Od 1. januarja letos velja prva pravica iz zakona o dolgotrajni oskrbi, ki smo ga čakali več kot 20 let. To je pravica do oskrbovalca družinskega člana. Po novem lahko svojec, ki skrbi za svojega težko obnemoglega svojca, prejme tudi "plačo" in 21 dni letnega dopusta. Mora pa svojo dosedanjo službo pustiti. Ni dvoma, da je dolgotrajna oskrba ena najbolj kompleksnih reform, a so na drugi strani upravičene tudi bojazni, da bo to na koncu le sistem "na pol". Številni prosilci so vloge za oskrbovalca že oddali, pravica velja, odločb pa ni. Kajti informacijski sistem, ki bo omogočal izdajo odločb in naj bi deloval že decembra, še zmeraj ne deluje. A to še zdaleč ni edina težava ...
Po novem se ta pravica imenuje pravica do oskrbovalca družinskega člana. Bistveni pridobitvi v primerjavi s statusom družinskega pomočnika, ki je bil določen v zakonu o socialnem varstvu, pa sta višje plačilo in zagotovljen dopust.
Oskrbovalec bo po novem dobil 1,2-kratnik minimalne plače, če bo skrbel za enega družinskega člana, oziroma 1,8-kratnik minimalne plače, če bo skrbel za dva. Pogoj je, da izstopi s trga dela (torej pusti službo oziroma se odjavi iz evidence brezposelnih) in se v celoti posveti oskrbi svojega družinskega člana.
Komu pripada pravica do oskrbovalca?
Pravica do oskrbovalca družinskega člana od 1. januarja letos že velja in je prva pravica iz sistema dolgotrajne oskrbe, ki je ena najpomembnejših reform in ki smo jo čakali več kot 20 let. Oskrbovalca družinskega člana lahko imajo samo tisti, ki bodo na podlagi ocene centra za socialno delo (CSD) uvrščeni v 4. ali 5. kategorijo dolgotrajne oskrbe, kar pomeni, da potrebujejo največ pomoči pri vsakodnevnih opravilih. To so na primer ljudje, ki so nepokretni, ljudje z napredovalo demenco, tisti s težko motnjo v duševnem razvoju, …
A pozor: zakon o dolgotrajni oskrbi določa, da tisti, ki bo uveljavljal pravico do oskrbovalca, ne bo mogel hkrati imeti oskrbe v domu za starejše, prav tako mu ne bo pripadala dolgotrajna oskrba na domu. Tudi pravice do dnevne dolgotrajne oskrbe (torej dnevnega varstva) v tem času ne bo imel.
Poleg “plače” oziroma nadomestila bo oskrbovalcu družinskega člana letno pripadalo tudi 21 dni dopusta. In ko bo oskrbovalec na dopustu, naj bi imel tisti, za katerega skrbi, nadomestno oskrbo bodisi na svojem domu bodisi v instituciji.
Oskrbovalci bodo dopust sicer lahko koristili šele v letu 2025, saj bodo nadomesnto oskrbo v času njihovega dopusta lahko dobili šele, ko se bo iz sistema dolgotrajne oskrbe začela izvajati dolgotrajna oskrba na domu in v institucijah. Vsi domovi za starejše bodo morali nadomestni oskrbi nameniti delež postelj, ki jih bo financiral proračun.
N1
Oskrbovalec družinskega člana mora imeti stalno ali začasno prebivališče na naslovu, kjer živi njegov oskrbovanec oziroma upravičenec, in mora tam tudi dejansko prebivati.
Pogoj pa je tudi ta, da se oskrbovalec udeleži osnovnega 30-urnega usposabljanja, ki ga bo izvajala Socialna zbornica, vsaj vsaka tri leta pa se mora udeležiti tudi obnovitvenega 20-urnega usposabljanja.
Skoraj tristo novih vlog
V začetku januarja je bilo na centrih za socialno delo 733 vlog za oskrbovalca družinskega člana. Med temi je bilo 438 vlog svojcev, ki so imeli doslej (po zakonu o socialnem varstvu) status družinskega pomočnika in se bodo v skladu z novim zakonom o dolgotrajni oskrbi le “prevedli” v oskrbovalce družinskega člana. Prejeli pa so tudi 295 novih vlog.
Sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Tatjana Milavec pravi, da so glede na izboljšane pogoje pričakovali, da bo število oskrbovalcev družinskih članov višje od števila (dosedanjih) družinskih pomočnikov.
Upravičenost do oskrbovalca družinskega člana bodo po 1. januarju 2025 presojali zaposleni na centrih za socialno delo, kjer bodo zaživele enotne vstopne točke za dolgotrajno oskrbo.
Do takrat pa bodo centri izdali odločbo na podlagi mnenja invalidske komisije o upravičenosti prosilca. Komisija bo ocenjevala, ali prosilec zaradi težke motnje v duševnem razvoju ali pa zaradi hude gibalne oviranosti potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb.
Centri za socialno delo bodo brez mnenja invalidske komisije lahko izdali odločbo le v primeru, ko je prosilec oseba z oviranostmi, ki je dopolnila 18 let in je pred tem imela družinskega pomočnika starša, ki ji je nudil nego in varstvo po predpisih o starševskem varstvu. V tem primeru bo lahko CSD prosilca sam uvrstil v 4. kategorijo dolgotrajne oskrbe, je pojasnila Tatjana Milavec.
Kaj boste poleg oskrbovalca še lahko imeli?
Kot rečeno, tisti, ki bo imel oskrbovalca družinskega člana na svojem domu, ne bo mogel imeti ob tem še oskrbe v domu za starejše ali pa denimo dnevnega varstva.
Še zmeraj pa bo lahko ob oskrbovalcu koristil tudi pomoč na domu, ki je pravica po zakonu o socialnem varstvu. A analiza, ki jo je pripravil Inštitut za socialno varstvo, kaže, da je dostopnost do te storitve slaba. Razlog je pomanjkanje socialnih oskrbovalk, pa tudi cena, ki jo mora uporabnik (do)plačati. Ker je potreb več kot zmogljivosti, nastajajo čakalne dobe, ljudje, ki to storitev potrebujejo takoj, pa nanjo torej čakajo.
Uporabnik bo ob pravici do oskrbovalca po zakonu o dolgotrajni oskrbi od julija 2025 dalje upravičen tudi do tako imenovanih storitev za krepitev in ohranjanje samostojnosti. To so denimo fizioterapija, delovna terapija, psihosocialna podpora pa tudi storitve podpore po diagnozi demence in svetovanje za prilagoditev bivalnega okolja. A odobrenih ur teh storitev bo zelo malo, le dve oziroma dve in pol uri mesečno za omenjeni kategoriji oskrbe. Če bodo tovrstne pomoči želeli več, si jo bodo morali ljudje plačati sami.
Upravičencu, ki bo uveljavljal pravico do oskrbovalca, pa bo pripadala tudi e-oskrba. To pomeni, da bo upravičen do sofinanciranja tehnične opreme, ki mu bo omogočala več samostojnosti in varnosti doma. E-oskrba denimo omogoča aktiviranje svojcev ali dežurne službe, če sistem zazna, da je uporabnik padel, odtaval iz varnega območja ali da ima zdravstvene težave.
Vloge so vložene, pravica že velja, odločb pa še vedno ni
Kljub temu da so številni prosilci vloge za oskrbovalca družinskega člana oddali že pred novim letom in da se je ta pravica po zakonu začela izvajati s 1. januarjem, pa na odločbe centrov za socialno delo še vedno čakajo. Informacijski sistem, ki bo omogočal izdajo odločb in ki naj bi začel delovati že decembra lani, namreč še vedno ne deluje.
“Kljub željam in prizadevanjem centrov za socialno delo, da odločbe izdajo čim prej, v zakonskem roku, to ne bo mogoče, saj ministrstvo za solidarno prihodnost ni vzpostavilo osnovnih pogojev za izvedbo te naloge,” je opozorila Tatjana Milavec.
“Na to smo opozarjali že tedaj, ko je bil predlog zakona še v javni obravnavi. Vladajoče strukture ponavljajo napake iz preteklosti. Žrtve pa bodo uporabniki, torej tisti najranljivejši, ki potrebujejo podporo in pomoč.”
Na pristojnem ministrstvu, ki ga vodi Simon Maljevac, so pojasnili, da bodo po trenutni (enkrat že prilagojeni) časovnici prve odločbe poslane v februarju.
Minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac (Foto: Žiga Živulovič jr./BOBO)
Ob tem na ministrstvu mirijo, da bodo odločbe za tiste, ki se bodo iz družinskih pomočnikov le “prevedli” v oskrbovalce družinskega člana, veljale za nazaj, torej od 1, januarja letos. To pomeni, da jih ne bodo odjavili iz obveznih zavarovanj in da bodo brez prekinitev prejemali tudi nadomestilo.
Ostali, ki doslej niso bili družinski pomočniki – teh je skoraj tristo – pa dokler ne prejmejo odločbe, ne bodo vedeli, ali bodo status oskrbovalca dobili.
Kaj bo z upokojenci?
Čeprav se status tistih, ki skrbijo za obnemoglega družinskega člana, z zakonom o dolgotrajni oskrbi formalizira, pa so oskrbovalci družinskega člana še zmeraj neformalna oblika oskrbe, poudarjajo sogovorniki.
Neformalni oskrbovalci so svojci, prijatelji, sosedi in drugi, ki niso strokovnjaki, zaposleni na področju dolgotrajne oskrbe.
Neformalna oskrba je sicer temelj dolgotrajne oskrbe v večini evropskih držav, saj po nekaterih ocenah ti tako imenovani neformalni oskrbovalci opravijo kar okoli 80 odstotkov celotne oskrbe. V Sloveniji, kot kažejo raziskave, neformalno oskrbo izvaja približno 16 odstotkov ljudi, starih nad 50 let.
Fotografija je simbolična (Foto: Profimedia)
Tudi v pilotnih projektih, s katerimi je ministrstvo za zdravje že pred leti preverjalo smiselnost rešitev v zakonu o dolgotrajni oskrbi, se je pokazalo, da so med tistimi, ki so skrbeli za svoje bolne in onemogle, prevladovali upokojenci. Povprečna starost je bila nekaj čez 63 let.
A ministrstvo Simona Maljevca v zakonu o dolgotrajni oskrbi kljub temu ni predvidelo možnosti, da bi lahko status oskrbovalca družinskega člana dobili tudi upokojenci. Dobijo ga lahko samo delovno aktivni in brezposelni.
Zakaj je tako in ali bi se to lahko spremenilo, smo vprašali ministrstvo, a nam za zdaj na to vprašanje niso odgovorili.
“Zelo lepa življenjska vloga, a tudi zelo težka”
Ajda Cvelbar, socialna gerontologinja in diplomirana medicinska sestra, ki dela na Inštitutu Antona Trstenjaka, je povedala, da se s tem vprašanjem svojci pogosto obračajo tudi nanje.
V okviru inštituta namreč delujeta Slovensko združenje neformalnih oskrbovalcev in podporne skupine, svetujejo pa jim tudi prek elektronske pošte in telefona.
Ajda Cvelbar (foto: Aljaž Kern/osebni arhiv)
Ljudi po besedah Ajde Cvelbar najpogosteje zanima še, kje dobiti formalno pomoč, kakšne pravice jim pripadajo, ko njihov družinski član potrebuje oskrbo, kje najti podporne namestitve in dnevno varstvo, nekateri sprašujejo tudi o lastnih težavah in psihološki pomoči zase.
“Ko intenzivno skrbiš za nekoga, to vpliva tudi na tvoje življenje. Soočiš se z lastno minljivostjo, strahom pred onemoglostjo, pred staranjem. Narava neformalne oskrbe je takšna, da potrebuješ podporo,” še poudarja.
Ajda Cvelbar institut oskrbovalca družinskega člana sicer ocenjuje kot korak naprej, saj za tiste neformalne oskrbovalce, ki se bodo na ta način zaposlili, predvideva dopust, v tem času nadomestno oskrbo za uporabnika in izobraževanje. Vendar pa ob tem poudarja, da to ne bo rešitev za zelo širok krog ljudi.
Težko je namreč izstopiti s trga dela in se posvetiti samo oskrbi, brez zagotovila, da se boš lahko po prekinitvi statusa ponovno vrnil – še posebej pa je to težko, če podpornih storitev ni ali če niso dostopne.
“Marsikdo pove, da je oskrbovanje lahko zelo lepa življenjska vloga, a tudi zelo težka. V praksi se namreč pokaže, da so neformalni oskrbovalci pogosto prepuščeni samim sebi.”
Foto: Inštitut Antona Trstenjaka
Večina neformalnih oskrbovalcev bo ostala zunaj instituta oskrbovalca družinskega člana, sistemska podpora zanje pa je v trenutnem zakonu šele v zametkih, pravi Ajda Cvelbar, ki se zavzema, da bi zakon omogočal izobraževanje tudi zanje. Na Inštitutu Antona Trstenjaka že dvajset let organizirajo usposabljanja za družinske in druge neformalne oskrbovalce. “Ta izobraževanja smo zastavili celostno – od nege, prvin fizioterapije, do komunikacije, saj je zelo pomembno, kako se pogovarjamo z nekom, ki je bolan in obnemogel. Pogovarjamo pa se tudi o tem, kako poskrbeti zase. Na to se moramo vsi vedno znova opominjati.”
“Oskrbovalci se z obstoječimi storitvami ne morejo razbremeniti”
Prof. dr. Jana Mali s Fakultete za socialno delo opozarja, da se z zakonom o dolgotrajni oskrbi zelo računa na neformalno oskrbo, a da ta oblika oskrbe na dolgi rok ne more delovati brez zadostne podpore formalne oskrbe.
Ob dejstvu, da kadrov že zdaj močno primanjkuje, je skrb, da te formalne podpore ne bo (dovolj), več kot upravičena.
Foto: Žiga Živulović Jr./Bobo
Prof. dr. Jana Mali: “Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki smo ga tako dolgo čakali, bi lahko bil bolj premišljeno napisan. Tisti, ki se ukvarjamo z dolgotrajno oskrbo, vemo, da bi zakon to področje lahko (in bi moral) urejati bolje.”
“Pravkar zaključujemo raziskavo dolgotrajne oskrbe na področju demence, ki je pokazala, da so še bolj kot potrebe bolnikov v ospredju potrebe neformalnih oskrbovalcev (torej njihovih svojcev; op.a.). Ti poročajo, da so preobremenjeni, z obstoječimi oblikami pomoči pa se ne morejo niti malo razbremeniti. Za formalno pomoč, kot je pomoč na domu, se niti ne odločajo, ker je zaradi čakalnih vrst ne dobijo, ko jo potrebujejo. Breme v celoti prevzamejo nase,” je povedala profesorica.
“Formalna pomoč bi morala biti neformalnim oskrbovalcem zagotovljena v okviru javne mreže. Ker ni, bo odgovor na to po vsej verjetnosti privatizacija. Zakonodajalec bi moral v tem primeru zagotoviti, da bodo ti zasebni servisi in službe zagotavljale enako kakovost storitev kot javna mreža,” je še poudarila dr. Jana Mali.
Poleg tega bi moral predvideti tudi krepitev javnih služb ter razvoj novih storitev, česar pa v zakonu po njenih besedah ni.
Foto: PROFIMEDIA
Novi obvezni prispevek, ki ga uvaja zakon o dolgotrajni oskrbi, bo dovolj zgolj za vzdrževanje obstoječega stanja, ocenjuje Mali.
“Po zakonu o dolgotrajni oskrbi mora uporabnik izbirati med pravicami, a v obstoječi situaciji bi potreboval več pravic hkrati, ki bi se smiselno dopolnjevale. Ključno se mi zdi to, da bi morali dolgotrajni oskrbi nameniti več sredstev, s katerimi bi razvejali nabor in oblike pomoči, ki jih bodo upravičenci potrebovali. Ti bodo imeli v sistemu dolgotrajne oskrbe zelo različne potrebe.”
Jana Mali je tudi sicer do novega zakona o dolgotrajni oskrbi že ves čas precej kritična. “Stroka opozarja, da dolgotrajna oskrba pomeni integracijo socialnega in zdravstvenega varstva v enoten, integriran sistem, z vključevanjem novih, dodatnih rešitev. Zdaj pa zakon prinaša še tretji, ločen sistem. Človek se ne znajde več in to lahko stisko le še poglablja. S trm zakonom smo razumevanje starosti še bolj stigmatizirali,” je prepričana.
“Oskrba mora ostati odločitev, ne prisila”
Če se pravice iz zakona zaradi akutne kadrovske situacije na področju zdravstva in socialnega varstva ne bodo izvajale, kot opozarjajo izvajalci in deležniki, se lahko zgodi, da bodo svojci v takšno ali drugačno obliko oskrbe svojega bližnjega prisiljeni.
To je problem, se strinja Ajda Cvelbar z Instituta Antona Trstenjaka. “Neformalna oskrba mora ostati odločitev, to je jasno sporočilo tudi na evropski ravni. A v praksi je pogosto tako, da druge možnosti ni in da se nimaš med čim odločati.”
“Neformalno oskrbo v družini v dveh tretjinah opravljajo ženske, kar je še posebej zahtevno za tako imenovano ’sendvič generacijo’, ki hodi v službo ter hkrati skrbi za otroke in starejše člane družine. V takšnih razmerah se na tem področju širi siva ekonomija, ki jo prav tako spet opravljajo ženske,” je povedal sekretar Skupnosti socialnih zavodov Denis Sahernik.
“To lahko povzroči velik družbeni problem”
Tudi za status oskrbovalca družinskega člana se bodo tako v večini odločale ženske, kar bi lahko slabo vplivalo tako na gospodarstvo kot na položaj žensk v družbi, je poudarila Jana Mali.
“Če drugih storitev dolgotrajne oskrbe ne bo oziroma ne bodo dostopne, se bodo ženske prisiljene odločati za to. To pa lahko povzroči velik družbeni problem.”
simbolna fotografija (Foto: Aljaž Uršej/N1)
Izziv bo tudi vračanje teh žensk na delovna mesta, saj bo pri njih večje tveganje za prekarne zaposlitve in zaposlovanje na nižje plačanih delovnih mestih. “Tveganje revščine je že zdaj največje prav pri starejših ženskah, s tem pa ga lahko še dodatno okrepimo,” opozarja Mali.
Ministrstvo bi ta problem reševalo s programi ozaveščanja
Na ministrstvu za solidarno prihodnost odgovarjajo, da bo treba v prihodnje več pozornosti nameniti programom ozaveščanja in spodbujanja enakomerne razporeditve bremen oskrbe med spoloma. Za uporabnika bosta lahko skrbela tudi dva oskrbovalca (denimo ženska in moški; op.a.), ki v tem primeru ostaneta polovično v delovnem razmerju. “Na ta način ohranjata stik z delovnim okoljem, zaradi česar se lahko kasneje lažje polno vrneta v službo,” so navedli na ministrstvu.
Po besedah Ajde Cvelbar na ravni EU že obstajajo predlogi, da bi se neformalnim oskrbovalcem, ki so več let skrbeli za svojca in v tem času nabrali veliko znanja in izkušenj, priznale določene kompetence.
Pasti pravice do oskrbovalca družinskega člana
Postavlja se tudi vprašanje, ali bodo vsi oskrbovalci družinskega člana svojim bližnjim res zagotovili kakovostno in dostojno oskrbo. Dr. Jana Mali je opozorila, da se s prenašanjem teže bremena na neformalne oskrbovalce krepi tudi tveganje za pojav nasilja nad starejšimi.
“Nasilje je fenomen, ki se ga starejši pogosto sploh ne zavedajo, saj menijo, da je določeno vedenje domačih sprejemljivo, ker so pač stari. Z novim zakonom se tveganje za pojav nasilja dodatno krepi, deloma tudi zaradi neurejenega sistema, ki bi oskrbovalcem zagotovil zadostno razbremenitev.”
Foto: PROFIMEDIA
Nadzor nad delom oskrbovalca družinskega člana bo sicer izvajal koordinator dolgotrajne oskrbe, s katerim bo upravičenec do dolgotrajne oskrbe sklenil osebni načrt.
V prehodnem obdobju bodo to strokovni delavci na centrih za socialno delo, v nadaljevanju pa zaposleni pri izvajalcu dolgotrajne oskrbe. Koordinator naj bi enkrat mesečno obiskal upravičenca, in če bo ugotovil nasilje ali druge kršitve, lahko oskrbovalcu po zakonu prekine status.
Serija člankov o dolgotrajni reformi na N1
Ker je dolgotrajna oskrba ena najbolj nujnih reform, ki jih Slovenija potrebuje, in reforma, na katero smo čakali več kot dve desetletji, od januarja letos, ko je začela velja prva pravica iz zakona o dolgotrajni oskrbi (pravica do oskrbovalca družinskega člana), o dolgotrajni oskrbi na N1 poročamo podrobno in poglobljeno.
Ni dvoma, da je to ena najbolj kompleksnih reform, a hkrati ni dvoma tudi o tem, da je pomembnih vprašanj še vedno precej več kod odgovorov. Ministrstvo za solidarno prihodnost je že zamudilo rok, določen v zakonu o dolgotrajni oskrbi, po katerem bi morali imeti vse podzakonske akte že januarja. Pri tistih, ki bodo dolgotrajno oskrbo izvajali, je zato nervoza že zelo velika. Podzakonski akti bodo namreč natančneje določili, kako se bo zakon izvajal.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje