Protest mladih za podnebno pravičnost; Žiga Živulović jr. /Bobo
Mladi v Sloveniji so danes drugačni, kot so bili mladi pred leti in desetletji. V povprečju so bolj aktivni, a tudi bolj osamljeni, z drugačnimi problemi kot generacije pred njimi. Raziskava je pokazala, da so bolj okoljsko zavedni, bolj vrednotno in politično polarizirani, manj kolektivistično in bolj egoistično naravnani, občutijo več stresa in več strahu pred neuspehom … Njihova veselja in njihove skrbi so drugačni kot pri mladih v preteklosti, njihova prihodnost se izrisuje drugače.
O mladih, njihovih težavah in tem, kako jih reševati, smo se pogovarjali z dr. Miranom Lavričem z mariborske filozofske fakultete, ki je vodil raziskavo o položaju mladih Mladina 2020. Raziskava je zajemala mlade od 15. do 29. leta.
Kakšen je torej položaj mladih v Sloveniji?
Če gledamo trende, se položaj mladih v Sloveniji v marsičem izboljšuje, kar je povezano s tem, da je mladih v Sloveniji vedno manj. Imamo primanjkljaj mladih, v zadnjih 20 letih je število mladih upadlo za več kot 30 odstotkov. Od leta 2015 se upokojujejo večje generacije, kot so generacije, ki na trg dela prihajajo; in ta trend se bo le še krepil. Od tam so torej stopnje brezposelnosti mladih, ki so bile prej velik problem, upadle. Mladi so postali bolj iskani na trgu dela.
Torej se je – zaradi demografske situacije v naši državi – položaj mladih na trgu dela izboljšal. Tudi če pogledamo, koliko se “vlaga” v mlade, se je njihov položaj izboljšal – v povprečju se vanje več vlaga, ponudbe zanje je več, mladih pa manj, kar pomeni, da imajo več izbire kot prejšnje generacije. Tudi ponudba neformalnega izobraževanja se je povečala in mladi se ga bolj udeležujejo kot v preteklosti.
Miloš Vujinović/Bobo
Nedavno ste v Večerovi sobotni prilogi zapisali, da še nikoli nismo imeli tako digitalizirane in okoljsko ozaveščene mladine, pa tudi tako ambiciozne in individualizirane ne. In da na žalost digitalizacija in pehanje za osebnim uspehom med mladimi terjata tudi visok psihološki davek. Verjetno so vse te spremembe posledica tega, kako se spreminja celotna družba?
Seveda. So pa v ozadju vseh teh sprememb različni vidiki. Pri digitalizaciji gre za globalne trende, pri okoljski ozaveščenosti za dejstvo, da so okoljske grožnje vse večje in da imamo tudi tu globalno gibanje, v katerem se mladi zelo angažirajo … Trend individualizacije spremljamo od 90. let in poenostavljeno rečeno: kot družba smo šli iz socializma kot kolektivistične družbe v kapitalistično, ki je v osnovi izrazito individualistična. To drsenje v individualizem, ki ga povzročata prosti trg in kapitalizem, je povezano tudi s težnjo po individualnem uspehu, in to je povezano tudi s težavami mladih v duševnem zdravju.
Mladi so torej ogledalo naše družbe in sprememb v njej?
Mladi so absolutno ogledalo družbe, so pa tudi v marsičem znanilci prihodnosti. Ta individualizacija se dogaja predvsem na ravni mladih. Vrednote individualizma prihajajo do njih prek spleta in medijev tudi zelo neposredno. Tako da ne gre samo za odraz sprememb slovenske družbe. Deloma seveda tudi, posebej pri polarizaciji. A gre tudi za širše globalne trende, ki jim mladi hitreje sledijo kot starejši.
Aljaž UršejN1
Lahko ugotovimo, da so odnosi, ki jih imajo mladi danes, slabši, kot so bili odnosi v preteklosti?
Lahko. Glede na naše podatke imajo mladi v primerjavi s preteklostjo več težav s sodelavci na delovnem mestu, pogosteje poročajo, da so odnosi na delovnem mestu slabi, povečal se je delež mladih, ki poroča o slabih ali celo neznosnih odnosih s starši, hkrati se na ravni vrednotnih orientacij bolj kažejo egoistične težnje, bolj pristajajo na trditve: pripravljen sem prekršiti načelo pravičnosti, kadar je to v mojo korist, in manj se strinjajo s trditvami: pomembno je deliti stvari s prijatelji.
To pritiska na medosebne odnose. In če k temu dodamo še težnjo po uspehu – strah pred neuspehom v službi in šoli se je namreč izrazito zelo povečal – torej če si že sam usmerjen v individualni uspeh, vsa družba okrog tebe je pa živčna, na delovnem mestu, v družini … tudi sam postaneš bolj komolčarski, in je to negativna spirala, v katero so mladi danes ujeti veliko bolj, kot smo bili mi, ko smo bili mladi.
Katere so torej največje težave mladih v Sloveniji, ki vas skrbijo?
Na prvem mestu duševno zdravje. Ne samo naša študija, tudi druge študije kažejo, da imamo tu velike težave. Osamljenost med mladimi se je od leta 2010 potrojila. Epidemija je tu stvari še poslabšala, ampak ti trendi so bili že prej. Več časa so za ekrani, odnosi so slabši in tu je še največji faktor stresa, ki ga je pokazala naša raziskava: strah pred neuspehom …
V mlade je vloženo veliko resursov, ampak s tem tudi veliko pričakovanj. Če karikiram: že v samem dejstvu “vozili smo te na aikido in violino” so vgrajena pričakovanja, da bo mlademu uspelo. Torej: ob epidemiji, ki situacijo še slabša, je tudi veliko strukturnih dejavnikov, ki slabšajo duševno stanje mladih. Ta problem bi moral biti prioriteta mladinske politike.
Skratka, veliko stresa mladih je povezanega s tem, da so otroci in mladi postali “projekt” svojih staršev. S tem, kako se je spremenila družba in kako smo se zaradi nje spremenili odrasli, se je spremenilo tudi to, kako dojemamo otroštvo in mladost, kako dojemamo svoje otroke. Otrok, še preden se rodi, postane projekt in nastaja pritisk, kaj se pričakuje od otrok – da bodo uspešni in srečni … in to verjetno povzroča frustracije pri otrocih in mladih.
Absolutno se lahko strinjam s tem. Otrok je vse manj, ljudje imajo dandanes otroke takrat, ko so vsi pogoji na dovolj visoki ravni in se svojim otrokom trudijo zagotavljati optimalno socializacijo. Kar pa prinaša s sabo tudi pričakovanja, da bo iz tega otroka nastalo nekaj “posebnega”. In tudi kar nekaj vzgojnih priročnikov govori o tem, kako je treba poudarjati, da je otrok poseben.
Nevarna plat tega je, da se vzbujajo nerealna in visoka pričakovanja do otrok. In če ob tem otrok gleda še idealizirane podobe na TikToku in Facebooku in drugih družbenih omrežjih in se primerja s temi nerealnimi idealiziranimi podobami, kjer so vsi videti srečni in uspešni, se začne spraševati: ali sem res tudi jaz poseben, sem res srečen in uspešen? In sta tesnoba in depresija blizu. V času naše mladosti teh pričakovanj in pritiskov ni bilo toliko. Družba je bila drugačna, zdaj imamo pojav helikopterskih staršev, ki bdijo nad otrokom in pričakujejo njegov uspeh …
… Ob tem pa imamo tudi tako imenovano diktaturo petk, torej miselnost, da je edina sprejemljiva ocena petica; in hkrati otroštvo brez časa za pravo, prosto igro. Ves čas – že od malčka – je strukturiran, vse dejavnosti načrtovane in vodene. Nikakor ne želim idealizirati otroštva in mladosti v prejšnjih obdobjih, to bi bilo narobe, a na te spremembe strokovnjaki opozarjajo: da sta čas in igra postala močno strukturirana, ni več časa, v katerem bi otrok moral upravljati svoj dolgčas; vse postaja strukturirano, usmerjeno v učinkovitost, vse mora imeti svoj namen, že od otroštva …
Seveda, to tudi povečuje tesnobo in stres. Postavimo se v vlogo mladega človeka – če je vse načrtovano in vse strukturirano zate, kako se boš znašel, ko enkrat tega ne bo več? Kaj bo dan po diplomi? Seveda: bil si vprašan, ali bi raje to ali ono, ampak nekdo drug je poskrbel za vse. Tudi v izobraževalnem sistemu kot profesor opažam, da je trend vedno bolj v zelo jasnih in natančnih navodilih; svobodno eksperimentiranje, svoboden razmislek pa študente zmedeta.
In prav ta nestrukturiran čas, dolgčas sta, kot pravite, v otroštvu in mladosti pomembna. Da otrok, mladostnik nekaj poskusi, se spotakne in zna iti naprej. Da občuti tudi padce, neuspehe. Če je otrok ves čas v tej strukturirani vati, je strah: kaj bo, ko pridem v tisti drugi svet, toliko večji. In ta drugi svet, svet odraslosti se danes kaže veliko bolj nevaren in grozen kot prej. Prekarnost, težko je priti do stanovanja – vse to mladi že vnaprej vedo in občutijo. Tu so še okoljske grožnje in demografski problemi, staranje prebivalstva … česar se mladi tudi zelo zavedajo. Tako da, ja, današnje otroštvo dodatno prispeva k stresu v mladosti.
Ugotavljate pa v raziskavi, da so na političnem področju mladi bolj zainteresirani in aktivni kot pred leti. Na neki način je torej ovržen mit, da so nepolitični in neaktivni. A ta aktivnost pri mladih se ne kaže kot klasična politična aktivnost. Kakšna je, kako je ta mit ovržen?
Mladi se aktivirajo, ker so bili kvalitetno socializirani. Vse to strukturirano otroštvo ima tudi pozitivne učinke in mladi so zaradi takega otroštva tudi bistri, dobro socializirani, in se zato tudi dobro zavedajo družbenih problemov in dejstva, da se je treba angažirati, če želiš nekaj premakniti.
Hkrati pa ostaja težava zaupanja v politične in državne institucije … Za mlade so politične institucije pogosto neverodostojne, zato je konvencionalna politična participacija mladih še vedno zelo nizka. Kjer pa imajo občutek, da lahko nekaj naredijo, se pa zelo hitro aktivirajo.
Imamo torej živahne mlade, ki se zelo hitro aktivirajo, ko v njih nekaj sproži iskro. Kot se je zgodilo nedavno pri referendumu o vodah. Aktivni so tudi pri podpisovanju on-line peticij … Mladi političnim strankam in institucionalni politiki torej ne zaupajo, so pa aktivni in pripravljeni nekaj narediti, ampak na način, ki je njim blizu in kjer imajo občutek, da bo neki učinek.
N1
Ali se nam lahko zgodi, da bodo – zaradi tega, ker je med mladimi zdaj več individualnosti in egoizma, ob tem pa še ta strah pred neuspehom, ki ga mladi očitno jemljejo nase – mladi manj želeli spreminjati sistem in sistemske nepravilnosti? Je to “idealna” kombinacija, da krivcev ne bodo prepoznali v sistemskih napakah, ampak se bodo pasivizirali na način, da bodo krivice jemali kot svojo krivdo, težave jemali nase?
Tu je veliko razlogov za skrb. Tudi ker vidijo, da politika ne deluje, da se osredotoča okrog čustvenih stvari, se individualizirajo in si rečejo: ne bom se ukvarjal s temi neracionalnimi političnimi manevri, raje se bom ukvarjal sam s seboj in nekaj naredil iz sebe.
Ker je Slovenija del Evropske unije, se ne angažiramo, ker se nam še vedno zdi, da smo del nekega širšega stabilnega okvira, ki bo poskrbel za to, da stvari potekajo približno prav. Če pa se EU začne krhati, bomo imeli v Sloveniji veliko večje težave in se bo pri nas polariziralo tudi to vprašanje individualizma proti kolektivizmu. To polarizacijo med skupnostnim in individualnim, skrbjo za družbo in zgolj prostim trgom lahko v Sloveniji že opazujemo, in če se bo evroskepticizem razmahnil, mislim, da se bo še zaostrila.
V raziskavi ugotavljate tudi izjemno majhen interes mladih za prevzemanje političnih funkcij. Bomo imeli v prihodnosti zaradi tega trenda in sočasnega trenda individualizma in egoizma še večjo krizo vodenja, kot jo že imamo? Bodo torej v prihodnosti politične funkcije še bolj prevzemali ljudje, ki vidijo v politiki parcialne in partikularne, lastne interese, ne pa interese skupnosti? Že zdaj namreč opazujemo, da se zaradi stanja, v katerem je naša politika, mnogi ne odločajo za politiko … Bodo torej v prihodnosti v politiko še bolj šli tisti ljudje, ki jih zanimajo njihovi ozki, ne pa skupnostni interesi?
N1
Smo že na tej poti in smo lahko zaskrbljeni. Tudi v zahodnih družbah se kažejo korelacije med narcisističnimi potezami in prevzemanjem političnih funkcij. In ko postane ta trend prevladujoč, je toliko težje tistim, ki grejo v politiko z nekimi iskrenimi nameni, narediti nekaj dobrega za vse …
… In ti so označeni kot naivni …
Označeni so kot naivni in pogosto od konkurentov percipirani kot moteči oziroma nevarni, ker praviloma nimajo masla na glavi. Je pa po drugi strani tudi res, da je danes vsakega mogoče javno diskreditirati, tako rekoč tudi angele. Zato se zdi, da politika vedno bolj privlači trdkožce, manj pa ljudi, ki grejo vanjo iskreno in za javno dobro. Mislim, da mladi to opažajo, in to nas lahko skrbi.
Vidim pa vseeno tudi iskrico upanja v nastajanju nečesa, čemur bi lahko rekli ekološka metazgodba. Spremljamo lahko razvoj in oblikovanje neke velike pripovedi, ki ji je predana tako rekoč celotna generacija. Po naših podatkih so mladi veliko bolj eko kot pred desetimi leti. Verjamem, da ima ekološka ideja moč poenotenja današnjih mladih okoli nekega skupnega velikega projekta. To pa potem lahko privabi v politiko bolj iskrene ljudi, pri katerih prevladuje motiv reševanja družbenih problemov. In s tega vidika se lahko stvari premaknejo v smeri bistveno bolj konstruktivne politike.
Pa tudi pri tej temi smo že videli komentarje starejših politikov, starejših moških, kaj se ti otroci grejo, omalovaževanje Grete Thunberg, pokroviteljstvo, paternalizem …
Tako je. Na neki način so mladi lahke tarče za etablirane politike. Po drugi strani so okoljske politike grožnja nekaterim interesom, ki so v politiki že uveljavljeni, gre za utečene povezave, ki jih lahko zelena politika ogroža. Tako da ni presenetljiv ta odziv na mlade, češ kaj se vi greste. Po drugi strani pa je znanost na strani tega okoljskega trenda in tudi velik del politike in mladi so zelo udeleženi v tem valu, saj gre pravzaprav zanje. Okoljska politika je v resnici del mladinske politike, saj gre za vprašanje, v kakšnem svetu bodo oni živeli. In mislim, da jih to ne bo ustavilo, to so bolj majhna polena pod noge.
Ugotavljate, da se je skoraj tri četrtine mladih pripravljenih izseliti v tujino. Je to zato, ker so sedanji mladi tako drugačni od prejšnjih generacij ali k temu prispeva tudi situacija v Sloveniji?
Bolj gre za to, da kot prostor, v katerem lahko živijo in uspejo, vidijo celotno EU. Za to generacijo je EU nekakšna širša domovina. In v luči ambicij, ki jih imajo, so se pripravljeni seliti bolj kot prejšnje generacije.
Delali smo tudi druge, podrobnejše analize, zakaj se ljudje iz jugovzhodne Evrope izseljujejo, in v slovenskem primeru gre pri izseljevanju večinoma za drugačno motivacijo kot na Balkanu. Pri nas ne bežijo od nekod, ampak grejo za uspehom. Je pa to povezano tudi s tem, kar sva prej govorila – ker jih politika in kolektivno manj zanimata in ker v tem ne vidijo možnosti sprememb, se bolj obračajo k temu, da bi iz sebe nekaj naredili, kot pa da bi družbeno nekaj premaknili.
N1
Kar je mene najbolj šokiralo, je to, koliko bolj osamljeni in v stresu so. V zadnjih desetih letih so se močno povečali odstotki mladih, ki čutijo osamljenost kot problem, in odstotki mladih, ki čutijo stres nekaj ali večino dni v tednu. To je generacija, ki jo zaznamuje tudi uporaba družbenih omrežij …
Velikokrat v zgodovini je tako, da se najprej pokažejo negativni vidiki novih tehnologij. Družbena omrežja bomo morali nekako udomačiti. Kot smo jedrsko energijo najprej uporabili za bombo in šele potem za elektriko, smo pri družbenih omrežjih zdaj v tej zgodnji, divji fazi, ko mladi precej nekontrolirano in z nizko stopnjo zavesti o funkcioniranju algoritmov uporabljajo družbene medije.
Rezultat so tudi duševne težave. Psihologi so tu že veliko povedali. Pretirano uporabljanje družbenih omrežij, še posebej pri mladih, še posebej pri dekletih, lahko pripelje do depresije. Z izobraževanjem je mogoče mlade ozaveščati, kako delujejo družbena omrežja.
Nas so ozaveščali recimo o oglasih – naj ne nasedamo oglasom. Ampak njim je težje nasesti; manj se identificiram s telesom ali zmagami nekoga iz oglasa kot pa z zmagovalnimi trenutki ljudi, ki jih poznam. Torej: tako kot pri oglasih gre tudi pri družbenih omrežjih za idealizirane podobe, a so to na družbenih omrežjih podobe ljudi, ki so nam bližje, zato posameznik še lažje občuti, da je “zguba”. Treba je ozaveščati, izobraževati mlade.
Je pa treba pri družbenih omrežjih poleg vpliva na duševno zdravje omeniti še eno stvar: učinek na politično in vrednotno polarizacijo. Mladi so izrazito politično polarizirani; nismo še imeli tako polarizirane mladine in pomemben krivec za to so družbena omrežja, ki funkcionirajo tako, da ustvarjajo eho komore, sobe odmeva; ljudje vidijo predvsem objave, ki sovpadajo z njihovimi predhodnimi ogledi in všečki in na tak način posamezne skupine utrjujejo svoje poglede in bolj radikalni pogledi običajno dobijo več ogledov in všečkov in tako se radikalizirajo.
Znotraj posameznih komor se torej dogaja utrjevanje skupnih predstav in radikalizacija, med sabo pa se te komore oddaljujejo. Imamo velike težave na tem področju, in to med mladimi tudi jasno vidiš. Imamo identitarce, torej izrazito desno usmerjeno mladino, ki je ni težko spremljati na internetu, imajo svoj mehurček, svojo eho komoro, razvijajo neke svoje vrednote; to so mladi ljudje, njihovo jedro je prav pri mladih. In podobno je tudi pri nekaterih bolj levo usmerjenih krogih.
N1
Če si danes otrok ali mladostnik, katere težave boš imel? In ali kot družba in država z mladimi delamo dovolj dobro?
Dobra stran je, da imamo inkluziven in precej kakovosten izobraževalni sistem, veliko je tudi neformalnega izobraževanja, status študenta pa primerljivo z drugimi državami prinaša veliko ugodnosti. Po tej plati smo prijazni do mladih. Ne moremo pa reči, da naredimo dovolj. Sploh ne glede na to, s kakšnimi težavami se mladi spoprijemajo.
Trenutno je torej najbolj pereče duševno zdravje, to je požar, ki bi ga morali čim prej pogasiti, ker se bo sicer zelo razširil. Tudi drugi problemi so: prekarnost, začasne zaposlitve med mladimi, ki so še vedno problem. Kar je potem dalje povezano s stanovanjsko problematiko, kjer bi tudi morala država narediti veliko več.
V tujini, kar zadeva duševno zdravje, je že govor o generaciji tesnobe. In če bomo imeli tesnobno mlado generacijo, bo ta generacija imela težave v duševnem zdravju tudi čez 20 let, saj duševne težave v mladosti močno korelirajo z duševnimi težavami kasneje v življenju.
In tu je okoljska kriza, pri čemer bo prav ta generacija, ki je zdaj mlada, morala odgovoriti tudi na vprašanje, ali je gospodarska rast res temelj ekonomske politike. Kaj bo novi temelj ekonomske politike, da ne bomo uničili planeta, ta odgovor bo morala poiskati ta generacija.
Hkrati je ob vseh teh sedanjih težavah mladih v Sloveniji tudi pokojninski sistem, za katerega ne vemo, kako bo funkcioniral za to generacijo in ki se kaže kot neka strašljiva črna luknja za prihodnost, pa zdravstveni sistem, ki ne deluje tako, kot bi moral. Kaj bi torej tu morali družba in država narediti za te generacije?
Predvsem aktivno reševati te velike težave, ki ste jih omenili, ne pa se ukvarjati z ideološkimi prerekanji in čustvenim nagovarjanjem volilcev. Vrniti politiko v smer policy, ne pa politics. In te stvari, ki ste jih omenili, mlade skrbijo. Z urejanjem teh težav zamujamo ne le leta, ampak desetletja.
Aljaž Uršej/N1
V prvih valovih epidemije so otroci in mladi veliko vzeli nase. Kljub temu da niso tako ogroženi kot starejša populacija, so morali, da jo zaščitijo, ostati doma, niso se družili, niso hodili v šolo, mnogi so imeli posledice na duševnem zdravju, pri tistih iz deprivilegiranih okolij je bil ta davek, ki so ga plačali, še toliko višji. In kaže, da jim zdaj, ko imamo cepivo, odrasli niso pošteno vrnili z odgovornostjo, mnogi se niso cepili.
S to oceno se zelo strinjam. Mladi so plačali veliko ceno v tej epidemiji. Seveda ne smemo pozabiti, da je največjo ceno plačala starejša populacija, starostniki, ampak mladi, ki so zaradi vseh nas morali ostati doma, so plačali ceno z duševnim zdravjem, težavah z motoriko, telesno težo in tudi na drugih področjih. In zdaj pričakujemo, da bodo statistiko precepljenosti popravili prav mladi.
Če bo ponovno zaprtje države, bi morala država nemudoma odreagirati z ustrezno podporo mladim, da ne bi bilo dodatnega poslabšanja duševnega zdravja. To so ukrepi, ki na ravni države niso dragi, za mlade pa pomenijo zelo veliko.
So pa mladi tudi zelo heterogeni? Tu govorimo o nekem povprečju, o trendih …
Seveda, razlike med mladimi so ogromne. Skoraj pri vsakem stavku bi lahko rekel, da govorimo o povprečju, splošnem trendu, da pa so znotraj tega seveda med posamezniki tudi velike razlike. Stres in osamljenost se, na primer, zelo povečujeta, ne pomeni pa to, da so vsi v takšnem položaju.
In ne le, da heterogenost med mladimi obstaja, temveč se še povečuje. Pri politični polarizaciji se to kaže tako, da se je delež mladih, ki se deklarirajo za politično sredino, skoraj prepolovil. Šli so bolj levo in desno od sredine. Ko jih vprašamo za mnenje o priseljencih, sta se spet okrepila oba pola; predvsem tisti, ki mislijo, da priseljenci škodijo Sloveniji – ta delež je narastel z dveh na 13 odstotkov – se je pa hkrati povečal tudi delež tistih, ki pravijo, da zelo koristijo Sloveniji.
Tudi na religijskem področju je tako: vse več je tistih, ki nikoli ne hodijo v cerkev, a vse več je tudi takšnih, ki vsak teden hodijo v cerkev. In še ena polarizacija je, ki se mi zdi najbolj zaskrbljujoča: ekonomsko razslojevanje. Delež tistih, ki pravijo, da je njihova družina podpovprečno premožna, se je v zadnjih desetih letih potrojil – s pet na 15 odstotkov. Bistveno pa se je povečal tudi delež tistih, ki pravijo, da so njihove družine nadpovprečno premožne. Sredina tudi tu upada, tudi na gospodarskem področju imamo torej polarizacijo.
In tudi pri družinskih odnosih je tako – prej sem vam rekel, da se je povečal delež mladih, ki se s starši izjemno slabo ali pa neznosno razumejo, ampak povečal se je tudi delež mladih, ki se s starši razumejo odlično; vse manj je tistih, ki se razumejo povprečno. Vse več je družin, ki slabo funkcionirajo, kjer se mladim ne godi dobro, in hkrati je vse več družin, ki dajejo odlično odskočno desko svojim otrokom, kjer so odnosi odlični.
Miloš Vujinović/Bobo
So socialno deprivilegirani zdaj na slabšem, kot so bili pred leti? Je šola res dovolj dober izenačevalec razlik, poskrbi za to, da imajo vsi mladi resnično enake možnosti?
Šola se trudi izenačevati razlike, na formalni ravni se trudi ne reproducirati neenakosti. V resnici pa beležimo precej visoke korelacije med socialnim statusom staršev in oceno v 9. razredu na nacionalnem preverjanju znanja. Ja, imamo inkluziven šolski sistem, a se znotraj njega vseeno dogaja reprodukcija družbenih neenakosti. In to v veliki meri.
Podpora staršev je izjemnega pomena, družine iz zgornjih slojev dajejo velik poudarek šolskemu uspehu. Diktatura petk, o kateri sva govorila, tudi ni značilna kar za vse družbene sloje, ampak najbolj za srednji in višji sloj. Otrok ima v tem družbenem okolju pred seboj visoke zahteve, ampak tudi visoko podporo, svojo sobo, svoj računalnik …
… ima vse pogoje, doma ima knjige, znanje svojih staršev, podporo. In tistim, ki tega doma nimajo, bi vse to morala prinesti šola. Da bi imeli vsi otroci zares enake možnosti?
Točno tako. In ko ste omenili knjige – ponovno se nam je potrdilo že to, kar smo videli leta 2010 – da je najboljši prediktor šolskega uspeha to, koliko imajo pri hiši knjig. Kljub digitalnemu času. Če je doma velik kulturni kapital, je naokrog veliko knjig … se to pretaka v otrokov šolski uspeh.
“V negotovi družbeni situaciji, v kateri so mladi, jih pri zaposlitvi bolj kot to, da je delo koristno za družbo, motivirata varnost zaposlitve in dober zaslužek,” lahko o mladih preberemo v raziskavi.
Ja, zdaj smo prvič zabeležili, da bi jih več šlo iskat službo v zasebni kot pa javni sektor. In v bistveno večji meri imajo občutek, da jih je šola usposobila za to, da bodo podjetniki. Mladi se prilagajajo kapitalistični stvarnosti. Če pogledamo, kaj vse so pripravljeni narediti za zaposlitev – preseliti se v drugo državo Evrope, preseliti se znotraj Slovenije, vzeti začasno zaposlitev, dodatno se izobraževati … na vse to so mladi danes bolj pripravljeni, kot so bili mladi pred desetimi leti.
N1
Močno pa se je v zadnjih desetih letih povečal tudi delež mladih, ki izražajo zanimanje za umetnost in kulturo (s 23 na 42,5 odstotka), kar je dobra novica. Vliva to neko upanje za prihodnost?
Meni vsekakor. Ampak bil sem v stiku s političnimi odločevalci, ki so bili zaskrbljeni, češ ali bodo zdaj pa vsi umetniki? Menim, da prihaja kreativna generacija. Vanje se je več vlagalo, bolj so bili aktivni tudi na kulturnem in umetniškem področju, in zato zdaj kažejo zanimanje za umetnost in kulturo bolj kot nekatere generacije pred njimi. Dobili bomo kreativnejše ljudi, karkoli že bodo delali: kreativnejše profesorje, arhitekte, gradbenike, novinarje … Zame je to zelo dobra novica.
David Bole/N1
Raziskava Mladina 2020 zajema mlade od 15. do 29. leta. “Leta 2000 je bila narejena prva celovita nacionalna raziskava in Urad za mladino se je odločil, da bi leta 2010 izvedli podobno raziskavo. Mladina 2020 je tako že tretja v nizu takšnih raziskav. Naročnik je bil tudi tokrat Urad RS za mladino. Študijo smo izvajali raziskovalci s Filozofske fakultete mariborske univerze in Fakultete za družbene vede ljubljanske univerze, kot podizvajalec pa je bilo vključeno tudi podjetje Aragon. Gre za razpis, izvajalec pa mora na reprezentativnem vzorcu mladih – gre za velik vzorec, kar 1.200 mladih – izvesti anketo, ob tem pa tudi globinske intervjuje z najmanj 20 karakterističnimi mladimi. Prvič sem sodeloval že leta 2010 in trudimo se držati kontinuiteto pri anketnih vprašanjih,” pojasnjuje dr. Lavrič. Študija je, dodaja, mišljena kot podlaga za oblikovanje mladinske politike, zato upa, da bodo odločevalci vse te ugotovitve upoštevali pri načrtovanju ukrepov.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje