupin, pritisk na odločevalce od spodaj pa se je izgubil. “Politiki, ki namenoma podpihujejo ogorčenje, se pri tem zanašajo na svoje sledilce, svoje podpornike, da bodo branili njihove besede in dejanja. Da bo kritika, če jih bo dosegla, vmes že relativizirana in deligitimirana.”
Učinki glasnega ogorčenja javnosti – vseh možnih razkritij, afer, protestov, zaslišanj ipd. – so pogosto klavrni. “Smo v stanju naučene politične nemoči, ko imamo lahko zelo jasno razdelane kritike, podkrepljene z vsemi argumenti in dokazi, pa se nič ne spremeni. Večina plazov ogorčenosti gre mimo brez posledic za storilce, in pogosteje kot se to zgodi, bolj peša moč ogorčenosti kot gonila družbenih sprememb. Konstantno ogorčenje z vseh strani zgolj utrjuje status quo in hrani ekonomijo pozornosti,” dodaja Hawlina.
Ogorčenost kot valuta v ekonomiji pozornosti
Že več let strokovnjaki dokazujejo, da so družbena omrežja ključno gonilo povečevanja ogorčenja v javni razpravi. Že sama digitalna tehnologija, v prvi vrsti prodor pametnih telefonov, je povzročila našo neprestano povezanost na vire novic in s tem na potencialne povode ogorčenja.
V vsakdanjem življenju nismo ravno neprestano priča dejanjem, ki jih dojemamo kot amoralna in ki bi bila vredna obsodbe in bi zahtevala naš odziv. Dokler so bile tovrstne vsebine skoncentrirane v polurna večerna poročila, smo se večji del dneva še vedno lahko sprostili. S prihodom interneta in družbenih omrežij pa lahko iz minute v minuto najdemo nove vsebine, nove novice, nove izjave, ki so lahko povod za ogorčenje.
Velikokrat nas te vsebine kar same poiščejo. Številni spletni vplivneži in mediji so vzbujanje ogorčenja vgradili v sam temelj svojega poslovnega modela: “Ne boste verjeli, kaj se je zgodilo …”
Ogorčenje je močno čustvo, čustva generirajo klike, kliki pa v novi internetni ekonomiji pomenijo pozornost in s tem oglaševalske prihodke. “Ker je ogorčenost tako pomembno socialno čustvo, se sodobni družbeni mediji vampirsko hranijo na njem. Ob vsakem škandalu mora vsak signalizirati svojo pozicijo, in bolj ekstremna kot je, bolj se bo delila,” pravi Hana Hawlina.
REUTERS/Marvin Gentry
Fenomen Donald Trump je pokazal, da je mogoče z neprestanim vzbujanjem ogorčenja, s serijskim lansiranjem novih in novih vzrokov zanj, učinkovito zamotiti javnost, medije in politične tekmece.
Algoritmi družbenih omrežij, katerih glavna naloga je, da čim dlje zadržijo našo pozornost, nas dnevno zasipavajo s čustveno nasičenimi vsebinami iz različnih virov in tako z zadovoljevanjem naše vedno večje potrebe po odmerku ogorčenja ohranjajo našo zatopljenost v elektronske zaslone. Poleg tega nam ponujajo instantno rešitev za našo ogorčenost v obliki komentiranja, všečkanja ali deljenja.
Družbena omrežja nas spodbujajo k izražanju ogorčenja. Če za ogorčen komentar prejmemo veliko všečkov naših somišljenikov, bomo tudi v prihodnje bolj nagnjeni k izražanju ogorčenosti, ugotavljajo psihologi z Univerze Yale.
Zahvaljujoč selitvi razprave v digitalno okolje se bomo tudi mnogo prej odločili za “ukrepanje”. Soočenje in javna obsodba v fizičnem svetu s seboj prinašata tudi tveganje za fizičen konflikt. S pomočjo interneta pa je mogoče kršitelja z le nekaj kliki obsoditi iz varnega zavetja domače spalnice. In to lahko storimo vpričo svojih somišljenikov.
Znašli smo se v spirali ogorčenja. Bolj kot smo ogorčeni, manj je naše ogorčenje vredno, zaradi česar imamo še več povodov za ogorčenje … Smo v situaciji, ko nam politika in mediji redno servirajo nove in nove odmerke potencialnih vzrokov za ogorčenje, ko je ogorčenje postalo katalizator za razširjanje vidnosti škodljivih stališč in ko se tudi na ogorčenje drugih vse pogosteje odzivamo z ogorčenjem.
Ogorčenje na Kredarici
Če je ogorčenost postala prevladujoča in udomačena v spletni komunikaciji, pa bi lahko rekli, da se je v fizičnem svetu zgodilo ravno obratno. Povzdignjen glas ob srečanju iz oči v oči nam je vse bolj tuj.
Ko je Tea Jarc ob naključnem srečanju s predsednikom vlade Janšo na Kredarici s povišanim tonom izrazila ogorčenje nad po njenem mnenju nedopustnimi ravnanji njega osebno in njegove vlade, so se začele vrstiti ogorčene obsodbe z obeh političnih polov, češ da je prestopila mejo sprejemljivega.
posnetek zaslona/N1
“Na neki način smo se odvadili konfrontacij v resničnem življenju,” razmišlja Hana Hawlina. “Prelitje običajne ravni diskurza na spletu v resnični, fizični svet še vedno deluje šokantno.”
Po mnenju Alenke Zupančič je bil javni odziv na dogodke na Kredarici skrajno zaskrbljujoč: “Res je, glas Teje Jarc ni bil cinično miren ali hladno avtoritaren. Ni bil umirjen glas psihotika ali perverzneža, ampak je bil, ja, glas nevroze, glas ogorčenja. Glas državljanke, ki jo nekaj upravičeno zelo žre, ki jo je nekaj vrglo iz tira in ki kljub vrtincu afekta tvega to povedati, izraziti, se izpostaviti. Bil je glas, ki je tudi s samim povišanim tonom izražal določeno šibkost. In zdi se mi, da je prav ta kanček šibkosti sprožil neverjetni plaz obsojanja, tudi z ’leve’. Preveč se je približal ’sramotnemu’ občutku nemoči, ki jo večina državljanov občuti ob delovanju aktualne vlade: lahko vpijemo, kar hočemo, karavana gre dalje.”
Tudi če zanemarimo, da je bila ob tem deležna žaljivke premierja in fizičnega nasilja enega od navzočih, je jasno, da smo v tistem trenutku kot družba pozabili tudi, da je storila nekaj sicer neprijetnega, a demokratičnega: vodilnim politikom je naravnost v obraz povedala, kaj si misli o njihovem delu. Že to jih je zmotilo in užalilo; in to politike, ki sami na družbenih omrežjih redno objavljajo in širijo rasistične, nacionalistične in do manjšin ponižujoče objave.
Facebook zavestno spodbuja ogorčenje
Čeprav se družbena omrežja na čelu s Facebookom pred očitki, da kvarijo raven javne razprave, branijo z argumentom, da so le nevtralna platforma, ki je odvisna od uporabnikov, je jasno, da trenutno družbeno vzdušje aktivno soustvarjajo.
Časnik Wall Street Journal je ta mesec objavil preiskovalno zgodbo o delovanju Facebooka. Na osnovi internih dokumentov, predstavitev in korespondenc med zaposlenimi dokazuje, da so vodilni pri Facebooku v zameno za povečevanje dosega med uporabniki pripravljeni zamižati pred dokazi o uničujočih učinkih njihovih algoritmov na raven javne razprave.
Da bi obrnili trend upadanja zanimanja uporabnikov za vsebine na Facebooku, so leta 2018 najavili spremembo algoritma, ki naj bi dajal prednost povezovanju z bližnjimi, s sorodniki in prijatelji. A dejansko so po tej spremembi na vrh priplavale najbolj čustveno nabite objave, ki spodbujajo ogorčenje in polarizacijo.
Facebook's algorithm change incentivized hateful content, so political parties & news outlets made their posts angrier, driving polarization. Some shifted to make 80% of their posts negative, Fb's research found.
Interne Facebookove raziskave so pokazale, da so začele politične stranke kot odziv na spremembe v algoritmu zaostrovati svojo retoriko, da bi ohranjale svoj doseg med volilno bazo. Mediji so se bili v želji po ohranjanju branosti novim razmeram prisiljeni prilagoditi z manj kakovostnimi in bolj senzacionalističnimi, šokantnimi vsebinami. Vzbujanje ogorčenja pri uporabnikih Facebooka je, z blagoslovom vodilnih v podjetju, postalo še bolj ključno orodje za pritegnitev pozornosti in njihovo angažiranost.
Potreba po racionalnem odmerjanju ogorčenosti
Rešitev za problem inflacije ogorčenosti je vse prej kot preprosta in lahko dosegljiva. Zagotovo bi s spremembami svojih algoritmov in ob doslednejšem odstranjevanju neprimernih vsebin pomembno vlogo lahko odigrala družbena omrežja.
Rešitev nikakor ni v tem, da ogorčenje nehamo izražati. V tem primeru tvegamo nadaljnjo normalizacijo nedopustnih izjav in dejanj. Morda pa bi se nanje vendarle morali odzivati z nekaj več premisleka in začetne zadržanosti.
“Namesto individualizirane ogorčenosti, ki hrani narcisizem in občutek lastne moralne večvrednosti, bi ogorčenost morala ponovno postati kolektivno/družbeno čustvo,” meni Hana Hawlina. “Ni dovolj, da svojo zgroženost začivkamo v svet na internetu, potrebno je dolgotrajnejše delovanje za naslavljanje prekrškov in družbenih krivic. Potrebno bi bilo tudi več razmisleka, kateri škandali so temeljni in kateri trivialni, ter se ne pustiti ujeti na vsako provokacijo.”
Prav tako se je treba zavedati, da ima ogorčenost kratek rok učinkovitosti. “Ogorčenost se mi zdi pomembno motivacijsko gonilo, sprožilec družbene mobilizacije. Ključna je v prvi fazi odziva na nedopustne družbene dogodke, razmere, da mobilizira množico. Gre za evolucijsko pogojen čustven odziv, ki pa ne more na daljši rok ostati podlaga za racionalno, strateško razmišljanje in usmerjanje družbenih sprememb. Uspešna družbena gibanja zahtevajo veliko več miselnega vložka od začetnega ogorčenja. Ostati na nivoju ogorčenosti je nekonstruktivno.”
In problem današnjega časa je v tem, da zaradi nenehne produkcije in razpečevanja ogorčenja vrednih vsebin skačemo iz ogorčenosti v ogorčenost, ne da bi sploh imeli čas za umiritev in strateški razmislek. In da se na koncu vedno pogosteje zadovoljimo z ogorčenostjo samo, vzroki našega ogorčenja pa ostajajo, gredo mimo ali pa se celo se množijo.
Ne gre pa pozabiti, da vsake toliko kolektivna ogorčenost tudi v 21. stoletju vendarle doseže neki prag, pri katerem se prelije v pomembno družbeno gibanje. Tak primer je po mnenju Hane Hawlina gibanje Black Lives Matter, ki je vzniknilo iz ogorčenja nad policijskim nasiljem nad temnopoltimi, pa tudi gibanje #MeeToo, ki je prebilo jez molka o spolnih zlorabah v filmski industriji in širše.
Profimedia
Pod goro navlake se v ogorčenju še vedno skriva nepogrešljiv potencial za družbene spremembe.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje