V času, ko se zdi, da epidemija vsaj začasno stopa v ozadje, ko naslovna mesta medijev zasedajo nove krize, je čas, da pogledamo, kakšno opustošenje je za socialno-zdravstveno kriza, ki jo je povzročila epidemija, pustila v življenjih ene najbolj spregledanih starostnih skupin – študentov. Kaj kažejo rezultati najnovejše raziskave o njihovih stiskah, kakšno je stanje sedaj, ko začenjajo že drugi semester pouka v živo?
“Na začetku pandemije oziroma prvega letnika faksa sem se zaradi stresa začela več samopoškodovati. Vmes sem že prenehala, nato pa mi je stres spet aktiviral obrambni mehanizem, ko sem, če je bilo enostavno vsega preveč, če nisem mogla obvladati svojih čustev, samo sebe kaznovala. Zame je samopoškodovanje neke vrste ventil. /…/ Na sploh so se mi vrnile vse toksične misli, ki sem jih imela že prej: da sem ničvredna, da nisem dovolj pametna, da sem kup dreka, da si zaslužim, da umrem.” Anja, 20 let
“Za iskanje pomoči sem se sicer odločila že jeseni 2020. Anksioznost s paničnimi napadi me je spremljala že od devetnajstega leta, vendar je ta osamitev vse še bolj poslabšala. Terapije sem med zimskim lockdownom opustila, ker so potekale na daljavo, moje mentalno stanje pa se je slabšalo. Spomladi sem se odločila za resno pomoč, saj ni bilo večera, da bi lahko mirno zaspala brez paničnega napada. /…/ Doma na začetku nisem imela ogromno spodbude, saj družinski člani niso razumeli, kaj se z mano dogaja in so tudi oni upali da bo z boljšimi časi vse izzvenelo. Pravzaprav sem jaz njih podučevala, zakaj mi terapija koristi in da jemanje antidepresivov ni cel bav bav.” Zarja, 23 let
To so izkušnje in občutki, ki sta jih Anja, sedaj 20-letna študentka drugega letnika, ki jo je epidemija “ujela” v času mature, zaznamovala pa je tudi celo leto brucke, ter sedaj 23-letna absolventka Zarja doživljali med epidemijo. Njuni izkušnji nista osamljeni. Če ste študent ali študentka in imate podobne izkušnje, vedite, da niste sami.
Epidemija prizadela več področij življenj študentov
Študenti nedvomno niso edina skupina, ki se je soočala s hudimi stiskami in s težavami v duševnem zdravju med pandemijo. Doživlja jih lahko vsak od nas, še posebej velik vpliv pa je imela na otroke in mlade.
Vendar pa so bili študenti gotovo ena najbolj prezrtih skupin, ki se poleg tega nahaja v že tako občutljivem in turbulentnem obdobju razvoja, ko se spreminja praktično vse – doživljajo fizične spremembe, iščejo prijateljstva in partnerje, osamosvajajo se od staršev, iščejo svoje karierne poti, pojasnjuje psiholog dr. Tomaž Vec, predavatelj na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer vodi psihosocialno svetovalnico za študente.
Kombinacija tega turbulentnega razvojnega obdobja z epidemijo, ki je težave še poglobila, in nerazumevajočim pristopom oblasti, ki ni poskrbela za ukrepe pomoči, pa je bil recept za poplavo duševnih stisk, s katerimi se je soočalo kar 77 odstotkov študentov, kažejo preliminarni rezultati še neobjavljene raziskave Oddelka za socialno pedagogiko Pedagoške fakultete.
V raziskavi, ki je nastala konec lanskega leta na vzorcu približno 1300 študentov, je kar 87 odstotkov študentov odgovorilo, da so redno ali pogosto doživljali anksiozna stanja, približno 60 odstotkov študentov jih je imeli redno ali pogosto težave z nespečnostjo, 72 odstotkov pa jih je imelo ima občutke pritiska.
Skoraj 90 odstotkov jih je doživljalo razdražljivost (86), brezvoljnost (86) ali pomanjkanje energije (89), 28 odstotkov študentov jih je redno ali pogosto doživljalo eksistenčni strah, sedem odstotkov pa jih je razmišljalo, da bodo morali zaradi epidemije opustiti študij, je pojasnil Vec, ki je kot strokovnjak sodeloval v raziskavi.
Aljaž Uršej/N1
Raziskava z naslovom Položaj študentov in študentk UL v razmerah covid-19 je zajemala različne vidike študentskega življenja pred in med epidemijo: od stanovanjske problematike, soočanja s študijem, socialno-ekonomskega statusa, duševnih stisk …
Zaskrbljujoče je, da se je kar 12 odstotkov študentov redno ali pogosto samopoškodovalo, 17 odstotkov pa jih je pogosto ali redno razmišljalo o samomoru. “Če prevedemo na populacijo, je to cca 14.000 študentov, ki razmišlja o tem,” poudarja Vec. Ker vzorec sodelujočih študentov sicer ni bil reprezentativen, ga ne moremo preprosto posplošiti na celotno generacijo študentov, kljub temu pa je mogoče potegniti določen sklepe.
Skoraj vsi študenti, vključeni v raziskavo so dejali tudi, da so že kdaj doživljali anksiozno stanje, 70 odstotkov pa jih je doživljalo osamljenost. “Če samo en odstotek študentov ni nikoli doživljal anksioznih stanj in če samo pet odstotkov študentov ne doživlja osamljenosti, to ni le posledica epidemije, temveč tudi napačnih pristopov pri njenem upravljanju in posledica tega, da je bila politika ravnanja s študenti povsem zgrešena,” poudarja Vec.
Najbolj prezrta generacija
Zaradi ukrepov, povezanih z epidemijo, so se bili namreč številni študenti primorani vrniti k staršem, saj so ostali brez študentskih domov, pa tudi brez priložnosti za delo. S tem so se mnogi znašli v brezizhodnem položaju.
Še posebej ogroženi so bili študenti s posebnimi potrebami, tuji študenti in slovenski študenti v tujini ter študenti iz socialno-ekonomskih šibkejših družin, ki so primorani delati, da bi poskrbeli za svoj eksistenco, nekateri s tem celo preživljajo svoje družine. Pomoč v višini 150 evrov ni pokrila niti polovico najemnine, niti približno ni mogla ublažiti njihovih socialnih stisk.
Ob vsem tem so se soočali tudi s težavami pri pouku, ki je potekal na daljavo, in odrezanostjo od svojih vrstnikov, ki so v tem občutljivem obdobju odraščanja še posebej pomembni.
Mnogi so zato prepričani, da so bili ravno študenti v času epidemije najbolj prezrta generacija.
Albert Gea/REUTERS
Študenti še obstajamo
“Lahko rečemo, da smo izgubljena generacija,” so aprila lani v pismu vladi opozorili študenti ter poudarili, da so ena izmed najbolj izpostavljenih skupin, ki je po enem letu ponavljajočih se zaprtij ostala “brez perspektive za prihodnost”.
Poziv je nastal na pobudo iniciative Študenti še obstajamo, ki je združila vse študentske organizacije. Kot je pojasnila psihologinja Sanja Zupančič, ustanoviteljica Facebook skupine Študenti želimo nazaj na fakultete, iz katere se je nato razvila iniciativa Študenti še obstajamo, so želeli z iniciativo opozarjati na težave, ki so nastopile ob epidemiji in uvedbi izobraževanja na daljavo.
psihologinja Sanja Zupančič / osebni arhiv S. Zupančič
Sanja Zupančič pravkar zaključuje magistrski študij psihologije. Je tudi podpredsednica Društva študentov psihologije ter tutorka na Filozofski fakulteti v Mariboru.
V začetku epidemije so namreč študenti prevzeli nase, da morajo biti odgovorni in potrpeti za kolektivno dobro, biti solidarni, poskrbeti za varnost drugih, preprečevati širjenje virusa. “Zavedali smo se, da je nekako bolj pomembno, da prvi nazaj v šolo stopijo najmlajši, osnovnošolci, potem tudi srednješolci. Potrpežljivo smo čakali, da bomo končno na vrsti tudi mi. Vedno znova pa je vračanje prekinil nov lockdown. S tem je pri nas zavladala nekakšna naučena nemoč in pasivnost.”
Z vzpostavitvijo skupine, v katero so se z istim ciljem združile vse študentske organizacije, pa so po njenem mnenju študente “zbudili” in opozorili na to, da so po tako dolgotrajni izolaciji tudi študenti ogrožena skupina in da je med njimi ogromno stisk.
Študenti stiske pogosto rešujejo sami
Študenti so težave in duševne stiske pogosto razreševali bodisi sami bodisi s prijatelji ali družino, redko pa so poiskali strokovno pomoč. Kar 86 odstotkov študentov je povedalo, da ne iščejo pomoči, čeprav bi si jo želeli, kar po mnenju Veca priča o tem, da je dostopnost pomoči v Sloveniji velik problem.
Področje duševnega zdravja je namreč v Sloveniji že dolgo podhranjeno, še posebej pereče so čakalne dobe za otroke in mlade, ki – kot iz svojih izkušenj pravi Vec – na vrsto čakajo tudi od enega leta in pol do dve.
Prav zato se je Zarja po priporočilu družinske prijateljice odločila za zasebno terapevtko. “Je pa na začetku, ko sem pomoč iskala sama, bilo res hudo. Fakultete in druge ustanove se vedno hvalijo, da nudijo svojim uporabnikom nasvete glede mentalnega zdravja, a ko greš sam to raziskovat, odkriješ marsikaj. Da rabiš za tega terapevta napotnico, da ta sploh ne dela več, da se pri tem čaka nekaj let ipd.,” razočarano ugotavlja Zarja.
Profimedia
Psihološka svetovalnica – število svetovanj podvojilo se je podvojilo
Zaradi nedostopnosti pomoči v naši državi so se na Pedagoški fakulteti že pred osmimi leti odločili za vzpostavitev študentske psihološke svetovalnice, kjer zagotavljajo, da vsakdo pride na vrsto v najkasneje 14 dneh.
“Veliko je takih študentov, ki ne potrebujejo veliko, le to, da jih nekdo sliši, da nekdo sedi poleg, da jim nameni pozornosti in da dobijo del tistega, kar jim je epidemija onemogočila – pristen, neposredni človeški stik,” pojasnjuje Vec, ki vodi svetovalnico.
Svetovanj je vsako leto več, v lanskem letu se je nanje obrnili približno 200 različnih študentov, kar je dvakrat toliko kot leto prej. Številke lahko po eni strani pripišemo porastu težav, po drugi strani pa širitvi svetovalnice. Ta namreč zdaj pomoč ponuja na treh lokacijah (na pedagoški in zdravstveni fakulteti ter fakulteti za matematiko in fiziko), na voljo pa je študentom in zaposlenim na celotni univerzi, na njih pa se obračajo tudi študenti drugih univerz, kjer je pomoč manj uveljavljena.
Denis Sadiković/N1
Med zaposlenimi pomoč koristijo predvsem mlajši zaposleni, asistenti, ki so pogosto izgoreli ter se počutijo izkoriščane, ker so v hierarhičnem odnosu, kjer jim nadrejeni nalagajo velik dela, ki so mu težko kos, pojasnjuje Vec.
Opaža, da se težave, s katerimi se študenti skozi vsa leta obračajo na njih – študijske, družinsko-partnerske in osebne težave, težave, povezane s poklicem in odnosi – ponavljajo skozi vsa leta. Tudi v epidemiji se niso spremenile, večkrat pa so v zadnjih dveh letih poročali o občutkih osamljenosti, izoliranosti in nemoči, da nimamo kontrole nad svojim življenjem.
Delovanje oblasti prispeva k občutku nemoči
V raziskavi oddelka za pedagogiko se je namreč pokazalo, da je približno 80 odstotkov študentov pogosto ali redno imelo občutke nemoči – da ne morejo zares vplivati na svoje življenje. K temu je močno pripomoglo tudi delovanja oblasti v času epidemije, ki je k upravljanju epidemije pristopala z velikim nerazumevanjem, zaradi česar so bili študentje v bolje neugodnem položaju kot študenti ponekod drug po svetu, meni Vec.
“Tukaj država ni naredila popolnoma nič, zares nič,” opozarja. Kot edini pozitiven premik ocenjuje omogočanje novih specializacij za klinične psihologe, ki pa naj bi jih bilo? le 10, kar je po njegovem mnenju “kaplja v morje”, zaradi katere “se ne bo spremenilo popolnoma nič”.
Po mnenju Sanje Zupančič bi država morala imeti predvsem drugačen način komunikacije, pojasniti, zakaj in na kakšen način sprejema ukrepe in zakone, ter tudi sama biti zgled.
“Menim, da je tukaj šlo marsikaj narobe, kar se je odražalo tudi na številnih protestih, ki smo jim bili priča. Ljudje so bili v stiski, država pa jim ni prisluhnila – nasprotno, velikokrat se je iz njih celo norčevala. Posledično so se stiske ljudi ter občutki nemoči in frustracije še poglobili, odnos država-državljan pa je bil s tem porušen.” Kar so močno občutili tudi študenti, ki so bili mesece in mesece izgubljeni v epidemijskem medčasju ukrepov, ki so se osredotočali le na zajezitev epidemije in ne hkrati tudi na preprečevanje duševnih stisk.
Aljaž Uršej/N1
Tudi razklanost in polariziranost glede aktualnih vprašanj na državnem nivoju je pomembno vplivala na duševne stiske ljudi, saj se je zrcalila znotraj manjših skupnosti ljudi, kot so družine, delovni kolektivi, skupine prijateljev…, ugotavlja psihiatrinja Julija Kržišnik, ki je v preteklosti delala tudi na centru za mladostniško psihiatrijo, sedaj pa pomoč nudi v okviru zasebne prakse Pax et Amor ter programa OMRA.
Med njenimi strankami je predvsem veliko mladih, najpogosteje se nanjo obračajo zaradi anksioznosti, stresnih motenj in razpoloženjskih težav.
“Iz prakse recimo poznam primer, ko so znotraj družine prekinili stike, ker je ena hčerka cepljena, ostali člani družine pa ne. Študentka ima hude občutke krivde, ker se je cepila, kljub temu, da starša cepljenju nasprotujeta. Če bo šla po tretji odmerek, jih bo izdala. Frustracije ob teh konfliktih lahko vzdržujejo psihopatologijo – simptome duševnih motenj,” pojasnjuje Julija Kržišnik.
psihiatrinja Julija Kržišnik / osebni arhiv J. Kržišnik
Vrnitev na faks…
Vlada je maja 2021 po skoraj letu in pol šolanja na daljavo, po glasnem opozarjanju iniciative Študenti še obstajamo, fakultetam vendarle omogočila, da se odprejo. Ker se je to zgodilo mesec pred koncem semestra, fakultete pa so, prepuščene same sebi, imele za priprave na odprtje na voljo le teden dni časa, so mnoge ohranile pouka na daljavo. Šele z oktobrom 2021 so tako študenti dokončno in brez prekinitev lahko vrnili v učilnice.
Odprtja se je razveselila tudi Anja z začetka našega članka (njeno zgodbo si lahko preberete TUKAJ), ki se sedaj za izpite veliko lažje pripravlja. A kljub temu, da sedaj lažje dosega višje ocene in da se izboljšalo tudi njeno duševno zdravje, optimizma ni, pravi, saj so vsi izmučeni od epidemije.
Od dogajanja v zadnjih dveh letih je tako izgorela, da se niti nedavnega preklica številnih ukrepov in upada epidemije ne more veseliti. “Enostavno se mi zdi, da smo vsi izgoreli. Večina je vesela, da smo nazaj v živo, ampak večina si tudi misli, da se covid ne bo nikoli končal.”
Tudi Zarja meni, da bodo posledice pandemije z njimi ostale za vedno in jih nekaj ur predavanj v živo ne bo rešilo. “Res je vse tudi malo čudno. Poznam ljudi, ki so se, obratno kot nekateri drugi, pretirano navadili na online predavanja in jim zdaj predavanja v živo povzročajo težave in anksioznost.”
Prihodnje generacije študentov bodo tako zaradi izkušnje epidemije drugačne, meni Zupančič. “Profesorji na gimnaziji, kjer sem pravkar zaključila pedagoško prakso, že poročajo o pasivnosti dijakov ’korona generacije’, ki v razredu ne sodelujejo in je z njimi težje delati, ker se ne upajo izpostavljati”. Sama podobno opaža pri študentih nižjih letnikov, ki se nanjo kot tutorko obračajo po pomoč – več je pasivnosti, težje je z njimi vzpostaviti dialog, ugotavlja.
Laži in manipulacije so postale socialna norma
Vec predvideva, da se bodo stiske nadaljevale še precej časa po tem, ko epidemije ne bo več ali pa bo postala tako obvladljiva, da se nam bo zdelo življenje normalno. En del teh posledic se bo kazal v obliki duševnih stisk, drug pa v obliki antisocialnih vedenj, kot so manipulacije, laži in potvarjanja, ki so pod trenutno oblastjo postala tako normalizirana, da jih bo težko odpraviti, pravi Vec.
“Opažam, sam pri sebi, da se mi ne zdi več čudno, da se predstavnik oblasti na TV gladko zlaže glede nekih stvari, da potvarja podatke, da ne le izkrivlja resnico temveč jo popolnoma potvarja, da se napada drugače misleče, da se jih ustrahuje bodisi z globami bodisi grožnjo po izgubi delovnega mesta, s premeščanjem strokovnih kadrov, nastavljanjem somišljenikov, ki ne razmišljajo z lastno glavo. Če ljudje to gledamo, če smo s tem soočeni vsak dan, postane to del našega vsakdana. V socialni psihologiji pravimo, da postane to socialna norma.”
To je izredno problematično, poudarja, saj je takšne norme izredno težko spreminjati. “Ko enkrat postanejo same po sebi umevne in ko jih je toliko, da nanje niti drugače misleči ne uspejo več odreagirati, postane to za družbo zelo problematično. Če je to dovoljeno na najvišjih mestih, postane samo po sebi umevno tudi to, da v družini lahko nekdo, ki ima moč in lahko prevlada, to tudi naredi.”
“Če bi uspel na to gledati distancirano, bi rekel: Kakšni krasni prikazi socialnopsihološkega delovanja v naši družbi. Hkrati pa so to tudi grozljive vsakodnevne izkušnje, v katerih smo soudeleženi.”
Iz socialne psihologije je tudi jasno, kako se temu upreti, dodaja Vec. “Tisti, ki želimo vzpostaviti bolj konstruktivno ‘normalnost’, moramo biti konsistentni v svojih idejah, te naj bodo vedno znova dobro argumentirane, svoje ideje moramo ponavljati, ne odnehati, iskati moramo podporo, opaziti manjše spremembe in jih nato podpreti in širiti, v svojih idejah moramo biti kreativni, fleksibilni v svojih pristopih. Tisto, iz česar moramo črpati moč za spremembe, je tudi spoznanje, da te spremembe sprva vedno sprožijo konflikt (in včasih še bolj trdno zagovarjanje starih, že uveljavljenih stališč). Vendar se moramo zavedati, da je to le normalen, prvi odziv, ki ga lahko presežemo. In večja medsebojna solidarnost, večja medsebojna pomoč in boljša medosebna komunikacija so nedvomno vredne tega napora.”
Ni človeka, ki ne bi potreboval pogovora s svetovalcem
Vec se nadeja, da bi, tako kot ima osnovna in srednja šola svojo svetovalno službo, tudi vsaka večja fakulteta imela svojo svetovalnico, ki bi vsaj nekajkrat tedensko nudila pomoč svojim študentom. Prepričan je, da praktično ni človeka, ki ne bi vsaj kdaj potreboval kakšen tak strokovnem pogovor s svetovalcem, in to bi moralo postati nekaj običajnega, meni.
Tudi Kržišnik je prepričana, da bi strokovna pomoč morala biti dostopna vsem študentom, kot tudi vsem mladim brez študentskega statusa. Na državni ravni potrebujemo kvalitetne programe za promocijo duševnega zdravja in destigmatizacijo težav v duševnem zdravju in iskanja strokovne pomoči, poudarja.
Denis Sadiković/N1
Skrb za zdrav življenjski slog in
Kržišnik vsem študentom svetuje skrb za redno sprostitev in zdrav življenjski slog, saj je v trenutnem času, ko je družbeno ozračje razgreto ob korona krizi in drugih kritičnih dogajanjih v svetu, to še posebej ključno.
“Strokovno pomoč naj poiščejo, ko so sami storili že vse, kar so vedeli, da bi lahko pomagalo, da bi se počutili bolje, pa se težave niso pomembno izboljšale in ovirajo njihovo vsakodnevno delovanje ali preprečujejo sproščenost in blagostanje,” pravi Kržišnik.
Po pomoč se lahko obrnejo na osebnega zdravnika, ki jih bo znal napotiti v pravo smer. V državi pa so na voljo tudi različne oblike brezplačne psihološke podpore, mnoge informacije o tem najdejo tudi na spletni strani NIJZ.
Pogovor o duševnih stiskah in zdravljenje lahko namreč odpre popolnoma nov pogled na duševno zdravje, ugotavlja Zarja. “Sama se zdaj o tej temi pogosto pogovarjam s svojimi prijatelji, nekateri izmed njih so se po pogovoru z mano tudi odločili za terapije, ker če je pomagalo meni, bo pa lahko tudi njim. Ugotovila sem, da sem s tem, da o svojih težavah spregovorim z mojimi vrstniki, njim bolj v pomoč kot katera koli brošura, za katero se odločijo fakultete.”
Raziskava NIJZ, ki je bila objavljena aprila lani, je pokazala, da so študenti nova ranljiva skupina na področju duševnega zdravja. Študenti so zato tudi osrednja ciljna skupina kampanje NIJZ Nisi okej? Povej naprej. Cilj kampanje je destigmatizacija, informiranje in izobraževanje. Na spletni strani ponujajo konkretne usmeritve za to, kaj lahko sami naredimo za svoje dobro počutje ter kam se lahko obrnemo po pomoč.
Menu Item
