Mumija v Narodnem muzeju Slovenije (Jaka Vinšek/Bobo)
Veliki evropski in ameriški muzeji se spoprijemajo s povečanim pritiskom po vračanju artefaktov, pridobljenih s kolonialnim nasiljem in nenadzorovanim plenjenjem kulturne dediščine na ozemljih nekdanjih kolonij. Lastništvo nad tujo kulturno dediščino postaja vroča politična tema, še posebej v zadnjih mesecih. So veliki zahodni muzeji dediči belske nadvlade in bi se morali artefaktom z drugih celin odreči? Ali pa so najbolj zanesljivi varuhi dediščine celotnega človeštva? Kakšna je pri tem vloga Slovenije? Je prav, da v Narodnem muzeju Slovenije hranimo egipčansko mumijo in da na pokopališču v Vipavi stojita redka egipčanska sarkofaga?
Leta 1897 so britanske kolonialne vojaške sile popolnoma uničile glavno mesto beninskega kraljestva na ozemlju današnje Nigerije. V vojaški operaciji, ki je bila predstavljena kot povračilni ukrep za pokol manjše britanske trgovske odprave nekaj mesecev prej, so ne samo zradirale mesto in tisoče prebivalcev, temveč tudi zadale smrtni udarec kraljestvu, sebi pa olajšale nadaljnje izkoriščanje naravnih bogastev v tem delu afriške celine.
Iz beninske kraljeve palače so britanski vojaki odnesli vse, kar bi utegnilo imeti vrednost, tudi na stotine bronastih skulptur, ki so upodabljale nekdanje vladarje.
Del plena v požgani kraljevi palači mesta Benin (Wikimedia Commons)
Te skulpture, znane kot beninski broni, so nato prek diplomatskih predstavnikov in preprodajalcev našle pot v številne muzeje po Evropi in ZDA, danes so delčki tega “kulturnega ropa” raztreseni po več kot 600 institucijah.
V evropskih in ameriških muzejih so s pomočjo kolonialnega plenjenja nastajale zavidljive zbirke artefaktov iz Afrike in z drugih delov sveta. Obiskovalci so lahko občudovali izdelke “primitivnih kultur”, kot so jih takrat imenovali, ne da bi se zavedali krutosti, s katero so bili pridobljeni.
Veliki muzeji v tistem času so bili ne zgolj nemi opazovalci kolonialnega nasilja, temveč so njihovi predstavniki aktivno spremljali dogajanje in se ob morebitnih napovedih novih vojaških akcij veselili novih pošiljk artefaktov. Beninski broni so bili v Britanskem muzeju na ogled postavljeni še istega leta, kot so bili naropani.
Beninski broni v Britanskem muzeju (Profimedia)
Na sporno usodo beninskih bronov je leta 2020 v odmevni knjigi The Brutish Museum (parafraza na British Museum, brutish pomeni “krut”) opozoril profesor arheologije dr. Dan Hicks z Univerze v Oxfordu. “Plenjenje je bilo ne samo stranski produkt imperija, postalo je osrednje sredstvo dominacije in nove kulturne ideologije rase. Plenjenje lobanj in orožja, vladarskih in verskih predmetov je postalo način izražanja belske nadvlade v službi poskusa upravičevanja ultranasilja, democida in uničevanja kulturne lastnine.”
Kolonialni muzeji, kot jih imenuje Hicks, so postali infrastruktura nove vrste belske nadvlade. “Nasilne vojaške operacije, ki so vključevale krajo in javno razkazovanje umetnosti, označene kot ‘primitivne’ ali ‘degenerirane’, so bile ključni deli ideologije, ki je napovedala grozote 20. stoletja.”
Muzeji ukradenih predmetov
V nekdanjih kolonialnih velesilah je v zadnjih letih dozorelo spoznanje, da je nadaljnje hranjenje muzejskih artefaktov, pridobljenih z izkoriščanjem kolonialne nadvlade, vse težje opravičljivo. Sprožil se je val restitucije umetnin v države izvora.
Nemška zunanja ministrica Annalena Baerbock je prejšnji mesec na posebni slovesnosti nigerijskemu ministru za kulturo Goeffreyju Onyeami simbolično predala (na spodnji sliki) enega od muzejskih artefaktov, ki jih je Nemčija vrnila Nigeriji. Med njimi so tudi beninski broni.
Slovesna predaja (Profimedia)
“Predstavniki moje države so nekoč te predmete kupili, vedoč, da so naropani in nakradeni. Po tem smo dolgo časa ignorirali nigerijske prošnje za njihovo vrnitev. Narobe jih je bilo vzeti. Narobe jih je bilo hraniti,” je Baerbock dejala v govoru. “To je zgodba o evropskem kolonializmu. Zgodba, v kateri je naša država igrala temačno vlogo in povzročila neizmerno trpljenje v različnih delih Afrike.”
Oktobra lani so tri ameriške institucije, med njimi Narodni muzej afriške umetnosti in Narodna galerija umetnosti, na skupinski slovesnosti nigerijskim predstavnikom predale 31 predmetov, ki spadajo med beninske brone. Novembra jim je sledil tudi londonski muzej Horniman, ki je nigerijskim predstavnikom uradno predal šest beninskih bronov.
Uradno prošnjo za vrnitev artefaktov je Nigerija že leta 2021 naslovila tudi na Britanski muzej, ki hrani največjo zbirko beninskih bronov – obsega več kot 900 predmetov. Kot muzej poudarja na svoji spletni strani, so pri usodi artefaktov zavezani dialogu. Namere po vračilu pa do zdaj niso izrazili.
Bo tudi Avstrija vračala naropano?
Pomemben preobrat v evropskem odnosu do afriške dediščine se je zgodil leta 2017, ko je francoski predsednik Emmanuel Macron med državniškim obiskom v Burkina Fasu naznanil začetek postopkov za vračanje afriških umetnin iz francoskih muzejev. “Ne morem sprejeti, da velik del kulturne dediščine številnih afriških držav hranimo v Franciji. /…/ Želim, da se v petih letih vzpostavijo pogoji za začasno ali trajno vrnitev afriške dediščine Afriki.”
Proces se je izkazal za počasnejšega od želja. Francoski muzeji so do danes afriškim državam vrnili vsega 28 predmetov.
Nanje pritiskajo tudi aktivisti. Eden najbolj znanih je Mwazulu Diyabanza, ki redno hodi po muzejih in “jemlje nazaj”, kar je bilo ukradeno.
Postopki vračanja se odvijajo tudi v drugih nekdanjih kolonialnih velesilah. “Na Nizozemskem ni prostora za predmete kulturne dediščine, pridobljene s pomočjo kraje,” je leta 2021 v izjavi za javnost dejala tamkajšnja kulturna ministrica Ingrid von Engelshoven. “Če jih države želijo nazaj, jih bomo vrnili.”
Tudi Belgija se je zavezala k vračanju muzejskih predmetov, ki so jih pripeljali z območja nekdanje kolonije v Kongu. “Kulturna dediščina je eno od bogastev, ki so jih izkoriščale kolonialne sile, odvzem tisočev predmetov iz kolonij pa je tamkajšnje prebivalce oropal dostopa do lastne zgodovine, do kulture, kreativnosti in duhovnosti njihovih prednikov,” je leta 2021 na novinarski konferenci v Afriškem muzeju v Bruslju dejal belgijski državni sekretar Thomas Dermine.
Junija lani je belgijski kralj Filip med obiskom v Demokratični republiki Kongo tamkajšnjemu predsedniku Félixu Tshisekedi simbolično predal (na spodnji sliki) enega od artefaktov, masko “Kakuungu”.
Maska se je vrnila v Kongo (Profimedia)
Avstrijska kulturna ministrica Andrea Mayer je januarja lani ustanovila posebno komisijo, ki naj bi pripravila potrebne strokovne podlage za primerno ovrednotenje in morebitno vračanje muzejskih artefaktov kolonialnega izvora. Dunajski Weltmuseum, čeprav Avstrija neposredno ni bila kolonialna velesila, hrani drugo največjo zbirko beninskih bronov na svetu. Od približno 170 predmetov jih je za najmanj 13 dokazano, da izvirajo iz plenjenja beninskega kraljestva leta 1897. Za zdaj sicer ni prejela uradne prošnje za njihovo vrnitev.
Neprecenljivi predmeti, iztrgani iz naročja doma
Vprašanje lastništva in legitimnosti hranjenja artefaktov z drugih koncev sveta že dolgo zaposluje velike muzeje. Številni najbolj znani predmeti so bili namreč pridobljeni v okoliščinah, ki v današnjem času ne bi zdržale kritične presoje.
Zelo znan je primer t. i. Elginovih marmorjev, ki so jih Britanci z dovoljenjem takratnih otomanskih nadoblastnikov odstranili iz Partenona v Atenah in jih razstavili v Britanskem muzeju. Grčija jih že desetletja neuspešno zahteva nazaj.
Kamen iz Rosette v Britanskem muzeju (Profimedia)
Egipt od Britanskega muzeja že dolgo časa zahteva vrnitev kamna iz Rosette, ki je služil kot podlaga za dešifriranje hieroglifov. Od Louvra zahteva vrnitev zodiaka iz Dendere, znamenitega reliefa nočnega neba, ki so ga Francozi izklesali iz stropa kapele, posvečene Ozirisu.
Od Nemčije so že večkrat neuspešno zahtevali vrnitev doprsnega kipa kraljice Nefretete, ki ga hrani Neues Museum v Berlinu in ki so ga iz Egipta izvozili prikrito – izvozni papirji so ga namreč namerno nedoločno opisovali kot “poslikani doprsni kip princese”.
Muzeji v službi celotnega človeštva?
In kako slovenski muzealisti gledajo na dogajanje? “Predmeti, o katerih se danes največ govori – bronasti artefakti iz Benina – so predmeti, ki so bili zaplenjeni v vojaškem spopadu, bili so tako rekoč vojni plen. Popolnoma logično je, da je treba te predmete vrniti državam, od koder so bili odpeljani. Tukaj ni nič spornega,” nam je povedala dr. Mateja Kos Zabel, vršilka dolžnosti direktorice Narodnega muzeja Slovenije.
Na drugi strani pa, pojasnjuje, obstaja vrsta predmetov, pri katerih razmerja niso povsem jasna in se muzeji zahtevam po vračilu upirajo, ker se čutijo pravno in etično upravičeni do njihove hrambe.
“V primeru partenonskih marmornatih skulptur, ki jih hrani Britanski muzej, so okoliščine bistveno bolj zapletene kot v primeru beninskih bronastih artefaktov.”
Del Partenonskih marmorjev v Britanskem muzeju (Profimedia
Kot je poudarila dr. Kos Zabel, že nekaj časa poznamo pojem t. i. univerzalnega muzeja, ustanove, ki zbira, preučuje, predstavlja univerzalno dediščino vsega človeštva. “Britanski muzej je univerzalni muzej, hrani in razstavlja dediščino vsega človeštva, v katero nedvomno sodijo tudi partenonski marmorji. So pa ti marmorji hkrati tudi grška nacionalna dediščina, zato je ta položaj tako zapleten.”
Pomembna je še ena razlika. Za Grčijo in Egipt bi težko rekli, da trpita splošno pomanjkanje zgodovinskih artefaktov. Države podsaharske Afrike pa so v drugačnem položaju. Strokovnjaki ocenjujejo, da je vsaj 90 odstotkov njihove kulturne dediščine shranjene na drugih celinah, v velikih svetovnih muzejih.
Muzeji kot nasledniki zmagoslavnih vojaških povork
Veliki zahodni muzeji so leta 2002 sprejeli skupno “Deklaracijo o vrednosti in pomembnosti univerzalnih muzejev“, ki je bila ravno odziv na povečane pritiske po vračanju sporno pridobljenih artefaktov. “Pozivi k vračanju predmetov, ki so dolga leta pripadali muzejskim zbirkam, so za muzeje postali pomembno vprašanje,” je zapisano v deklaraciji. “Čeprav je treba vsak primer obravnavati posebej, bi se morali zavedati, da muzeji služijo ne zgolj pripadnikom enega naroda, temveč ljudem vseh narodnosti.”
Dr. Dan Hicks je pojem univerzalnega muzeja označil za “cinično iznajdbo tolpe muzejskih direktorjev, ki jih skrbi vračanje artefaktov in izguba statusa njihovih institucij kot zapuščine zahodnega imperializma”.
Po mnenju dr. Kos Zabel pa se je treba zavedati, da kolonije niso nastale le v 19. stoletju. “Širjenje območja vpliva gospodarsko in vojaško močnih držav je nekaj, kar nas spremlja že zelo dolgo skozi zgodovino človeštva. In vsakič se je dogajala tudi prilastitev artefaktov. Muzeji po svetu so polni tako pridobljenih predmetov. Pri zahtevah po vračanju bi lahko šli zelo daleč nazaj v času. Zdi se mi pomembno, da za vsak primer posebej temeljito preučimo vsa dejstva.”
Že prve zbirke artefaktov, ki so bile prednice današnjih muzejev, so nastale ravno na podlagi predmetov, zaplenjenih na vojnih pohodih. “Te ‘trofeje’ so v času rimskega imperija denimo razkazovali na slovesnih uličnih povorkah kot vojaški uspeh. Tako se je sploh začela zgodovina predstavljanja predmetov z drugih koncev sveta.”
“Morda pa bi predmeti drugod propadli”
Tudi dr. Janka Istenič, vodja oddelka za arheologijo v Narodnem muzeju Slovenije, o nujnosti vračanja muzejskih artefaktov ostaja skeptična. “Treba se je vprašati o smislu tega početja. Popravljati krivice za nazaj je vedno velika težava. Če govorimo o devetnajstem stoletju, zakaj je kulturna dediščina sploh prišla v Evropo? Kakšen odnos so imeli tedanji prebivalci na izvornih območjih do te kulturne dediščine in kakšen odnos in kakšne možnosti imajo zdaj?”
V prvi vrsti je to vedno dediščina ljudi, ki živijo zdaj na območjih, od koder te zadeve prihajajo, kjer so najdišča, je poudarila. “Po drugi strani pa je vse skupaj dediščina človeštva. Bistveno o dediščini pa je, da se ohranja. Morda je v nekaterih primerih srečna okoliščina, da so se zadeve shranile v evropskih muzejih, ker bi drugod propadle.”
Za primer ponuja Egipt. “Dejstvo je, da so njihovo kulturno dediščino vsaj delno izkopavali ravno zato, da so jo prodajali v tuje muzeje oziroma vsakemu, ki je bil zanjo pripravljen plačati. Domačini takrat do nje niso imeli odnosa, niso je dojemali kot svojo dediščino. Niti njihovi tedanji oblastniki ne.”
Trenutni val vračanja artefaktov je po njenem mnenju predvsem “rezultat povečane želje po politični korektnosti” in naj bi bil povezan z današnjimi političnimi interesi. “Če želi imeti Francija dobre odnose s svojimi nekdanjimi kolonijami v severni Afriki, pač Macron naroči, da je treba ugotoviti stanje in predvideti vračanje dediščine.”
Pokroviteljski odnos in hudo sprenevedanje
Tiste predmete kulturne dediščine, pri katerih je želja po vrnitvi jasno izražena in kjer obstajajo tudi načrti za ravnanje s temi artefakti po vrnitvi, je po besedah dr. Janke Istenič verjetno smiselno vrniti.
“Je pa takih zadev razmeroma malo v primerjavi s tem, koliko tega gradiva je shranjenega po muzejih. Če bi kar vse povprek začeli vračati artefakte, bi bila to katastrofa za izvorne države. Teh artefaktov je namreč ogromno; lahko so hudo breme, ki za sabo potegne ogromne stroške. Pravzaprav bi bilo nepošteno, da bi zdaj države zasuli z vsem tem gradivom, še posebej če same ne izrazijo te želje.”
Francoski predsednik Macron julija 2022 na razstavi predmetov, ki jih je Francija vrnila Beninu (Profimedia)
Taki argumenti delujejo nekoliko pokroviteljsko, smo ugovarjali. “Po mojem mnenju ima razviti svet še vedno precej pokroviteljski odnos do manj razvitih držav, predvsem na področjih, ki bistveno bolj vplivajo na življenje v teh državah kot pa vračanje kulturne dediščine,” nam je odvrnila dr. Istenič.
“Zdi se mi hudo sprenevedanje, da se zdaj povzdiguje korektnost glede vračanja kulturne dediščine, po drugi strani pa se dela marsikaj, da na gospodarskem področju stvari še vedno delujejo po kolonialnih principih. Mogoče kolonizatorji zdaj niso več države, so pa denimo multinacionalke.”
Pomemben del slovenske kulturne dediščine v tujih muzejih
Kaj pa slovenski muzeji in vračanje artefaktov? Slovenija je v večini primerov na drugi strani. Številne pomembne predmete naše kulturne dediščine hranijo v tujih muzejih. “Mi smo bili skozi zgodovino večino časa nekakšna provinca bistveno večjih političnih tvorb, zato imamo tudi sami težavo, da pomemben del naše arheološke dediščine ni ohranjen v današnji Sloveniji,” je povedala dr. Janka Istenič.
Veliko zbirko tako denimo hrani Muzej naravne zgodovine na Dunaju. Med drugim predmet, za katerega se je izkazalo, da je del groba, h kateremu je pripadala situla iz Vač. Del dokumentacije o izkopavanjih v Emoni in tudi del arheoloških najdb iz Emone po spletu okoliščin hrani muzej v Gradcu. “Morda pa je to tudi do neke mere dobro. Nekateri podatki so se denimo na Dunaju ohranili bolje kot v Ljubljani. Stvari so večplastne,” razmišlja dr. Istenič.
Je pa tudi v Narodnem muzeju Slovenije nekaj artefaktov, za katere bi se lahko vprašali o upravičenosti hrambe. Najbolj znan primerek je zagotovo egipčanska mumija, posmrtni ostanki svečenika po imenu A-keswy-te, ki jo je v še neodprti leseni krsti leta 1846 takratnemu Deželnemu muzeju podaril Anton Lavrin, avstrijski generalni konzul v Egiptu. Okoliščine, kako je Lavrin v Egiptu pridobil mumijo, niso jasne in tudi najdišče ni natančno poznano.
egipčanska mumija v Narodnem muzeju Slovenije (foto: dokumentacija NMS)
Ali mumija spada v slovenski muzej?
“Naši mumiji bi se težko kjerkoli na svetu godilo bolje kot pri nas,” je odločna dr. Janka Istenič.
“Lavrin jo je leta 1846 ali malo prej pridobil na takrat običajen način, verjetno jo je kupil. Evropejci v konzularnih in drugih službah, tudi raziskovalci, so zbirali stvari, ki so jih sami našli, predvsem pa so predmete odkupovali od domačinov, za katere je to predstavljalo dober vir zaslužka.”
V primerjavi z nekaterimi velikimi egipčanskimi zbirkami v evropskih muzejih narodni muzej po njenih besedah poseduje malenkost. “Mumija je raziskana, konzervirana, shranjena v optimalno klimatizirani vitrini, in zelo težko si predstavljam, da bi imel Egipt kakršenkoli interes za njeno vrnitev. Ima toliko bolj zanimivih artefaktov, pa tudi po drugih evropskih muzejih je toliko več egipčanskega gradiva, da po mojem mnenju zlepa ne bomo doživeli, da bi Egipt pokazal interes za našo mumijo.”
Znameniti egiptolog: mumija naj služi izobraževanju otrok
Kot nam je povedala dr. Istenič, z egiptovskimi oblastmi sicer nikoli niso bili v stiku glede statusa “naše” mumije.
Za mnenje smo se obrnili na dr. Zahija Hawassa, znamenitega egiptologa in nekdanjega egiptovskega ministra za antikvitete, znanega tudi po prizadevanjih za vračanje egiptovske dediščine v domovino.
Med drugim je dr. Hawass avtor najnovejše peticije, s katero od Britanskega muzeja in Louvra zahteva vrnitev kamna iz Rosette in zodiaka iz Dendere, da bi ju lahko razstavili ob odprtju novega Velikega egiptovskega muzeja, ki je načrtovana za letos. Širši javnosti je poznan tudi iz številnih dokumentarcev o egiptovski arheološki dediščini.
Dr. Zahi Hawass / Profimedia
“Vračilo zahtevamo, ko gre za ukradene artefakte, ki so Egipt zapustili nedavno, in pa v primeru nekaterih unikatnih predmetov, kot sta kamen iz Rosette in zodiak iz Dendere,” nam je dr. Hawass odpisal po elektronski pošti.
Z ljubljansko mumijo pa nima nikakršnih problemov. “Samo letos smo med izkopavanji našli približno 300 podobnih krst. Zato jo je smiselno pustiti v muzeju za izobraževanje otrok. Mora pa biti predstavljena primerno.”
Domača egipčanska arheološka najdba
Med zbirko egipčanskih predmetov v narodnem muzeju ima eden poseben status – gre za glineni grobni stožec s hieroglifi. Predmeta v muzej niso prinesli iz Egipta, ampak so ga izkopali v Ljubljani, leta 1889, med gradnjo kanalizacije. Ker je bil najden na območju nekdanje Emone, raziskovalci sklepajo, da so ga k nam prinesli že v rimskih časih.
Grobni stožec Pa-waha (hrani: Narodni muzej Slovenije; foto: Tomaž Lauko)
Redka sarkofaga na primorskem pokopališču
V Sloveniji obstajata tudi dva staroegipčanska artefakta, ki sta mnogo bolj redka in pomembna v svetovnem merilu kot mumija iz muzeja. To sta sarkofaga iz rdečega granita, ki sodita v skupino le šestih do zdaj znanih podobno oblikovanih granitnih sarkofagov iz časa Starega kraljestva. Ostale štiri hranijo v muzejih v Veliki Britaniji, Nemčiji in Egiptu, slovenska pa stojita – na pokopališču v Vipavi.
Sarkofaga na vipavskem pokopališču (Jakob Murovec/N1)
Tudi ta sarkofaga je v Slovenijo pripeljal Anton Lavrin, v njiju pa od leta 1845 ležijo posmrtni ostankih njegovih staršev in njegovega mladoletnega sina. Tudi v tem primeru ni jasno, kako je sarkofaga pridobil, strokovnjaki pa sklepajo, da je šlo za nakup od trgovca s starinami.
Če je pri pomembni kulturni dediščini ključno predvsem njeno ohranjanje v dobrem stanju, lahko rečemo, da za sarkofaga ne skrbimo najbolje. Več kot 150 let sta stala pod milim nebom in sta bila v zelo slabem stanju, zaradi vremenskih vplivov so na njiju nastale razpoke. Leta 1998 so ju restavrirali, družinski grobnici Lavrin-Hrovatin pa so dodali streho, da so ju vsaj malo zaščitili.
Sarkofaga sta izdelana iz rdečega granita (Jakob Murovec/N1)
“Tako je za ohranitev sarkofagov dosti bolje poskrbljeno kot prej, ni pa optimalno, ker nista najbolje zaščitena pred atmosferskimi vplivi, težava je tudi varnost,” odgovarja dr. Istenič. “Vendar je treba v obzir vzeti pieteto do pokopanih v sarkofagih, poleg tega sta sarkofaga sestavni del grobnice družine Lavrin, ki je kulturni spomenik. Odločanje v zvezi s tem torej ni preprosto.”
Na Zavodu za varstvo kulturne dediščine so nam odgovorili, da so “na mestu pomisleki o varnosti sarkofagov in razmislek o učinkovitejši zaščiti”.
Dr. Zahi Hawass na naše vprašanje o primernosti trenutne skrbi za sarkofaga v Vipavi ni odgovoril. Poudaril pa je, da so artefakte iz Egipta včasih izvažali popolnoma zakonito in da je bila pri tujih arheoloških odpravah navada, da so zase obdržali polovico tistega, kar so izkopali. Slovenija je očitno, kar zadeva egipčansko dediščino na naših tleh, lahko brez skrbi o morebitnih zahtevah za vračilo.
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje