Šli smo po sledeh risov – tihih, skrivnostnih živali, ki so pri nas zaradi parjenja v sorodstvu ogrožene. Po zasneženi gozdni pokrajini vzhodno od Krima smo z raziskovalcema oprezali za odtisi njihovih šap, iskali urin, iztrebke ali dlako in pregledovali posnetke kamer, ki razkrivajo skrivnostno življenje gozdnih živali. V članku tudi o tem, kako je, ko si z risom zreš iz oči v oči, o ekskurzijah samcev na Hrvaško, alarmu, ki nas je presenetil, in mladiču, ki je prav ta teden dobil ime.

Evrazijski ris je najbolj ogrožena vrsta sesalca v Sloveniji. Tudi zato si raziskovalci z različnimi metodami ves čas prizadevajo, da bi te živali čim bolje spoznali, razumeli njihovo ekologijo in stanje populacije.

Lahko smo mirni: doseljeni risi rešujejo dinarsko populacijo pred izumrtjem

Slovenija

20. Jan 2022 1

Slovenija

20. Jan 2022 1

Vesela novica: risinja Aida ima tri mladiče

Magazin

25. Avg 2021 0

Magazin

25. Avg 2021 0

V torek smo se raziskovalcema Špeli Čonč, mladi raziskovalki z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU in doktorski študentki interdisciplinarnega študija bioznanosti na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, in Lanu Hočevarju, raziskovalcu z oddelka za gozdarstvo Biotehniške fakultete, pridružili na zimskem sledenju risa, ki vsako leto pozimi poteka v okviru programa LIFE Lynx.

Oba sta odlična raziskovalca mlajše generacije, ki se kalita pod mentorstvom enega največjih slovenskih poznavalcev zveri dr. Mihe Krofla z Biotehniške fakultete.

Video reportažo s terenske odprave si lahko pogledate v zgornjem videu na naslovnici.

Špela Čonč je mlada raziskovalka na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU in doktorska študentka interdisciplinarnega študija bioznanosti na ljubljanski biotehniški fakulteti na smeri varstvo naravne dediščine, kjer pripravlja doktorat o vplivu geomorfoloških oblik na rabo prostora pri prostoživečih mačkah. Je tudi aktivna članica v društvu Dinaricum, kjer kot prostovoljka pomaga pri monitoringu risov in sodeluje pri drugih aktivnostih. V enem od klubov v AKC Metelkova pa deluje tudi kot organizatorka koncertnih in drugih dogodkov.

Lan Hočevar je raziskovalec na gozdarskem oddelku ljubljanske Biotehniške fakultete in sodelavec pri projektu doseljevanja risov LIFE Lynx. Gozd ga že od nekdaj zelo zanima, posebej velike zveri. Oče, ki je bil gozdar, ga je pogosto vzel s sabo na teren, od koder izvira navdušenje nad naravo in zvermi. V prostem času se ukvarja s fotografijo, na svojem Instagram profilu pa objavlja presunljive posnetke gozdnega življenja.

Odhod proti Mokrecu

Naš cilj je bilo območje kraške planote Mokrec (ali Mokrc) nad Igom, vzhodno od Krima, na katerem je več risov. Tu se giba slovenski ris, ki smo ga za lažje razumevanje med našim terenskim delom začasno poimenovali kar “Mokreški samec”, saj svojega imena (še) nima. Občasno na to območje prek Iškega Vintgarja zahaja tudi v Slovenijo doseljeni ris Katalin, ki domuje na območju menišijske in rakitniške planote.

Poleg samcev tukaj prebiva tudi samica, ki ima po predvidevanjih raziskovalcev letos dva mladiča, zato je Mokrec letos za raziskovalce tako pomemben. “Cilj je pridobiti čim več vzorcev, da bi potrdili, čigavi so mladiči,” pojasni Čonč.

Na sliki je samica iz Mokreca, njenih mladičev pa raziskovalci še niso ujeli v objektiv. Na območju so samico z mladiči opazili lovci, prav tako pa so sledi samice z mladičema opazili tudi v snegu.

“Najprej gremo pogledat foto pasti, ki sva jih postavila pred mesecem dni,” razložita Čonč in Hočevar, ko smo po deloma zasneženih, deloma poledenelih gozdnih poteh v terenskem vozilu potovali do naše prve točke.

Monitoring risa

Rise spremljajo na več načinov. Kot ena najbolj učinkovitih in uporabljenih metod se je izkazalo spremljanje s foto pastmi. Kot pojasni Čonč, so foto pasti manjše avtomatske kamere, ki se jih namesti na primerna mesta, aktivirajo pa se ob vsakem zaznanem premiku. Kamere raziskovalcem omogočajo preštevanje risov prek unikatnih vzorcev na njihovem kožuhu, ki so nekaj podobnega kot prstni odtis pri človeku, pove Hočevar.

V zimskem času izvajajo tudi t. i. sledenje v snegu (snow tracking). V snegu iščejo odtise šap, pa tudi različne vzorce, predvsem risove dlake, urin in iztrebke, na podlagi katerih v laboratoriju Biotehniške fakultete naredijo genetsko analizo.

Letos pri zimskem sledenju risa sodelujejo tudi prostovoljci iz društva Dinaricum. Zaradi večjega števila legel in mladičev je letos v Sloveniji več prednostnih območjih, na katerih poskušajo najti vzorce mladičev za genetsko analizo, s katero lahko potrdijo, čigavi potomci so. Če je oče mladičev eden od priseljenih risov, lahko s tem potrdijo tudi uspešno vključenost priseljenih risov v populacijo, pojasnjuje Čonč.

Poleg spremljanja preko foto pasti in sledenja v snegu, pa posamezne rise spremljajo tudi na podlagi telemetričnih ovratnic. Na območju Slovenije je trenutno devet risov (sedem priseljenih in dva avtohtona) opremljenih s telemetričnimi ovratnicami.

Gozdni duhovi

Raziskovalca pojasnita, da so posnetki risov redki, tudi sledi risa ne najdejo vedno, v tem primeru sledenje naslednjič ponovijo. Še redkeje pa risa seveda vidijo v živo.

Risi so namreč tihe, skrivnostne mačke, ki jih težko opaziš. “So kot nekakšni gozdni duhovi,” pravi Hočevar.

Imajo izjemno dobra čutila in so specializirani plenilci. To pomeni, da v nasprotju z denimo volkom, ki svoj plen preganja in s tem utrudi, ris svoj plen zalezuje in ga nato napade iz zasede.

Njegova srčna mišica namreč ni dovolj močna, da bi tekel na dolge razdalje. Če plena ne ujame na razdalji 20 metrov, lov opusti. Zato je zanj zelo pomemben tih pristop, pojasnita raziskovalca. Prednost mu daje tudi kraško površje s številnimi škrapljami in skalnimi bloki, ki so večinoma prekriti z mahom, kar še dodatno zaduši zvok in omogoča tišji pristop.

Srečanje z risom je zato res poseben dogodek. Eno takih redkih srečanj je lani poleti doživel Hočevar, ki si je z risom z Goteniške gore na Kočevskem kar 15 minut zrl iz oči v oči na razdalji 15 metrov. Ta veličasten trenutek je ujel tudi v objektiv – nastali sta zgornji fotografiji in spodnji posnetek.

View this post on Instagram

A post shared by Lan Hočevar (@lan_hocevar)

Po kraškem terenu pazljivo do prve foto pasti

Vožnjo nadaljujemo po zasneženi, ovinkasti gozdni cesti. Med manevriranjem terenca in odgovarjanjem na naša vprašanja Hočevar z enim očesom vseskozi opreza tudi za morebitnimi sledmi živali v snegu ob robu cestišča.

Snežna odeja je ponekod sredi gozda še vedno obilna, zato si nadenemo gamaše, da lahko nemoteno zagazimo v nekaj dni staro, a še nedotaknjeno snežno podlago. “Pazite na luknje in jame. To je kraški teren, zato se lahko pod snegom in šopi trave, ki moli iz snežne odeje, skriva kakšna luknja,” opozori Čonč, medtem ko preskakujemo z ene na drugo skalo.

Pozorno stopamo po težje prehodnem razgibanem terenu, medtem ko pred sabo odrivamo veje dreves in grmičevja. Dokler ne pridemo do večje skalne stene in grebena, ki ju risi sicer zelo radi uporabljajo za svoja počivališča. “Vedno so radi na vrhu, da imajo dober pregled nad okolico,” pojasni raziskovalka.

Prav na tem mestu je decembra lani doživela svoje prvo srečanje z risom – Mokreškim samcem. “Sreča, adrenalin,” svoje doživljanje ob tem redkem dogodku opiše raziskovalka.

Bilo je res “mistično”, se spominja. “Dan je bil zelo meglen. Ris se je prikazal iz megle, nekaj časa strmel v naju s kolegico raziskovalko in nato v meglo tudi izginil,” navdušeno razlaga Čonč. “Bila sem v takem šoku, da ga niti fotografirala nisem.”

Na mesto srečanja z risom sta raziskovalca pred mesecem dni namestila foto past. Preverili bomo, ali je kamera posnela kakšno žival, morda celo risa.

Odnos med reliefnimi oblikami kraškega površja in vedenjem risov Špelo Čonč kot geografinjo še posebej zanima, posveča se mu tudi v svoji doktorski nalogi. V njej podatke telemetričnih ovratnic risov primerja z reliefnimi oblikami, ki jih z avtomatskimi metodami lahko zaznajo iz LIDAR (lasersko skeniranje površja) podatkov, in tako razišče, katere reliefne oblike risi uporabljajo za specifične oblike vedenja ali aktivnosti.

Študije iz preteklosti kažejo, da so risi zelo navezani na kraške kotanje, predvsem vrtače, da njihov plen velikokrat najdemo na dnu vrtač. Ker srnjad, ki predstavlja glavni risov plen, na tako razgibanem površju težko razvije maksimalno hitrost, ris izkoristi svojo agilnost, pojasni raziskovalka.

Ko raziskovalci hodijo po sledi risa, z GPS-napravo posnamejo pot. Pot lahko primerjajo z digitalnim modelom višin, ki ga izdelajo iz LIDAR podatkov in na ta način vidijo, po kakšen terenu se ris giba in katere reliefne oblike obiskuje.

“O, poglej ga, Katalin!”

Medtem ko stojimo na gozdnatem pobočju ob drevesu s kamero, Čonč iz nahrbtnika vzame prenosnik in vanj vstavi spominsko kartico, ki jo iz kamere pravkar vzame Hočevar. Raziskovalca pregledata nekaj posnetkov, na katerih ni videti živali, le zasneženo zimsko pokrajino. Kamera je namreč občutljiva na vsakršno gibanje, zato se pogosto sproži tudi ob premikanju senc dreves, ki se zibljejo v vetru.

Ob naslednjem posnetku pa se nam nasmehne sreča, za katero je statistično gledano izjemno malo možnosti. Na fotografiji namreč vidimo risa Katalina, ki ga raziskovalca prepoznata po telemetrični ovratnici.

Sprehodimo se še do druge, približno 30 metrov oddaljene kamere, ki sta jo raziskovalca postavila na mesto, za katero sta predvidevala, da bi ga ris lahko prečkal.

Kot pojasni Hočevar, prva kamera naredi precej boljše fotografije ponoči, medtem ko je druga zmožna v temi narediti tudi videoposnetke. Deluje namreč s pomočjo prikrite infrardeče svetlobe, pri čemer živali ne moti.

“O, poglej ga, Katalin!” vzklikne Hočevar, ko Čonč odpira videoposnetke. “In posnetek je nastal včeraj,” presenečeno pove. “Točno tukaj je šel, kjer sva predvidevala.” “Ja, direktno navzgor,” zadovoljno odvrne Čonč.

To je posnetek Katalina, ki ga je zabeležila foto past:

Vir posnetka: LIFE Lynx/Lan Hočevar

Z nasveti, kje je najboljše mesto za kamero, jim pogosto pomagajo tudi lovci, ki teren najbolj poznajo. “Brez njih bi bilo to zelo težko izpeljati,” pojasnjuje Hočevar.

Robni teritorij dveh samcev

Katalin je eden od 13 risov, ki so jih v preteklosti v okviru projekta LIFE Lynx doselili iz Slovaške in Romunije. Star je okoli šest let in tehta približno 24 kilogramov.

Čeprav, kot rečeno, Mokrec ni Katalinovo območje, temveč teritorij Mokreškega samca, občasno vseeno zahaja sem. Lokacija, na kateri se je na foto past posnel Katalin, predstavlja rob teritorijev obeh samcev, zato sta tukaj prisotna oba risa, pojasni Hočevar.

Na sliki je samec iz Mokreca. Njegova posebnost sta dva čopka na enem ušesu, kar je po Hočevarjevih besedah najverjetneje posledica parjenja v sorodstvu.

Teritoriji risov istega spola se namreč večinoma izključujejo, območja samcev pa se lahko prekrivajo z enim ali več teritoriji samic. Vzpostavitev teritorija samca, ki v povprečju meri 250 kvadratnih kilometrov, je sicer zelo povezana s prisotnostjo samic – vzpostavijo si ga tam, kjer je tudi samica. Svojega branijo in odganjajo druge samce, medtem ko se samica in samec na istem teritoriju tolerirata.

Nekaj časa z zadovoljstvom in občudovanjem zremo v posnetke na zaslonu, ki so ujeli tega “gozdnega duha”.

Markirne točke kot oglasne deske za gozdne živali

“Izplača se pogledati, ali je kje kakšen iztrebek,” reče Čonč. “Aha, Lan že voha,” pravi in pokaže na nekaj metrov oddaljenega raziskovalca. “Voha, ali je ris markiral.” Kot nam pojasni Hočevar, preverja, ali so kje sledovi urina, kar bi pomenilo, da je Katalin markiral teritorij.

Urin je namreč izjemno pomembno sredstvo, s katerim te samotarske živali na nek način komunicirajo med seboj in se prepoznavajo. Ko ris naleti na sled drugega predstavnika svoje vrste, po vonju ve, katerega spola je, ali je pripravljen za parjenje in ali gre za tekmeca za teritorij.

Raziskovalci so v preteklih študijah ugotovili, da risi radi z urinom označujejo mlade iglavce, najraje pa markirajo na gozdnih cestah in gozdnih vlakah. Markirajo tudi zapuščene gozdne koče ali štore, vse, kar malo bolj izstopa iz gozdne krajine. “To so kot nekakšne oglasne deske gozdnih živali,” pojasnjuje Hočevar.

Predvsem samci pogosteje markirajo v obdobju parjenja, med koncem februarja in aprilom, in sicer tudi od osem- do desetkrat na kilometer, pojasnita raziskovalca. S tem posredno sporočajo, da sta to območje in samica, ki je na njem, njihova in da drugi samci niso dobrodošli.

Paritvene ekskurzije na Hrvaško

Med projektom so raziskovalci ugotovili, da nekateri samci v obdobju parjenja po paritvi z lokalno samico včasih zapustijo svoj teritorij in se odpravijo iskat tudi druge samice na sosednjih območjih. Na teh ekskurzijah pa lahko naredijo neverjetno število kilometrov, ugotavljajo raziskovalci.

Tak je primer v Slovenijo doseljenega risa Goruja. Ta se je že dve leti zapored med parjenjem nekaj časa zadrževal znotraj svojega teritorija v Sloveniji, nato pa se je podal še na približno 100 kilometrov oddaljeno paritveno ekskurzijo na Hrvaško, kjer je ostal nekaj tednov. “Ali je bil njegov pohod uspešen, sicer nismo zaznali,” razlaga Hočevar. “To je ta seks turizem, se radi pošalimo.”

Pot Gorujeve paritvene ekskurzije leta 2021.

Pri razumevanju teh ekskurzij so zelo pomembne telemetrične ovratnice, brez katerih bi si raziskovalci težko zamišljali, da bi lahko ris s teritorijem v Sloveniji teoretično bil tudi oče mladičev na Hrvaškem.

Goru je Hočevarjev priljubljeni ris, saj ga spremlja že od začetka, ko je bil odlovljen v Karpatih v Romuniji, še preden je prišel v Slovenijo. V Sloveniji je pomagal tudi pri njegovi izpustitvi. Po izpustitvi na območju Loškega Potoka si je svoj teritorij vzpostavil na območju Male gore v bližini Kočevja, kjer danes prebiva. Vsaj dvakrat, zelo verjetno pa tudi že tretjič, je z domačo samico ustvaril potomstvo.

Na spodnjem posnetku je Goru, ki markira svoj teritorij.

Vir posnetka: LIFE Lynx/Lan Hočevar

Stopinje v snegu

Nekaj metrov stran od kamere, nad skalnato steno, opazimo stopinje. Raziskovalca potrdita, da so stopinje, velike približno osem krat osem centimetrov in brez vidnih krempljev, gotovo Katalinove.

Po snegu sledimo stopinjam, da bi nas pripeljale do novih sledi, morda iztrebka, urina ali dlak. Ti vzorci so pomembni za analiziranje DNK-materiala risov. Ker pa Katalina, tako kot preostale rise, opremljene s telemetrično ovratnico, že poznajo, njegovih vzorcev ne pobirajo. Izjema so le celotni iztrebki, ki jih lahko vzamejo za prehransko analizo.

Vzorce, ki jih najdejo, zajemajo v posebej pripravljene embalaže in vrečke, v laboratoriju Biotehniške fakultete pa nato opravijo genetsko in druge analize.

Sledi Katalinovih stopinj se, ko pridemo do roba konca snežne odeje, izgubijo. “Kjer zmanjka snega, se moraš postaviti v vlogo risa in razmisliti, kam bi šel,” razlaga Hočevar, ko išče nadaljevanje odtisov. A neuspešno. Verjetno je odšel po kopni poti, zato ga ne bomo mogli izslediti.

Čonč si v mobilniku vedno označi začetno in končno točko sledenja. Na tej poti pa označi tudi mesta markiranja in druga opažanja – denimo lokacijo, na kateri je ris počival, lokacijo njegovega plena ipd.

Natančne lokacije sledenja raziskovalci ne želijo razkriti, da se ne bi zgodila kakšna zloraba. Kljub temu pa je takšnih zlorab, kot je krivolov, malo, saj so splošna javnost in tudi deležniki v gozdu, kot so lovci in gozdarji, večinoma pozitivno naravnani do risa. A ker je risov izjemno malo, je vsak izjemno pomemben, poudari Hočevar.

Vrnemo se do avta in podamo do naslednje lokacije. Na poti se za trenutek ustavimo, da bi si pogledali čudovit razgled nad sotesko reke Iške.

Medtem, ko občudujemo pokrajino, si Hočevar ogleduje strme stene pod sabo, če bo uzrl kakšno žival, mogoče tudi risa. Ker so risi aktivnejši ponoči, se podnevi zadržujejo čim bolj stran od človeka in motenj, pojasni. Izbirajo si odmaknjena območja, kot so stene ali razgibana, nedostopna območja z gosto vegetacijo.

Pestro nočno življenje živali

Po krajši vožnji s terencem se ustavimo na drugi lokaciji in se podamo po zasneženi vlaki do drugih foto pasti. Pred nami se kmalu izrišejo sledi šap, ki so tokrat precej večje od Katalinovih. To medvedove stopinje, pojasni Čonč.

Na posnetkih prve kamere risa ne vidimo, kljub temu pa nam razkrijejo neverjetno pestrost gozdnega življenja, ki oživi predvsem ponoči. V prvem posnetku se mimo kamere sprehodi lisica, nato košuta, za njo jelen z ogromnimi rogovi, s katerimi motovili okoli kamere, in jazbec. “Očitno je ta pot zelo prometna,” komentira Hočevar.

Odlov risov in telemetrične ovratnice

Na tem območju bi radi v prihodnje postavili tudi past za odlov samice, pojasnita raziskovalca. Odlov pomeni, da risa ulovijo v posebno škatlasto past, da ga opremijo s telemetrično ovratnico, nato pa ga čim prej, da ga ne vznemirjajo preveč, ponovno izpustijo v divjino. Z ovratnicami, ki prek sistema GPS pošiljajo podatke o lokacijah risa, med drugim ugotavljajo, kako se risi vključujejo v populacijo.

Risinja Petra pri uspavanju in nameščanju ovratnice.

Pasti so opremljene s posebnim mehanizmom, ki se sproži, ko nanj stopi žival. Takrat se spustijo vratca, kar živali onemogoči izstop. V istem trenutku pa avtomatski sistem poskrbi, da so o dogodku prek e-pošte in sporočila SMS obveščeni tudi raziskovalci. “Tudi sredi noči se lahko zgodi in moraš biti pripravljen,” razlaga Hočevar.

Pred kratkim je Hočevar podobno past postavili na Kočevskem, kjer je več risov, tudi risinja Petra, ki ima letos štiri mladiče. Sedaj čakajo, da se v past ujame kateri od risov na tistem teritoriju.

S pomočjo ovratnic preučujejo interakcije med vrstami

Podatki, ki jih raziskovalci pridobivajo s pomočjo telemetričnih ovratnic, so pomembni tudi za drugi večji projekt na temo prostoživečih mačk – InterMuc. V okviru tega projekta v Sloveniji preučujejo interakcije med risom in divjo mačko, vrsto, ki po videzu, z izjemo značilnih temnih kolobarjev na koncu repa, spominja na navadno, domačo mačko. Raziskovalci predvidevajo, da lahko na teritoriju enega risa živi do 20 divjih mačk.

Doslej so ugotovili, da vrsti sobivata in se v naravi srečujeta. Teh srečanj verjetno ni tako malo, se pa občasno zgodi, da se srečanja za divjo mačko ne končajo najlepše, še posebej če se znajde v bližini risovega plena, je v nedavnem predavanju pojasnil poznavalec zveri in vodja projekta na Biotehniški fakulteti dr. Miha Krofel.

Mačke imajo skrivno življenje, težko jih je zaznati, večinoma so aktivne ponoči, zato so avtomatske kamere zelo dobro orodje.

Zazvoni alarm

Potem ko smo pregledali posnetke na drugi lokaciji, se odpravimo še na tretjo, zadnjo lokacijo, kjer želita raziskovalca postaviti novo kamero. Tam sta namreč že dvakrat našla sled in zaznala risov urin, vsakokrat na isti skali.

Čonč pokaže na sledi, ki jih opazi nedaleč stran od našega terenca. “Ris je. Gre prav tam, kamor mora,” reče Hočevar, ki na poti do našega cilja zasledi še risov urin. Ni dvoma, ris je bil tu. To je bila še dodatna potrditev, da je odločitev za lokacijo nove kamere pravilna.

Po nekaj minutah hoda Hočevar upočasni korak, medtem ko nekoliko živčno gleda v telefon. “Počakajte, mogoče se je sprožil alarm pri nas na Kočevskem,” vznemirjeno reče.

Presenečeno obstanemo, saj smo se še pred minutami pogovarjali o pasteh in tem, kako težko je risa ujeti. Potrpežljivo čakamo, vemo, da gre za pomemben trenutek. Strmimo v raziskovalca, ki se prek telefona poskuša dokopati do informacij, in čakamo na nadaljnje napotke.

“Koga kličeš, Lan?” vpraša Čonč.

“Past. Ampak nima signala.”

“Past?”

Kot nam pojasni Hočevar, lahko past tudi pokliče. Če zazvoni trikrat, pomeni, da past še ni aktivirana, če zazvoni enkrat, se je vanjo ujela žival.

Čez čas mu uspe vzpostaviti povezavo. Zazvoni enkrat. “Fakingšit! Risa smo ujeli!” nervozno in navdušeno hkrati ob tako izjemnem, redkem dogodku vzklikne Hočevar. Zanj ima to še oseben pomen, saj je past postavil sam.

Na telefon je medtem že prejel MMS, ki ga avtomatsko pošlje kamera na pasti. Raziskovalca vznemirjeno gledata, kaj se je ujelo v past.

“Možno je, da je kateri od mladičev risinje Petre,” ugotavlja Hočevar. “Vsi štirje so samci, kar je statistično nenavadno. Zanimivo bi jih bilo spremljati, kam se bodo razširili.”

“V stresu sem,” v smehu reče Hočevar, medtem ko gleda MMS na telefonu in ugotavlja, kaj se je ujelo v past.

Obrnili smo se nazaj in pospešili korak proti avtu. Hočevarju se mudi. Čim prej mora priti do Kočevja, da žival ne bi bila predolgo v pasti, da je po nepotrebnem ne vznemirjajo predolgo.

“Lep čas so si izbrali, po navadi se zgodi sredi noči,” reče Hočevar, ko prispemo do našega karavana. Poslovimo se in mu zaželimo srečo. Kamero bosta postavila naslednjič, pove Čonč, ko se tudi sami odpravimo proti domu.

Mladič Bor

Hočevar nam je sporočil, da je bila akcija v Kočevju uspešna. Ujeli so mladiča, ki je najverjetneje naraščaj risinje Petre, in mu namestili telemetrično ovratnico. Poimenovali so ga Bor, po bližnji vasi Borovec. Bor je tehtal 10,5 kg in je v zelo dobrem fizičnem stanju.

Število risov se povečuje

Populacija risov v Sloveniji v zadnjih letih raste. Skupno je bilo v sezoni 2020/2021 zaznanih 29 odraslih risov, in sicer 24 na območju Dinarskega gorstva in pet v Alpah, je pokazalo zadnje poročilo projekta LIFE Lynx, objavljeno v četrtek. Lani so potrdili tudi kar pet legel risjih mladičev v Dinarskem gorstvu, kar je več kot v kateremkoli letu v spremljanju v preteklosti.

Ker so risi teritorialne živali, prostora zanje v Sloveniji ni neomejeno. Po podatkih raziskovalcev je prostora za približno 110 do 120 risov, pravi Lan. Bojazni torej ni, do zasičenosti je še zelo daleč.

Januarja 2020 so raziskovalci potrdili, da je ris Goru, ki so ga v Slovenijo doselili iz Romunije, oče risinje Male, ki je na zgornji sliki skupaj z mamo Tejo. Risinja Teja ima svoj teritorij na območju Male gore, ki se prekriva s teritorijem Goruja. Letos ima risinja tri mladiče in verjetno je tudi tokrat oče Goru.

Parjenje v sorodstvu

Risi so sicer v Sloveniji več kot polovico prejšnjega stoletja veljali za izumrlo vrsto. Med letoma 1908, ko so ustrelili zadnjega predstavnika te vrste, in letom 1973 jih namreč na našem ozemlju ni bilo. V izumrtje sta vodila predvsem fragmentacija oziroma razdrobljenost risovega habitata zaradi krčenja gozdov in upad številčnosti populacij srnjadi in jelenjadi zaradi pretiranega lova, lov na risa pa naj bi bil drugotnega pomena.

Uspešnost reprodukcije oziroma preživetje mladičev se je zmanjšala zaradi izjemno slabih prehranskih razmer, ki so ključne za njihovo preživetje. Pred približno 50 leti pa so iz tujine prvič po dolgem obdobju brez risov na Kočevsko ponovno naselili šest predstavnikov te vrste, in sicer v Kočevski Rog.

Populacija je sprva naraščala in se iz Slovenije razširila v sosednje države, v 90. letih pa so ponovno začeli opažati upad. Glavni razlog naj bi bilo parjenje v sorodstvu, saj so bili ponovno naseljeni risi med seboj sorodni ter ves čas izolirani od drugih populacij.

Parjenje v sorodstvu je še danes ena največjih groženj risom, zato raziskovalci spremljajo stanje populacije tudi prek genetskih analiz. Stopnjo sorodnosti si raziskovalci prizadevajo zmanjšati z doselitvami zdravih risov iz neogrožene karpatske populacije.

Poročilo projekta LIFE Lynx je sicer pokazalo, da so z doselitvami risov iz tujine v zadnjih letih zaustavili slabšanje genetskega stanja populacije. Vendar uspeh s tem še ni zagotovljen, opozarjajo raziskovalci, zato bodo stopnjo parjenja v sorodstvu spremljali še naprej.

Doslej iz tujine doselili že 13 risov

V okviru projekta LIFE Lynx, ki ga vodi Zavod za gozdove Slovenije, so doslej na območje Dinarskega gorstva in Alp doselili že 13 risov iz karpatske populacije iz Slovaške in Romunije. Glavni cilj teh prizadevanj sta reševanje dinarsko-JV alpske populacije risa pred izumrtjem in njena dolgoročna ohranitev.

Z uspešnim vključevanjem doseljenih osebkov v dinarsko-JV alpsko populacijo risov bo namreč prišlo do genske osvežitve in s tem njene dolgoročne ohranitve.

Avtocesta Ljubljana–Koper ovira za mešanje risov

Drugi pomemben cilj projekta pa je povezati dinarsko populacijo, ki živi na Notranjskem, Kočevskem in v Suhi krajini, z alpsko populacijo risov v Sloveniji, Italiji in Švici, ki se trenutno ne mešata.

Poleg tega, da do lanskoletne naselitve petih risov na Pokljuki in Jelovici pri nas že vrsto let ni bilo zaznane stalne prisotnosti risa v Alpah, je razlog za slabo mešanje genov tudi avtocesta Ljubljana–Koper, ki za rise pomeni veliko oviro pri prečkanju. Nujno potrebujemo zeleni prehod, da se bo lahko bolj pogosto mešal genski material in bodo migrirali osebki, opozarjajo raziskovalci.

Vrzel v raziskovanju

Kljub temu da se stanje risov v Sloveniji izboljšuje, pa Čonč opozarja na vrzel na področju raziskovanja ekologije risa in tudi na splošno pri ohranjanju in varovanju narave.

Po skrivnostni sledi vode z izginjajočega Triglavskega ledenika

Poglobljeno

19. Sep 2021 3

Poglobljeno

19. Sep 2021 3

Otroški imunolog Tadej Avčin: Skrbi me nepredvidljivost virusa

Intervjuji

29. Jan 2022

Intervjuji

29. Jan 2022

Dr. Jaša Drnovšek: Zgodbe otrok z Lesnega Brda odsevajo v sedanjosti

Intervjuji

18. Jan 2022 0

Intervjuji

18. Jan 2022 0

Raziskave več pozornosti namenjajo preučevanju biotskega dela narave, kot je rastlinstvo ali živalstvo, pogosto pa se pozablja na fizični oziroma abiotski del narave, ki ga predstavljajo relief, prsti, vode.

Relief in drugi elementi abiotskega dela narave namreč pogojujejo vse ostalo. Brez kamnin, prsti, reliefnih oblik in specifičnih mikroklimatskih razmer ne bi bilo gozdov in rastlinskega pokrova, ki živalim predstavljajo življenjski prostor, poudarja Čonč.

Da lahko vrste in tudi naravo celostno varujemo, je pomembno razumeti tako biotski kot tudi abiotski del narave.