Menu Item
Lana Gobec je vodja Društva kulturno, informacijsko in svetovalno središče Legebitra. Z njo smo se pogovarjali o pravicah LGBTI oseb, torej lezbijk, gejev, biseksualnih, transspolnih in interspolnih oseb. Kot pravi, so te osebe seveda porazdeljene po celotni družbi, tudi po političnih strankah; poudarja, da je v naši v družbi še vedno veliko diskriminacije; opisuje, kako napačno ravnanje staršev in šolskega osebja rušilno vpliva na mlade in koliko potencialov izgublja celotna družba zaradi diskriminacije in predsodkov. Govori tudi o tem, kako blizu smo Madžarski, kaj sporoča naša država in kaj bi morala storiti Evropska unija.
Kako je mogoče, da smo leta 2021, midve pa imava intervju o pravicah LGBTI oseb? Kaj je narobe z družbo, državo in svetom, da se moramo o tem še vedno pogovarjati; da morajo obstajati organizacije, kot je Legebitra; da niso te pravice nekaj, kar je že zdavnaj urejeno, spoštovano in povsem samoumevno?
Vsi boji za enakopravnost v zgodovini, od ženske emancipacije do Civil rights movement v Ameriki, so potrebovali čas in nobeno od teh prizadevanj za enakost še ni končano. Žal je družba pri nas še vedno takšna, da se ljudje bojijo stvari, ki jim niso znane, ki niso normativne, še vedno prihaja do stereotipov, do predsodkov, ki lahko vodijo v diskriminacijo, sovraštvo in nasilje. In prav zato se moramo še vedno pogovarjati o tem …
… In to celo vedno bolj …
Ravno zdaj, s povečanjem nacionalizma, sovraštva, populizma pri nas, v Evropi in po svetu je prišlo v marsikateri državi tudi do poslabšanja stanja glede pravic LGBTI oseb in njihove sprejetosti v družbi. Ti populistični, skrajno desni politiki, v mnogih primerih z zelo nacističnimi tendencami, izrabljajo to problematiko, da ljudi polarizirajo, saj sledijo staremu reku: deli in vladaj.
In ko imajo družbo razdeljeno, ko družba išče sovražnika v nekemu Drugemu, je njim lažje vpeljevati diktaturo in avtoritarne režime. In tu so na tnalu vse manjšine, med drugim – kot vidimo zdaj na Madžarskem in Poljskem – tudi LGBTI manjšine.
Na Paradi ponosa v Budimpešti pred nekaj dnevi so organizatorji pozvali, naj se ljudje zoperstavijo sovraštvu in se uprejo poskusom ustrahovanja; zadnja dogajanja so, kot poudarjajo, zahtevna, boleča in zastrašujoča. Kako pomembne so takšne prireditev?
Ta Parada ponosa in protest sta bila izjemnega pomena za Madžarsko in za to, da LGBTI osebe niso same v tem boju. Da je več deset tisoč ljudi odšlo na ulice in jasno pokazalo, da so – navkljub ustrahovanju in vsem napadom, ki jih LGBTI osebe tam doživljajo – še vedno prisotne, glasne, vidne in podprte z velikim številom sodržavljank in sodržavljanov, čeprav želi oblast to na vsak način zanikati in demonizirati. Družbene boje, kot je tudi ta na Madžarskem, je manjšini zelo težko biti sami, zato je toliko bolj pomembno, da glas vzdignejo vsi – druge nevladne organizacija in gibanja, podjetja, sindikati, Evropska unija (EU) in vsi, ki se zavedajo, kam razdiralna in zatiralna politika vodi.
Budapest Pride Parade right now #Hungary pic.twitter.com/wVmpeQfWVw
— Lili Bayer (@liliebayer) July 24, 2021
Ko je praktično vsa Evropa obsojala nov madžarski zakon in je Uefa zavrnila zahtevo münchenskega mestnega sveta, da bi stadion med tekmo med reprezentancama Nemčije in Madžarske osvetlili v mavričnih barvah, ste vi takrat pisali predsedniku Uefe Aleksandru Čeferinu javno pismo … Vam je on odgovoril?
Ne. Bilo pa nam je takrat zelo pomembno poudariti, da to, da se zavzemaš za enakost in dobrobit vseh, ni politična opredelitev.
Ko so se zvrstile ostre kritike, je Uefa odgovorila, da je pobudo zavrnila, ker je “politično in versko nevtralna organizacija”. Naknadno je svoj logo odela v mavrične barve s pojasnilom: “Nekateri ljudje so Uefino odločitev, da zavrne zahtevo münchenskega mestnega sveta, da bi bil stadion med tekmo mavrično obarvan, interpretirali kot ‘politično’. Nasprotno, sama prošnja je politična, povezana s prisotnostjo madžarske nogometne reprezentance na stadionu” in še: “za Uefo mavrica ni političen simbol, ampak znak naše skupne zavezanosti za bolj raznoliko in vključujočo družbo” … Predsednik Uefe pa je v intervjuju za die Welt rekel, da v mavrični zastavi ni nič političnega. “Toda poglejte, kaj se je zgodilo tukaj: prejeli smo pismo politika, ki je hotel narediti nekaj zato, da bi protestiral proti odločitvi vlade neke druge države. In zaradi tega je vsa zadeva navsezadnje politična.” So se vam zdeli takšen razplet dogodkov, takšne izjave hipokrizija? In kako takšne izjave občutijo LGBTI osebe?
Če je bil tu glavni razlog zavrnitve to, da je dal pobudo politik, potem je dobro vprašanje za gospoda Čeferina, če bi bilo kaj drugače, če bi Uefo k temu pozvala münchenska LGBT organizacija ali pa katerakoli druga organizacija, ki se na dnevni bazi srečuje s težavami ljudi, ki jih imajo zaradi homofobije in transfobije. Jaz čisto verjamem, da on verjame v enakost, vendar je treba tu razumeti, da pozicija zagovora človekovih pravic ne more biti označena kot politična. In ta pozicija ne sme biti odvisna od tega, ali bo všečna ljudem in ali bo všečna državam. Treba je zavarovati življenja. Kajti to, kar se dogaja na Madžarskem, bo tam vplivalo in že vpliva na LGBTI osebe in njihova življenja.
Stopnja homofobije in transfobije je tudi v vrhunskem športu zaskrbljujoča, ste takrat opozorili v javnem pismu. Kje vse se kaže, kakšne so razsežnosti tega?
Nedavna raziskava v Sloveniji Mladina 2020 je pokazala, da se je malo manj kot 60 odstotkov mladih v njej identificiralo kot popolnoma heteroseksualni, kar pomeni, da se nekje okrog 40 odstotkov mladih ne identificira kot popolnoma heteroseksualni. Če zdaj pogledamo na družbo in na šport, če te odstotke prenesemo na šport … kje so zdaj te osebe? Te osebe niso vidne.
Niso pa vidne, ker se tam kot neheteroseksualne osebe ne počutijo varne. Drugi razlog je mišljenje, da mora biti v vrhunskem športu vse po reguliranih predstavah, ki nam jih postavlja družba. In ker je v športu pogosto tako, potem neka mlada oseba, ki se ukvarja s športom in ni heteroseksualna, o tem raje ne govori, zanika ta del sebe. Ali pa celo v strahu pred transfobijo in homofobijo sploh ne gre po poti vrhunskega športa, če je jasno, da tam ne bo mogla prosto izražati tega dela sebe. In tako, če razširim na celotno družbo, izgubljamo potenciale v družbi, samo zato ker na nekatere stvari še vedno gledamo s predsodki in začudenjem.
Mnogi so se takrat spraševali, zakaj je nekaterim povsem jasno, da je opredelitev proti rasizmu nujna – in tudi je nujna -, opredelitev proti diskriminaciji LGBTI oseb in skupnosti pa se jim zdi politična? Ko pa gre v obeh primerih za osnovne človekove pravice. Od kod to sprenevedanje?
Tudi pri gibanju Black lives matter vidimo, kako se hitro najdejo ljudje, ki hočejo to relativizirati in dodajo All lives matter. Ja, seveda, vsekakor! Ampak trenutno je v veliko slabšem položaju ena manjšina, zato je jasno, da je slogan Black lives matter. In v veliko slabšem položaju kot večina je tudi LGBTI manjšina. Zdaj pridemo spet nazaj k dogajanju v družbi – k porastu populizma, skrajno desnim strankam.
Mislim, da se tisti, ki uporabljajo to retoriko, ki je tako sovražna do LGBTI oseb, zavedajo, da glede marsičesa lažejo, a te laži nalašč uporabljajo, da širijo strah med ljudmi. In ko tako brez sramu lažejo – poglejmo samo Madžarsko in vprašanja, ki jih bodo imeli na referendumu, ki so vzeta iz vsakršnega konteksta in sugestibilna, namenjena temu, da strašijo ljudi – se pri nekaterih organizacijah lahko zgodi, da si mislijo: joj, ne vemo, če bi se mi zdaj v to vtikali, no. Ja, morali bi se vtikati! Za življenja in pravice ljudi gre. Kot družba smo dosegli neki nivo, ko je res skrajni čas, da bi vsi živeli lepo, brez predsodkov in da bi bila družba bolj enaka. Ne smemo se pustiti voditi strahu in sovraštvu.
V RUBRIKI POGLOBLJENO PREBERITE ŠE:
Kako slabo je stanje glede LGBTI pravic na Poljskem in Madžarskem? Da si bodo bralci in bralke znali predstavljati konkretno, o čem govorimo … In kako ta nova madžarska zakonodaja, ki naj bi šla zdaj na referendum, ljudem škoduje, zakaj nima mesta v demokraciji?
Na Poljskem so že nekaj časa hude težave na polju človekovih pravic. Tudi pravice žensk denimo so ogrožene. Kar se pa tiče LGBTI pravic na Poljskem … tam so se začele občine pred nekaj leti razglašati kot območja brez LGBTI. Oni to argumentirajo, da je na teh območjih prepovedana kakršnakoli “promocija” LGBTI tem oziroma LGBTI ideologije. LGBTI ideologija je nekaj, kar ne obstaja. Teorija spola ne obstaja. To obstaja zgolj v izjavah skrajno desnih politik in politikov.
To sta izmišljena pojma, ki sta namenjena zgolj temu, da dodatno razdelijo ljudi in jih strašijo z nečim, česar morda ne poznajo dobro. To izkoristijo, da gradijo sovraštvo zoper LGBTI osebe. Na Poljskem se je veliko občin, znaten del države, opredelilo kot območje brez LGBTI. In verjetno ni treba reči, da to zelo vpliva na LGBTI osebe, ki tam živijo. Ljudje si ne upajo biti to, kar so. To vpliva na vsakodnevno življenje. Na to, ko hodiš po ulici.
Marsikdo reče: ja pa saj to je in naj ostane zasebno življenje. Ne, to je veliko več kot zgolj “kdo s kom spi”. To je življenje. Mislim, da se noben strejt par ne sprašuje, ali je varno iti po ulici, se držati za roke, objavljati svoje fotografije, v službi povedati, da greš z nekom na dopust, da greš k partnerjevim ali partnerkinim staršem … Teh strahov heteroseksualci nimajo, pri LGBTI osebah pa so lahko ti strahovi zelo prisotni.
V družbah, ki – namesto da bi sprejemale protidiskriminacijsko zakonodajo, imele kampanje za enakopravnost – namesto da bi učili o raznolikosti in sprejemanju raznolikosti, s temi conami in podobnim le še podpihujejo strahove večine pred manjšino. Torej so takšne politike in takšna “območja” težava tako za LGBTI osebe kot za celotno družbo.
Na Madžarskem se je v zadnjih letih, kot vemo, situacija tako glede demokracije kot glede civilne družbe, svobode medijev … zelo poslabšala. Njihova zakonodaja že nekaj časa dela korake nazaj glede pravic LGBTI oseb. Nazadnje je prišlo še do tega zadnjega zakona, ki po ruskem vzoru prepoveduje, kot oni pravijo, propagando LGBTI ideologije, v resnici pa gre za prepoved govorjenja in osveščanja o LGBTI za mlajše od 18 let.
Ustvarjajo strah pred LGBTI, povezujejo spolno usmerjenost s pedofilijo, kar je grozljiva laž … Lahko si mislite, kaj to pomeni za mlade LGBTI osebe v šolah na Madžarskem … LGBTI osebe bodo obstajale, ne glede na to, ali se učenci učijo o tem, da obstajajo, ne glede na zakone, ki jih sprejemajo in so naperjeni proti njim … to ne bo vplivalo na njihov obstoj, bo pa to zelo vplivalo na kakovost njihovega življenja. Če človek odrašča s tem, da se počuti drugačnega od večine, da se počuti drugačen v tem, kdo ga privlači ali pa kdo je, saj ne govorimo samo o spolni usmerjenosti, ampak tudi o spolni identiteti, potem to dejansko vpliva tudi na kakovost njegovega življenja, na mentalno zdravje in vse drugo …
Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je dejala, da je zakon sramota, nizozemski premier Mark Rutte pa, da Madžarska nima več kaj iskati v EU in predlagal izstop Madžarske iz Unije. Kje vi vidite rešitev? Kako postopati z Madžarsko?
To je vprašanje, ki je širše od pravic LGBTI oseb. To je vprašanje obstoja Evropske unije in vprašanje, kakšna naj bo EU v prihodnosti. Po covidni krizi nam je, upam, vsem jasno, da EU ni zgolj gospodarska in trgovinska skupnost. Obstajajo vrednote, na katerih je EU zgrajena. Verjamem, da je težko iskati rešitve na ravni celotne Unije, zato bo ravnanje EU glede Madžarske in Poljske verjetno celo precedenčno za podobne primere v bodočnosti.
Razumem poziv nizozemskega premiera, je pa treba pomisliti tudi na to, kako bo to vplivalo na ljudi, ki na Madžarskem živijo. Morda je vseeno boljše, da se Madžarske ne poziva, naj zapusti EU, ampak se namesto tega najde druge načine, kako okrepiti glasove civilne družbe, kako krepiti demokracijo in človekove pravice na Madžarskem. Premisliti o mehanizmih EU. In o tem, da bi morale priti pravice in kakovost življenja vseh prebivalcev in prebivalk EU na približno enako raven, ne glede na to, kje v EU živijo.
Zgovoren je primer glede Romunije v primeru Coman, takoimenovani Coman case, na Sodišču EU. Par, ki je bil poročen v Ameriki, eden od njiju je bil Romun, se je želel preseliti v Romunijo. Romunija pa ni izdala dovoljenja za bivanje za partnerja, ker oni istospolnih zvez pravno ne prepoznavajo. In je Sodišče Evropske unije zelo jasno reklo, da gre za združevanje družine in da v EU mora ta pravica biti zagotovljena.
Evropa rada reče, da je družinska politika v domeni držav, izobraževanje je v domeni držav, trgovina, mobilnost delovne sile pa v domeni Unije. Ampak primer Coman kaže na to, kako je to povezano. EU je naredila korak naprej tudi s svojo strategijo glede LGBTI oseb. Je pa dejstvo, da je položaj teh oseb v severnem ali pa zahodnem delu Unije zelo drugačen kot v nekaterih vzhodnih državah.
EU zdaj kaznuje te države, Poljsko, Madžarsko … ampak jaz imam tu dilemo. Ja, država je na tak način kaznovana in ne dobi denarja, ampak posledično je to škoda za ljudi, ki tam živijo. Mislim, da bi morali pogledati, ali se da narediti tako, da država tega denarja ne dobi, a da EU vseeno pomaga družbi v tej državi. Potrebujemo razmislek na ravni EU, kako ta sredstva, ki jih EU odvzame državi, vseeno spraviti do ljudi v tej državi, ki ta sredstva potrebujejo.
Kot ste že rekli, bo na Madžarskem zdaj referendum z zelo sugestivnimi vprašanji in če/ko bo zakon potrjen, se o nekaterih pomembnih stvareh ne bo smelo več govoriti …
Orban želi s tem referendumom dokazati EU , da si njihovi državljani in državljanke želijo takšne zakonodaje. To je čista manipuacija …
Kar pomeni, da bo večina spet odločala o manjšini …
Tako je. Več težav je. Ena je ta, da večina odloča o manjšini. Druga je ta, da se odloča o človekovih pravicah, o čemer se ne bi smelo odločati. To je jasna ločnica, ki je nikjer v EU ne bi smeli prestopati.
Tretja težava je, da je tam večina medijev pod vplivom Orbana. To niso mediji, to je propaganda. O aferi Pegasus recimo, o prisluškovanju, mediji tam sploh niso poročali. Do ljudi pride le to, kar vlada želi. In pri teh referendumskih vprašanjih, ki so zelo sugestivna, je zelo jasno, da nimajo zveze z realnostjo, z LGBTI skupnostjo, s tem, kar se izobražuje v šolah.
Gre za popolno zavajanje, da gre za zaščito otrok; gre za strašenje ljudi, da bi se opredelili za ta zakon oziroma proti LGBTI osebam. In ko imaš za sabo takšno propagandno mašinerijo, kot je na Madžarskem, je zelo lahko lagati ljudem.
Mnoge države so takrat protestirale proti madžarskemu zakonu, Slovenije ni bilo med njimi, ker da naj bi kot bodoča predsedujoča EU zavzela “nevtralno držo”. Dr. Janja Hojnik, profesorica za pravo EU z Univerze v Mariboru, je takrat za N1 ocenila, da bi Slovenija prav zaradi predsedovanja “morala delovati kot varuhinja vrednot in prava EU. Zato me žalosti, da nas na zemljevidu glede odnosa do LGBTIQ skupnosti sedaj obarvajo med vzhodne države, čeprav smo že pred 30. leti v ustavo zapisali enakost pred zakonom in prepoved diskriminacije glede na spolno usmerjenost”. Na kaj kaže ta reakcija oz. nereakcija Slovenije?
Slovenija se je poskušala skriti za nevtralnostjo, ampak kot sem že rekla, pri človekovih pravica ni nevtralnosti. Tu je pač treba zavzeti držo.
Ker če nisi proti kršitvam človekovih pravic, si za kršitev človekovih pravic …
Zelo nerada gledam na svet črno-belo, vendar v takšnem primeru je to zelo jasno. Pri človekovih pravicah ni nevtralnosti. Slovenija bi prav zaradi predsedovanja morala pokazati, da smo za človekove pravice. Tako pa zdaj sodimo v skupino držav, iz katere smo vedno želeli pobegniti.
Pri čemer je bila Slovenija v času zadnjega obdobja Jugoslavije, če govorite o tem času, med progresivnimi.
LGBT gibanje se je kot organizirano gibanje v Jugoslaviji začelo v 80-ih letih prejšnjega stoletja v Sloveniji, v Ljubljani. Še zdaj je Festival gejevskega in lezbičnega filma najstarejši takšen festival v Evropi. Tudi pri drugih stvareh je bila Slovenija naprednejša država, pa se je tu v zadnjem letu marsikaj izgubilo. Gremo nazaj, v drugo smer, kot smo si želeli iti.
Tudi ob obisku predsednikov vlad višegrajske skupine ste v izjavi zapisali: da je to skupina držav, ki nasprotuje enakosti LGBTI oseb in ogroža njihova življenja, Madžarska gradi sovraštvo proti LGBTI ljudem, poljske lokalne oblasti zanikajo človeškost LGBTI oseb. “V razvitem demokratičnem svetu to, da si, kdor si, in to, da ljubiš, kogarkoli pač ljubiš, ni ideologija, ampak osnovna pravica.” In opozorili ste, da se je premier Slovenije že večkrat postavil na stran nasprotnikov enakih pravic LGBTI oseb … Kako nevaren je ta premik Slovenije proti tej mentaliteti sovraštva in izključevanja?
Saj vidimo, kaj se dogaja v celotni civilni družbi. Mislim, da je to v Sloveniji zdaj širše kot zgolj problem LGBTI skupnosti. Pod napadom so kulturniki, nevladniki, pravica do protestiranja proti oblasti … To nas postavlja na tanko linijo tega, ali smo demokratična družba ali pa drvimo proti avtoritarnemu režimu.
Na srečo smo, vsaj zaenkrat, še vedno daleč od nekaterih držav – včeraj sem denimo brala, da je povprečna življenjska doba transspolnih oseb v Argentini 34 let. To kaže na težave v sistemu, na to, kako pomembno vplivata družba in država na življenje in kakovost življenja. Ko bi v 21. stoletju morali imeti vsi pogoje za to, da lahko prosperiramo v življenju.
Tako da bi rekla, da se vsi še premalo zavedamo, kako zelo bi nas moralo skrbeti, da lahko slovenski minister skupine, ki se izražajo kot neonacistične, imenuje za bisere družbe. To je alarm. Moralo bi nas skrbeti, ko si neki minister upa reči kaj takega.
Kako blizu ali daleč Madžarske torej smo?
Odvisno od tega, kako se bodo odvijale stvari. Vidimo tudi izjave poslancev in ministrov, ki se zelo strinjajo z madžarsko zakonodajo. Tudi to bi nas moralo skrbeti. Upam, res upam, da ne bomo šli po poti Madžarske. V vladi imamo še vedno stranko, ki sama sebe imenuje “liberalna” stranka in ki je rekla, da bo v vladi varovala te pravice. Vsaj pro-forma. Vprašanje pa je, kaj bo naredila, če pride do takšnih teženj tudi pri nas, in ali lahko to ustavi.
Vedno znova me začudi, kako so lahko stranke proti pravicam LGBTI oseb, saj jim je vendar jasno, da so LGBTI osebe v celotni populaciji, torej tudi med njihovimi volilci in člani … A je res možno, da ni tega zavedanja?
Seveda so LGBTI osebe povsod, tudi v desnih strankah. Poglejte nemški AfD; podpredsednica te skrajno desne nemške stranke živi v Švici s partnerko in njunima otrokoma, medtem ko stranka, ki jo zastopa, nasprotuje posvojitvam s strani istospolnih parov.
Pa saj tudi József Szájer, sokreator ustavnih sprememb na Madžarskem, ki so bile uperjene prav proti LGBTI skupnosti, je bil v času najhujšega obdobja koronavirusa v Bruslju zasačen na ilegalni zabavi, orgiji, kot so pisali tamkajšnji mediji, v gejevskem baru … Medtem ko je doma zatiral LGBTI skupnost.
Ne smemo pričakovati, da bo vsak politik, ki je LGBTI oseba, glavni aktivist za pravice skupnosti. To bi bilo narobe in nerealno. Ampak v tem madžarskem primeru je politik aktivno delal proti tem pravicam … Doma zatiraš LGBTI osebe in ustvarjaš sovraštvo do njih, v Bruslju pa živiš svoje življenje, kot si ga želiš. Drugim doma pa ga ne privoščiš. Saj tega je kar nekaj tudi v Sloveniji. Seveda so LGBTI osebe v vseh strankah, ne volijo strank le glede na to, kako te stranke zastopajo LGBTI pravice, ampak volijo tudi glede na gospodarske programe strank in vse druge dele programov …
Kje so največji problemi v Sloveniji? V enem od vaši poročil pišete, da je v Sloveniji v preteklosti prišlo do napredka, da pa je še veliko težav …
Seveda je bil v preteklosti narejen napredek. Raziskava Slovensko javno mnenje recimo kaže: konec 90-ih let si več kot 60 odstotkov ljudi ni želelo homoseksualcev za soseda, pred nekaj leti je bil ta odstotek 28. Pogled v družbi se na srečo spreminja. Je pa velika razlika med Ljubljano in podeželjem. K tem spremembam v družbi so veliko prispevale tudi zakonodajne spremembe. Če zakon določa, da ni diskriminacije, če je v zakonih enaka obravnava, tudi odnos družbe temu sledi.
No, po dveh referendumih imamo zdaj stanje takšno, da partnerske zveze istospolnih parov so izenačene z izvenzakonskimi in zakonskimi zvezami heteroseksualnih parov pri vsem, razen pri umetni oploditvi in skupni posvojitvi. Ti dve zadevi sta na Ustavnem sodišču. In upamo, da bo Ustavno sodišče videlo, da gre za diskriminacijo. Vse študije namreč kažejo, da ni pomembno, kakšnega spola ali spolne usmerjenosti so starši, če otroci odraščajo v vzdušju sreče, ljubezni in razumevanja.
Pa na simbolni ravni je tudi razlika, pri poimenovanju v zakonu – poroke so še vedno rezervirane zgolj za heteroseksualne pare.
Res je, tudi to je na Ustavnem sodišču. … In če grem še k drugim težavam, ki so v zadnjih letih postale bolj vidne … tu so problemi s pravnim priznanjem spola. Če si želi človek spremeniti podatek o spolu v dokumentih, mora še vedno pridobiti za to diagnozo transseksualizma. Smernice Sveta Evrope in drugih organizacij pa grejo v smer samoidentifikacije; torej da se osebni dokument spremeni na podlagi izjave človeka. Tu imajo lahko transspolne osebe veliko težav.
Tudi interspolne osebe, torej osebe, ki jim ob rojstvu ni mogoče določiti spola … zelo pogosto pride do operacij, tudi če niso nujne, takoj po rojstvu, na podlagi videza genitalij. Čeprav bi bilo bolje počakati na to, kaj ta človek v resnici čuti in želi.
Če greva naprej – veliko LGBTI oseb ima še vedno zaradi predsodkov manjšo kakovost življenja, srečujejo se s preprekami, in to zgolj zaradi tega, ker so LGBTI osebe. Uradne statistike, koliko je pri nas nasilja iz sovraštva do LGBTI oseb, nimamo, ker naša policija tega ne zbira posebej za to kategorijo oseb. Svet Evrope je že pozval, naj to država zbira. In še ena stvar: če nasilje ni prijavljeno, še ne pomeni, da se ne dogaja.
Raziskave kažejo: večina homofobnega in transfobnega nasilja ostane neprijavljena. Zakaj?
Več vzrokov je. Če je nekdo tarča vrstniškega nasilja zaradi spolne usmerjenosti ali identitete od šolskih let dalje, lahko pade v neko razmišljanje, da je to, da se mu ali ji to dogaja, normalno. Ni normalno! Ni prav, da se ti to dogaja, ne sme se ti dogajati! Potem je tu še en razlog: da se bojijo homofobnih reakcij policistov ali drugih institucij.
Tukaj poskušamo osveščati tako LGBTI osebe, jih opolnomočiti, in osveščati institucije. Nasilje proti LGBTI osebi naredi škodo tej osebi, hkrati pa je namenjeno ustrahovanju celotne skupnosti. Zato je tako zelo nevarno. Nasilje iz sovraštva je namenjeno ustrahovanju, tega bi se morale institucije zavedati.
Študija o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk v Sloveniji (longitudinalna študija dr. Alenke Švab in dr. Romana Kuharja) je pokazala, da ima vsak drugi respondent izkušnjo s homofobnim nasiljem (med temi jih je 90 odstotkov doživelo verbalno nasilje, 25 odstotkov fizično, 6 spolno nasilje). Študija Transakcije (2016) glede diskriminacije transspolnih ljudi v Sloveniji je pokazala, da jih je 69 odstotkov doživelo diskriminacijo zaradi spolne identitete ali izraza, večinoma v javnih ustanovah, šoli in doma. Najnovejša raziskava Parada ponosa (2017) pa potrjuje visoke stopnje homofobnega in transfobnega nasilja med mladimi – 40 odstotkov sodelujočih v raziskavi je že doživelo nasilje …
Problem je, če se tega nasilja in tudi diskriminacije ne naslavlja. Poleg tega je pomembno, da imajo LGBTI osebe občutek, da se lahko udejstvujejo v celotnem življenju povsem enako kot vsi drugi. Res se ne zavedamo dovolj, kakšno škodo delajo nasilje in diskriminacija tem osebam, ob tem pa tudi celotni družbi.
Odrinjanje določenih ljudi na rob družbe pomeni, da izgubljamo njihove potenciale in s tem izgublja celotna družba. Če je nekdo nesprejet, če ne dobi službe, če ne uresniči svojih potencialov … V tujini so bile narejene celo ocene, koliko BDP-ja izgublja družba zaradi diskriminacije med drugim tudi LGBT oseb. S tem se dela škodo vsem.
Kako je na področju šolstva? “Prebijmo molk v šolah” je naslov končnega poročila o rezultatih raziskave (2019) o stanju v naših šolah. O čem vse bi morali več govoriti?
Meni je bil v tej raziskavi najbolj zaskrbljujoč podatek, da je bila pri ljudeh, ki so bili tarča nasilja v šolah, večja verjetnost, da šolanja ne bodo nadaljevali, da bodo šolanje zapustili. To pomeni, da bodo dobili slabše zaposlitve, da bodo verjetno bolj revni.
V šolah bi morali več govoriti o spoštovanju raznolikosti, o različnih oblikah družin … morali bi dobiti sporočilo: hej, nič ni narobe, če se zaljubiš v punco ali fanta; nič takega ni tudi, če si kdo spremeni spol. To daje sporočilo LGBTI osebam v šolah, da ni z njimi nič narobe. In hkrati daje sporočilo tistim vrstnikom, ki so nestrpni ali so celo “bullyji”, da je takšno vedenje nesprejemljivo. Zato je tako pomembno v šolah o tem govoriti.
Kot rečeno: če se o tem v šolah ne bo govorilo, to ne bo čisto nič zmanjšalo števila LGBTI oseb, bo pa pomembno zmanjšalo kakovost njihovega življenja. Zato je tudi tako pomembno, da so LGBTI osebe v družbi vidne – da mladi vidijo, da lahko povsem enako uspeš, če si heteroseksualec ali LGBTI oseba. Da potem spolna usmerjenost ali spolna identiteta ne vplivata na ambicije teh oseb.
Posebej zaskrbljujoč je porast homofobnega nasilja v šolah (leta 2004 je okrog 20 odstotkov tistih, ki o doživeli homofobno nasilje, poročalo, da so bili žrtve tega nasilja v šolah, storilci pa drugi učenci ali dijaki, leta 2014 pa se je ta odstotek podvojil, saj jih je kar 40 odstotkov poročalo o izkušnjah homofobega nasilja v šoli (raziskava Švab in Kuhar). Ena od ugotovitev raziskave Prebijmo molk v šolah je, da ko so v srednji šoli deležni homofobnih opazk in če je ob tem prisotno šolsko osebje, šolsko osebje najpogosteje ne ukrepa. Kaj pomeni to za te mlade? In kje so rešitve?
To daje sporočilo, ne le tej osebi, ki je tarča nasilja ali opazk, temveč tudi vsem ostalim in tudi nasilnežu, da je to nekaj, kar se lahko dela. Mlademu, ki je to doživel, vpliva na samozavest, sebe začne gledati v negativnih konotacijah, vpliva tudi na samozavest v šoli, na uspeh v šoli, na to, koliko se sploh še trudi v šoli, pa na psihično stanje … To, da okolica ne reagira na opazke, pa lahko na tega, ki jih izreka, učinkuje kot spodbuda, da je to sprejemljivo … in mogoče naslednjič ne bo le opazka, mogoče bo pest.
Glede rešitev pa: šolsko osebje zelo pogosto reče, da se ne čuti dovolj usposobljeno naslavljati takšne stvari. To kaže, da je treba veliko več delati s šolskim osebjem, da bodo znali reagirati. In ne govorim samo o odnosu do LGBTI oseb, gre tudi za vsakršno medvrstniško nasilje, pa za odnos do beguncev, vseh manjšin, od barve kože do debelosti.
To, da se šolsko osebje ne čuti usposobljenega, v 21. stoletju ne more biti več izgovor. Tu je na ministrstvu, na šolah, na nevladnih organizacijah, da naredijo, naredimo vse, kar lahko, da se opremi šolsko osebje. To, da je šolsko osebje podporno, je izjemnega pomena; za samozavest, za šolanje, za psiho, za širšo družbo …
Poročali smo že, da so se številne osebe iz LGBTI skupnosti v času epidemije znašle v povečanih stiskah, ker so se morali preseliti nazaj domov, v okolje nesprejemaja, v okolja, ki niso varna in spodbudna, povečale so se stiske in potreba po psihološki podpori … Kako je zdaj?
Ja, vedno več ljudi se obrača na nas, potrebuje svetovanje, mnogi so se morali vrniti v zanje travmatična okolja … Ko rečemo #ostanidoma, je treba vedeti, da za mnoge mlade LGBTI osebe dom ni najbolj prijazno okolje.
Kako je mogoče, da starši in drugi domači ne razumejo, kakšno škodo delajo svojemu otroku, če ne sprejemajo njegove spolne usmerjenosti ali identitete? Kako rušilen je lahko takšen odziv družine na človeka?
To, da te sprejemajo ljudje, ki so ti najbližje, s katerimi si odraščal, ki jih imaš rad, je za vse ljudi zelo pomembno in tako seveda tudi za LGBTI osebe. To je izjemnega pomena! Še vedno se prevečkrat dogaja nesprejemanje, pa tudi to, da so starši prav sovražni do otroka, ko se razkrije.
Še vedno so celo primeri, ko svojega otroka pošiljajo na zdravljenje; to se še vedno dogaja tudi pri nas … Prihajajo pa do nas tudi starši – in to vidim kot nek pozitiven trend – ki povejo, da so ob otrokovem outiranju šokirani ali presenečeni in da potrebujejo čas in nasvet, da se hočejo izobraziti, da bi se radi znali pravilno odzvati … Rečejo: jaz sem presenečen, povejte mi, kako naj ravnam, da bo moj otrok vedel, da ga imam še vedno rad.
In kakšen je nasvet za starše?
To, da si vsak človek želi slišati, da je sprejet; da otroku poveš, da ga imaš rad, da mu stojiš ob strani. Da je to izrečeno in pokazano. Da svojega otroka spodbujaš in podpiraš.
Grozljivo je, da v 21. stoletju še obstajajo starši, ki bi svojega otroka radi ozdravili tega, kar on ali ona je, pa da še prihaja do nesprejemanja zaradi spolne usmerjenosti … Kot če otroka ne bi sprejemal, ker ima denimo zeleno barvo oči, ti si si pa zanj zamislil rjavo … Pa so se oblike nesprejemanja v zadnjih letih, desetletjih spremenile?
Ja. Kar v zadnjem času opažamo, je ekonomsko nasilje. Torej: dokler boš živel pod mojo streho, ne boš gej. Človek ne more vplivati na to, ali je ali ni gej. To bi morali starši razumeti. Da lahko rečejo: dokler boš živel pod mojo streho, boš pospravljal, prispeval k družini … Ne moreš pa otroku reči, da ne sme biti to, kar on je.
Druga reakcija, ki je zadnje čase velikokrat prisotna, ki je tudi nesprejemajne, pa je: a morajo ljudje to vedeti? Kar je grozna reakcija staršev. Pošilja čisto napačne signale otroku. Po drugi strani pa včasih od teh staršev izveš, da so to rekli, ker so se bali, da bo otrok na ulici doživljal nasilje. Ne prihajajo vse te reakcije iz slabega namena ali neznanja, včasih prihajajo tudi iz presenečenja ali zaskrbljenosti zaradi družbe. In prav zato je tako pomembno, da celotna družba ni diskriminatorna, da je brez predsodkov. To bi rešilo večino stvari.
V RUBRIKI POGLOBLJENO PREBERITE ŠE:
Da je diskriminacija nam, heteroseksualcem, pogosto nevidna in da jo vidiš šele, ko se zgodi pred tvojimi očmi, nekomu od “tvojih”, sem ugotovila tudi sama. Ko sem prijateljici, ki je pred mojimi očmi doživela takšno diskriminacijo, povedala, da delamo prispevek o diskriminaciji LGBTI oseb v Sloveniji, je takrat, pred nekaj leti, rekla nekaj, kar bi tudi sama rekla na njenem mestu: “Od nikogar ne potrebujem ne sočutja ne simpatij ne razumevanja, ker z mano ni nič narobe. Ne zanima me, ali ti ali kdorkoli drug mojo situacijo razume ali ne, se vanjo lahko vživi ali ne, simpatizira ali ne; vse, kar hočem in zahtevam, je spoštovanje ustave, ki zahteva enako obravnavo za vse …” Kako pomemben je takšen odnos, takšno razmišljanje in kako ga doseči?
To je najpomembnejše in to je tisto, kar bi moralo biti dovolj. Obravnavajte me enakopravno, ker imam pravico do tega. Žal pa je dejstvo, da vsi nismo tako opolnomočeni, da bi znali reagirati na tak način. Mogoče koga to preveč prizadene, da bi znal reagirati na tak način. Še posebej ljudi, ki že iz šolskih časov dobivajo negativne predznake, so deležni stereotipov, predsodkov.
Čeprav bi bilo idealno, da smo vsi toliko opolnomočeni, vsi toliko izobraženi, da bi tako reagirali in se diskriminaciji zoperstavili na takšen način. No, še bolje bi bilo, da se nam sploh ne bi bilo treba sklicevati na ustavo; da diskriminacije sploh ne bi bilo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!