Anja je 21-letna študentka drugega letnika na eni od ljubljanskih fakultet. Ob začetku epidemije, marca 2020, je začenjala s pripravami na maturo, ki jo je zaradi epidemije zaključila s slabim rezultatom, ki ga ni pričakovala. Oktobra istega leta se je zato vpisala na študij, ki ni bil njena prva izbira. Že v času srednje šole se je soočala z duševnimi stiskami, ki so se v epidemiji še poslabšale – samopoškodovanje, panični napadi, občutki nevrednosti.
Anja je le ena od mnogih študentk in študentov, ki se v zadnjih dveh letih soočajo s poglobljenimi stiskami in za katere smo pripravili današnji Poglobljeno.
Marca leta 2020 je bila Anja (ime smo zaradi njene zaščite v uredništvu spremenili) v zadnjem letniku gimnazije. Ravno se je začela pripravljati na maturo, nakar se je zgodila epidemija, popolno zaprtje države, celoten pouk in priprave na maturo pa so se preselili v virtualni svet. “V šolo smo prišli šele teden ali dva pred maturo, maturo pa smo pisali v najhujših možnih epidemioloških razmerah,” se spominja Anja.
V tistem času je živela pri starih starših, najbolj rizični skupini, zaradi česar je morala biti še toliko bolj pazljiva. Ves čas jo je skrbelo za njuno zdravje, kar je, poleg pouka na daljavo in mature predstavljal še dodaten stres.
Vse to je vplivalo na njeno koncentracijo in sposobnost učenja, posledično pa tudi na rezultat na maturi. “Zaradi slabega rezultata se nisem mogla vpisati na fakulteto, ki je bila moja prva želja,” pravi. V drugem vpisnem roku je bila tako primorana izbirati med fakultetami, ki niso imele omejitve vpisa.
Prepričana je, da bi, če epidemije ne bi bilo ali pa bi bili ukrepi drugačni, na maturi dobila bistveno višje ocene.
Večine sošolcev ne bom nikoli spoznala, saj so se izpisali
Pouk na fakultetah se je septembra 2020 začel nekoliko bolj optimistično – s hibridnim sistemom predavanj, ki pa ni trajal dolgo. Po dveh tednih je pouk ponovno potekal prek Zooma.
“Za moj študij je zelo pomembno terensko delo, ki pa ga v epidemiji nismo mogli opravljati, zato nisem dobila tiste prave fakultetne izkušnje. Ne govorim o žurih, temveč o tem, da sediš na predavanjih, da se pogovarjaš s sošolci po predavanjih, se jeziš na ’prfokse’,” pojasnjuje Anja.
“Večine sošolcev še nisem videla v živo in jih tudi ne bom, saj sta se jih dve tretjini izpisali, ker je bila fakulteta na Zoomu tako stresna. Tistih, ki smo prišli v drugi letnik, nas je res malo. In tudi profesorji so rekli, da smo izgubljena generacija, da nas je tako veliko odšlo.”
Če je prvi letnik neke vrsto sito, ki določi, kdo bo s študijem lahko nadaljeval, je Zoom še veliko bolj fino sito, ugotavlja Anja. “Delo online ni za vsakogar, tudi zame ni bilo, a sem nekako zgarala.”
Panični napadi med poukom
Na fakulteti je bil eden izmed obveznih predmetov tudi tuji jezik, s katerim se je Anja srečala prvič, zato je imela težave z dohajanjem pouka, bila je zmedena, med poukom se je izgubljala.
“Prišlo je tako daleč, da sem med predavanji imela panične napade, ker nisem razumela, kaj se dogaja, hkrati je profesorica od mene pričakovala, da vem. In sem zaostajala.”
“Občutek med paničnim napadom je bil absolutni obup, da nikoli ne bom razumela snovi, da je pretežko,” razlaga Anja. Vsi ti občutki so se valili kot snežena kepa in postajali vse večji in težji. »Počutila sem se popolnoma brezupno.”
A Anja ni bila edina, tudi tri sošolke so doživljale panične napade med predavanji. “Ena se je potem izpisala, ker je bilo to za njeno psiho absolutno preveč,” razlaga Anja, ki se je s situacijo poskušala spopadati tudi s pomočjo inštrukcij, ki jih je obiskovala skozi celotno šolsko leto. Anja si je to lahko privoščila, mnogi ne morejo.
Težave v duševnem zdravju že v srednji šoli
Panični napad se Anji takrat ni zgodil prvič, zato se je z njim znala spopasti. Težave v duševnem zdravju je namreč imela že v srednji šoli, sprožilec pa so bili pritiski, “da moraš imeti dobre ocene, da prideš na dober faks”. Dodaten pritisk je po njenem predstavljalo to, da prihaja iz akademsko uspešne družine, zato so bila pričakovanja visoka.
Težave z duševnim zdravjem so bile v srednji šoli tako hude, da je bila za pet mesecev hospitalizirana – zaradi hude depresije, samomorilnega vedenja, težav s samospoštovanjem, anksioznosti in več paničnih napadov.
Kot je pojasnila, so jo tam naučili, kako se spopadati s temi problemi, zato je bila ob nastopu pandemije v boljšem psihološkem stanju kot prej in bolje pripravljena na spopadanje s psihičnimi težavami.
Zaradi družinske situacije ni mogla domov
V času prvega letnika študija je Anja živela sama, saj se zaradi družinske situacije ni mogla preseliti nazaj k očetu ali mami. Najemala je garsonjero, ki je bila sicer v zelo slabem stanju (plesen, vlaga, brez možnosti prezračevanja, malo svetlobe), plačevala pa jo je s pomočjo prihrankov na varčevalnem računu, ki si jih je pred selitvijo v garsonjero nabrala iz preživnine ločenih staršev in občasnega študentskega dela.
“Dodatek, ki ga je dala vlada, niti stroška najemnine ni pokril, kaj šele stroškov v stari meščanski hiši. Še posebej pozimi, saj sem celotno ogrevanje imela na elektriko,” se spominja.
Finančna situacija je botrovala slabšanju njenega psihološkega stanja, saj je ves čas imela občutek, da ne zna delati z denarjem. Čeprav je v razpredelnico beležila vse svoje odhodke, je bila na koncu v minusu, s čimer se je težko soočala.
Duševno stanje se je močno poslabšalo
Sčasoma pa se je njeno duševno stanje predvsem zaradi pouka prek Zooma ter pomanjkanja socialnih stikov močno poslabšalo.
Pouku prek Zooma je težko sledila, pozornosti ji je ušla po 15 minutah, kar je pripisovala diagnosticiranemu sumu na ADHD. “Jaz na primer še danes ne vem, kaj sem se učila v prvem letniku, “preplonkala” sem ogromno testov, ker sem mislila, da ne bom naredila faksa.”
Podobno se je dogajalo z ostalimi sošolci, pojasnjuje. Razen najbolj zagretih so prvi letnik vsi “preplonkali”, saj od predavanj niso dobili ničesar. Sami namreč niso bili dovolj usposobljeni, da bi predelali strokovno literaturo, poleg tega ni bilo motivacije, pravi Anja.
Zaradi pomanjkanja socialnih stikov se je, ko fanta, ki je sicer živel drugje, ni bilo, počutila izolirano in osamljeno. “Na sploh so se mi vrnile vse toksične misli, ki sem jih imela že prej: da sem ničvredna, da nisem dovolj pametna, da sem kup dreka, da si zaslužim, da umrem.”
“Na začetku pandemije oziroma prvega letnika faksa sem se zaradi stresa začela več samopoškodovati. Vmes sem že prenehala, nato pa mi je stres spet aktiviral obrambni mehanizem, ko sem, če je bilo enostavno vsega preveč, če nisem mogla obvladati svojih čustev, samo sebe kaznovala. Zame je samopoškodovanje neke vrste ventil.”
Brez pomoči partnerja ne bi zvozila
Prepričana je, da je odločilno vlogo pri tem, da je zvozila in je danes bolje, odigral partner. “Če ne bi imela tiste ene osebe, ki mi je bila v podporo, in ki bi me tolažila in mi govorila: ’saj si pametna, saj bo vse v redu, rad te mam’, sploh ne vem, če bi lahko naredila prvi letnik faksa. Najverjetneje bi morala biti ali hospitalizirana ali pa bi morala spet iti na intenzivne terapije.”
Imela je tudi občasno pomoč terapevta, s katerim se je srečevala že od srednje šole, močno so ji pomagali tudi tutorji na fakulteti, ki pomagajo uvajati prve letnike v sistem faksa. Nanje se je večkrat obrnila, med drugim zaradi zapiskov predavanj, ker ni mogla slediti pouku, ali pa za psihološko pomoč.
Ocene so se popravile, stiska je manjša, a optimizma ni
Razlika med lanskim in letošnjim letom, ko pouk poteka v živo, je ogromna, opaža Anja. Za izpite se sedaj veliko lažje pripravlja, tudi če na predavanjih “odplava,” je veliko lažje priti nazaj, pravi. “Tudi moje ocene so bistveno višje letos, ko sem v živo in približno sledim pouku, kot lani, ko sem komaj zdelala in mi je ostalo ogromno izpitov za jesenski rok.”
Odkar pouk poteka v predavalnicah, se je izboljšalo tudi njeno duševno zdravje. “Sedaj imamo ’interne fore’, in vidi se, da tudi profesorji veliko lažje predavajo v živo kot prek Zooma, kjer smo bili vsi črni kvadratki in naših obrazov niso mogli povezati z imeni.”
Prepričana je, da bi se s poukom na daljavo lažje soočala, če bi se epidemija začela v drugem letniku, ko bi že spletli prijateljstva, zato bi zaprtje veliko lažje obvladovali.
Življenje in izkušnje na pavzi
Kljub temu, da pouk poteka v živo, da so duševne stiske nekoliko manj izrazite, optimizma ni, saj so vsi izmučeni od epidemije, pravi Anja. Od dogajanja v zadnjih dveh letih je tako izgorela, da se niti upadanja epidemije in nedavnega preklica številnih ukrepov ne more veseliti.
“Enostavno se mi zdi, da smo vsi izgoreli. Večina je vesela, da smo nazaj v živo, ampak večina si tudi misli, da se covid ne bo nikoli končal.”
“Ko bom pomislila na ta čas, ko bom starejša – in že sedaj vidim, kako stresno je to bilo – koliko veselja do življenja sem izgubila, veselja do faksa. To je na nek način izgubljeno leto, če ne drugega izgubljeno leto novih socialnih stikov, znanja, izkušenj … Vsi smo nekako pavzirali izkušnje in življenje, da smo lahko preživeli pandemijo.”
Priporoča strokovno pomoč
Vsem, ki so se znašli v težki situaciji priporoča strokovno pomoč, če si jo le lahko privoščijo.
Če ne, pa obstajajo alternative, kot je Tom telefon in druge telefonske številke, namenjene pomoči, ter študentske svetovalnice, dodaja Anja.
“Če ne drugega, pa lahko najdeš osebo, ki ji zaupaš – lahko je družinski član, prijatelj ali pa neznana oseba na internetu.
Glavno je, da spregovoriš o stiskah z nekom, ki mu zaupaš, ali pa se ob tem počutiš varno.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje