Koliko je hitrost prihoda reševalcev v Sloveniji odvisna od kraja bivanja, zakaj to v nekaterih nujnih primerih ni najbolj pomemben podatek in kaj ima s tem opraviti predlagana reorganizacija nujne medicinske pomoči?
V Sloveniji imamo po podatkih ministrstva za zdravje 49 enot nujne medicinske pomoči, ki razpolagajo z reševalnimi vozili. Ta so razporejena na 54 lokacijah.
Njihov dostopni čas – čas, ki preteče od klica na 112 do prihoda reševalcev na kraj dogodka – se v večini primerov giblje med 10 in 15 minut. Ima pa vsaka od enot svojo periferijo, območja na skrajnih mejah “rajona”, do katerih se vozijo tudi več kot 40 minut.
V Ljubljani sta taka primera denimo Rakitna in pa Rovt nad Polhovim Gradcem.
Za reševalce iz Zdravstvenega doma Šmarje pri Jelšah sta taka kraja denimo Osredek pri Podsredi in Log pri Rogatcu.
Kočevski reševalci se najdlje vozijo do Osilnice, ribniški do Podplanine.
Državno prvenstvo iz prve pomoči (Foto: Urban Kolman/BOBO)
“Hitrost posredovanja reševalcev niti ni zelo odvisna od tega, kje v Sloveniji živite,” nam je povedal dr. Gregor Prosen, vodja urgence v mariborskem kliničnem centru in predsednik Razširjenega strokovnega kolegija za urgentno medicino.
“Osnovna mreža reševalnih vozil z reševalci je že zdaj relativno bogata. Velika večina prebivalcev živi na območjih, ki jih mogoče s hitro vožnjo doseči v 10 ali največ 15 minutah. Zelo majhen del prebivalstva pa živi na bolj oddaljenih območjih.”
Državni pravilnik o nujni medicinski pomoči iz leta 2015 določa samo povprečni čas do prihoda reševalcev. Ta “ne sme presegati 15 minut”.
Enote nujne medicinske pomoči morajo o svojem povprečnem dostopnem času poročati vsakih 6 mesecev. “Po podatkih Dispečerske službe zdravstva za leto 2022 znaša povprečen dostopni čas enot, ki so vključene v sistem enotnega sprejema klica, 16 minut in 8 sekund,” so zapisali na ministrstvu, ob tem pa opozorili, da zaradi načina vnosa podatkov povprečni dostopni čas ne kaže realne slike za celotno državo.
Foto: Srdjan Živulović /BOBO
Kot nam je povedal vodja Dispečerske službe zdravstva Andrej Fink, je prava slika o trenutnem doseganju standarda dostopnega časa razvidna iz spodnje tabele, ki prikazuje povprečne dostopne čase za nujne intervencije po posameznih izvajalcih nujne medicinske pomoči v prvem trimesečju letošnjega leta. Podatki so za izvajalce, ki so vključeni v Dispečersko službo.
Vir: DSZ
Kot je še razložil Fink, je zanje pomemben cilj, da bi pri vsaj polovici intervencij dostopni čas znašal manj kot 15 minut. “V lanskem letu je bilo takih intervencij skoraj 63 odstotkov.”
Vodenje poroda prek telefona
V Sloveniji še vedno ni dokončno vzpostavljen centraliziran sistem za aktiviranje enot nujne medicinske pomoči. Leta 2018 je bila sicer s tem namenom ustanovljena Dispečerska služba zdravstva, ki pa trenutno še vedno pokriva le nekaj več kot polovico vseh enot.
Dispečerska služba zdravstva je bila ustanovljena prav z namenom večje usklajenosti in boljše izkoriščenosti reševalnih ekip. “Skušamo zagotoviti čim krajši dostopni čas,” pravi Andrej Fink. “Vedno pogledamo, katera ekipa je tista, ki bo najhitreje na kraju dogodka. Meje pristojnosti, ki so veljale po starem sistemu, so se z delovanjem naše službe zabrisale.”
Centralizirano sprejemanje nujnih klicev omogoča tudi boljšo oskrbo ljudi v težavah. “Če imamo opravka z življenjsko ogroženostjo, potem zdravstveni dispečer, ki je klic sprejel, ostane na zvezi s klicočim vse do prihoda reševalne ekipe na kraj dogodka.”
Dispečerski center v Ljubljani (Foto: DSZ)
Dispečer lahko tako sproti daje navodila za oživljanje ali zaustavljanje krvavitve. “Tudi porode smo že vodili prek telefona,” je navedel Fink.
Ministrstvo za zdravje pričakuje, da bo Dispečerska služba zdravstva, katere razvoj sta pomembno upočasnili epidemija in kadrovska stiska, do konca letošnjega leta že pokrivala celotno Slovenijo. “Že danes vemo, da se ti načrti ne bodo uresničili,” je dejal Fink. “S kadri še vedno nismo tam, kjer bi morali biti v tej fazi.”
“Vsaka vas nima rešilca, ima pa gasilsko društvo …”
Reševalci za določene nujne primere nikoli ne bodo mogli dovolj hitro priti na kraj dogodka. “Lahko naredimo še tako dober sistem nujne medicinske pomoč, ampak če ljudje v bližini ne bodo ukrepali in pomagali, smo tudi v 5 minutah lahko prepozni,” nam je povedal Tahi Globačnik, vodja reševalne službe na Reševalni postaji Ljubljana. “Če se nekdo zgrudi pred nami z zastojem srca, pa nič ne ukrenemo in ga ne začnemo oživljati, mu bo po petih minutah delovala le še polovica možganov.”
V ta namen od leta 2015 v Sloveniji postopoma nastaja mreža t.i. prvih posredovalcev, prostovoljcev z osnovnim znanjem oživljanja, ki jih lahko aktivirajo iz dispečerskega centra in ki lahko pritečejo na pomoč bližnjim sosedom.
Uspešnost intervencije je tako pogosto v veliki meri odvisna od prvih posredovalcev. “Prvi posredovalci so tisti, ki so prvi sosedje in imajo zato zagotovo najkrajši dostopni čas. Ne moremo razviti sistema, ki bi jim konkuriral v hitrosti,” je dejal Globačnik.
Večinoma gre za člane lokalnih gasilskih društev. “Ni mogoče imeti rešilca v vsaki vasi, ima pa praktično vsaka vas prostovoljno gasilsko društvo,” je dejal dr. Gregor Prosen. “Mnoge regije že danes to s pridom uporabljajo. Ljudje se vrnejo domov, namesto da bi bili po srčnem zastoju obsojeni na smrt.”
Prostovoljni gasilci (slika je simbolična); Foto: Bor Slana/ Bobo
“Pri srčnem zastoju skoraj ni možnosti za pravočasni prihod reševalcev”
Pri srčnem zastoju je, kot poudarja tudi dr. Prosen, ključno, da nekdo čim hitreje, v minutah, začne stiskati prsni koš. “Pri srčnem zastoju dejansko šteje vsaka minuta. In po desetih minutah v povprečju statistično nimaš več možnosti za smiselno preživetje, da boš še kdaj prišel domov in objel svojce. Verjetnost za preživetje se brez ukrepanja znižuje za povprečno 10 odstotkov na minuto.”
Povprečen čas prihoda reševalcev pa je več kot deset minut. “V osnovi torej skorajda nimamo možnosti za pravočasno posredovanje, razen če bo na vsaki ulici rešilec, kar seveda ni možno.”
Zato je za preživetje srčnega zastoja mreža prvih posredovalcev ključnega pomena. Ta pa je na periferiji bolj razvita kot v mestih. “Verjetno ima danes človek ob srčnem zastoju celo večje možnosti za preživetje, če se mu to zgodi denimo v Šmarjeti na Dravskem polju ali pa v Lovrencu na Pohorju, kot v Mariboru ali Ljubljani,” je dejal Prosen. “Na vasi hitro priteče sosed, gasilci v vlogi prvih posredovalcev pa priletijo v nekaj minutah.”
Kakšna je učinkovitost prvih posredovalcev?
Lani objavljena raziskava učinkovitosti sistema prvih posredovalcev v Sloveniji pri ukrepanju ob zastoju srca je pokazala, da je pomoč z njihovo aktivacijo bistveno hitrejša. Ko niso bili vključeni, je povprečni čas do prihoda prve pomoči znašal 12 minut, ob njihovi aktivaciji pa povprečno 8 minut.
Zanimivo pa avtorji kljub temu niso zaznali povečanega preživetja bolnikov s srčnim zastojem.
A to ne pomeni, da prvi posredovalci nimajo nikakršnega pozitivnega učinka. Statistika je tu nekoliko zavajajoča – prvi posredovalci namreč ne morejo presoditi o smiselnosti oživljanja, zaradi česar oživljajo širši krog ljudi, tudi tiste, ki jim realno ni več mogoče pomagati.
Elektrodi defibrilatorja (Foto: Bor Slana/BOBO)
Kot nam je povedal vodilni avtor dr. Matej Strnad z oddelka za urgentno medicino na mariborski medicinski fakulteti, prvi posredovalci delujejo po sistemu, da oživljajo vse, dokler zdravnik ne odloči drugače. “Torej oživljajo tudi neperspektivne osebe, ipd. In ker take osebe spadajo v statistiko oživljanih, se ta “statistika” celokupno takoj pokvari.”
Drug pomemben dejavnik pa je po njegovih besedah staranje prebivalstva. “Povprečna starost oživljanih je vedno višja, kar že v osnovi poslabša verjetnost uspešnega oživljanja.”
Je pa raziskava pokazala, da je zgodnejši začetek oživljanja pripomogel k boljšemu nevrološkemu izhodu po oživljanju. “To je zelo pomembno, saj je kvaliteta življenja teh bolnikov kasneje boljša.”
Po besedah dr. Strnada je vzpostavitev mreže prvih posredovalcev odvisna od zagnanosti v lokalnem okolju, trenutno pa temelji predvsem na gasilcih, medtem ko zdravstveni delavci v prostem času niso vključeni v sistem. “Tukaj nastopijo pravne težave glede zavarovanj, ipd.”
Pri razpravi o čim bolj učinkoviti nujni medicinski pomoči ni mogoče mimo prizadevanj, da bi sistem na državni ravni prenovili in racionalizirali. Ker to po mnenju stroke vključuje tudi ukinitev dežurnih ambulant v nekaterih manjših krajih, poskusi reorganizacije vedno naletijo na srdito nasprotovanje v lokalnih skupnostih, ki bi ostale brez dežurnega zdravnika.
Avtorji med drugim svarijo, da se je zaradi prevlade interesov lokalnih skupnosti “izgubila osredotočenost na kritično bolne/poškodovane, zato je vprašljiva tudi strokovnost nekaterih delov sistema nujne medicinke pomoči.”
Dr. Gregor Prosen je vodja delovne skupine, ki je izhodišča pripravila. “Trenutno imamo v imenu ljudstva službo nujne medicinske pomoči, ki je vse – služba za hišne obiske, mrliška služba, pa še v ambulanti delajo zdravniki zraven –, hkrati pa je nezadostna na najbolj kritičnih področjih. To nima smisla, predvsem pa je nevarno za zares bolne oz. poškodovane!”
Dr. Gregor Prosen (Foto: Igor Napast/Večer)
Pod okriljem nujne medicinske pomoči je danes po njegovih besedah združenih več nezdružljivih dejavnosti, ki jim je skupno samo to, da so potrebne izven rednega delovnega časa. “Ampak zato potem nobena od teh dejavnosti ne more biti izvajana optimalno in vse združene služijo bolj temu, da so zadeve na papirju odkljukane.”
Hišni obiski s sireno
Trenutni sistem nujne medicinske pomoč po mnenju dr. Gregorja Prosena ni prilagojen potrebam starajočega prebivalstva. Prvenstveno imajo reševalci namreč po njegovih besedah opravka z ogromno starejše, krhke populacije, kjer herojske intervencije za reševanje življenja za vsako ceno niso na mestu.
“Kar približno polovica vseh izvozov zdravnikov z reševalnim vozilom je namenjenih neke vrste hišnim obiskom pri krhkih starejših. K starejšim pacientom ni treba takoj z lučkami pridrveti na vrat na nos, je pa pomembno, da je zraven zdravnik, ker bo moral pregledati dokumentacijo, izdati izvid, mogoče opraviti ultrazvok itd.”
Foto: Žiga Živulović/BOBO
Dobro je, opozarja Prosen, da ima zdravnik čas za pogovor s pacientom, s svojci, da naredi načrt nadaljnjega ukrepanja. “Danes večinoma reševalci pritečejo, pacientu nadenejo kisikovo masko ter ga prenesejo na nosila in odpeljejo. Vedno več imamo pacientov, ki jim bomo morali pomagati na domu, ne pa, da jih trpamo v bolnice, kjer so izpostavljeni zapletom, okužbam, trombozam, deliriju. /…/ Srce se mi pa para, ko nam vozijo starostnike, opravimo vse mogoče preiskave, nato pa jih ob štirih zjutraj pošiljamo domov v črno noč. Bolnišnice pa pokajo po šivih.”
Med našim pogovorom je iz dr. Prosena kar vrela jeza, podkrepljena tudi s kletvicami. “Jezen sem, da je politika izsilila, da se sploh ne pogovarjamo o resničnih problemih in potrebah prebivalstva. Naše prebivalstvo je ostarelo in krhko.”
V urgentnem centru v Mariboru imajo v enoti za bolezni v 78 odstotkih opravka z bolniki, ki so starejši od 60 let. “To je čisto druga medicina. Pa se o tem sploh ne pogovarjamo. Naj se lokalni politiki nehajo ukvarjati z urgentno medicino, ki služi zelo omejenemu segmentu ljudi, in se začnejo v ukvarjati s tem, kako bodo v svoji občini in v svoji regiji vzpostavili oskrbo geriatričnih in paliativnih pacientov. To je medicina, ki jo mi večinoma delamo, ne pa adrenalinske intervencije, posegi.”
Profimedia
Ločitev reševalcev in zdravnikov
Eden od najpomembnejših ukrepov za reformo sistema nujne medicinske pomoči je po mnenju dr. Gregorja Prosena reorganizacija občinskih meja in celic, kjer je, kot pravi, “zdravnik z verigo privezan ob svoja dva reševalca”.
Treba jih je razdvojiti in jim dati možnost, da opravljajo delo, za katero so šolani, je prepričan. “Reševalcem je treba zaupati, da so mobilni, da hitro pridejo do ljudi, jih stabilizirajo in varno prepeljejo v bolnico. Zdravnike, kolikor jih je sploh še ostalo, pa je treba usmeriti v zdravniško delo. In to ni, da se vozijo zraven, ko teče kisik po maski.”
V urbanih središčih se to že dogaja. “V več kot 90 odstotkih primerov izvozita reševalca sama, brez zdravnika,” nam je povedal Tahi Globačnik.
Tahi Globačnik (Foto: Jan Gregorc/N1)
Zdravnik se na kraj dogodka, če je njegova prisotnost potrebna, pripelje s svojim vozilom. “V reševalno vozilo se usede samo, če je potrebna njegova prisotnost med prevozom nazaj v bolnišnico, drugače pa se lahko usede v svoj avto in se takoj odpravi na drugo intervencijo. Tako je zdravnik bolj fleksibilen in lahko opravi več intervencij v krajšem času.”
Tudi v Mariboru je zdravnik prisoten le pri četrtini vseh intervencij z reševalnim vozilom, opozarja dr. Prosen. “Ni res, da je zdravnik edino zagotovilo za uspešno pomoč. Relativno majhen je segment primerov, kjer prisotnost zdravnika v reševalnem vozilu res predstavlja dodano vrednost.”
Probleme v manjših krajih povzroča sočasno dežuranje zdravnikov v ambulanti in kot del ekipe v reševalnem vozilu. “Zavedati se morate, da je v tem trenutku v majhnih krajih, ko ekipa izvozi z rešilcem, dežurna ambulanta lahko nekaj ur zaprta in lahko pacient naleti na zaprta vrata.”
Prav hkratno dežuranje na dveh deloviščih je eden od razlogov, da službe nujne medicinske pomoči v Sloveniji ne dosegajo standardov pri reakcijskem času – povprečni čas od klica do izvoza reševalcev je še vedno več kot zapovedani dve minuti. “To je rakasta rana našega sistema nujne medicinske pomoči. Zelo malo je ekip, ki so neprestano pripravljene na to, da skočijo v rešilca in speljejo,” nam je povedal vodja Dispečerske službe Andrej Fink.
“Psihološka” potreba po bližini zdravnika
Kot meni dr. Gregor Prosen, je potreba po bližini dežurnega zdravnika bolj kot ne psihološka. “Hvala bogu, da ljudje v tem smislu še zaupajo zdravnikom. Ampak iz tega ustvarjati političen diskurz, je pa narobe. Politika ustvarja neki občutek, kot da bodo ljudje kar padali mrtvi, če v njihovem kraju ne bo zdravnika. A to ni res in tega zdravnika bi mi morali uporabiti veliko bolj inteligentno.”
Kot opozarja, bi ekipe reševalcev tudi po reorganizaciji ostale, tudi če bi bila pripadajoča dežurna ambulanta ukinjena. “Reševalci bi na vseh lokacijah ostali, pogovarjamo se celo o treh dodatnih lokacijah.”
Reševalna postaja Ljubljana (Foto: Jan Gregorc/N1)
Namesto dežurnih ambulant pa bi vzpostavili satelitske urgentne centre. “Nihče ne izpostavlja, kako velika razlika v oskrbi je v tem trenutku med tem, kar je dostopno na periferiji, in tem, kar je na voljo v mestih v urgentnih centrih v bolnišnicah,” opozarja Prosen. “V bolnišnici imamo neprestano na voljo vse laboratorijske preiskave in druge aparature, v večini dežurnih ambulant pa je teh diagnostičnih možnosti praviloma neprimerno manj!”
Satelitski urgentni centri bi tako po njegovih besedah služili kot neka vmesna stopnička. “Da ljudje dobijo boljšo oskrbo, da se lahko uležeš kot človek, da dobiš infuzijo in greš čez 2 uri izboljšan domov. Ne pa da se usedeš, odpreš usta, potem pa se oglasi alarm za izvoz rešilca in te morajo dobesedno vreči skozi vrata in zakleniti zdravstveni dom.”
Ključno vprašanje zato po njegovem ni, ali nam boste vzeli zdravnika. “Ključno vprašanje je, ali bom z reorganizacijo imel večjo možnost preživetja, ko se zgrudim? Ali se bom moral, če dobim aritmijo, z napotnico voziti v Ljubljano ali pa bodo lahko to uredili bliže domu? Ali bo mojo umirajočo mamo kdo obiskal na domu ali bo v hladnem rešilcu zopet odpeljana desetine kilometrov daleč in vrnjena proti jutru? Tisti, ki pa prihajajo zaradi vnetega grla, pa tako ali tako ne spadajo v ambulante nujne pomoči.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje