Na soncu pred vrati lovskega dvorca na Lesnem Brdu (vir: Archivio fotografico del Comune di Nonantola)
Fascinantna, resnična zgodba o skupini judovskih otrok, večinoma iz Nemčije in Avstrije, ki so se znašli sami, brez staršev, v grozi nacizma in druge svetovne vojne. Nekaj časa so živeli tudi v naših krajih, v lovskem dvorcu na Lesnem Brdu pri Ljubljani. Iskali so načine, da bi preživeli vojno, bežali in se po hudih preizkušnjah rešili.
Zgodba je popisana v treh knjigah, zadnja – Leov zapis – bo v slovenščini pri Založbi ZRC izšla te dni.
prevajalec vseh treh knjig dr. Jaša Drnovšek (avtor fotografije: Aljaž Uršej/N1)
Tako kot prvi dve knjigi iz trilogije o otrocih (Joškovi otroci in Sonjin dnevnik) je tudi Leov zapis prevedel komparativist in prevajalec dr. Jaša Drnovšek. Z njim smo se pogovarjali o zgodbi teh otrok, o vseh treh knjigah, zgodovinski lekciji in vzporednicah z današnjim časom.
Skupina judovskih otrok, ki se je želela pred terorjem nacizma rešiti v Palestino, se je najprej umaknila na Hrvaško, potem jo je vojna vihra nosila naprej – na območje Ljubljane, od tu v Italijo in nato v Švico, od tam pa leta 1945 v Palestino v kibuc. Tri knjige so zapisi treh mladih iz te zgodbe: Josefa Indiga, ki je vodil skupino, Sonje Borus in Lea Kofflerja.
Pri lupljenju krompirja na dvorisču lovskega dvorca na Lesnem Brdu. (vir: Archivio fotografico del Comune di Nonantola)
Zgodba je pretresljiva, usode otrok, tako neposredno popisane, polne bolečine. Starše so jim večinoma ubili v koncentracijskih taboriščih, sami pa so postali begunci. Kako ste skozi njihove oči doživljali “slovenski” del njihove žalostne odisejade?
Za začetek velja poudariti, da gre v vseh ohranjenih delih za prvoosebna pričevanja: ravno zato, ker so “iz prve roke”, so za raziskovalce izjemnega pomena. Josef ali tudi Joško Indig in Leo Koffler sta svoje spomine na medvojno dogajanje popisala leta 1944 oziroma 1945, kmalu zatem, ko sta prispela v Palestino. Sonjin dnevnik pa je nastajal sproti, tako rekoč v živo, in sicer od hanuke 1941, ko je Sonja Borus na Lesnem Brdu prazen dnevnik dobila v dar, pa do leta 1949, ko je bila tudi sama že dobra štiri leta v Palestini oziroma Izraelu.
Čeprav vsako pričevanje stoji zase in ga je mogoče brati ločeno od drugih dveh, se širša in hkrati podrobnejša slika dogajanja izriše šele, ko preberemo vsa tri dela. Namreč, opravka imamo z različnimi, tudi starostno pogojenimi perspektivami: Indig je svoje besedilo ustvaril pri 27 letih, Koffler, ko je imel 20 let, Sonja Borus pa je dnevnik najbolj zavzeto pisala v svojem najstniškem obdobju.
V tem kontekstu je zanimivo primerjati pričevanja o istih dogodkih – iz obdobja, ko je skupina bivala na Lesnem Brdu, denimo opise srečanj s partizani. Indig poroča o tovarištvu, pozneje celo prijateljstvu, ki večkrat pride do izraza: nekoč pomagajo otroci oskrbeti ranjenega partizana, nekega mirnega popoldneva, pred tem, pa z večjo skupino partizanov na dvorišču prepevajo in jo celo naučijo plesati hora.
A do partizanov zna biti Indig tudi kritičen. Ko ti na enem od svojih obiskov v skupino naperijo pištole in jo pozovejo, naj se jim “prostovoljno” pridruži v boju, tega nikakor ne more razumeti. Prav tako ne zamolči, da so partizani spomladi 1942 ubili horjulskega trgovca Janeza Erbežnika, poleti pa tamkajšnjega župana Janeza Bastiča in njegovo ženo.
Če pogledamo Kofflerjevo pričevanje, so partizani v njem prikazani le kot borci za svobodo. Izključno v pozitivni luči jih doživlja tudi Sonja Borus, toda spet iz drugačnih razlogov: konec leta 1942, ko je s skupino že nekaj časa v Nonantoli v Italiji, v trenutkih otožnosti hrepeni po Lesnem Brdu – tudi zato, ker je bil čas partizanov, kot mu pravi, zanjo napet in vznemirljiv.
Sonja Borus (vir fotografije: Archivio fotografico del Comune di Nonantola)
Na fotografiji je Sonja Borus, pripovedovalka iz knjige Sonjin dnevnik. Iz vseh treh knjig, ampak še najbolj iz dnevnika Sonje, najstnice, veje neznansko pogrešanje družine. Naravnost boleče je brati vse tri knjige, kjer iz zapisanega veje bolečina izgube nekdanjega življenja, otroštva, staršev … Otroci so živeli v neprestani negotovosti in izgubi.
Skoraj polovica Indigovega pričevanja je namenjena dogajanju na Lesnem Brdu, ki je avtorju, vodji skupine, takrat štiriindvajsetletnemu fantu, očitno ostalo v najlepšem spominu. Zakaj?
Lovski dvorec na Lesnem Brdu. Leto 1941. (vir: Archivio fotografico del Comune di Nonantola)
Gledano v celoti, je obdobje, ki ga je skupina preživela na Lesnem Brdu, torej med julijem 1941 in julijem 1942, Indigu vsekakor ostalo v lepšem spominu kot pa naslednje obdobje v Nonantoli.
Vzroki za to so verjetno povezani z vzgojnimi težnjami, ki jih je imel že od svoje zgodnje mladosti. Vedeti moramo, da je bil Indig, doma iz Osijeka, že pri štirinajstih letih menahel, torej vodja manjše skupine otrok v tamkajšnji enoti mednarodnega mladinskega cionističnega združenja Hašomer hacair. Omenjeno združenje lahko v grobem primerjamo s skavti ali, še bolje, s taborniki.
Leta 1937, pri dvajsetih letih, je Indig postal madrih, se pravi vodja celotne osiješke enote, nekoliko pozneje pa celo član jugoslovanskega vodstva združenja. Tudi po vojni, v Palestini oziroma Izraelu, je v kibucu Gat, kjer je živel, vrsto let deloval kot učitelj oziroma ravnatelj.
Če pomislimo, da je na Lesnem Brdu neovirano, v skladu s cionističnimi ideali skrbel za vzgojo in izobraževanje otrok, lahko razumemo njegovo nezadovoljstvo, ki je nastopilo, ko je vodenje skupine v Nonantoli za nekaj časa prevzel DELASEM, italijanska organizacija za pomoč Judom. Ta je, kot je razvidno iz vseh treh pričevanj, želela otroke vzgajati v tradicionalnejšem, konservativnem duhu.
N1
Katero od pričevanj, kateri avtor se je vas najbolj dotaknil?
Nisem prepričan, da lahko pričevanja primerjamo na takšen način. Najbolj osebno napisan je seveda Sonjin dnevnik, ki v nasprotju z Joškovimi otroki in Leovim zapisom ni nastal z mislijo na bralca, temveč se je avtorica za objavo odločila šele po več kot šestdesetih letih – ko je menila, da ima do besedila primerno distanco.
Sicer pa: zgodba, ki jo popisujejo Indig, Koffler in Sonja Borus, ni le o skupini otrok, ki se ji je skoraj v celoti in kot po čudežu uspelo rešiti na varno. Pričevanja omenjajo tudi vrsto ljudi, za katere danes vemo, da niso imeli takšne sreče. Sem sodi Angiolina Aronson, dekle iz Firenc, s katerim si je Borus, ko je bila skupina v Nonantoli, nekaj časa dopisovala. Pozneje so jo deportirali v Auschwitz, kjer je umrla 27. januarja 1945, na dan njegove osvoboditve.
Ali pa Goffredo Pacifici, ki je Indigu v Nonantoli pomagal organizirati beg skupine v Švico in jo na nevarni poti spremil do italijansko-švicarske meje. Kmalu zatem so tudi njega deportirali v Auschwitz, od koder se ni vrnil.
Najmlajši otroci pred mizarsko delavnico vile Emme v Nonantoli z mizarskim mojstrom in enim od starejših fantov. (vir: Archivio fotografico del Comune di Nonantola)
Koliko ste pred prevajanjem poznali celotno zgodbo, celoto?
Pred začetkom prevajanja sem bil seznanjen le z manjšim delom zgodbe, pravzaprav s predzgodbo, ki sega v obdobje pred Lesnim Brdom, a za slovenski prostor ni nepomembna. Povezana je z Urošem Žunom, mejnim komisarjem iz Maribora, in Markom Rosnerjem, znanim mariborskim trgovcem in industrialcem.
V zadnjih dneh januarja 1941 je iz Berlina prek Dunaja in Gradca, nato pa s pomočjo tihotapcev do Šentilja prispelo 15 judovskih deklet, med njimi tudi Sonja Borus. Namenjena so bila v Zagreb k Indigu, toda potem, ko so že prečkala avstrijsko-jugoslovansko mejo, jih je v snegu sredi gozda nepričakovano prestregla mejna patrulja, tako da so se kmalu zatem znašla na policijskem komisariatu v Mariboru.
Jugoslovanske oblasti bi jih morale po vseh pravilih izgnati nazaj v Avstrijo – in tako bi se tudi zgodilo, če se zanje ne bi zavzel omenjeni Žun, ki je o dogodku med drugim obvestil medije. Pod izjemnim pritiskom javnosti, ki je sledil, so dekleta na koncu smela ostati v Sloveniji.
Nekaj tednov, dokler so bila v Mariboru, jim je finančno v veliki meri pomagal Rosner, nato pa so, še preden so prispela v Zagreb, nekaj časa preživela v zbirnem begunskem taborišču v Leskovcu pri Krškem.
Jad Vašem, spominski in dokumentacijski center holokavsta iz Izraela, je Žuna pozneje prav zaradi opisanega zavzemanja za dekleta razglasil za pravičnega med narodi. Gre za priznanje, namenjeno nejudovskim ljudem, ki so med vojno tvegali življenje, da bi Jude rešili pred pomorom.
Uroš Žun, takratni mejni komisar iz Maribora, ki se je zavzel za dekleta. (vir: Archivio fotografico del Comune di Nonantola)
Od kod vse so bili otroci in koliko jih je bilo? Sprva so bili le fanti, potem so se jim torej v Zagrebu pridružila še dekleta, v Italiji pa se jim je pridružila še skupina, ki je bila pred tem v Splitu …
Tako je. Če govoriva o skupini, s katero je Indig bival na Lesnem Brdu, je štela več kot štirideset otrok. Pozneje, v Nonantoli, se jim je pridružila še skupina več kot tridesetih fantov in deklet iz Splita, tako da je bilo v vili Emmi, v kateri so bivali v Italiji in ki jo je zanje najel že prej omenjeni DELASEM, na koncu 73 otrok in 18 odraslih skrbnikov. Medtem ko so otroci iz prve skupine v glavnem prišli iz Nemčije in Avstrije, je večina otrok iz druge skupine, ki se je najprej zatekla na dalmatinsko obalo, izvirala iz Sarajeva.
Otroci so bili tudi različne starosti. Kako različno so doživljali dogajanje okrog sebe, vojno vihro, nacizem, izgube, negotovost?
Skupinska fotografija z Lesnega Brda. Jesen 1941. Sonja Borus je prva z leve v zadnji vrsti, pod njo Leo Koffler. (vir: Archivio fotografico del Comune di Nonantola)
Tisti, ki so v Nonantolo prispeli prek Lesnega Brda, so bili ob odhodu iz Zagreba v povprečju stari med petnajst in šestnajst let, pri čemer je imel najmlajši otrok v skupini osem, najstarejša pa sta bila stara dvajset let. Skupina iz Splita je bila v povprečju nekoliko mlajša.
Seveda so otroci dogajanje okoli sebe doživljali glede na svoja leta, toda posredi je bilo še veliko drugih dejavnikov. Dekleta iz Berlina denimo, s katerimi je v Zagreb prišla Sonja Borus, so v glavnem izhajala iz revnih, bolj konservativnih družin. V primerjavi z drugimi otroki so bila zadržana in so zelo težko navezovala stike. Iz Sonjinega dnevnika je razvidno, da so tudi neprijetne, žalostne dogodke na poti sprejemala na tak način – tiho, včasih skorajda vdano v usodo.
Josef Indig (Archivio fotografico del Comune di Nonantola)
Vodja skupine Josef ali Joško Indig v duhovniški obleki med skrivanjem v Nonantoli (Italija) leta 1943.
Ob branju knjig se same od sebe bralcu slikajo primerjave s sedanjim časom. Zdi se, kot da nekdo popisuje zelo podobne dogodke, kot se dogajajo beguncem zdaj. Citat, povsem z začetka Joškovih otrok, str. 21: “In begunci! Ob njih sem pomislil na usodo, ki bi lahko zadela tudi nas. Odhajali so na vse konce sveta, kjer so upali, da bodo naleteli vsaj na posluh, na nekaj, kar bo ublažilo njihovo stisko, na malo pomoči.” – in seveda jih potem doleti točno ta usoda. Katere paralele se rišejo vam ob teh knjigah s sedanjim časom?
Indigovo opažanje, ki ga navajate, se nanaša na jesen 1940 v Zagrebu. Vedeti moramo, da je bila v tedanjem jugoslovanskem prostoru zagrebška judovska skupnost od vseh največja in institucionalno najbolj razvita. Že leta 1933 je v Zagrebu deloval njen Odbor za pomoč judovskim beguncem, ki je bil povezan z več mednarodnimi človekoljubnimi organizacijami. Ne preseneča torej, da je bil Zagreb v nekem trenutku glavno, žal zgolj začasno pribežališče za begunce iz Nemčije in Avstrije.
Pri primerjavah s sedanjostjo bi namesto o paralelah raje govoril o podobnostih. Vprašanje pa je, kaj v danem kontekstu zaobjema pojem sedanjosti. Mislimo z njim na tako imenovano evropsko begunsko krizo iz let 2015 in 2016? Na begunce iz Venezuele, ki so bili leta 2020 prisiljeni zapustiti svoje domove? Ali na begunce z Daljnega vzhoda, iz Iraka, Afganistana in Afrike, ki že od lanskega poletja upajo, da bodo našli zatočišče v EU? V vsakem primeru se zdi, da sedanjost, v kateri odsevajo tudi zgodbe Joška Indiga, Lea Kofflerja in Sonje Borus, traja že precej dolgo.
dr. Jaša Drnovšek (avtor fotografije: Aljaž Uršej/N1)
Je torej tudi vas ob prevajanju, tako kot se to zgodi bralcu ob branju, preveval občutek, da se človeštvo iz tragedije druge svetovne vojne in nacizma ni ničesar naučilo? Da vedno znova pademo, ko pride do človeških usod in človekovih pravic? Pa bi ravno zgodovina morala biti opomin, lekcija, ki je človeštvo, družba, države ne smejo ponavljati …
Mislim, da ne pademo vedno znova. Je pa vsakokrat, ko se to zgodi, enkrat preveč.
N1
Kako pomembno je torej bilo (in verjetno še vedno je), da na poti srečaš prave ljudi, ki so pripravljeni pomagati ali vsaj zamižati? Zdi se, da je usoda teh otrok in tudi današnjih beguncev povsem odvisna od sreče, od posameznikov, na katere naletiš na poti. Kaj je njim krojilo usodo?
Ne vem, ali zgolj sreča in posamezniki, ki so jih srečali na poti. Seveda tudi to, toda sam bi morda znova omenil Indigovo skrb za otroke, njegov skrajno premišljeno izdelan vzgojno-izobraževalni program.
Po tem, kar vemo, bi težko rekli, da so bili otroci kadarkoli prepuščeni sami sebi. Nasprotno, skoraj ves čas so jih zaposlovali šolski pouk, kulturne dejavnosti, hišna opravila, delo na vrtu in podobno. Seveda so močno pogrešali starše, brate in sestre.
N1
Večina med njimi, tudi Sonja Borus, ki je bila priča, ko so njenega očeta odpeljali v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen, kjer je pozneje umrl, je v skupino že prišla s travmo izgube. Nekateri so za izgubo tega ali onega družinskega člana izvedeli iz pisem, ki so občasno prihajala na Lesno Brdo in v Nonantolo.
Indig je vseskozi, tudi z individualnimi pogovori z otroki, skrbel, da ti niso zapadli v malodušje in brezup. Tudi zato je skupina – kot celota – najbrž lažje prestala marsikatero preizkušnjo, ki jo je doletela na poti.
Urejanje zelenjavnega vrta pri dvorcu na Lesnem Brdu. (vir: Archivio fotografico del Comune di Nonantola)
Še posebej dramatičen je bil beg iz Nonantole v Švico, prečkanje reke Trese … Kateri dogodki so bili po vašem mnenju najbolj usodni ali prelomni?
Vprašanje je nekoliko nehvaležno, saj je skupina, ki jo je vodil Indig, v izrednih razmerah živela vse od trenutka, ko je julija 1941 iz Zagreba krenila proti Sloveniji. Še celo potem, ko je oktobra 1943 prispela v Švico, sprva ni bilo jasno, ali bo tam tudi smela ostati ali pa jo bodo švicarske oblasti izgnale nazaj v Italijo.
No, za prelomno lahko gotovo imamo že Indigovo odločitev, da otroke kljub navidezni brezizhodnosti položaja odpelje iz Zagreba. Če tega ne bi storil, bi najbrž – kot toliko drugih zagrebških Judov – končali v ustaških taboriščih. Usodo teh je v filmu Dnevnik Diane Budisavljević pred tremi leti predstavila režiserka Dana Budisavljević.
Leo Koffler je skupino zapustil prej, frontno črto blizu Barija je prečkal s prijateljico in njenimi starši, v Palestino je prispel maja 1944 in popisal minule dogodke. V kakšni meri so se preživeli otroci kasneje v življenju še srečevali?
Leo Koffler (vir: Archivio fotografico del Comune di Nonantola)
Avtor zapisa dogodkov Leo Koffler, po katerem je nastala knjiga Leov zapis, ki bo te dni izšla v slovenščini.
Večina otrok je po vojni, v drugi polovici leta 1945, z več ladijskimi transporti iz Barcelone oziroma Marseilla odpotovala v Hajfo. Nekaj otrok je ostalo v Švici, nekateri pa so se vrnili v Jugoslavijo ali emigrirali v ZDA. Vsekakor se nihče od otrok ni vrnil v Nemčijo ali Avstrijo, že zato ne, ker tam niso imeli več svojih družin ali sorodnikov.
Pozneje so nekateri občasno vzdrževali stike, toda v glavnem so se srečevali ob dogodkih, kakršen je bil leta 2001 v Nonantoli. Takrat se je odprtja razstave o njihovi zgodbi udeležilo deset “otrok”, med njimi Leo Koffler, ki je v Izraelu privzel ime Arie Kofler. Kolikor vemo, so danes živi le še trije “otroci” iz Indigove skupine, med njimi 94-letna Sonja Borus oziroma – kot se je preimenovala – Šošana Harari.
Srečanje leta 2001. Na sliki “otroci” in župan Nonantole. Leo Koffler je v zadnji vrsti, tretji z leve. (vir: Archivio fotografico del Comune di Nonantola)
Omenili ste že, da je Indig kasneje deloval kot učitelj oziroma ravnatelj. S čim sta se po vojni preživljala Kofler in Šošana Harari?
Prvi se je že kmalu zaposlil v izraelski vojski, kjer je zasedal visoka mesta v vojaški hierarhiji. Šošana Harari pa je v kibucu Ruhama, kjer živi, delala kot varuška v otroškem vrtcu.
Zdaj boste začeli preučevati arhive, iskati podatke o judovskih beguncih, ki so v začetku štiridesetih let minulega stoletja bivali v ljubljanski Cukrarni. Za kakšno raziskavo gre?
Indig, Koffler in Sonja Borus v svojih pričevanjih omenjajo prijatelje in znance, ki so v času, ko so sami živeli na Lesnem Brdu, bivali v Cukrarni. Tudi sicer je znano, da je bilo tam v začetku štiridesetih let nastanjenih kar nekaj judovskih beguncev. Njihova usoda še ni podrobneje raziskana, tudi podatki o njih, kot se zdi, so raztreseni po številnih arhivih. Tu nas raziskovalce čaka še veliko dela.
N1
Dva dni pred 27. januarjem, mednarodnim dnevom spomina na žrtve holokavsta, naj bi bila v Atriju ZRC SAZU predstavitev slovenske izdaje Kofflerjevega pričevanja, torej Leovega zapisa. Že nekajkrat v minulih letih pa je v Berlinu potekalo branje iz Sonjinega dnevnika …
Res je. Leta 2015, ob obisku Šošane Harari v Berlinu, je v Muzeju Delavnice za slepe Otta Weidta, Nemca, ki je med vojno rešil življenje mnogim Judom, potekalo tudi branje iz Sonjinega dnevnika. Prireditev je bila dobro sprejeta in od takrat doživela več ponovitev – skoraj vsakič v nekoliko drugačni izvedbi. Predlani, denimo, je branje, ki so ga 27. januarja pripravili v Novi sinagogi, potekalo ob glasbeni spremljavi čela, pozneje pa je preraslo v dogodek, pri katerem se Sonjin dnevnik in glasba enakovredno prepletata.
Sonjin dnevnik (Aljaž Uršej/N1)
Za kakšen dogodek natančno gre?
Že pred časom je kantor Tal Koch nekje naletel na zbirko otroških cionističnih pesmi, ki so jih najbrž vsaj delno poznali otroci iz Indigove skupine. Skupaj s pianistom Assafom Fleischmannom jih je nato vključil v program skladb, ki se tudi z besedili navezujejo na izbrane odlomke iz Sonjinega dnevnika. Glasba po novem ni več le za spremljavo, temveč je sestavni del branja.
Aljaž Uršej/N1
Lani je umrl urednik nemških izvirnikov vseh treh knjig. Kako je to vplivalo na prevajanje in izdajanje Leovega zapisa?
Ob nenadni in nepričakovani smrti Klausa Voigta lani jeseni je bil grobi slovenski prevod Kofflerjevega besedila k sreči že končan. Bolj ali manj so manjkale le še fotografije, ki jih hranijo v arhivu občine Nonantola. Da smo jih pravočasno dobili, gre zahvala Loredani Melissari, prevajalki Voigtovih del v italijanščino, ki je bila naš vmesni člen.
Na tem mestu bi rad poudaril, da brez Voigtovih prizadevanj Joškovih otrok, Leovega zapisa in Sonjinega dnevnika najbrž še ne bi imeli v slovenskem prevodu. Ne le da je pred petimi leti ključno vplival na izid Joškovih otrok v slovenščini, temveč je bil med prevajanjem vseh treh pričevanj – kot zgodovinar, ki je tej temi posvetil več desetletij svojega dela – vseskozi izjemno predan sogovornik. Izid Leovega zapisa tudi zato posvečamo njemu.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!