Kdo bo skrbel za starejše in bolne? "Nekatere oskrbovalke so starejše od uporabnikov"

"Rada imam ljudi." Kaj vse vidi na terenu?

"To delo je nekaj čudovitega," nam je rekla 60-letna sogovornica, ki delo socialne oskrbovalke opravlja zadnjih deset let. Pred tem je delala v gospodarstvu. "Sem takšen tip, da imam rada starejše, rada imam ljudi. In vsi naši uporabniki so prijetni, prijazni." Vsak je specifičen in vsak potrebuje specifično pomoč, je dodala – od umivanja, kopanja, previjanja, oblačenja, do tega, da jim na primer pripravi zajtrk, uredi kakšen opravek, gre v lekarno, v trgovino. Za marsikoga pa je socialna oskrbovalka tudi edini stik z zunanjim svetom.

"Bolj kot greš iz mesta v hribe, bolj so ljudje hvaležni in veseli, da prihajaš k njim. Ogromno je osamljenosti. Veliko jim pomeni že to, da jim prineseš en nasmešek, lepo, spodbudno besedo. Pogosto se na poti ustavim in natrgam zanje nekaj rožic. Tega so zelo veseli."

Na terenu vidi tudi veliko revščine, ljudje živijo v pomanjkanju. "Sem tudi prostovoljka Rdečega križa, tako da jim včasih prinesem kakšno brisačo, kakšno pižamo. Tega uporabnikom sicer ne povem; rečem jim, da sem vzela od doma. Če jih vprašam, ali jim lahko kako pomagam z materialnimi dobrinami, mi rečejo: Tako ubogi pa še nismo. Včasih skočim v trgovino in jim kupim kakšno olje ali kremo, ki jo potrebujejo. Jaz vedno pravim: kar daješ, to dobiš nazaj."

Za vožnjo do uporabnikov oskrbovalke večinoma uporabljajo lastne avtomobile, saj službenih še zdaleč ni dovolj za vse zaposlene, je povedala. "Kilometrino sicer dobimo plačano. A mi te avte uničimo, saj se vsak dan vozimo v vseh mogočih razmerah in po vseh mogočih terenih. Moj avto je povsem uničen. A to nikogar ne zanima, nihče te ne vpraša, kako boš prišla naslednji dan v službo."

Za nakup novega avta denarja ni. "Sama sem imela pri skoraj 40 letih delovne dobe še vedno plačo pod minimalno, tako da mi je moral delodajalec doplačevati. Če tega ne bi delala tako s srcem, bi že zdavnaj nehala. Zaradi plače tega zagotovo ne delaš."

Na vprašanje, kakšen učinek je na njene prihodke imela plačna reforma, je sogovornica odgovorila: "Pozna se mi ravno toliko, da delodajalcu ni treba več doplačevati do minimalca."

Še bolj žalostno pa je, je dodala, da ji po 40 letih delovne dobe ne bo pripadla niti zajamčena pokojnina. "Dala sem si narediti izračun in dobila bi 680 evrov. Država mi bo sicer pokrila še razliko do zajamčene pokojnine, a se sprašujem, ali si po več kot 40 letih delovne dobe res ne bom zaslužila niti najnižje zagotovljene penzije?"

"Vse to poskušam odmisliti, ker je boleče," je rekla.

"Prav bi bilo, da nas politika sliši. Da grejo kdaj z nami na teren, da vidijo, kako to delo poteka. Oni vidijo zdravnike in medicinske sestre, nas ne vidijo. Ampak zdravstveniki delajo v timu. Me pa na terenu opravljamo same po deset poklicev. Ali veste, kolikokrat se moramo odločati, kaj storiti v neki situaciji? Na terenu si povsem sama in sama moraš sprejeti odločitev. Samo upaš lahko, da je prava."

"Sistem igra na empatijo"

Govorili smo tudi z mlajšo žensko, ki je pred kratkim zamenjala poklic. Opravila je nacionalno poklicno kvalifikacijo (NPK), ki je za tiste, ki nimajo zdravstvene izobrazbe, pogoj za to delo. Zdaj dela kot socialna oskrbovalka na terenu. "Ta izkušnja me je zelo prizemljila," je dejala.

"Med izobraževanjem imaš ogromno teorije, potem pa prideš na teren, kjer je kot neko drugo vesolje. Ko prideš na uvajanje, je, kot bi prišel v mravljišče, kjer so mravlje že vpeljane v sistem, ki je grozovito naravnan na hitrost. Bolniška je praktično kletvica. Ko prideš med te mravlje, te nobena ni najbolj vesela, saj imajo samo dodatno delo s tabo. Nobenega dodatka ne dobijo za to, da te mentorirajo. Obenem pa slišim zadnjič nekoga z ministrstva, ki je govoril o inovativnih načinih novačenja kadra. Res ne vem, kaj so ti inovativni načini. Za izobraževanje bi vsekakor moralo biti bolje poskrbljeno."

Socialna oskrba se izvaja 365 dni na leto. Oskrbovalke delajo ob koncih tedna in ob praznikih. Ljudje, ki potrebujejo pomoč, ne morejo čakati.

Če delaš zjutraj, se dan začne zelo zgodaj. "Če želim pojesti zajtrk, vstanem ob 4h. Ob 6h se štempljam, potem vzamem avto, najpogosteje svoj, včasih službeni, in se odpeljem do uporabnikov. Prvi imajo lahko nego že ob 6.15. Običajno imaš štiri ali pet ljudi, ki jim narediš jutranjo nego. Umiješ jih od glave do pete, zamenjaš plenico, namažeš, če imajo preležanine. Po navadi so ti ljudje nepokretni, težko hodijo ali pa imajo drugačne zdravstvene težave."

Nepokretni naj bi sicer imeli doma bolniške postelje, ki omogočajo bolj udoben položaj pa tudi lažjo nego, a vsi jih nimajo. Prav tako pogosto nimajo pripomočkov, s katerimi bi jih oskrbovalke lažje dvignile, obrnile, je povedala naša sogovornica. Posteljo in pripomočke bi sicer lahko dobili na naročilnico, torej brez doplačevanja, a nekateri uporabniki oziroma njihovi svojci tega ne uredijo.

"Zaprepadena sem bila, ko sem videla, kaj kot oskrbovalka dobim od delovne opreme. Razen zaščitnih sredstev, kot so rokavice, maske in podobno, nič. Nič sredstev za nego, nobenih krpic, čistilnih pen, olj. Uporabniki naj bi to nabavili sami, a včasih pač ne. To niso poceni stvari. Sama sem si nakupila za več sto evrov teh potrebščin, saj ne želim uporabnika pustiti na pol umazanega."

Velika večina uporabnikov bi potrebovala še več nege, posebej ob popoldnevih in ob koncih tedna, je poudarila. "A nas preprosto ni dovolj."

"Delo, ki ga zdaj opravljam, je veliko pomembnejše od dela na področju piarja, ki sem ga opravljala prej. Status pa je ravno obraten. Občutek vrednosti je pri piarovcih skorajda pretiran, pri oskrbovalkah pa ga praktično ni. Počutiš se povsem nepomembna. O tem niti ne razmišljaš, saj razmišljaš samo, kako bi človeka postavila, da ga ne bi bolelo."

Za svoje delo dobi skromno plačo. Vključno s povračilom za malico in potne stroške je novembra na račun prejela 1.370 evrov, pove. "Ob tem nekatere ženske hodijo v službo na pol polomljene, z uničenimi hrbti. A če greš na bolniško, je izplačilo še nižje. Sodelavka je bila prejšnji mesec na bolniški in je dobila 800 evrov. Predstavljajte si, kako se da preživeti s tem."

"Sistem zelo igra na empatijo, računa, da uporabnikov ne bomo mogle pustiti na cedilu. In to res deluje," je dejala.

"Za isto delo bi čez mejo dobila tisoč evrov več"

Da oskrbe starejših ne jemlje kot delo, ampak kot poslanstvo, pravi tudi 57-letna oskrbovalka. "Ko delaš z ljudmi, je to vedno več kot delo; ko delaš s tako ranljivo populacijo, pa še toliko bolj."

A tudi njo moti prenizko plačilo. "Ko se zaposlijo, naše punce dobijo minimalca. Kljub napredovanjem zaradi usklajevanja minimalne plače vedno znova padejo pod minimalca. To je prav mizerija, sploh glede na to, koliko so te storitve plačane v tujini. Za takšen denar v tujini nihče ne bi opravljal takšnega dela. Pa tudi v Sloveniji je vprašanje, če ga bo sploh še kdo hotel."

S plačno reformo se ji je plača nekoliko dvignila – v prvih dveh tranšah za skupaj približno sto evrov neto, je povedala. Oskrbovalke sicer prejmejo tudi dodatke, na primer za delo ob vikendih in praznikih ter za delo z osebami z demenco, a kot pravi naša sogovornica, je osnova tako nizka, da s tem težko preživiš.

Če bi morala izpostaviti eno stvar, ki bi jo bilo treba spremeniti, da bi se mladi začeli odločati za ta poklic, bi bil to dvig plač. "Vse se začne pri denarju, nihče ne hodi v službo iz dobre volje. Tukaj smo zelo blizu meje z Avstrijo. Če bi isto delo opravljala čez mejo, bi dobila tisoč evrov več."

"Lahko je napisati zakon, a kako bo to delovalo v praksi?"

Naše sogovornice (so iz različnih krajev, pred pogovori pa so nas vse prosile, da njihovih imen ne objavimo) trenutno izvajajo pomoč na domu, ki je socialnovarstvena storitev. Izvajalci pomoči na domu so posebej za to specializirani zavodi oz. podjetja, ponekod pa tudi domovi za starejše, ki izvajajo tudi tovrstne storitve, in centri za socialno delo. Mrežo izvajalcev pomoči na domu organizirajo občine, ki po zakonu o socialnem varstvu tudi krijejo najmanj 50 odstotkov cene storitev, del pa doplačajo uporabniki.

Izvajalci naj bi zdaj začeli izvajati še dolgotrajno oskrbo na domu. Ta pravica je po zakonu stopila v veljavo 1. julija 2025, a se, kot smo poročali decembra, praktično še ne izvaja. Naše sogovornice o dolgotrajni oskrbi na domu govorijo z veliko skepso. Strinjajo se, da je ob pomanjkanju kadra, preobremenjenosti zaposlenih in njihovi vse višji povprečni starosti nemogoče, da bi v trenutnih razmerah upravičencem nudili še dolgotrajno oskrbo v polnem obsegu, kot jo predvideva zakon, ko pa imajo že zdaj težave zagotoviti pomoč vsem, ki bi jo potrebovali.

Pravici do dolgotrajne oskrbe in do pomoči na domu pa se, kot smo že poročali, tudi ne izključujeta. To pomeni, da bi se lahko upravičenec do dolgotrajne oskrbe na domu lahko hkrati odločil tudi za storitve pomoči na domu. Izvajalci naj bi nudili oba sistema storitev hkrati.

"To je povsem nerealno," je dejala ena od naših treh sogovornic. "Lahko je napisati zakon, a kako se bo to v praksi izvedlo? Zakaj niso naredili raziskave na terenu, vprašali nas, ki to delamo? Zaposlimo lahko vse brezposelne, ki so na zavodu za zaposlovanje, pa še ne bo dovolj. Sistem v takšnem obsegu je nemogoče izpeljati."

O tem, kako naj bi se z uvedbo dolgotrajne oskrbe na domu spremenilo njihovo delo, še vedno ne vedo veliko – ali skoraj nič. Skrbi pa jih, da bo sistem postal zbirokratiziran, da bo njihovo delo še bolj razvrednoteno in da se bo izgubil pristen stik z uporabnikom.

Skoraj polovica oskrbovalk starejša od 50 let

Socialne oskrbovalke na domu so samo eden od profilov v socialnem varstvu, ki je v celoti kadrovsko podhranjeno. V luči deinstitucionalizacije in premika fokusa oskrbe iz institucije v domače okolje se zdi, da so ključne, a hkrati tudi najbolj spregledane.

Analiza Inštituta RS za socialno varstvo je pokazala, da je ta poklic izrazito feminiziran, saj je med socialnimi oskrbovalkami kar 95,5 odstotka žensk. Njihova povprečna starost narašča. Leta 2024 je bila 47,6 let, pri čemer se povečuje delež oskrbovalk, ki so stare med 50 in 64 let. Teh je bilo leta 2024 že več kot 47 odstotkov. "Imamo zaposlene, ki pri 63 letih še hodijo na teren. Včasih so oskrbovalke starejše od uporabnikov, za katere skrbijo," nam je dejala direktorica Centra za pomoč na domu Maribor Barbara Žgajner.

Mladi se za ta poklic redko odločajo. "Kandidatke na razgovorih najpogosteje izpostavijo kot problem delovni čas, saj se dela vsak dan, tudi popoldne, ter vikende in praznike," je povedala Dubravka Vudrag iz Zavoda za oskrbo na domu Ljubljana. Ker je delo terensko, zahteva veliko prilagajanja, je dodala. Problem pa je tudi slabo plačilo.

Zavedanje, da njihov delovni dan ni bil zaman

Skupina Fabrika, podjetje, ki izvaja raziskave za različne naročnike, že več let meri zadovoljstvo zaposlenih v socialnem varstvu, tudi na področju pomoči na domu. Pogovarjali smo se z vodjo raziskave Jano Štrekl, ki je povzela ključne ugotovitve zadnjih treh let. "Socialne oskrbovalke sprašujemo tudi o razlogih, zakaj bi ali ne bi priporočile dela svojim prijateljem. Med tistimi, ki bi zaposlitev priporočile, izrazito prevladuje občutek smisla in notranjega zadovoljstva pri delu. Oskrbovalke poudarjajo, da kljub odgovornemu ter pogosto fizično in psihično napornemu delu doživljajo močan občutek, da delajo nekaj dobrega za sočloveka, kar jim daje osebno izpolnitev in zavedanje, da njihov delovni dan ni bil zaman. Delo opisujejo kot humano, plemenito in življenjsko bogato izkušnjo, ki človeka osebnostno izpopolnjuje. Pomemben vir zadovoljstva predstavljajo tudi dobri medosebni odnosi." Štrekl je povedala še, da je skupni imenovalec pozitivnih odgovorov visoka stopnja pripadnosti delu in kolektivu, "ki pri številnih preseže tudi zavedanje o materialnih omejitvah tega poklica".

Med tistimi, ki zaposlitve ne bi priporočile ali se glede tega ne morejo odločiti, pa prevladujejo opozorila na sistemske in delovne omejitve tega poklica, je pojasnila sogovornica. "Najpogosteje izpostavljen razlog je nizko plačilo, ki je po mnenju zaposlenih nesorazmerno z zahtevnostjo, odgovornostjo ter fizičnimi in psihičnimi obremenitvami dela. Delo opisujejo kot naporno, pogosto povezano z delom z osebami z demenco, psihičnimi težavami ter z delom ob različnih urah, kar vpliva na kakovost zasebnega in družinskega življenja. Več odgovorov opozarja tudi na nestalne urnike ter občutek podcenjenosti in pomanjkanja družbenega spoštovanja do poklica socialne oskrbe. Skupna ugotovitev negativnih odgovorov je, da kljub visoki človeški vrednosti dela obstoječi pogoji za marsikoga ne omogočajo dolgoročne poklicne vzdržnosti."

Delavke pri prvi plači jokale

Plačna reforma je socialnim oskrbovalkam prinesla relativno visok dvig plač, a na računu se jim, kot pravijo, pozna komaj kaj. Do reforme so namreč številne prejemale minimalno plačo, pri čemer jim je delodajalec zaradi prenizke osnove doplačeval razliko, po novem pa prejmejo malo nad minimalno plačo.

Analizo učinkov reforme so pripravili v Sindikatu zdravstva in socialnega varstva. Če je zaposlena v izhodiščni tarifni skupini Socialna oskrbovalka III pred odpravo nesorazmerij prejemala osnovno bruto plačo 1002,15 evra, ji po reformi pripada 1370,17 evra bruto, je pokazala analiza. Gre za nominalno veliko razliko, več kot 368 evrov, realno pa je razlika manjša, saj je zaposlena na tem delovnem mestu pred reformo prejela (če ne upoštevamo dodatkov) minimalno plačo, po novem pa prejme nekaj deset evrov nad minimalno plačo.

Obljube ob plačni reformi so bile velike, posledično tudi pričakovanja zaposlenih," je povedala Barbara Žgajner. "Spomnim se, da so pri prvem izplačilu po reformi delavke jokale. Razlika v plači je za socialne oskrbovalke minimalna. Ob tem pa življenjski stroški nenehno naraščajo. Nizke plače, ki v izhodišču komajda zagotavljajo socialno varnost, včasih tudi tega ne, niso privlačne za masovno privabljanje kadra. V tem pogledu je celotno socialno varstvo podhranjeno." Tudi v takšni plačni politiki se kažejo družbene vrednote, je še dejala.

Bolniška je kletvica

Zahtevno delo, nizka plača in nizek status poganjajo začaran krog pomanjkanja kadra. Zaradi kadrovske podhranjenosti so delavke obremenjene in pod stresom, kar načenja njihovo zdravje, ko nekdo zboli, pa morajo preostale prevzeti še dodatno delo. "Bolniška je praktično kletvica," je, kot že rečeno, dejala ena od naših sogovornic.

"Bolniški staleži so velik problem," je povedala Žgajner. "Zelo težko je organizirati delo, sploh ko pridejo viroze in jih veliko zboli naenkrat. Uporabniki pa potrebujejo oskrbo. Mi nimamo delavk na standbyju, ki bi lahko vskočile. Zato so druge takrat še bolj obremenjene." Pri organizaciji pa morajo upoštevati tudi pravice starejših delavk, da se odločijo, da ne delajo v popoldanskem času ali da delajo krajši delovni čas.

Irena Ilešič Čujovič iz Sindikata zdravstva in socialnega varstva je opozorila, da to lahko vpliva ne le na počutje zaposlenih, ampak tudi na kakovost oskrbe. "S tem se stres povišuje, raven kakovosti pa zmanjšuje. Prostih kapacitet nimajo, vsi so preobremenjeni," je dejala. S tem se nenazadnje poveča tudi tveganje tudi za odklone in zlorabe.

"Preobremenjenost se do neke mere sicer res lahko skompenzira z nagrajevanjem, ki je predvideno v takšnih primerih, a na dolgi rok ne spremeni dejstva, da si ves čas v stresu. Samo povečanje kadra bi lahko prekinilo ta začaran krog."

Poklicno zavarovanje, vrtci, stanovanja

Dubravka Vudrag je povedala, da se zavedajo problema (pre)nizkega plačila, a da na plačni sistem ne morejo vplivati. Kader skušajo privabiti in obdržati z grajenjem dobrih odnosov in krepitvijo skupnosti, pa tudi z drugimi ugodnostmi. Kot primer je navedla storitve fizioterapije za zaposlene, ki da so jih uspeli zagotoviti z donatorskimi sredstvi. "Temelj v sistemu pomoči in dolgotrajne oskrbe na domu je kader. Najprej je treba poskrbeti zanj."

Podobno razmišlja tudi Irena Ilešič Čujovič. "Če mladih v ta poklic ne moremo pripeljati z denarjem, bi veljalo poskusiti z naborom drugih ugodnosti, denimo s posebnim vrtčevskim varstvom za zaposlene, s štipendijsko in stanovanjsko politiko."

Povedala je, da si v sindikatu prizadevajo, da bi oblikovali seznam poklicnih bolezni na področju socialnega varstva. "Ljudem, ki opravljajo ta dela, pa bi lahko ponudili poklicno zavarovanje. To bi bilo prav, saj zdravje dobesedno pustijo na delovnem mestu." Pri socialnih oskrbovalkah je denimo veliko okvar lokomotornega sistema.

"To delo je težko, tega ne moremo spremeniti. A marsikaj bi se dalo izboljšati. Nenazadnje bi morali spremeniti tudi status in ugled, ki ga imajo te delavke v družbi. Vse prevečkrat se še sliši: Tista, ki briše riti. Tak odnos je treba spremeniti. In to je odgovornost vseh nas."

Bodo za starejše skrbeli roboti?

Da skrbstveno delo v družbi ni cenjeno, se strinja tudi profesorica na ljubljanski fakulteti za socialno delo dr. Jana Mali. Pozitivno se ji sicer zdi, da se je kot pogoj za opravljanje tega dela uvedla nacionalna poklicna kvalifikacija, ki je določila vsaj neko raven usposabljanja. "Hkrati pa vidimo, da se na ta poklic v okviru poklicnega izobraževanja ni računalo."

Na pomanjkanje kadra v tej branži po njenih besedah vplivajo tudi širši družbeni trendi. "Skrbstveni sistem je tudi v Evropi in po svetu v krizi, saj ljudje vse manj želijo vlagati svoj čas, energijo in znanje v skrb za drugega. To se ne nazadnje kaže tudi v neformalni oskrbi. V azijskih državah ta primanjkljaj nadomeščajo humanoidni roboti. Vprašati pa se moramo, ali je to smer, ki jo želimo ubrati, in kam izgineva naša človečnost."

400 zaposlitev letno

Na ministrstvu za solidarno prihodnost, ki ga vodi Simon Maljevac, so zapisali, da kadrovski primanjkljaj na vseh področjih socialnega varstva in dolgotrajne oskrbe, nastaja "zaradi vse večjih potreb po širitvi dejavnosti in spreminjajočih se potreb uporabnikov, dviga povprečne starosti prebivalstva (uporabnikov in zaposlenih), povečanega števila bolniških odsotnosti, uvedbe novih sistemov (dolgotrajne oskrbe, procesa deinstitucionalizacije) kot tudi uvajanja višjih kadrovskih standardov in normativov na področju socialnega varstva".

Na naše vprašanje, koliko zaposlenih trenutno primanjkuje na področju socialnega varstva oziroma socialne oskrbe na domu, niso odgovorili. Pojasnili pa so, da na letni ravni zaradi širitev potreb uporabnikov na področju socialnega varstva in dolgotrajne oskrbe v povprečju dodatno načrtujejo 400 zaposlitev, "pri čemer podatek še ne vključuje dodatnih učinkov spremembe sistema dolgotrajne oskrbe, ki je v vzpostavljanju".

Izvajalci pravijo, da ne vedo, kako naj bi dobili ta kader.

Vsi se staramo - tudi ministri in politiki

Naše sogovornice z začetka članka, ki delajo na terenu, si želijo, da bi družba sčasoma prepoznala pomen njihovega dela. "Tudi če se zame verjetno nič ne bo spremenilo, saj bom šla kmalu v penzijo, si želim, da bi bile moje sodelavke bolj videne, bolj slišane. Bolje plačane," je dejala najstarejša med njimi. "Če bom jaz kdaj v situaciji, ko bom potrebovala pomoč, bom zelo srečna, če bo prišla k meni oskrbovalka, ki bo zadovoljna in nasmejana in ki bo rekla, imam dobro plačo."

"Vsi se staramo, vsi bomo nekoč potrebovali takšno ali drugačno pomoč. Tudi ministri in politiki."