NEK 2 da ali ne? Ena najpomembnejših odločitev generacije

Poglobljeno 02. Okt. 202106:002 komentarja
Delite:
NEK naslovna grafika
Foto: N1

Jedrske elektrarne so najpomembnejši vir "zelene" elektrike v EU, a jim te zelenosti uradno ne priznavamo. Zaradi zadržanosti do jedrske energije podaljšujemo delovanje elektrarn na fosilna goriva in dodatno zaostrujemo podnebno krizo. Med evropskimi državami so velike razlike v odnosu do jedrske energije. Nemčija se bo jedrskim elektrarnam v kratkem dokončno odrekla, na Finskem gradijo dve novi. V Sloveniji se, kljub nedavnim korakom v smeri gradnje NEK 2, še vedno ne moremo odločiti.

Jedrska energija je v preteklem tednu v povprečju zagotavljala polovico vse v Evropski uniji proizvedene nizkoogljične elektrike, proizvedene praktično brez izpustov toplogrednih plinov. Torej toliko kot vse vetrne, sončne in hidroelektrarne skupaj.

Vendar pa prispevek jedrske energije k proizvodnji elektrike z leti upada. Gradnja novih jedrskih elektrarn je redka in počasna, številne države pa se odločajo za zapiranje svojih starih jedrskih reaktorjev, ki so bili večinoma zgrajeni v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja. Nekatere države se odločajo celo za njihovo predčasno zapiranje in opuščanje jedrske energije. V Nemčiji bodo vse še delujoče nuklearke zaprli do konca prihodnjega leta. V Belgiji to denimo načrtujejo leta 2025.

Pešanje prispevka jedrskih elektrarn je, kot navaja Mednarodna agencija za energijo, ključni razlog za počasen prehod na čistejše vire za pridobivanje elektrike. “Kljub impresivni rasti sončnih in vetrnih elektrarn je bil delež čistih virov električne energije v razvitih državah v letu 2018 36-odstoten, enak kot pred 20 leti.” Rast obnovljivih virov je zgolj nadomestila ugašanje jedrskih elektrarn, raba fosilnih goriv pa je ostala na enaki ravni.

Podobno se dogaja na svetovni ravni. Obnovljivi viri kljub skokoviti rasti vsaj za zdaj niso sposobni slediti naraščajočim potrebam po energiji.

 

In ker se delež električne energije, ki jo pridobivamo s pomočjo jedrske energije, zmanjšuje, fosilna goriva ohranjajo primat, izpusti toplogrednih plinov pa naraščajo.

Razkorak med potrebami po energiji in zmogljivostmi obnovljivih virov je še toliko večji, če za merilo ne vzamemo samo proizvodnje električne energije, temveč celotno človeško potrebo po primarni energiji. Proizvodnja elektrike namreč predstavlja le približno 40 odstotkov svetovne porabe primarne energije, k celotnim potrebam je treba prišteti še energente, ki jih porabimo neposredno za ogrevanje, transport in visokotemperaturne procese v industriji.

Graf primerna energija
Foto : N1

Neomajni Nemci: “Javnost je izgubila zaupanje v jedrsko energijo”

Nemčija bo do konca prihodnjega leta zaprla vse svoje še delujoče jedrske elektrarne. Tako se je leta 2011, po jedrski nesreči v Fukušimi, odločila vlada Angele Merkel. Nesreča je dokončno pokopala zaupanje v jedrsko energijo, ki ji javno mnenje v Nemčiji že sicer nikoli ni bilo pretirano naklonjeno.

Pravzaprav je v odnosu do jedrske energije med Nemci veliko nestrpnosti. Ko se je med protestnike na velikem podnebnem shodu mladih v Berlinu prejšnji konec tedna pomešala aktivistka z napisom “Jedrska energija proti podnebnim spremembam”, so jo ob odobravanju množice grobo odstranili (na posnetku spodaj).

Tudi uradne institucije pošiljajo nedvoumna sporočila o nesprejemljivosti jedrske energije. Nemški inštitut za ekonomske raziskave je v poročilu leta 2019 jedrsko energijo označil za predrago in nevarno. “Zato ne bi smela biti del podnebju prijazne energetske mešanice prihodnosti.”

Nemci svojo energetsko prihodnost vidijo v popolnem prehodu na obnovljive vire energije. A njihov “energetski obrat” (Energiewende) je za nekatere zgled, za druge pa svarilo, da preveliko zanašanje na sonce in veter, energetske vire z nestanovitno razpoložljivostjo, prinaša več težav kot koristi.

Dejstvo je namreč, da nemški izpusti toplogrednih plinov v Nemčiji zaradi predčasnega zapiranja jedrskih elektrarn upadajo bistveno počasneje, kot bi lahko. Brez jedrskih elektrarn se morajo namreč za pokrivanje potreb po elektriki ob neugodnih vremenskih razmerah večinoma zanašati na fosilna goriva.

Nemški jedrski strokovnjaki zapiranje jedrskih elektrarn spremljajo s cmokom v grlu. “Vsekakor se mi to zdi škoda,” nam je povedal dr. Thomas Walter Tromm, strokovnjak za jedrsko varnost s Tehnološkega inštituta Karlsruhe (KIT). “Obratujoče jedrske elektrarne so v dobri kondiciji, z dolgo zgodovino varnega in zanesljivega obratovanja. Kot jedrskemu strokovnjaku se mi zdi njihovo predčasno zapiranje precej tragično.”

Jedrska elektrarna Emsland
Foto : Günter Ruopp/Pixabay

Jedrska elektrarna Emsland je ena od treh, ki jih bodo Nemci zaustavili nazadnje, do konca prihodnjega leta.

A skrbi ga tudi, kako bo nemško elektroenergetsko omrežje ta primanjkljaj preneslo. Do leta 2038 naj bi namreč Nemčija ustavila tudi vse termoelektrarne na premog in se spoprijela z velikim primanjkljajem stabilnih virov elektrike. Med nemškimi energetskimi strokovnjaki so tovrstni pomisleki precej pogosti, vendar pa, priznava Tromm, bi težko rekli, da gre za večinsko mnenje. “Glede škodljivega vpliva zapiranja jedrskih elektrarn na stabilnost električnega omrežja med strokovnjaki ni soglasja. Veliko je odvisno od tega, s katerim področjem se ukvarjate. Moji kolegi, ki se ukvarjajo s sončno energijo, so prepričani, da ne bo težav. Se pa vsi večinoma strinjamo, da je treba problem masovnega shranjevanja energije iz nestanovitnih virov še rešiti. Tukaj še nimamo natančnega načrta, in zato ostajam skeptičen.”

S tega vidika se mu zdi argument o predragi jedrski energiji zgrešen. “Za zagotavljanje neprekinjene stabilne oskrbe v vseh vremenskih razmerah ne potrebujete zgolj sončnih in vetrnih elektrarn, potrebujete obsežne hranilnike energije in rezervne zmogljivosti. Če upoštevate te dodatne stroške, cenovna konkurenčnost sončnih in vetrnih elektrarn zbledi. Večji kot je delež nestanovitnih obnovljivih virov, večji so ti dodatni stroški.”

Kljub vsemu zaradi odklonilnega javnega mnenja ne vidi upanja za spremembo smeri in nemško jedrsko renesanso. “Rekel bi, da smo pri tem v preteklosti storili veliko napak, ker so se upravitelji jedrskih elektrarn vedli precej samozadostno in se jim ni zdelo potrebno, da bi o svojih aktivnostih dejavno obveščali in ozaveščali javnost. Na neki točki smo po mojem mnenju zapravili vse možnosti za drugačen odnos – če 30 let zanemarjate komunikacijski vidik, dokončno izgubite zaupanje.”

Pragmatični Finci: “Potrebujemo stabilno dobavo energije”

Na otoku Olkiluoto na zahodu Finske že od leta 2005 gradijo tretji blok tamkajšnje jedrske elektrarne (na spodnji sliki skrajno levo). Gre za tlačnovodni reaktor tretje generacije z močjo kar 1.600 megavatov. Gre za prvo naročilo za nov francoski tip reaktorja (EPR).

Sprva je bilo predvideno, da bo gradnja dokončana v petih letih. Letos avgusta je upraviteljica elektrarne, finska družba TVO, sporočila, da so zagon prestavili še za tri mesece in da bodo novi reaktor predvidoma prvič zagnali januarja prihodnje leto, torej z 12-letno zamudo.

Jedrska elektrarna Olkiluoto
Foto : Hannu Huovila/TVO

Prvotna predvidena cena je bila 3 milijarde evrov, trenutno so celotni stroški ocenjeni na 11 milijard. Elektrarna, ki je bila predvidena kot prva v vrsti za množično serijsko proizvodnjo in ki naj bi prinesla preporod jedrske energije v Evropi, je postala svarilo in eden osrednjih argumentov nasprotnikov jedrske energije.

A Finci se niso pustili motiti. Kljub zamudam in podražitvam pri projektu vztrajajo, javno mnenje je večinsko še vedno naklonjeno jedrskim elektrarnam.

Tudi nesreča v Fukušimi ni bistveno zamajala finskega zaupanja v jedrsko energijo. Ne samo da so kljub njej vztrajali pri gradnji elektrarne Olkiluoto 3, leta 2013, le dve leti po nesreči v Fukušimi, so naročili dodatno jedrsko elektrarno Hanhikivi, tokrat od ruskega Rosatoma.

“Na Finskem imamo dolgo zgodovino trajnostnega in varnega zanašanja na jedrsko energijo, ljudje strokovnjakom s področja zaupajo, da svoje naloge opravljajo odgovorno,” nam je povedal dr. Tommy Nyman, vodja odseka za jedrsko energijo na državnem tehnološkem inštitutu VTT. “Jedrska energija je najbolj varen energetski vir, dolgo let je bila tudi najbolj ekonomičen energetski vir, prav tako pa nam pomaga pri zniževanju izpustov CO2. Tudi finski Zeleni, pa tudi mladi, so prepoznali, da gre za eno od sestavin energetske mešanice, ki jo je treba jemati resno.”

Na zamudo pri gradnji elektrarne Olkiluoto 3 je po njegovih besedah vplivalo več dejavnikov. “Verjetno najpomembnejši pa je, da je šlo za prvi reaktor te vrste. Morda se je gradnja začela nekoliko prezgodaj, ko nekatere ključne rešitve še niso bile do konca domišljene.”

Vendar pa se z zamudo ne obremenjuje preveč. “Prioriteta pri gradnji je varnost, upoštevanje časovnice gradnje je manj pomembno. Cilj je Finski zagotoviti varno elektrarno, ki bo 60 let proizvajala brezogljično elektriko. Z našega vidika je nekajletna zamuda manj pomembna.”

Pomembna prednost izrabe jedrske energije se mu zdi predvsem zanesljivost dobave. “Finsko gospodarstvo je večinoma odvisno od težke, energetsko intenzivne industrije, ki potrebuje stabilno dobavo energije. In ko začnete razmišljati, kako nadomestiti jedrsko energijo, njeno obilico in zanesljivost dobave, nimate veliko pametnih odgovorov.”

Prav zato dr. Nyman ne podpira nemške odločitve o predčasni zaustavitvi jedrskih elektrarn. “Razumem, da je šlo za demokratično odločitev, ki je v skladu z dolgoletnim javnim mnenjem, a če na zadevo pogledate s tehničnega in znanstvenega vidika, poteza nima prav nobenega smisla. Ko ugotovite, da je Nemčija do zdaj ustavljene jedrske elektrarne nadomestila s povečano porabo premoga, je poteza res nelogična.”

Finci sicer pri svojem zanašanju na jedrsko energijo zelo odgovorno jemljejo tudi vprašanje odlaganja radioaktivnih odpadkov. Njihovo odlagališče, ki so ga zgradili globoko pod zemljo na otoku Olkiluoto, je že praktično pripravljeno na sprejem prvih pošiljk izrabljenega jedrskega goriva.

Dvoumen odnos Združenih narodov do jedrske energije

Do leta 2050 bi bilo treba v skladu z opozorili klimatološke znanosti doseči neto ničelne izpuste toplogrednih plinov, če bi se želeli izogniti hujšim posledicam podnebnih sprememb. In znanost ugotavlja, da bo brez jedrske energije to zelo težko doseči.

Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC) pri Združenih narodih je v svojem poročilu o izvedljivosti zaustavitve segrevanja ozračja pri 1,5 stopinje Celzija v primerjavi s predindustrijsko dobo obravnaval številne različne scenarije razogljičenja. Skoraj vsi predvidevajo občutno rast rabe jedrske energije, avtorji pa ugotavljajo, da širšo uporabo omejuje predvsem družbena sprejemljivost tehnologije v nekaterih državah.

Ob tem poudarjajo, da je tveganje za zdravje na enoto proizvedene električne energije majhno in da jedrske elektrarne v primerjavi z drugimi viri energije zasedejo najmanj prostora. Nasprotovanje jedrski energiji je torej bolj politično kot strokovno.

Ekonomska komisija Združenih narodov za Evropo (UNECE) je avgusta letos izdala poročilo z zelo jasnim zaključkom: “Analize kažejo, da svetovni podnebni cilji brez jedrske energije ne bodo doseženi.”

Ko pa se bodo konec meseca v Glasgowu na 26. podnebni konferenci Združenih narodov sestali predstavniki držav sveta in bo na prireditvenem prostoru tudi tako imenovana “zelena cona”, kjer se bodo predstavljali ponudniki nizkoogljičnih tehnologij, jedrska energija tam ne bo imela zastopstva. Vse prijave so organizatorji zavrnili.

Je jedrska energija zelena?

Od odgovora na to vprašanje je v večini odvisna prihodnost jedrske energije v Evropski uniji. A na ravni EU je konsenz o podpori jedrski energiji zaradi politične razdeljenosti držav pri naklonjenosti jedrskim elektrarnam nemogoče doseči.

Evropska komisija je v želji, da bi države in zasebniki v skladu z evropskim načrtom za zeleno okrevanje svoje naložbe usmerjali v okoljsko koristne projekte in tehnologije, oblikovala poseben dokument – t. i. “Taksonomijo trajnostnih aktivnosti“.

Taksonomija predstavlja signal investitorjem, katere tehnologije je smiselno podpirati in pri katerih lahko računajo na podporo EU, katere gospodarske aktivnosti veljajo za “zelene”.

Jedrske energije zaradi nesoglasja med državami članicami EU za zdaj ni na seznamu. Je pa Evropska komisija svojemu raziskovalnemu centru (JRC) naročila mnenje o škodljivosti rabe jedrske energije. In bilo je jasno:

“Analiza ni razkrila nobenih znanstveno utemeljenih dokazov, da je jedrska energija za zdravje ljudi ali za okolje bolj škodljiva kot druge tehnologije za proizvodnjo elektrike, ki so že vključene v taksonomijo.”

To mnenje sicer Komisije ne zavezuje, njena končna odločitev bo politična.

Je bila pa jedrska energija medtem že izključena iz sistema t. i. evropskih zelenih obveznic, ki jih bo EU začela izdajati oktobra.

Hkrati pa je Evropska komisija Belgiji odobrila državno pomoč za gradnjo plinskih elektrarn, ki bodo stabilizirale oskrbo z elektriko po predčasni zaustavitvi jedrskih elektrarn.

Energetsko dovoljenje za NEK 2: “Kot rojstvo novega otroka”

V Sloveniji se o prihodnosti jedrske energije še nismo odločili. Jedrski elektrarni Krško (NEK) se počasi izteka prvotno predvidena 40-letna življenjska doba. V roku dveh let bo potrebovala podaljšanje dovoljenja za obratovanje, v zvezi s tem bo morala prestati presojo vplivov na okolje, sicer jo bo treba zaustaviti.

Lastnica NEK, družba Gen energija, se že vrsto let pripravlja na morebitno gradnjo drugega bloka nuklearke, odločitev o gradnji pa država neprestano odlaga. Nedavno je minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec s podelitvijo energetskega dovoljenja vendarle storil prvi korak.

Obisk v NEK
Foto : BOBO

“Pridobitev energetskega dovoljenja za drugi blok nuklearke je za nas kot rojstvo novega otroka,” nam je povedal Martin Novšak, direktor družbe Gen energija. “Svet se spremeni, fokus se spremeni, vrednote se spremenijo. Zdaj nas čaka umeščanje v prostor z vsemi javnimi razpravami, presojo vseh vplivov.”

Kot je dejal, bo politično najbolj občutljiv del nadaljnjih postopkov pridobitev lokacijskega dovoljenja. Po trenutnem časovnem načrtu pa računa, da bo treba dokončno odločitev za gradnjo sprejeti do leta 2027, nato pa v petih letih objekt zgraditi in ga zagnati.

Kar zadeva finančno konstrukcijo projekta, ocenjenega na dobrih 5 milijard evrov, Novšak napoveduje, da bosta dve tretjini kapitalskega vložka slovenski. “Za zdaj računamo, da bi slovenska podjetja v državni lasti poskrbela za približno dve tretjini vrednosti investicije, ostalo pa bi prispevale predvsem energetske družbe iz sosednjih držav, ki so že izkazale interes za sodelovanje.”

Želijo si, da bi s finančnim vložkom pri naložbi sodeloval tudi izbrani dobavitelj elektrarne. “S tem bi imel tudi večji interes, da je projekt končan znotraj postavljenih rokov.”

Medtem ko je moč obstoječega bloka NEK 700 megavatov, je v energetskem dovoljenju za drugi blok predvidena moč 1.100 megavatov, z dopustnim 10-odstotnim odstopanjem. “To je optimalno za naš energetski sistem v luči povečanih potreb po električni energiji v prihodnosti,” je zatrdil Novšak.

Strokovnjak za jedrsko varnost dr. Miroslav Gregorič je sicer avgusta za Mladino dejal, da številka 1.100 megavatov najverjetneje pomeni oddajo posla ameriški družbi Westinghouse, a Novšak ta namigovanja zavrača. “V tem razponu moči so elektrarne, ki se v svetu najpogosteje gradijo, zanje je največ referenc, največ dobaviteljev ponuja elektrarne v tem razponu.”

Ne skriva pa, da imajo z Westinghousom kot dobaviteljem tehnologije za obstoječo Jedrsko elektrarno Krško zelo dobre odnose.

Kar zadeva vprašanje potrditve gradnje na referendumu, ki ga bolj ali manj odločno napoveduje večina politične sfere, je Novšak skeptičen. “Podpiramo javno razpravo, stvar politike pa je, ali bo stvar šla na referendum. Zagotovo obstaja tveganje, da bo referendum zlorabljen za druge namene.”

A proti referendumu se vseeno ni bil pripravljen opredeliti. “Podpiramo referendum, če bo to rezultat transparentne javne razprave in če bo vsem jasno, o čem odločamo.”

V lokalnem okolju je, zatrjuje, odnos do izrabe jedrske energije nadpovprečno pozitiven. “Vsak leto izvajamo raziskave odnosa do jedrske energije med lokalnim prebivalstvom. Če za celotno Slovenijo velja, da je podpora izrabi jedrske energije približno polovična, je v lokalnem prostoru podpora okoli 75 odstotkov.” Gen energijo smo sicer prosili, naj nam raziskavo s tem številkami tudi posreduje, vendar nas je zavrnila, češ da je interne narave.

Mlinski kamen visokoradioaktivnih odpadkov

V Sloveniji še vedno nimamo rešitve za izrabljeno gorivo, visokoradioaktivne jedrske odpadke, ki nastajajo pri obratovanju elektrarne v Krškem in ki jih trenutno hranijo v bazenu za izrabljeno gorivo (na spodnji sliki). Brez jasnega načrta, kako poskrbeti za jedrske odpadke, pa je težko sprejeti nastajanje novih. A Martin Novšak vztraja, da problem rešujejo že danes.

Bazen za izrabljeno gorivo NEK
Foto : NEK

“Pri NEK 2 je predvidena tudi uporaba MOX goriva, mešanice urana in plutonija, ki ga pridobimo s predelavo izrabljenega goriva. Za nas je izrabljeno gorivo pravzaprav strateška surovina za prihodnjo energetsko izrabo. Iz izrabljenega goriva v Krškem je mogoče povleči vsaj še enkrat več energije, kot smo je do zdaj. Kljub temu pa znotraj kompleksa NEK raste suho skladišče za izrabljeno gorivo (na spodnji sliki, op. a.), temeljna plošča je že zabetonirana. Do takrat, ko bomo izrabljeno gorivo želeli spet uporabiti, bo varno trajno spravljeno.”

Suho skladišče za izrabljeno jedrsko gorivo
Foto : NEK

Po njegovem prepričanju se v politiki in medijih problem jedrskih odpadkov napihuje. “Dejansko pa že danes v številnih državah poteka predelava in ponovna uporaba jedrskega goriva. In to je tudi za nas dolgoročna perspektiva. Danes se ekonomika tega ne izide, ker je svež uran mnogo cenejši in s predelanim gorivom ne bi bili konkurenčni na trgu. V Nemčiji, kjer je trenutno cena elektrike približno enkrat višja kot pri nas, bi se to že lahko izplačalo.”

Jedrska energija v primežu pomislekov in predsodkov

Jedrska energija ima resne težave z ugledom. Zaznamovale so jo maloštevilne, a zelo odmevne nesreče in pogosto pokroviteljski odnos odgovornih do strahov javnosti. Del nasprotovanja, s katerim se spopada, je odraz nezaupanja ter resničnega, čeprav pogosto pretiranega strahu pred jedrsko energijo in radioaktivnostjo nasploh. Zaradi odmevnih jedrskih nesreč in filmskih upodobitev posledic radioaktivnega sevanja so prve asociacije ob omembi jedrske energije praviloma negativne.

Del pa je povsem politično-finančne narave: manj bo prostora za jedrsko tehnologijo, več bo posla za druge energetske vire.

Ne gre namreč za dvoboj mogočne jedrske industrije proti sončnim in vetrnim palčkom. Tudi elektrarne na obnovljive vire so industrijski proizvodi, za katerimi stojijo finančno izjemno močne korporacije. Odrinjenost jedrske industrije pa je v interesu tudi družbam, ki služijo s fosilnimi gorivi, saj jim na račun omejitev obnovljivih virov omogoča podaljševanje denarnega toka.

Menjava goriva v NEK
Foto : NEK

Menjava gorivnih elementov v NEK

V Sloveniji sprejemljivost gradnje novih jedrskih elektrarn dodatno otežujejo izkušnje s Tešem 6, ki so ga odgovorni z lažnimi obljubami in finančnimi predpostavkami dobesedno izsilili. Obljubljali so denimo, da cena emisijskih kuponov, ki jih bo moral za obratovanje kupovati Teš, v celotni življenjski dobi elektrarne ne bo presegla 20 evrov za tono CO2. V zadnjih tednih se cena giblje približno 60 evrov na tono, Tešu pa grozi stečaj.

Veliki energetski projekti so zahvaljujoč projektu Teš 6 postali praktično sinonim za korupcijo. Brez popolne transparentnosti in jasnega prevzemanja odgovornosti obstaja veliko tveganje, da bi se tudi projekt NEK 2 izrodil.

In podelitev energetskega dovoljenja za NEK 2 je mnoge že spomnila na način gradnje Teša 6, je na svojem blogu zapisal okoljski filozof dr. Luka Omladič.

“Ali se ni ta najbolj zgrešeni projekt slovenske energetike začel prav na tak način, s postopnim državnim izdajanjem pogojnih dovoljenj, ki je pripeljalo do točke, na kateri je politika ob vse bolj jasni zgrešenosti projekta ponavljala le še en odgovor: stvar je že predaleč, je problematična, a ni druge možnosti, kot da jo izpeljemo …?”

Prepričan je, da bi se morali do gradnje NEK 2 najprej opredeliti klimatologi.

Klimatologi se opredelijo

Med strokovnjaki za podnebje o prihodnji vlogi jedrske energije na svetovni ravni ni konsenza. Nekateri stavijo izključno na obnovljive vire. Vplivni klimatolog dr. Michael Mann z univerze Penn State v svoji najnovejši knjigi “Nova podnebna vojna” denimo trdi, da promoviranje jedrske energije zgolj “odvrača razpoložljive vire stran od bolj očitne rešitve – obnovljivih virov energije”.

Dr. James Hansen z univerze Columbia, ki zaradi svojih zaslug za javno izpostavitev problematike segrevanja ozračja velja za “botra podnebne znanosti”, je na drugi strani prepričan, da brez velikega prispevka jedrske energije ni mogoče računati na pravočasno “očiščenje” energetike.

V RUBRIKI POGLOBLJENO PREBERITE ŠE:

Tudi v Sloveniji ni soglasja. Dr. Žiga Zaplotnik s Fakultete za matematiko in fiziko, predstavnik mlajše generacije podnebnih strokovnjakov, je v intervjuju za N1 odrekanje jedrski energiji označil za svetovno zablodo. “Slepo odrekanje jedrski energiji nam le otežuje razogljičenje.”

Tudi “botra” slovenske klimatologije dr. Lučka Kajfež Bogataj je v preteklosti poudarjala, da si brez jedrske energije težko predstavlja opustitev fosilnih goriv. “Odpor do novih jedrskih kapacitet pogosto temelji na naivnem prepričanju, da lahko prav vse svoje potrebe po energiji nadomestimo z obnovljivimi viri,” je denimo pred časom zapisala za časnik Večer.

A ko smo jo v teh dneh prosili za mnenje o gradnji NEK 2, ni bila tako odločna. “Moje mnenje o NEK 2 je različno. S fizikalnega stališča je dejansko gostota energije v skupini nizkoogljičnih virov pri jedrski energiji največja. Tehnologijo tudi obvladamo in zelo resnih varnostnih pomislekov nimam. Z razvojnega stališča pa sem proti gradnji NEK 2, ker bo ogromno finančno breme, ker skoraj zanesljivo ne bo samo v lasti Slovenije in ker bo to spodbujalo stare življenjske vzorce.”

Komentari

Vaš komentar