Luka Snoj: Moja pot v službo je bolj nevarna kot delo z jedrskim reaktorjem

Poglobljeno 12. Sep. 202106:00 > 16:32
Delite:
Luka Snoj
Foto: Denis Sadiković/N1

Prihajamo v obdobje, ko bo zaradi novih premikov v smeri gradnje drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem spet oživela razprava o prihodnosti jedrske energije v Sloveniji in širše. To vprašanje postaja vse bolj povezano s podnebno krizo in potrebo po opustitvi fosilnih goriv. Za jedrske strokovnjake je poslušanje laičnih razprav o jedrski energiji pogosto mučno. Poleg tega, da jih ljudje še vedno sprašujejo, ali se zaradi sevanja "svetijo", je tu še dejstvo, da svoje strokovno področje razumejo bistveno drugače kot velik del splošne javnosti in da morajo vsakič znova, če želijo prispevati k argumentirani razpravi, najprej ovreči številne mite o jedrski energiji. Dr. Luka Snoj, vodja odseka za reaktorsko fiziko na Institutu Jožef Stefan in vodja raziskovalnega reaktorja Triga na Brinju pri Ljubljani, ima pri tem že precej izkušenj, temu primerno pa na zalogi tudi številne primerjave iz vsakdanjega življenja, ki izzive in nevarnosti jedrske energije postavljajo v širši kontekst sodobnega življenja.

Z izdajo energetskega dovoljenja za gradnjo drugega bloka Jedrske elektrarne Krško se v ospredje spet postavlja vprašanje o prihodnosti jedrske energije v Sloveniji. Kako nujna je po vašem mnenju njena uporaba za dosego razogljičenja preskrbe z energijo, ki je nujno zaradi potrebe po zaustavitvi segrevanja ozračja?

O tem veliko premišljujem, s kolegi veliko debatiramo, tudi računamo. Če smo resni v odločitvi, da se odpovemo fosilnim gorivom, alternative temu, da jedrsko energijo sprejmemo kot pomemben del prihodnje energetske mešanice, ne vidimo. V nasprotju z obnovljivimi viri, kot so sončne in vetrne elektrarne, katerih proizvodnja je odvisna od vremena in časa v dnevu, je jedrska energija zanesljiv vir, ki je na razpolago praktično vedno, ko jo potrebujete.

Pomembna prednost jedrske energije, sploh v primerjavi z obnovljivimi viri, je, da njena izraba zahteva zelo malo prostora na enoto proizvedene energije. Prostor pa z naraščanjem svetovnega prebivalstva in krčenjem naravnih območij postaja vse bolj dragocen.

Energetski viri po površini
Foto : Društvo jedrskih strokovnjakov

Tudi kar zadeva zanesljivost dobave jedrskega goriva, ne vidim težav. Obstaja svetovni sporazum, po katerem je Mednarodna agencija za jedrsko energijo vsem državam, ki so zavezane miroljubni izrabi jedrske energije, dolžna zagotavljati dostop do urana. Jedrska elektrarna Krško, ki proizvede 40 odstotkov vse v Sloveniji proizvedene električne energije (polovica pripada Hrvaški), v 18 mesecih, kolikor je dolžina enega obratovalnega cikla, porabi za en tovornjak urana. S tremi tovornjaki urana bi torej lahko pokrili vse slovenske potrebe po elektriki za leto in pol.

A gre za tvegano naložbo. Nasprotniki jedrskih elektrarn kot svarilo uporabljajo primera gradnje elektrarn nove generacije – Flamanville v Franciji in Olkiluoto na Finskem. V obeh primerih so se stroški gradnje v primerjavi s predvidenimi potrojili, potrojil se je tudi predvideni čas gradnje.

Res je, obstajajo projekti, ki so krepko presegli prvotno predvidene stroške gradnje. So pa tudi projekti, o katerih se ne govori toliko, ker so bili dokončani znotraj časovnih okvirov in znotraj predvidenih stroškov.

V Evropi so jedrske elektrarne največji razmah doživele v 70. in 80. letih. Takrat je bilo ogromno ljudi, ki so bili dobro izurjeni in izkušeni pri izvajanju tovrstnih projektov. Jedrska elektrarna je še vedno eden najbolj tehnološko kompleksnih objektov, kar jih je človeštvo proizvedlo.

Za gradnjo takega kompleksnega objekta potrebujete utečeno ekipo z veliko prakse, podobno kot mora kirurg za ohranjanje “kondicije” na leto izvesti določeno število operacij. V Evropi in Ameriki pa imamo pri gradnji jedrskih elektrarn 30-letni premor. Izgubili so se kadri, izgubile so se izkušnje. In to je zagotovo eden ključnih dejavnikov pri tem, da so se morali prvi novi jedrski projekti po 30 letih spoprijeti z zamudami.

Že osnovna predvidena investicija je ogromna, za drugi blok NEK približno pet milijard evrov, kaj šele v primeru podražitev… Ali ni vlaganje v jedrske elektrarne danes predrago, da bi bilo ekonomsko učinkovito?

Kar zadeva visoke stroške investicije, se mi zdi zanimiv primer britanske jedrske elektrarne Hinkley Point C, ki je trenutno v gradnji. Kar okoli 70 odstotkov celotne investicije predstavlja strošek financiranja, strošek kapitala. Zakaj? Ker investitorji zaradi negotovosti investicije zahtevajo velik donos. Če bi breme financiranja prevzela država, ki se lahko zadolžuje po bistveno nižji, v zadnjem času lahko tudi negativni obrestni meri, bi bil strošek investicije lahko torej bistveno nižji.

Pozabljamo še na nekaj: naša družba, naša civilizacija, temelji na neprestani in zanesljivi oskrbi z elektriko. Koliko stane zanesljivost oskrbe?

Obnovljivi viri s tega vidika niso poceni. Kot prvo so močno subvencionirani. Nemčija je v svoj energetski obrat (Energiewende), v razmah obnovljivih virov, na leto vložila približno 25 milijard evrov, kar v 20 letih pomeni približno 500 milijard. Če bi ta znesek vložila v gradnjo jedrskih elektrarn, tudi če bi bile zelo drage, bi bila Nemčija danes nizkoogljična država. Pa ni. Še vedno proizvaja več CO2 na kilovatno uro elektrike kot Francija ali Slovenija.

Kar zadeva hranilnike energije, ki naj bi stabilizirali dobavo elektrike ob velikem deležu nestanovitnih virov, pa je dobro vedeti, da lahko trenutno največja sistemska baterija na svetu, ki stoji v Avstraliji, nadomesti zgolj 12 minut delovanja NEK.

JEŠ namesto TEŠ?

“Vidim tudi možnost projekta JEŠ – jedrska elektrarna Šoštanj. Za jedrsko elektrarno je prvi pogoj primerna družbena infrastruktura – neodvisen nadzorni organ, strokovnjaki, raziskovalni in izobraževalni program. Pomembno pa je tudi, da je tehnična kultura v okolju, kjer naj bi jedrska elektrarna stala, na visoki ravni. Vse bolj se bliža dan, ko bo treba TEŠ dokončno zapreti. Ostala nam bo lokacija z odličnimi povezavami na slovensko elektroenergetsko omrežje. Ostali nam bodo kotli, infrastruktura in tehnično usposobljeno prebivalstvo, ki je navajeno živeti z elektrarno.”

Nemčija bo do konca prihodnjega leta ustavila vse še delujoče jedrske elektrarne. Kako gledate na to odločitev?

Meni se zdi njena odločitev zelo nespametna. Nemčija je visokotehnološka država z zelo razvito industrijo. Imela je tudi zelo dobro razvito jedrsko industrijo. Veliko je prispevala k razvoju jedrske tehnologije. Imela je celo trgovsko ladjo Otto Hahn, ki jo je poganjal jedrski reaktor. Potem pa se je v nekem trenutku odločila, da se bo jedrski energiji odpovedala.

Zanimivo, da je bila glavna odločitev sprejeta v času kanclerja Gerharda Schröderja. Kam je šel po zaključku politične kariere? Zaposlil se je v Gazpromu, ruskem dobavitelju zemeljskega plina.

Z jedrskimi elektrarnami bi imeli zanesljivo oskrbo z elektriko, danes pa morajo graditi drugo cev plinovoda iz Rusije, da bodo lahko zagotavljali rezervne kapacitete za proizvodnjo elektrike, ko sončne in vetrne elektrarne ne bodo dovolj.

Nemci so se odločili, da bodo stavili na obnovljive vire energije. So s tem zmanjšali svoje izpuste toplogrednih plinov? Malo že. A Francija, ki se zanaša predvsem na jedrsko energijo, ima še vedno neprimerljivo manjše izpuste. Nemčija je še lani zagnala eno termoelektrarno na lignit.

Velik delež obnovljivih virov v elektroenergetskem sistemu medtem povzroča vse več nestabilnosti, pa ne samo pri njih, temveč po vsej Evropi. Celotna Evropa podpira Nemce, da imajo stabilno omrežje. Na eni strani Francija s svojo floto jedrskih elektrarn, na drugi strani Poljska s svojo floto termoelektrarn na premog. Ena država se še lahko odloči za tako pot in s tem dodatno obremeni vse ostale. Ne morejo pa vse države po tej poti. Nemci sicer za svojo odločitev že plačujejo, njihovi računi za elektriko so med najvišjimi v Evropi.

Luka Snoj
Foto : Denis Sadiković/N1

Prehod na 100-odstotno obnovljive vire energije, brez jedrske energije, je, kot se strinjajo strokovnjaki, tehnično mogoč. Ne strinjajo pa se v tem, ali je tudi v praksi izvedljiv in smiseln.

Popoln prehod na obnovljive vire bi bil po mojem mnenju dober predvsem za posel. V takem sistemu bodo cene elektrike divje nihale, od izjemno visokih pa vse do negativnih cen.

Elektriko za zdaj še vedno vsi plačujemo po isti ceni, vsem nam je vedno na voljo in vsi dobivamo enako kakovostno elektriko. V sistemu z obnovljivimi viri pa se bodo hitro pojavili ponudniki različnih paketov elektrike. Paket “Vedno” si bodo privoščili tisti najbolj premožni. Paket “Skoraj vedno” si bo lahko privoščil srednji sloj. Včasih bo ponoči zmanjkalo elektrike, kdaj bo hladilnik nekaj ur brez napajanja, občasno se bo treba nekoliko prilagoditi. Najmanj premožni pa si bodo lahko privoščili zgolj paket “Občasno”, poceni elektriko bodo dobivali zgolj takrat, ko bodo v omrežju viški.

Ko bodo ljudje za isto stvar – elektriko – pripravljeni plačati različne cene, se bodo trgovcem z električno energijo odprle povsem nove možnosti za zaslužek. Že zdaj se s subvencioniranjem obnovljivih virov in električnih avtomobilov dogaja prelivanje denarja od revnih k bogatim. Kdo si lahko privošči sončno elektrarno in električni avto? Premožnejši. Kdo jim to pomaga prek subvencij financirati? Vsi skupaj.

Pomemben element tveganja pri odločitvi za gradnjo novih jedrskih elektrarn je nasprotovanje javnosti. Praktično vsi slovenski politiki napovedujejo referendumsko odločanje o tem vprašanju. Jasno je, da bodo nastale številne civilne iniciative, ki bodo izkoristile vse pravne možnosti, da bi preprečile gradnjo. Že to bo povzročilo veliko zamud in veliko negotovosti. Je v takšni družbeni klimi tak projekt realno izvedljiv?

Pred kratkim se je celotna država ukvarjala z gradnjo lakirnice. To sestavljajo, če malo karikiram, betonska plošča, kovinski stebri in streha. Tehnološko je šlo za relativno nezahteven objekt, pa se je moral vmešati sam predsednik vlade, sprejeti je bilo treba poseben zakon. Gradnja nove jedrske elektrarne je bistveno zahtevnejša tako s tehnološkega kot družbenega vidika.

V demokraciji takšni projekti potrebujejo podporo širše javnosti. Za Slovenijo bi lahko bilo pogubno, če bi se nam zgodila podobna situacija kot v Avstriji, ki je z nekajmilijardnim vložkom zgradila jedrsko elektrarno, pa je ni nikoli zagnala.

Jedrska elektrarna Zwentendor
Foto : Borut Janc

Jedrska elektrarna Zwetendorf ni nikoli delovala, saj so Avstrijci na referendumu leta 1978 tesno (50,5 odstotka) glasovali proti njenemu zagonu. 

Alternativa gradnji drugega bloka je, da leta 2043 zapremo obstoječi blok, že prej zapremo TEŠ in se spopademo z izpadom dveh tretjin slovenske elektrike. In ker elektriko moramo imeti, ker je od nje odvisen naš način življenja, jo bomo prisiljeni uvažati, po kakršnikoli ceni. Ter seveda upati, da elektrika sploh bo. V času krize namreč vsaka država najprej poskrbi zase. Dober primer so bile kupčije z zaščitnimi maskami. Če ne bomo mogli poskrbeti sami zase, bomo plačevali višjo ceno elektrike, gospodarstvo bo manj konkurenčno, vsi skupaj bomo revnejši.

Kako premakniti razpravo o trajnem odlaganju visokoradioaktivnih odpadkov? Dokler ni vsaj nekega jasnega načrta, kako bomo poskrbeli za izrabljeno gorivo iz Krškega, je vsak argument v prid gradnji drugega bloka zelo hitro pobit s protiargumentom, češ saj še niti za obstoječe odpadke ne vemo, kako se jih bomo znebili.

Pri obratovanju jedrskih objektov nastajata dve vrsti odpadkov. Za nizko- in srednjeradioaktivne odpadke bo poskrbljeno z odlagališčem, ki se gradi v Vrbini pri Krškem. Njihova količina je majhna – vse lahko spravimo v 50 metrov globok silos s premerom 28 metrov.

Tudi visokoradioaktivnih odpadkov, izrabljenega goriva iz NEK, je malo. Če bi vsi Slovenci celo leto vso energijo pridobivali s pomočjo jedrske energije, bi vse pri tem nastale odpadke lahko spravili v tivolski bazen. Izrabljeno gorivo pravzaprav ni odpadek – samo odstotek ali dva snovi v njem je odpadnih, brez uporabne vrednosti. Vse ostalo je mogoče reciklirati.

Obstajajo obrati za reciklažo, v Franciji, Veliki Britaniji, Rusiji, na Japonskem … Trenutno se sicer to z ekonomskega vidika ne izplača, ker je svež uran cenejši, a tehnologija obstaja. Z novimi obrati, z drugačnimi reaktorji, ki prihajajo, z novimi projekti bo mogoče tudi tisti del izrabljenega goriva, ki ni več uporaben, “sežgati” in dolgožive radioaktivne elemente spremeniti v manj problematične oblike.

Jedrska industrija je pravzaprav že v 70. letih razvila princip krožnega gospodarstva, zaprtega gorivnega cikla, kjer je dejanskega odpadka na koncu le za nekaj desetink odstotka prvotne količine goriva. Obstajajo rešitve, ki pa še niso v fazi izvedbe zaradi trenutnega stanja na trgu in pomanjkanja politične volje.

Ampak brez jasnega in konkretnega načrta je težko koga prepričati …

Naslavljati to vprašanje je pomembno, njegova rešitev pa v primerjavi z ostalimi problemi ni tako nujna. V Krškem je izrabljeno gorivo varno spravljeno v bazenu, kmalu ga bomo velik del prestavili v posebno suho skladišče, kjer je brez težav spravljeno še nadaljnjih tristo let. Po mojem mnenju ima človeštvo pred seboj precej hujše probleme.

Slovenija se zadnje leto ukvarja s problemom odstranjevanja komunalnega blata, naših iztrebkov, redno se nam dogajajo požari na odlagališčih gum in plastike, pri čemer se v zrak sprostijo številni strupi. Radioaktivni odpadki so varno spravljeni, nikogar ne motijo, nič ne uhaja v okolje. Nočem zmanjševati problema jedrskih odpadkov, a ko stvari postavite v kontekst, problem ni tako velik, kot se zdi.

Želel bi si, da bi vse odpadne snovi obravnavali tako strogo, kot obravnavamo jedrske odpadke. Radioaktivne snovi je zelo lahko zaznati, z relativno preprostimi in poceni napravami je mogoče nadzorovati izpostavljenost in morebitno onesnaženost. Za večino ostalih problematičnih snovi tega ne moremo trditi.

Vsak radioaktivni vir na IJS je vpisan v posebno evidenco, Uprava za jedrsko varnost nas neprestano preverja. Agencija za radioaktivne odpadke ima nadzor nad vsemi radioaktivnimi odpadki v Sloveniji, za vsak sod obstajajo natančne evidence, prevozi so posebej varovani, pravilnemu ravnanju z odpadki je namenjenega veliko denarja in pozornosti. Pri večini ostalih odpadkov je nadzor mnogo bolj ohlapen.

Jedrska elektrarna Krško v Savo izpušča izjemno majhne količine radioaktivnega tritija. Varnost izpustov se računa ob predpostavki, da nekaj sto metrov naprej ob Savi živi družina, ki pije vodo neposredno iz Save. Pri tem pa nikogar ne zanima, da bi bila ta hipotetična družina v mnogo večji nevarnosti zaradi kemične onesnaženosti Save kot pa zaradi malenkostno povišane radioaktivnosti. Želel bi si, da bi bil nadzor nad drugimi onesnaževali vsaj pol toliko strog, kot je za radioaktivne snovi.

Meritve v odlagališču NSRAO
Foto : Žiga Živulović jr./Bobo

Opravljanje meritev v skladišču nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov v Reaktorskem centru IJS na Brinju pri Ljubljani.

Bi rekli, da je nadzor preveč strog?

Da. Kot jedrski strokovnjak lahko trdim, da je to področje preregulirano, da je nadzor že preveč strog, sploh glede na kontekst drugih nevarnosti, s katerimi se srečujemo. Ko grem na reaktor, mi sevanje ne sme niti za milijoninko skrajšati življenja, ko se peljem s kolesom v službo, pa sem izpostavljen 40-tonskim tovornjakom, ki me z 80 kilometri na uro prehitevajo na razdalji 20 centimetrov. Pot s kolesom v službo je zame milijonkrat bolj tvegana kot delo z jedrskim reaktorjem.

Kakšna je po vašem videnju prihodnost uporabe jedrske energije? Bi morali njeno izrabo razširiti tudi zunaj polja proizvodnje elektrike?

V prihodnosti bodo jedrske elektrarne neke vrste hibridni večnamenski sistem. Danes večinoma delajo samo elektriko. V prihodnosti bo v bližini elektrarne stal še obrat za pridobivanje vodika, odpadno toploto pa bo mogoče uporabiti za ogrevanje stavb, pa tudi za procesno toploto v industriji, ki jo danes praviloma zagotavljajo s pomočjo fosilnih goriv. Jedrska elektrarna lahko služi kot vir elektrike in vir toplote.

Raziskujemo pa tudi možnost, da bi radioaktivno sevanje uporabili za proizvodnjo kemikalij. Ionizirajoče sevanje ima tako veliko moč, da je sposobno raztrgati molekule. Na našem reaktorju nam je glicerol, odpadni produkt pri proizvodnji biodizla, s pomočjo sevanja že uspelo spremeniti v bolj uporabne spojine, ki lahko nadomeščajo fosilna goriva v motorjih z notranjim zgorevanjem. Trenutno pa raziskujemo možnost, da bi s pomočjo sevanja razbijali CO2 in proizvajali metan.

Na ravni Evropske unije do jedrske energije vlada zadržan odnos, prisega se predvsem na obnovljive vire energije. Kako se to pozna pri denarju za raziskave?

V raziskave na področju jedrske energije vlagamo izjemno malo. Evropski program Euratom, ki naj bi skrbel za razvoj na področju jedrske tehnologije, je zaradi nekaterih članic EU, ki iz ideoloških razlogov nasprotujejo jedrski energiji, že vrsto let ohromljen in podhranjen, problem postaja že zagotavljanje zadostnega števila kadrov.

To je neke vrste samoizpolnjujoča se prerokba. S tem, ko se vse manj vlaga v jedrsko tehnologijo, tudi študenti ne vidijo več perspektive v tej smeri in področje samo sebe zaduši. Še pred desetimi leti je bilo v Evropi 150 raziskovalnih jedrskih reaktorjev, danes jih je le še nekaj deset. Za druge vrste nizkoogljičnih energetskih virov je denarja na pretek, jedrska energija pa je iz tovrstnih razpisov izrecno izključena.

Generalka za NEK 2

“Moja ideja je, da bi najprej šli v gradnjo novega raziskovalnega reaktorja. Naš reaktor Triga je star 55 let in velja za svetovno referenco na področju malih raziskovalnih jedrskih reaktorjev, kamor prihajajo raziskovalci z vsega sveta. Novi raziskovalni reaktor bi lahko do konca stoletja podpiral raziskave na raznoraznih področjih, od medicine, biologije, kemije, fizike pa do energetike. Na našem reaktorju Triga se je začel slovenski jedrski program, tudi gradnje NEK. Ljudje, ki so gradili NEK, niso več aktivni.

reaktor TRIGA
Foto : IJS

Tudi zavoljo finančnih in družbenih tveganj bi bilo smiselno pred gradnjo novega bloka jedrske elektrarne zgraditi novi raziskovalni reaktor. To bi nas stalo med 50 in 100 milijonov evrov. Zakonodajne zahteve so enake kot za jedrsko elektrarno. Tak projekt bi spodbudil prihod novih kadrov, strokovnjaki Uprave za jedrsko varnost ter investitorja bi dobili praktične izkušnje pri umeščanju jedrskega objekta v prostor. To bi bil neke vrste test, generalka za gradnjo drugega bloka NEK. Ko imamo nov raziskovalni reaktor, lahko začnemo razgradnjo obstoječega. V Sloveniji še nimamo izkušenj z razgradnjo jedrskega objekta, in tudi to bi lahko bila generalka za razgradnjo obstoječega bloka NEK po letu 2043.”

Katera je po vašem mnenju največja zmota v razumevanju jedrske energije v javnosti?

Dejansko sem že malo naveličan “hudomušnih” pripomb, češ da se tisti, ki delamo z jedrsko energijo, svetimo. Druga in bistveno bolj usodna zmota pa je prepričanje o izjemni nevarnosti radioaktivnega sevanja. Kot je rekel švicarski farmacevt Paracelsus: “Odmerek je tisti, ki loči zdravilo od strupa.”

Sevanju radioaktivnih snovi smo izpostavljeni neprestano, jedrske elektrarne k dodatnemu odmerku morda prispevajo tisočinko ali še manj. Veste, kdo je v Sloveniji najbolj izpostavljen radioaktivnemu sevanju? Vodniki v Postojnski jami, saj je v njej precej velika koncentracija radona. Na drugem mestu med poklicnimi skupinami so, zaradi izpostavljenosti kozmičnemu sevanju, piloti. Sledi jim medicinsko osebje, ki dela z radioaktivnimi izotopi za diagnostiko in zdravljenje. Šele na četrtem mestu so zaposleni v NEK. Vsi pa so izpostavljeni bistveno manjšim odmerkom od že tako nizkih mejnih vrednosti.

Izpostavljenost radioaktivnemu sevanju
Foto : N1

Zanimiva anekdota: Vsak od nas, ki delamo na reaktorju Triga na IJS, ima osebni dozimeter. Tudi čistilka, ki čisti naše prostore. V nekem trenutku smo ugotovili, da je čistilka med vsemi prejela največji odmerek sevanja. Ko smo šli preverjat, kaj bi lahko bil razlog, smo ugotovili, da je haljo, v kateri je dozimeter, obešala na drugo steno kot drugi. Tista stena je bila obložena s keramičnimi ploščicami, v katerih je v sledeh prisoten uran. Naše halje pa so visele na steni, ki je bila iz gipsa, brez sledov urana. To je bil ključni dejavnik. Pri nas, v prostorih IJS na Brinju, je sicer najbolj radioaktivna vhodna avla, ker imamo marmornata tla, zato tam po navadi kalibriramo merilnike.

V RUBRIKI POGLOBLJENO PREBERITE ŠE:

Na področju zaščite pred sevanjem velja hipoteza LNT (angl. Linear Non-Threshold), po kateri vsako sevanje, v še tako majhnem odmerku, škoduje. To enostavno ni res, človeštvo je prilagojeno na določeno raven sevanja. Če skočim z 20-metrskega stolpa, se bom zelo verjetno ubil. Hipoteza LNT pa predpostavlja, da bodo posledice enake, tudi če 2.000-krat skočim z višine enega centimetra. V jedrski industriji porabimo milijarde za preprečitev ene hipotetične smrti zaradi sevanja. Veste, koliko smrti bi lahko s tem denarjem preprečili, če bi ga vložili v zdravstvo?

Jedrski vplivnež

Med zaposlenimi na odseku za reaktorsko fiziko IJS je tudi doktorski študent Jan Malec, ki od novembra lani pod vzdevkom @radioactivejan na družbenem omrežju TikTok objavlja kratke posnetke zanimivih poskusov v jedrskem reaktorju Triga in odgovarja na vprašanja sledilcev. Teh se je v slabem letu dni nabralo že več kot 250 tisoč. Video z odgovorom na vprašanje, ali je mogoče piti vodo, ki obdaja reaktorsko sredico, ima že 3,5 milijona ogledov.

“TikTok se mi zdi super platforma, saj uporabnikom omogoča enostavno izdelavo in odkrivanje vsebin in je zelo popularna med mlajšimi generacijami,” nam je povedal Malec. “Cepitev jeder in radioaktivnost bi rad približal ljudem, ki se tega področja zaradi neuspešne komunikacijske strategije jedrskih strokovnjakov in napačnih informacij, ki jih propagirajo nekatere interesne skupine, bojijo.”

Eksplozija sledilcev se mu je zgodila hitro, dan po objavi drugega videa, ko je objavil posnetek reaktorskega pulza, eksperimenta, pri katerem z uporabo stisnjenega zraka eno od kontrolnih palic, s katero nadzorujejo hitrost reakcije, hitro odstranijo iz jedrske sredice, pri čemer se moč reaktorja v kratkem času poveča za več velikostnih redov, nato pa se reakcija zaradi pasivne zasnove reaktorja sama zaustavi.

Zanj o prihodnji vlogi jedrske energije ni dvoma: poleg hidro in drugih obnovljivih virov je energija prihodnosti. “O tem ne dvomim, saj jedrsko energijo nujno potrebujemo v nizkoogljičnem omrežju z velikim deležem obnovljivih virov. Bojim pa se, da bomo v Evropski uniji zaradi poplave lažnih informacij to spoznali takrat, ko bo za naše podnebje že prepozno.” Jedrska energija tako po njegovih besedah ni “najmanjše zlo”, ampak zelo dobra, visokotehnološka rešitev, s katero lahko zagotavljamo zanesljivo dobavo energije, ki je trajnostna in prijazna do okolja. “Komunikacija jedrske tehnologije je največ, kar lahko sam naredim za družbo in podnebje.”