Svet se zaradi ruskega napada na Ukrajino spopada s pomanjkanjem in z rekordno rastjo cen mineralnih gnojil, ključnih rastlinskih hranil, ki omogočajo pridelek za prehranjevanje skoraj 8 milijard Zemljanov. Številni zato že svarijo pred prihajajočo lakoto. Kako je na izredne razmere pripravljena Slovenija, ki nima lastne proizvodnje mineralnih gnojil in je na tem področju povsem odvisna od uvoza?
Ne samo, da sta Rusija in Ukrajina med najpomembnejšimi svetovnimi izvoznicami žita, od katerega so življenjsko odvisne številne manj razvite države; predvsem Rusija ima ob tem izjemno pomembno vlogo pri proizvodnji mineralnih gnojil, od katerih je v veliki meri odvisna pridelava hrane v drugih državah. Rusija evropskim državam zagotavlja približno četrtino ključnih rastlinskih hranil za kmetijstvo – dušika, kalija in fosforja.
Lanskoletna žetev v regiji Lugansk na vzhodu Ukrajine / Profimedia
Poleg tega je proizvodna cena najpomembnejšega rastlinskega hranila – dušika – neločljivo povezana s ceno zemeljskega plina, ta pa je zaradi rusko-ukrajinske krize ravno tako na rekordno visokih ravneh. Številne evropske tovarne umetnih gnojil so v preteklih mesecih morale zaustavljati proizvodnjo, ker se jim zaradi visokih cen plina finančni račun ni izšel.
Več kot sto let stara iznajdba, ki še danes hrani človeštvo
Medtem ko kalij in fosfor za kmetijstvo pridobivajo s kopanjem in mletjem kamnin, ki so bogate s tema elementoma, je postopek za pridobivanje dušika drugačen. Pridobivajo ga iz zraka, ki ga v 80 odstotkih sestavlja dušik. A za razbitje trojne dušikove vezi in pridobitev kemične oblike, ki je primerna za prehrano rastlin, je potrebne veliko energije.
S tako imenovanim Haber-Boschevim postopkom pri visoki temperaturi in pod velikim pritiskom dušik iz zraka združijo z vodikom iz zemeljskega plina, da nastanejo uporabne snovi, kot sta amonijak ali sečnina.
Postopek je leta 1909 prvi prikazal nemški kemik Fritz Haber, v industrijsko obliko pa ga je spravil njegov kolega Carl Bosch, zaposlen v nemški korporaciji BASF, ki je postopek odkupila. Oba sta, sicer ločeno, za svoje dosežke prejela Nobelovi nagradi.
Fritz Haber v svojem laboratoriju (Profimedia)
“Od vseh tehnoloških prebojev 20. stoletja je Haber-Boschev postopek pomenil največjo razliko v naši sposobnosti preživetja,” je na reviji Nature zapisal dr. Vaclav Smil z Univerze v Manitobi. Iznajdba tega postopka, ki je omogočila bistveno povečanje kmetijske pridelave, je po Smilovem mnenju pomenila “detonator eksplozije svetovnega prebivalstva”.
Danes pri proizvodnji dušikovih spojin po Haber-Boschevem postopku porabimo približno dva odstotka vse svetovne porabe energije in 3–5 odstotkov svetovne proizvodnje zemeljskega plina.
Norveška družba Yara, največja proizvajalka mineralnih gnojil v Evropi, je na začetku marca že drugič v zadnjih mesecih začasno zaustavila proizvodnjo. Proizvodne linije so zaradi visokih cen plina zaustavljali v številnih evropskih tovarnah, tudi v nam najbližji tovarni mineralnih gnojil – Petrokemija v Kutini na Hrvaškem.
Tovarna mineralnih gnojil v Kutini na Hrvaškem (Petrokemija)
Predsednik uprave družbe Yara Svein Tore Holsether svari pred uničujočimi posledicami pomanjkanja mineralnih gnojil. “Polovica svetovnega prebivalstva je s hrano preskrbljena zahvaljujoč gnojilom. Brez njih bi se pridelek pri nekaterih kulturah zmanjšal za 50 odstotkov,” je dejal za BBC. “Zame ni vprašanje, ali se pomikamo proti svetovni prehranski krizi, ampak kako velika bo ta kriza.” Ena od možnih posledic je, meni Holsether, da bodo imeli zgolj najbolj privilegirani deli sveta dostop do dovolj hrane.
“Eksplozija cen mineralnih gnojil pomeni, da si jih številni kmetje ne bodo mogli privoščiti. Posledica tega bo znaten upad pridelka in ogromno povišanje cen hrane,” so zapisali pri analitski družbi Eurointelligence. “Morebitna dolgotrajna vojna v Ukrajini bo imela katastrofalne posledice za svetovno preskrbo s hrano.”
Proizvodnja sečnine v tovarni družbe Yara v Le Havru v Franciji (Profimedia)
Prehranski indeks Organizacije za hrano in kmetijstvo pri Združenih narodih (FAO), izračunan na podlagi povprečne svetovne cene za košarico osnovnih prehranskih dobrin, je marca dosegel zgodovinsko rekordno vrednost.
“To sezono smo nekako zvozili”
Slovenski kmetje so se v zadnjih letih na neprestano zviševanje cen mineralnih gnojil že navadili, nam je povedal predsednik Zadružne zveze Borut Florjančič. “A v prejšnjih letih so se cene zviševale za nekaj odstotkov, danes pa govorimo o večkratnikih lanskih cen. Še lani poleti smo za gnojila plačevali med 200 in 300 evrov za tono. Danes jih plačujemo po 1.300 evrov za tono.”
Ob tem je dodal, da so se nekoliko popravile tudi odkupne cene hrane. “Vendar pa odkupne cene ne dohajajo podražitev vhodnih surovin. Trenutno imamo eno najslabših ekonomik kmetijske pridelave.”
Nalaganje vreč mineralnih gnojil na tovornjak v tovarni družbe Yara v Le Havru / Profimedia
Kmetje sicer večjih težav glede preskrbe z gnojili za zdaj še niso imeli, saj so si jeseni nakupili dovolj zalog. “To sezono smo nekako zvozili.” Večje vprašanje pa je, kako bo prihodnjo jesen, ko bo treba spet nabavljati zaloge za prihajajočo sezono. “Gnojil ni mogoče kupovati na zalogo, nimajo dolgega roka trajanja.”
Država je kmetom zaradi visokih cen energentov in mineralnih gnojil namenila finančno pomoč, do 138 evrov na hektar. “Državna pomoč pride prav, ampak dolgoročno to ni vzdržno,” je dejal Florjančič. “Pridelava hrane mora biti na dolgi rok vzdržna sama po sebi.”
Visoke cene gnojil lahko prinesejo tudi pozitivne spremembe
Na slovenskih kmetijah smo po podatkih statističnega urada v letu 2020 v povprečju porabili 57 kilogramov dušika, 20 kilogramov kalija in 17 kilogramov fosforja iz mineralnih gnojil na hektar kmetijskega zemljišča. Skupno so kmetje svoje rastline “nahranili” s 131 tisoč tonami mineralnih gnojil.
“Če bi se v Sloveniji popolnoma odrekli mineralnim gnojilom, bi se kmetijska pridelava bistveno zmanjšala, ker nimamo dovolj organskih gnojil, da bi v celoti lahko nadomestili izpad mineralnih gnojil,” je jasen Janez Sušin, strokovnjak za rodovitnost tal in gnojenje s Kmetijskega inštituta.
Bi pa visoke cene mineralnih gnojil utegnile prinesti tudi kaj dobrega. “Višje cene kmete silijo v še bolj racionalno porabo gnojil.”
Poraba vseh treh glavnih rastlinskih hranil – dušika, kalija in fosforja – se je v minulih 30 letih bistveno zmanjšala. Poraba dušika se je zmanjšala za 25 odstotkov, poraba fosforja in kalija se je več kot prepolovila. Nekaj prihranka gre na račun zmanjševanja obsega kmetijskih zemljišč in opuščanja kmetovanja, pomemben del pa na račun večje učinkovitosti rabe.
“V času, ko smo zmanjševali porabo mineralnih gnojil, se nam je pridelek povečal za 50 odstotkov,” je dejal Janez Sušin. Vse manj rastlinskih hranil ostaja v okolju, kjer lahko z izpusti v zrak ali vode povzročajo onesnaženje, vse več jih odnesemo na krožnike.
Srdjan Živulovič/Bobo
Prepričan pa je, da imamo v Sloveniji na področju gnojenja še prostor za izboljšave. Škodljivih posledic trenutnih visokih cen mineralnih gnojil za kmetijsko pridelavo ne pričakuje, če bo le stroka znala pravilno svetovati kmetom.
Ob tem pa zelo jasno poudarja, da brez uporabe gnojil v takšni ali drugačni obliki ne gre. “Če stalno izčrpavamo tla, s tem da z njive odnašamo rastlinska hranila v obliki pridelka, moramo tlom tudi nekaj vrniti.”
Priložnost zelenega gnojenja
Zaradi visokih cen mineralnih gnojil bo treba po besedah Janeza Sušina dati še večji poudarek boljšemu izkoristku organskih, predvsem živinskih gnojil, ki jih imajo slovenske kmetije zaradi razvite živinoreje na razpolago dokaj veliko. Živalski gnoj predstavlja približno 50 odstotkov vsega dušika, s katerim slovenski kmetje zalagajo svoje rastline.
Srdjan Živulovič /Bobo
“Trenutno nam še vedno veliko tega dušika uide v zrak. Če gnojevko raztrosite po površini kmetijskega zemljišča in je ne zadelate v zemljo, bo s smradom v zrak uhajal tudi dušik. Kolegi so izračunali, da na nacionalni ravni govorimo o izgubi nekaj milijonov evrov na leto – toliko dušika ‘vržemo’ v zrak s tem, ko živinskih gnojil kmetje ne zadelajo v zemljo.” Pri gnojenju travnikov in sadovnjakov, ki jih ni mogoče preorati in gnojnice zadelati v zemljo, so te izgube neizbežne.
Alternativa uporabi mineralnih ali živinskih gnojil na njivah je tudi tako imenovano “zeleno gnojenje”, kjer nam jesenski posevek ene kulture, denimo detelje, služi kot gnojilo za spomladanski posevek.
Detelja ima namreč sposobnost srkanja dušika iz zraka, kar ji omogoča simbioza z bakterijami na njenih koreninah. Ta način gnojenja že danes s pridom uporabljajo v ekološkem kmetijstvu, kjer je uporaba umetnih dušikovih gnojil prepovedana.
Zanašanje na zaloge v tleh
Vse bolj se tudi uveljavlja gnojenje na podlagi kemijske analize tal. “V Sloveniji je veliko kmetijskih zemljišč, ki so prej preveč kot premalo založena s hranili,” opozarja Sušin. “In če se kmet tega zaveda, lahko veliko prihrani pri gnojilih. Obstajajo primeri, ko kmetu celo za nekaj let odsvetujemo gnojenje s posameznim rastlinskim hranilom.”
Sploh za kalij in fosfor velja, da v zemlji obstaja nekaj zalog in da izpad gnojenja v eni sezoni nima bistvenega vpliva na pridelek. “Vsa leta si s pomočjo analize tal in z gnojilnimi načrti prizadevamo, da se zaloge v tleh ne bi praznile, zato da v primeru morebitnih nihanj ne bi bilo tako velikih posledic, kot če bi bila tla premalo založena,” nam je povedal Anton Jagodic, vodja sektorja za kmetijsko svetovanje pri Kmetijsko-gozdarski zbornici.
Večjo težavo predstavlja dušik, ki se v nasprotju s kalijem in fosforjem ne veže v tla, temveč ga vsake padavine izperejo v vodotoke in podtalnico, kjer lahko povzroča onesnaženje. Zato je v primeru dušika ključno ravno pravšnje in pravočasno gnojenje, ko ga bodo rastline lahko izkoristile, preden ga dež odplakne.
Samo da kriza ne bi trajala predolgo …
Načeloma so tla v Sloveniji dokaj dobro preskrbljena s hranili in s tem ustrezno rodovitna. “Tla v Sloveniji so zelo raznolika, generalno gledano pa so v dobrem stanju,” je dejal Janez Sušin. Kratkoročno ga zato izpad pridelka zaradi visokih cen in/ali pomanjkanja mineralnih gnojil ne skrbi. “Če pa se bodo trendi na področju mineralnih gnojil nadaljevali, se lahko zgodi, da bomo prišli v situacijo, ko vsi ukrepi za čim boljši izkoristek gnojil in trajnostno kmetovanje ne bodo več zadostovali in nam bo začelo primanjkovati rastlinskih hranil v tleh.”
Leta 2020 je bila denimo bilanca rastlinskih hranil negativna. Iz zemlje smo vzeli več, kot smo ji vrnili. “To si kako leto ali dve lahko privoščimo, a sčasoma bodo rastline začele slabše rasti. V tleh so nekatere zaloge, ki pa niso neskončne.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje