Snežni predori in meseci snega – bilo je nekoč v Sloveniji

Poglobljeno 24. Dec. 202119:40 > 28. Dec. 2021 14:463 komentarji
Delite:
Zima 1952, sneg
Foto: Sandi Jesenovec, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Današnje zime so v primerjavi s tistimi sredi 20. stoletja izjemno mile. Nekoč so zime veliko bolj zgodaj kazale zobe, snega je bilo več, snežna odeja se je ohranila dlje časa, temperature pa so bile bistveno nižje, kot so zdaj. Ena najhujših zim zadnjega stoletja je bila zima 1951/1952, ko je nepretrgoma padalo kar 50 ur. O ekstremnih zimah iz preteklosti, zimskih radostih in težavah pričajo tudi številne fotografije in spomini, ki smo jih zbrali v članku.

Zvok škripanja svežega snega pod nogami, mraz, ki zareže do kosti, snežinka, ki se stopi na nosu – to so prizori, ki nam danes postajajo vse bolj tuji. Belo zimo so zamenjali luže in prezgodnje cvetenje pomladnih cvetic, česar si še pred nekaj desetletji niso mogli zamišljati.

V preteklosti so prebivalci Slovenije doživeli in preživeli več ekstremnih zim, ki so izstopale ali po mrazu ali sneženju.

Zima, kepanje, otroci
Foto : Miško Kranjec, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Zima stoletja

Zima, ki se je raziskovalci in priče spominjajo kot eno najbolj ekstremnih, je bila zima leta 1952, ko je Slovenijo zametlo s snegom, nam je pojasnil Gregor Vertačnik, klimatolog z Agencije RS za okolje (Arso). V mestih so hodili po snežnih rovih, strehe so se udirale pod težo snega, na vaseh mnogi tudi po en mesec niso šli v šolo.

Med 13. in 15. februarjem 1952 je v Sloveniji nepretrgoma snežilo kar petdeset ur. Novozapadli sneg se je ulegel na že obstoječo belo podlago in marsikje poskrbel za več kot dva metra debelo snežno odejo.

Generacija starejših, ki se te rekordne zime še spominja, pravi, da je bilo snega toliko, da so se videle le strehe, ponekod pa so se lahko prebivalci Ljubljane z ene strani ulice na drugo prebili izključno po snežnih rovih. Snega je bilo po nekaterih pripovedih toliko, da so meščani na ulico skakali kar skozi okna.

Nekateri so se do vasi prebili s smučmi in poskrbeli za najnujnejše zadeve ali obisk pouka. “V šolo smo hodili s smučmi in tudi čez tunele, kako smo uživali. V šolo smo hodili eno uro, iz šole pa tudi tri ure. Včasih se je tudi že stemnilo, preden smo prišli domov,” priča eden od zapisov na Facebooku.

Mnogi muzeji, arhivi, občinska društva in ljubiteljski zbiratelji starih fotografij namreč na družbenih omrežjih objavljajo stare fotografije snega v različnih slovenskih krajih, pod katerimi se ljudje radi spominjajo časov in dogodkov, ki jih prikazujejo.

Zima 1952, sneg
Foto : Sandi Jesenovec, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Ljubljano je leta 1952 zametlo z rekordno količino snega, Ljubljana 1952.

V Ljubljani je bila to zimo snežna odeja sredi februarja debela kar meter in pol, kar je daleč najvišja vrednost od začetka 20. stoletja do danes, je pojasnil Vertačnik. Višina snežne odeje v prestolnici namreč še nikoli prej in nikoli kasneje ni dosegla enega metra.

V Kobaridu so pozimi 1952 namerili 189 cm snega, v Stari Fužini na Bohinjskem celo 263 cm snega, v Mariboru 88 cm in celo v Postojni skoraj meter – natančno 94 cm.

Splošna mobilizacija prebivalstva

Država je razglasila izredne razmere in splošno mobilizacijo za čiščenje snega, saj takrat še ni bilo mehanizacije za pluženje, kot jo imamo danes. Kdor je ni upošteval, ga je čakala kazen.

Zima 1952, sneg, kidanje snega
Foto : Sandi Jesenovec, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Skupinsko kidanje snega, Ljubljana 1952.

Ceste so plužili s plugi, v katere so bili vpreženi konji, najpomembnejše “orožje” pa je bilo še vedno lopata. Ker je bilo snega preveč in ga niso imeli kam odmetati, so ga s konjskimi vpregami odvažali v reke.

“Spominjam se te zime. Mobilizirali so vse šole in delovne organizacije in vsi smo šaflali sneg. Bilo je naporno, rodilo pa se je polno šal, in na te dni imam pretežno prijetne spomine,” lahko preberemo pod eno od zgodovinskih slik na Facebooku.

Promet je zastal, sprožili so se plazovi

V tej zimi je nastala tudi ogromna škoda v sadovnjakih in gozdovih, na električnem in telefonskem omrežju in ostrešjih stanovanjskih hiš. Železniški in cestni promet po Sloveniji je bil popolnoma ustavljen, zato so bili nekateri kraji na zahodu, kot je Vojsko nad Idrijo, več dni ali celo tednov odrezani od sveta. Najnujnejše potrebščine so jim zato metali kar z letal.

Še bolj dramatične so bile posledice snežne ujme v odročnih vaseh Tolminskega in Kobariškega, kjer se je sprožilo tudi nekaj snežnih plazov.

Bovec leta 1952
Foto : Boris Ostan, arhiv ZRC SAZU, GIAM

Središče Bovca sredi februarja 1952.

Snežni plazovi so dosegli do tedaj pred plazovi domnevno varna območja ter podrli precej hiš in večje število gospodarskih poslopij. V snežnih plazovih je na Bovškem umrlo kar 11 ljudi, in sicer na Ravnem Lazu (Bovec) ter v Bočiču (Žaga) in Soči.

Nekaj žrtev je bilo tudi drugje v Posočju – dve tudi v Zgornji Borjani, kjer so plazovi s (Kobariškega/Breginjskega) Stola podrli kar osem hiš in več gospodarskih poslopij. Tu bi bilo žrtev še več, če se ne bi domačini po prvem plazu umaknili v spodnji del vasi, je pojasnil Miha Pavšek z geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, ki preučuje tudi plazove.

Po 70 letih so se plazovi ponovili

Januarja letos se je prvič po 70 letih sprožilo več podobno obsežnih plazov kot v zimi leta 1951/1952, je pojasnil Pavšek. Posamezni plazovi so se že v 70. in 80. letih sprožili tudi v Trenti, letos pa so se v le nekaj dneh sprožili kar štirje večji plazovi: Širokec, V koritih, Zvirnik in plaz nasproti Mlinarice.  

Največji, plaz Širokec, je poldrugi kilometer proti Bovcu zasul več kot 100 metrov ceste. Je eden največjih snežnih plazov v lavinskem katastru, njegova površina pri največjem obsegu je skoraj poldrugi kvadratni kilometer, dolžina pa presega poltretji kilometer.

Plazovom je botrovala predhodno velika količina snega in močna odjuga z obilnimi padavinami. Snežno odejo je posledično popolnoma premočilo in dodatno obtežilo, velika namočenost plazovine z vodo in posledično ogromna teža pa sta povzročili, da je plaz prišel vse do doline in na svoji poti trgal drevje, nosil skale, je pojasnil Pavšek.

Plaz Širokec
Foto : Jure Tičar; arhiv ZRC SAZU, GIAM

Najhladnejša zima v zadnjih 70 letih

Tudi v naslednjih desetletjih je bilo še nekaj ekstremnih zim. Najbolj je prebivalce Slovenije zeblo pozimi 1962/63, ki velja za najhladnejšo v zadnjih 70 letih.

Ekstremen mraz je trajal vse od srede januarja do skoraj sredine februarja. Približno tri tedne skupaj se marsikje po nižinah temperatura ni dvignila nad ničlo. Zlasti mrzlo obdobje je bilo od 12. januarja do 9. februarja, ko se je v Ljubljani samo enkrat temperatura dvignila nad ničlo, trikrat pa spustila do –20 °C. V Murski Soboti smo 16. januarja izmerili kar –31 °C. Tudi november 1962 in marec 1963 sta bila hladna.

Zima 1963
Foto : Marjan Ciglič, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Februarja 1963, ko so se temperature v Ljubljani spustile tudi do –20 °C, je pasji družinski član “pomagal” svojemu gospodarju pri kidanju snega.

Zima z najdaljšo snežno odejo

Zima 1980/1981 pa je denimo izstopala po trajanju snežne odeje: zaradi kombinacije precej pogostega sneženja in sorazmerno nizkih temperatur je v Ljubljani in drugod po nižinah sneg ležal približno 120 dni.

Malo čez 100 dni je bila snežna odeja tudi v zimah 1962/63, 1969/70, 1985/86, 1995/96 in 2005/06. V Novem mestu, Mariboru in Murski Soboti pa je rekorderka sezona 1962/63, ko se je snežna odeja obdržala 115 oziroma 114 dni.

O zadnji zelo hladni zimi, ki je bila tudi bogata s snegom, lahko govorimo v letu 1986/1987. Po tem ni bilo več zime, ki bi bila sočasno bogata s snegom in mrzla, kar je bilo pred pol stoletja precej pogosto.

Zima v preteklosti, 1970, nogomet
Foto : Marjan Ciglič, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Nepričakovan aprilski sneg ni oviral tekmovalcev na Plečnikovem stadionu pri igranju nogometa, Ljubljana, april 1970.

Zima, kepanje, otroci, igra na snegu
Foto : Marjan Ciglič, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Otroška igra na snegu, Ljubljana, januar 1987.

Napoved: Zime bodo spremenljive, več bo poplav

Arsove raziskave so pokazale, da se je povprečna temperatura v zadnjih 50 letih v Sloveniji povišala za dve stopinji Celzija. Zime so se zato v zadnjih desetletjih občutno spremenile, je pojasnil Vertačnik.

Povišala se je temperatura zraka, zato imamo zlasti po nižinah in nižjih delih sredogorja manj snega in manj ekstremnega mraza. Zelo nizke temperature, ki smo jih bili nekoč navajeni, kot je –15 stopinj v Ljubljani, so danes zelo redke.

Tudi v prihodnje se bo temperatura zraka pozimi še nekaj časa poviševala. “Pričakujemo lahko dvig vsaj še za kakšno stopinjo Celzija. Če bomo izpuste toplogrednih plinov omejili, ta dvig ne bo tako velik, če bom nadaljevali, tako kot sedaj, pa se temperature pozimi lahko povišajo do štiri ali pet stopinj,” je dejal Vertačnik.

V vsakem primeru se bo zmanjšala količina snega zlasti po nižinah. Še manj bo ekstremnega mraza, hkrati pa se bo povečal tudi delež padavin v obliki dežja pozimi. Večina podnebnih scenarijev kaže, da se bo količina padavin povečala, po skrajnih scenarijih tudi za 50 odstotkov na severovzhodu Slovenije.

Snega nismo več vajeni

Če sta bila nekoč močno sneženje in debela snežna odeja pozimi nekaj običajnega, danes vsako močnejše sneženje za celotno družbo predstavlja kar manjši pretres. Močno sneženje je postalo tako redko, naš tempo življenj pa tako hiter, da vsak takšen dogodek povzroči kaos ali pa vsaj nejevoljo med udeleženci v prometu, tudi zaradi cestnih služb.

Meteorolog Blaž Šter z Agencije RS za okolje se spominja zime leta 2015, ko je agencija izdala opozorilo rdeče stopnje pred pričakovanim visokim snegom in zameti. Napovedi so kazale, da bo obilno snežilo po vsej Sloveniji, pričakovali so več kot pol metra snega, mediji so svarili pred stoletnim sneženjem.

“Spomnim se, kako nas je ta dogodek vrgel iz tira, saj take količine snega nismo več navajeni,” je dejal Šter. “Zaradi pričakovanega sneženja so se takrat zapirale avtoceste in šole, medtem ko bi bila pred desetletji takšna količina snega nekaj povsem običajnega.”

Bel božič je mit

Čeprav zime že zadnjih nekaj desetletij niso več obilne, vsako leto nestrpno pričakujemo, kdaj bo ulice pobelil sneg, še posebej nestrpno ga pričakujemo za božič. Čeprav po večjem delu države že vse od leta 2007, ponekod pa tudi od 2003, nismo doživeli belega božiča, se vsako leto pred 25. decembrom še vedno pogovarjamo, ali nas bo letos vendarle razveselila bela snežna odeja.

Bel božič
Foto : ARSO/N1

Bel božič je po Šterovih besedah bolj ali manj mit. To nakazujejo tudi zgornje grafike belih božičev, ki jih je pripravil Arso. Razvidno je, da je bila v zadnjih 60 letih v Ljubljani in Novem mestu bela le tretjina božičev. Zadnji bel božič v Ljubljani je bil leta 2003, v Novem mestu in Mariboru pa leta 2007.

Več belih božičev je bilo na severozahodu države v Ratečah, kjer je bilo v zadnjih 60 letih le devet zelenih božičev, od tega kar pet v zadnjem desetletju. Največ belih božičev je bilo – pričakovano – v visokogorju na Kredarici. Na Obali pa v zadnjih 60 letih snega za božič ni bilo.

Božič kot vrhunec zime

Kot je pojasnila raziskovalka Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU dr. Saša Poljak Istenič, sneg ali bel božič v slovenskem izročilu nimata posebnega mesta. Je pa božič, vsaj ponekod na Slovenskem, predstavljal vrhunec zime. “O tem priča tudi pregovor: Božič pride, zima odide. oziroma Po božiču gre dan gori, sneg doli.”

V etnologiji o tem času okoli božiča govorijo kot o “dvanajsterih nočeh” oziroma “volčjih nočeh”. “Povezujemo jih s predkrščanskimi predstavami o vračanju umrlih na svet in o duhovih, ki obiskujejo ljudi. Nekaj od njih se je vpletlo v krščanske šege in navade tega časa, ki pa se vedno bolj izgubljajo.”

To obdobje je bilo med drugim pomembno za napovedovanje vremena ali letine v prihodnjem letu: “Kakršno je vreme na božični dan, tako bo še leto dan.” A tudi pri vremenskih pregovorih, ki se nanašajo na ta čas, sneg ni edini dejavnik; omenjajo se še mraz, ivje, dež, megla in drugi zimski vremenski pojavi.

Načeloma sneg za božič v slovenskih izrekih naznanja boljše vreme v prihodnjem letu, kot če ga ni: O božiču zeleno, o veliki noči sneženo oziroma Če prosinec ne zmrzuje, ne sneži, rad sušec to nadomesti – pa tudi dobro letino: Če vse tri božiče je drevje kosmat’ od ivja al’ snega, obilen bo sad.

raziskovalka ZRC SAZU dr. Saša Poljak Istenič
Foto : osebni arhiv S. Poljak Istenič

Etnologinja Saša Poljak Istenič pravi, da sneg in bel božič nimata posebnega mesta v izročilu, izjema so vremenski pregovori.

Ideal izhaja iz ljudskega izročila in pop kulture

Slovenija v pričakovanju belih božičev seveda ni izjema. Ideal belega božiča je razširjen vsaj po severni polobli, čeprav polovica krajev vsaj v novejši zgodovini na božič ni (bila) zasnežena, je pojasnila Saša Poljak Istenič.

V angleško govorečih državah to pripisujejo ljudskim pesmim, pripovednemu izročilu in ljudski umetnosti iz časa t. i. male ledene dobe, obdobjem med začetkom 14. in sredino 19. stoletja.

“Iz tistega časa izvira angleški pisatelj Charles Dickens, ki naj bi s svojim delom Božična pesem v prozi (A Christmas Carol) še utrdil podobo belega božiča v angleško govorečem svetu. V Ameriki pa te zasluge pripisujejo litografijam zasneženih pokrajin oziroma zimskih prizorov, ki jih je od srede do konca 19. stoletja (med drugim) tiskalo podjetje Currier and Ives.”

Na podobo belega božiča sta od druge polovice 20. stoletja vplivala tudi Božiček in Dedek Mraz, ki naj bi prihajala iz zasneženih severnih krajev, in pa popularna kultura s filmi, pop glasbo, otroškimi knjigami in oglasi, ki prinašajo stereotipne predstave o jelenih, sankah in drugih “božičnih” elementih idilične zasnežene pokrajine.

Krašenje novoletnega drevesca, božič, novo leto
Foto : Marjan Ciglič, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Poleg estetike je k podobi belega božiča verjetno pripomogel tudi potencialni kontrast med družinsko “toplino”, ki naj bi bila bistvo božiča, in zunanjim “hladom”, meni Poljak Istenič.

Od tega mita belega božiča se bo po Šterovem mnenju treba počasi posloviti. “Seveda bomo še vedno imeli bele božiče, a bodo podobno kot sedaj bolj izjema kot pravilo.”

Poplave bodo pogostejše tudi pozimi

V prihodnosti pa bo bolj verjetno, da nas bodo namesto belih zim in božičev doletele poplave. Te so bile doslej omejene predvsem na jesenski čas, saj so bile takrat padavine obilne. Poleg tega je pozimi v sredogorju prevladoval sneg, zato je bil odtok padavin pozimi precej manjši.

S segrevanjem ozračja bo tudi v gorah pozimi vse več dežja, zaradi česar bo povečan odtok vode. Če se bo hkrati povečala tudi skupna količina padavin, bo poplavna nevarnost močno narasla. “To se bo po bolj zmernih in pesimističnih scenarijih skoraj gotovo zgodilo,” je dejal Vertačnik.

Leta 2009 so velik del Slovenije za božič doletele poplave. Ponekod v zahodnem delu države je padlo do 500 litrov dežja na kvadratni meter, številne reke so prestopale bregove. Takšni dogodki so lahko v prihodnosti še bistveno pogostejši, meni Šter.

Taljenje ledu na Grenlandiji

Ob tem, ko govorimo o vplivu podnebnih sprememb na naše zime in snežno odejo, se je treba ozreti tudi proti severu, kjer taljenje morskega ledu in ledenih plošč kroji prihodnost našega planeta. Če prizadevanja za rešitev podnebne krize ne bodo dovolj velika, bo to imelo pomembne posledice za naše podnebje, vode in celoten ekosistem.

Obseg morskega ledu se zlasti v poletnem in jesenskem času zadnja desetletja naglo zmanjšuje. Še posebej je to opazno v zadnjih 20 letih, je povedal Vertačnik.

Prvi mejnik je bilo poletje 2007, ko se je površina morskega ledu zmanjšala veliko bolj, kot je bil prejšnji rekord. Po tem je sledilo še nekaj podobnih let in ta trend se ohranja. Morskega ledu na Arktiki je vse manj.

Grenlandija, taljenje ledu
Foto : Profimedia

Nova študija, objavljena v reviji Nature Communications, kaže, da se bo Arktika v naslednjih nekaj desetletjih močno spremenila, saj bo večina padavin na tem območju namesto snega padla v obliki dežja.

To taljenje povzroča težave v ekosistemu, pri prehranjevanju nekaterih vrst. Po drugi strani pa ponuja priložnost morske plovbe na območjih, ki so bila prej praktično vse leto zamrznjena.

“Odpirajo se nove plovne poti, kot je severna morska pot, ki je bila nekoč le občasno prevozna z večjimi, bolj trdnimi ladjami, sedaj pa je skoraj vsako leto vsaj nekaj časa odprta tudi za druge ladje. Ta pot je pomembna, ker močno skrajša razdaljo med severom Evrope in Vzhodno Azijo,” je pojasnil Vertačnik.

Velik problem je tudi taljenje ledenih pokrovov na Grenlandiji in Antarktiki. To je eden ključnih vzrokov za dvigovanje morske gladine, ki se trenutno dviguje za približno štiri milimetre na leto. Skupaj z drugim pomembnim dejavnikom za dvigovanje morja – to je raztezanjem morja – lahko v naslednjih desetletjih privede do dviga morske gladine za več decimetrov, v najbolj neugodnih scenarijih pa več kot en meter do konca stoletja, je dejal Vertačnik.

Bodo smučišča izginila?

Še pred desetletjem smo se pozimi pogosto lahko tudi v nižinah sankali in smučali praktično za pragom domače hiše ali stanovanja, kar je danes redkost. Otroci so se spuščali z vsakega malo večjega kuclja. Smučarske in sankaške aktivnosti so vse bolj omejene predvsem na za to posebej urejene rekreacijske površine. A tudi teh bi lahko v prihodnosti bilo vse manj.

Ker sneg zapade kasneje v sezoni kot nekoč, ker je snežna odeja tanjša in se hitreje tali, so ogroženi tudi zimski turizem in zimski športi.

Precej slovenskih zimskih turističnih destinacij in smučišč je namreč odvisnih od naravnega snega in temperatur za zasneževanje. Mnoga ležijo na nižjih nadmorskih višinah, kjer so odjuge izrazite in kjer ne pade toliko snega. Številni strokovnjaki že opozarjajo, da se bo treba na tradicionalno zimskih lokacijah sčasoma preusmeriti predvsem v poletni turizem.

Smučišča in površine za tek na smučeh za zdaj belo pravljico pričarajo s pomočjo snežnih topov, a tudi tega ne moremo izdelovati, če so temperature nad ničlo, je opozoril Šter.

Čeprav so snežni topovi za ljubitelje in ponudnike zimskih športov dobrodošli, mnogi okoljevarstveniki nad njimi niso navdušeni. Med drugim opozarjajo, da te naprave porabijo ogromne količine vode in energije, poleg tega je konsistenca umetnega snega drugačna od naravnega, kar negativno vpliva na rastlinstvo, hrup snežnih topov pa vznemirja živali.

Smučišče Vitranc
Foto : Srdjan Živulovič/BOBO

Po Šterovem mnenju je trend, “da bodo smučišča počasi ugašala oziroma bodo morda dobila drugo funkcijo”. “Kolesarstvo je precej v vzponu, zato bodo to morda postali kolesarski poligoni. V visokogorju, na višje ležečih smučišč, pa bo še vedno precej zim, ko se nam ne bo treba bati za pomanjkanje snega.”

Kakšna bo letošnja zima?

Tudi letošnja zima po napovedih meteorologov ne bo prav nič podobna tistim iz sredine prejšnjega stoletja, čeprav se je začela obetavno. Že konec novembra je letos sneg zapadel v višjih legah na severu, v alpskih dolinah in ponekod na Koroškem, 9. decembra pa je sneg pobelil tudi nižine. Vse od takrat pa snežna odeja kopni oziroma je že skopnela.

“Tudi dnevi po božiču bodo najverjetneje mokri. Nekoliko se bo ohladilo, a sneg po nižinah je malo verjeten. Ob koncu leta pa se bo v višinah zelo ogrelo. Na 1500 m bo verjetno tudi blizu 10 stopinj Celzija. Če bo nekaj vetra, bo tudi po nižinah zelo toplo,” je napovedal Šter.

Tega, da bi v prihodnje ostali povsem brez snega, se ni treba bati, je dejal Šter. Sneg bo padal, a bo verjetno hitro skopnel. Dolge zime z debelo snežno odejo pa bodo izjemno redke.

Tudi Vertačič ocenjuje, da popolnoma brez snega ne bomo ostali, bo pa zelenih zim brez snega nedvomno vse več. “Če se bo ogrevanje ozračja nadaljevalo, bodo čez nekaj desetletij takšne zelene zime povsem normalne.”

Grafika - zima
Foto : N1

 

 

 

Komentari

Vaš komentar