30-letna Maja (ime smo zaradi njene zaščite v uredništvu spremenili) je visoko izobražena ženska, družbeno angažirana, z izjemnim socialnim čutom, redno službo, veliko mrežo prijateljev. Pred leti je začela zvezo z moškim, ki se je sčasoma in postopoma sprevrgla v nasilen odnos, s sprva bolj subtilnimi oblikami nasilja, ki je kasneje preraslo v fizičnega. Dolgo je vztrajala v tem nasilnem razmerju, vse do noči, ki se je začela z grožnjo, da jo bo živo zažgal. In ji, ko je želela pobegniti, skril ključe stanovanja.
Maja nam je zaupala svojo zgodbo, ki jo objavljamo ob današnjem članku o nasilju nad ženskami, saj želi na tak način pomagati ozaveščati javnost o nesprejemljivosti nasilja in pomagati žrtvam.
Kdaj ste vedeli, da v tej zvezi nekaj ni v redu?
Ko sva pred tremi leti začela zvezo, se je predstavil kot empatičen, topel in umirjen moški, inteligenten, umetniško nadarjen in ambiciozen, a na trenutke depresiven zaradi vseh krivic, ki so se mu pripetile v življenju.
To, da se bo kasneje izkazalo, da je nasilen, je zadnja stvar, na katero bi takrat pomislila.
Na začetku ni bilo fizičnega nasilja, večkrat je grozil, da bo odšel, a to sem dojemala kot otročji način reševanja konfliktov, nisem pa sebe videla kot žrtev nasilja. Če bi mi takrat kdo rekel, da sem žrtev nasilja, bi se mu smejala in zamahnila z roko.
Problem je, da nismo izobraženi o tem, kaj je psihično nasilje, zato zmanjšujemo pomen teh dejanj in jih opravičujemo, češ da ima samo težek karakter, da je partner malo otročji ali da ima slab dan.
Tudi prijatelji niso prepoznali psihičnega nasilja. Vedno so govorili: “Poskušajta se pogovoriti”, “Res je otročji”, “Očitno ne razume”. Tu delamo veliko napako, da zmanjšujemo pomen takšnih dejanj. Da tega ne poimenujemo psihično nasilje.
Kdaj se je prvič zgodilo fizično nasilje?
Po slabem letu zveze so se začeli kazati izbruhi jeze, ki si jih nisem znala drugače razložiti kot tako, da je preobčutljiv ter na trenutke neprilagojen, nezrel in otročji.
Ti izbruhi so imeli več funkcij. Včasih si je z besom poskušal vzpostaviti kontrolo, ker je čutil, da sem se izmaknila. Včasih pa je s tem uravnal svoja čustva – bila sem kot psihološka boksarska vreča.
Izbruhi jeze so se stopnjevali do poškodovanja predmetov. Prvi jasen znak fizičnega nasilja je bil, ko je razbil moj prenosnik.
Njegov prenosnik se je pokvaril, zato sem se na servisu pozanimala za ceno popravila. Ko sem mu jo po telefonu sporočila, je ponorel. Čez nekaj minut me je poklical in povedal, da je uničil moj prenosnik, s pojasnilom, “da bom vedela, kakšen je občutek, ko si brez prenosnika”. Z izvijačem ga je večkrat zabodel. To je letelo name, mene je hotel, a me na srečo ni bilo poleg. Čez pol ure pa se je po telefonu že kesal za dejanje.
Takrat me je bilo prvič strah. A ni me bilo strah vrnitve v stanovanje, temveč tega, da bo sam sebi kaj naredil, kot je večkrat grozil. A danes vem, da so bile to manipulacije.
Kako ste takrat ukrepali?
Takrat sem se že zavedala, da potrebuje strokovno pomoč, vendar o tem ni želel ničesar slišati. Ker sem odkrila, da mi je pogosto lagal o pomembnih stvareh, sva se razšla za en mesec, vendar me je uspel prepričati, da sem si vse skupaj narobe razložila in da bo odslej vse drugače.
Kljub nekaterim zelo lepim trenutkom, ki so sledili, se je njegovo vedenje postopno spet začelo vračati v stare tirnice, s tem da se je izbruhom jeze pridružilo ljubosumje in še večja potreba po nadzoru. Začela sem doživljati tudi različne oblike fizičnega nasilja, kot je odrivanje in pljuvanje, pridružile pa so se grožnje s samomorom.
V tistem trenutku sem seveda že razmišljala o odhodu, toda zadrževali so me upanje, da bi s pomočjo psihoterapije lahko dosegel želene spremembe, strah, da si bo zaradi čustvene nestabilnosti kaj naredil, in odgovornost za njegovo prihodnost, ker je bil neposredno odvisen od mene.
Katera je bila tista točka, ko ste se zavedli, da naprej več ne gre? Kdaj je bilo najhuje?
Prelomna točka je bila neko noč, ko sem zopet podvomila o njegovi iskrenosti in se želela pogovoriti o njegovi potrebi po zatekanju k lažem, kar je povzročilo hud izbruh besa, v katerem mi je zagrozil, da me bo živo zažgal. Takrat me je bilo prvič res strah za življenje.
Ko je polil alkohol po delu lesenega okvirja postelje in z vžigalnikom prižgal plamen, da je zagorelo, so vse moje želje v hipu izpuhtele, v glavi pa sem imela samo eno stvar, in to je boj za preživetje. Bila sem ujeta v grozni situaciji, ker je namenoma skril ključe in me proti moji volji zadrževal v stanovanju ter bil verbalno in na trenutke tudi fizično nasilen. Stopnjevalo se je do tega, da se je zaklenil v spalnico in mi grozil s samomorom z obešanjem.
Danes vem, da me je s tem želel prestrašiti, kaznovati, verjamem, da me je v tistem trenutku tudi sovražil. Kako daleč bi šel, če ne bi pobegnila – ali bi me »samo« udaril, zabodel, zažgal – ne vem. Vem pa, da bi bilo, če bi ostala, fizičnega nasilja vse več.
Ste v tistem trenutku poklicali policijo ali jo je morda kdo od sosedov?
Policiji sem se sprva želela izogniti, globoko v sebi pa sem upala, da jo bo poklical kakšen sosed. Okno najine spalnice je bilo namreč odprto, ura je bila polnoč, kričal je, tudi sama sem namenoma povzdignila glas v upanju, da me bo kdo slišal, a nihče ni odreagiral. To me ne preseneča. V Sloveniji se nihče noče vmešavati v družinske zadeve. A za osebo, ki trpi nasilje, je to včasih edino upanje.
Na pomoč sem nato začela klicati njegove prijatelje in s tem dosegla, da me je končno izpustil iz stanovanja. Naslednji dan sem pobrala nekaj osnovnih stvari in odšla.
Ko se ozrete nazaj, zakaj menite, da prijateljem, znancem, podpornim društvom … takrat niste povedali, kaj se dogaja v vajini zvezi?
Podcenjevala sem dogajanje. Glavni problem je, da tega nisem prepoznavala kot nasilje, šele ko je razbil prenosnik, je postajalo bolj jasno.
Bližnjim sem včasih tudi prikrivala, kaj je partner rekel in naredil, raje sem jim določene stvari zamolčala, saj sem vedela, da ljudje, ki me imajo radi, tega ne bodo odobravali, sama pa nisem bila pripravljena končati zveze. Tudi terapevtki sem kakšno stvar kdaj zamolčala.
Trpelo je moje zdravje. Imela sem precej psihičnih in fizičnih težav, ki jih nisem povezala s tem, da sem v zvezi s toksično osebo. Izmenjevali so se anksioznost, depresija, jeza, nemoč, pomanjkanje samozavesti, velika preobremenjenost, pomanjkanje energije, zmedenost kot posledica manipulacij, ker ne zaupaš več sam sebi. Še sedaj se včasih ustavim in podvomim: “Pa je bilo res tako? Je res to rekel?” To je res grozljiv občutek, da o ničemer nisi več prepričan.
Fizične težave pa so bile prebavne motnje, kožni izpuščaji, težave z želodčno kislino, s spanjem. To so vse posledice nenehnega stresa zaradi prepirov, manipulacij, skrbi …
Kaj so tisti razlogi, zaradi katerih menite, da vam ni uspelo oditi že prej? Kljub temu da ste vedeli, da ni prav, kar se dogaja. In verjetno kljub temu, da bi na teoretični ravni pri drugih ljudeh verjetno znali razbrati, da gre za nasilen in uničujoč odnos?
Če bi se to dogajalo v prvem mesecu zveze, bi odšla. Ker pa se je to začelo dogajati po kakšnem letu zveze, se ni bilo več tako enostavno obrniti nazaj. Prepričana sem bila, da je bila prva slika, ki sem si jo o njem ustvarila – torej, da je nežen, sicer nekoliko nedorasel, ampak dober po srcu – prava. Drugo plat osebnosti, ki sem jo spoznala kasneje, pa sem dojela le kot anomalijo.
Poleg tega ni bilo vedno slabo, vmes je veliko lepih trenutkov, hkrati pa sem upala, da se bo vedenje popravilo, če bo šel na psihoterapijo, če bo dobil drugo službo, če bo dozorel. Vedno iščeš mejnike. Ko imaš nekoga rad, mu daješ veliko drugih priložnosti in poskusiš vse, preden se obrneš in greš.
Tudi ko sem se zavedla, da je slabo in da morda nikoli ne bo drugače, sem bila že tako izčrpana od tega odnosa, od prepirov, skrbi, da nisem imela energije, poguma in samozavesti, da bi sprejela tako odločitev. Nisem imela prave odskočne deske, da bi to presekala.
Po drugi strani pa sem imela velik občutek odgovornosti in krivde. Vem, da bi lahko preživela brez njega, to ni bil razlog, da sem ostala. Bolj me je skrbelo, da on brez mene ne more. Ni tako samoumevno reči: jaz pa tega že ne bi prenašala.
V takem odnosu, kjer je narobe vse, je le ena stvar, ki je 100-odstotna, in sicer ta, da bo z leti le še slabše. In le še težje bo iti.
Kako ste si takrat razlagali to nasilje?
Iskala sem odgovore, rešitve, ker vse, kar se je dogajalo, ni imelo logike. Prepirov in izbruhov si nisem mogla razložiti, nisem jih mogla predvideti in preprečiti. Moja edina razlaga je bila, da gre za osebnostno motnjo.
Začela sem brskati izraze, kot je patološki lažnivec. Prišla sem do člankov in videov na temo narcisistične motnje – v vseh opisih sem ga prepoznala. Tudi psihoterapevtka, ki sem jo obiskovala, je na podlagi mojih pripovedovanj potrdila, da gre najverjetneje ali za narcisoidno ali mejno osebnostno motnjo.
Takšne osebe pogosto pretentajo tudi psihoterapevte, zato ni čudno, da preslepijo svoje partnerje, ki želijo v njih videti vse najboljše. Manipulirajo, krivdo naprtijo tebi. Zato je tako težko iz tega iti. Tudi ko greš, ti sicer odleže, a je občutek vakuuma, praznine.
Ko si s tako osebo v odnosu, imaš občutek, da ničesar nisi prav razumel, da je vedno treba nekaj razčistiti, pojasniti, samozavest ti pada, negotov si, ker ti ves čas grozi z razhodom, včasih s samomorom ipd. Ves čas imaš ukrivljeno resničnost, krivda je ves čas na tebi. To je ogromno breme. Naučiš se hoditi po prstih, da bi se izognil naslednjemu izbruhu. Čeprav so lepi trenutki, jih zasenči, da si ves čas v pričakovanju, kdaj se bo spet zgodilo.
Čez nekaj časa sem ugotovila, da mi je ves čas zveze lagal in bil nezvest, kar je bila dodatna potrditev, da se nikoli nisem motila in da je razhod edina opcija, hkrati pa sem se morala sprijazniti, da sem ves čas živela v nekakšnem “vzporednem vesolju”, v katerem se mi ni niti sanjalo, kakšnih odvratnih laži in manipulacij je moj partner sposoben, in to brez trohice občutka slabe vesti. Ob tem pa trpinčenja in groženj.
Ni treba, da lepimo nalepke na ljudi, a zame je bilo to, da sem ozavestila, kakšno motnjo verjetno ima, ključno, da sem lahko šla, in da sem se otresla občutka, da sem jaz česa kriva.
Ko sem znala to pravilno povezati med sabo, sem bila veliko bolj opolnomočena, kako naprej. Nisem podlegla njegovim manipulacijam, vedela sem, kako se zaščititi, poskrbeti za svojo varnost. Če ne bi vedela, bi nadaljevala to nevarno razmerje.
Kako ste se počutili, ko ste šli?
Občutila sem ogromen mir in varnost. Kot da temen oblak ni več nad mano, hkrati pa je bila prisotna krivda, kot da sem zapustila nekoga, ki me potrebuje. Kljub miru in varnosti so me razžirali krivda, strah, včasih paranoja, da bo sebi ali meni kaj naredil.
Imela sem sindrom žrtve, strah in sram me je bilo povedati. Sama sprva nisem bila za ta odločilni dogodek, zaradi katerega sem odšla, pripravljena povedati nobeni prijateljici, sedaj je lažje. Še vedno se borim, da sprejmem, da nisem kriva, da nisem šla že prej.
Lahko bi šla prej, lahko pa bi šla tudi mnogo kasneje, morda prepozno. Če manipulacije, laži, čustveno izsiljevanje, izbruhi besa trajajo nekaj let, je tvoja samozavest tako zbita, da si psihično pripravljen tudi na fizično nasilje.
Prvih nekaj mesecev sem imela težave s spanjem, more, glavobole, razbijanje srca … Kar me je presenetilo, je, da nisem bila več sposobna sprejeti niti najmanjših vsakdanjih odločitev – nisem se mogla odločiti, ali bom pila kavo ali čaj. Tako me je ta odnos uničil.
Kako je potekalo okrevanje?
Vso energijo, ki jo imaš, ki so jo prej usmerjal vanj, moraš usmeriti v to, da si ponovno zgradiš samozavest, se vprašaš, kdo si bil, preden si ga spoznal. Ta odnos te tako uniči, da izgubiš občutek, kdo si, kam greš, kaj hočeš.
Po drugi strani pa se moraš poglobiti vase, da prepoznaš lastne šibkosti, ki so te držale v tem toksičnem odnosu, ki jih je storilec izkoristil.
Sčasoma občutiš, da si vzel vajeti življenja v svoje roke. Pridobiš svobodo, pravico do tega, da čutiš, kar čutiš, ne da bi se ti kdo posmehoval, te obsojal, pravico, da misliš s svojo glavo, da se soočiš z neprijetno resnico. To te ponovno naredi človeka.
Boljše je biti sam, se boriti na sodišču, vse je bolje kot živeti v laži in biti ujet s toksično in nasilno osebo. Svoboda nima cene. Tega bi se ljudje morali bolj zavedati.
Žal mi je za tiste, ki vztrajajo, nekaj jih poznam, in nimajo moči, da bi šle.
S kakšnimi težavami ste se spopadali po odhodu iz tega razmerja?
Manipulacije in laži so se nadaljevale tudi po mojem odhodu, le da jih je začel trositi skupnim prijateljem. Začelo se je nadlegovanje ne samo mene, ampak tudi mojih sorodnikov in prijateljev, verbalna agresija, grožnje, zasledovanje, vdiranje v profil na družbenih omrežjih …
Veliko težav sem imela tudi z delitvijo skupnega premoženja in ločitvijo, toda upam si trditi, da bi bilo še veliko težje, če bi imela skupne hišne ljubljenčke ali celo otroke.
Travma pa ostane za vedno. Iz varnostnih razlogov, kar je trenutno moja prioriteta, sem spremenila okolje, urnik in navade, saj je nenehno prisoten strah, da mi sledi. Brez spremstva se skoraj nikamor ne odpravim, pri čemer so zelo pomembni razumevanje, zaščita in podpora ožjega kroga sorodnikov in prijateljev, ki jim zaupam.
Ker o nasilju ne govorimo dovolj, da nasilje, vsaj tiste bolj subtilne oblike, pogosto toleriramo in si zatiskamo oči … ste imeli kdaj občutek, da vas okolica ne razume?
Kot družba ne razumemo dinamike takšnega nasilja, da lahko traja nekaj let, da se nasilni odnos vzpostavi. Napačno predstavo imamo, da kdor je nasilen, je nasilen takoj, ali pa toleriramo psihično nasilje; že takrat bi mi nekdo moral reči: “Ali veš, da je to psihično nasilje, ali veš, da to dela nalašč, ali veš, da bo šlo na slabše, ali veš, da bo postalo tudi fizično.”
Poskušamo zmanjševati pomen psihičnega nasilja, ker ga kot takega ne prepoznavamo. In še vedno mnogi del odgovornosti prelagajo na žrtev, češ da je sama kriva, da je nasilje toliko časa prenašala. “Zakaj pa si bila z njim, če je bil tak?” “Jaz bi že prej šla” in podobno lahko slišimo.
Zato je pomembno, da se delijo zgodbe o nasilju in da se stvari poimenujejo, kot so: to je verbalno nasilje, to je agresija, to je čustveno izsiljevanje. Da se stvarem da pravo ime.
Kaj sporočate ljudem, ki so v podobnem položaju, kot ste vi?
Vsem, ki razmišljajo o odhodu, želim sporočiti, da si zaslužijo veliko boljše od tega, kar imajo, in da nekaterih odnosov in ljudi ni mogoče “rešiti” niti s strokovno pomočjo.
PREBERITE ŠE:
Ob odhodu pa mora biti absolutno na prvem mestu varnost. Zelo koristen je lahko pogovor s svetovalcem na SOS telefonu, ki mi je nekoč pametno svetoval, naj partnerja s svojimi odkritji in namerami ne soočim sama, temveč naj bom obkrožena z več osebami, kar v takšnih okoliščinah pripomore k varnosti.
Ključnega pomena za vsako žrtev psihičnega ali fizičnega nasilja je izbira usposobljenega psihoterapevta, ki ti najprej posredno pomaga, da začneš zaupati vase in da zbereš moč za odhod, potem pa da predelaš vse te grozne občutke negotovosti, strahu in krivde.
Mislim, da je moj cilj (kot vsake druge osebe, ki je prestala nekaj takega), da se ne dojemam več kot žrtev, temveč kot preživeli – da si preživel in da to jemlješ kot svojo moč in ne šibkost. Mogoče celo da postanem ambasador, da ozaveščaš druge, na glas govoriš o tem, kar se je zgodilo, greš na forum, se vključiš v podporne skupine.
Ko se tega lotiš, se ne počutiš več kot žrtev, ne čutiš več krivde, imaš pa dragoceno izkušnjo, zaradi katere postaneš močnejša in veliko srečnejša oseba.
Če nasilje v družini doživljate sami ali ste priča temu, da ga doživlja nekdo od bližnjih ali sosedov, se lahko med drugim obrnete na policijo, najbližji center za socialno delo, Društvo SOS telefon, Društvo za nenasilno komunikacijo in Krizni center Društva ženska svetovalnica. O tem smo novembra lani že pisali v tem članku: https://n1info.si/novice/slovenija/polovica-vseh-letosnjih-umorov-v-druzinskem-krogu/.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!