Zgubana koža, velike pore, pigmentni madeži, uvela koža brez sijaja ... Vse to so znaki zunanjega staranja, pogosto opisani kot največji sovražniki – predvsem – žensk. Na vsakem koraku pa smo bombardirani tudi z nasveti, triki in izdelki, kako se jih znebiti ali kako se jim izogniti. Kako se ne postarati. Anti-ageing industrija, ki se v našem strahu pred staranjem napaja, iz leta v leto bolj cveti in pridobiva moč. Tako zelo, da dosega tudi že najstnike.
Staranje je, biološko gledano, zelo kompleksen proces, ki zajame vse naše telesne celice. Začne se kmalu po 25. letu, navzven pa se opazi takrat, ko degenerativne spremembe presežejo regenerativne, torej takrat, ko se telo ne more več tako hitro obnavljati.
Znaki so najbolj vidni na koži, našem najbolj zunanjem delu telesa, ki komunicira z zunanjim okoljem in telo ščiti pred škodljivimi okoljskimi dejavniki.
Stanje naše kože med staranjem je rezultat notranjega in zunanjega staranja. Medtem ko je prvi odvisen od sprememb v telesu, je drugi od izpostavljenosti zunanjim dejavnikom, kot so onesnaženost zraka, kajenje, slaba prehrana in predvsem izpostavljenost UV-svetlobi, s katero povezujejo kar 80 odstotkov znakov staranja naše kože.
Rezultat obeh vrst staranja pa so gube, neenakomerno obarvana, prosojna in povešena koža brez tonusa, pojasnjuje dr. Mirjana Gašperlin, predstojnica katedre za farmacevtsko tehnologijo na Fakulteti za Farmacijo v Ljubljani, ki se raziskovalno ukvarja tudi s področjem kozmetologije.
Biološki procesi staranja se med posamezniki močno razlikujejo, zato bo 50-letnica lahko imela denimo manj gub kot 40-letna kolegica. Na to, kako hitro in na kakšen način se bomo postarali, je v glavnem odvisno od genetike, pa tudi stanja našega organizma – našega celičnega statusa, imunskega sistema, stanja hormonov itd., in zunanjih dejavnikov, pove dr. Gašperlin.
osebni arhiv M. Gašperlin
Dr. Mirjana Gašperlin pojasnjuje, da se staranja začne se kmalu po 25. letu, navzven pa se opazi takrat, ko degenerativne spremembe presežejo regenerativne.
“Nihče ni grd, lahko je samo reven”
Te spremembe niso v skladu z lepotnimi ideali, ki v naši družbi obstajajo in močno vplivajo na vsa področja naših življenj, z njimi pa smo bombardirani na vsakem koraku. Zato se proti staranju oziroma zunanjim znakom staranja poskušamo boriti, tudi tako, da za kozmetične izdelke in lepotne posege, ki obljubljajo mladostni videz, zapravljamo na stotine ali celo tisoče evrov.
Lepota in mladost sta po mnenju dr. Mance G. Renko, zgodovinarke, zaposlene na FIlozofski fakulteti v Ljubljani, in analitičarke popularne kulture, danes pogojeni predvsem z našim ekonomskim statusom, kar se, kot pravi, dobro odraža v reku, ki se je pred nekaj leti prijel v svetu popkulture: “Nihče ni grd, lahko je samo reven.”
“Lepota torej ni kombinacija prirojenosti, dela in družbenega dogovora, kakor ljudje radi verjamejo, ampak predvsem zmožnost financiranja določenega življenjskega standarda, ki omogoča medicinske posege, drago nego in čas za ukvarjanje s seboj. Ali z drugimi besedami: lepota je stvar privilegija. Staranje bo zato v prihodnosti impliciralo predvsem revščino in predvidevamo lahko, da se bo skozi gube ter druga znamenja staranja kazal predvsem družbeno-ekonomski razred, ki mu nekdo pripada,” pravi G. Renko.
Profimedia
Industrija služi na naši negotovosti
Ker je staranje najbolj vidno ravno na koži, se v boju proti staranju in doseganju pogosto nemogočih lepotnih idealov osredotočamo predvsem na ta del telesa.
Na želji, da bi biološko uro zavrteli nazaj, tako kapitalizirajo številna podjetja kozmetične in anti-ageing industrije, ki iz leta v leto raste. Trg izdelkov proti staranju bo do leta 2026 dosegel več kot 88 milijard dolarjev globalne prodaje.
O natančnejših številkah je treba govoriti previdno, saj so odvisne od tega, kako to industrijo opredeljujemo. Vanjo se namreč lahko umešča vse od kozmetičnih izdelkov, kirurških in nekirurških posegov, pa celo do prehranskih dodatkov in prehrane ter telesne vadbe.
V ozadju uspeha anti-ageing industrije je kolektivna fantazija, da lahko premagamo telesno propadanje oziroma staranje telesa, ki napoveduje smrt, meni profesorica socialne psihologije na Fakulteti za družbene vede dr. Metka Kuhar.
“Pomislimo samo na mite/legende o fontani mladosti – v katerih si obnovi mladost tisti, ki se v njej kopa ali pije z nje. Ukvarjanje s telesom pa vsebuje obljubo večne mladostnosti. Ta “obljuba večne mladostnosti” se seveda tudi odlično prodaja, kar spretno izkoriščajo številne industrije.”
Ideali postajajo vse bolj radikalni
Lepotni ideali, ki slavijo mladostno, lepo telo, niso nič novega, a zdi se, da so ti danes bolj radikalni kot kadarkoli prej in natančno določeni za vsak del telesa posebej.
Danes je dobrodošlo, da je koža napeta in sijoča, da nima aken, pigmentnih madežev, velikih por, da veke niso povešene, da so obrvi ustrezno oblikovane in ustnice dovolj polne. Telo pa mora biti vitko in hkrati močno, a še vedno dovolj ženstveno. Prsi morajo biti čvrste, zaradi vse večje seksualiziranosti pa je v zadnjih letih zaželena tudi velika, a nujno čvrsta in natrenirana zadnjica.
Gube danes vse bolj postajajo odraz “slabe” skrbi zase, neodgovornosti do lastnega telesa. Podobno, kot se nam zdi skoraj nedopustno in nesprejemljivo, da bi nas ljudje videli poraščene, se dogaja tudi z gubami, opaža sociologinja dr. Lucija Čevnik.
Meni, da s tem, ko trg postavlja vedno nove standarde videza, ki jih nikakor ne moremo doseči, skrbi za to, da se povpraševanje po tovrstnih izdelkih nikoli ne konča.
Arhiv L. Čevnik
Neskončno izmišljanje novih pomanjkljivosti
Podobno opozarja Manca G. Renko, ki pravi, da je ključ za uspeh anti-ageing industrije v tem, da nas sistematično opozarja na naše pomanjkljivosti in da si izmišlja vedno nove.
“Živimo v bizarnem svetu, ki po eni strani promovira ’body-positivity’, a po drugi strani kuje milijardne dobičke na račun negotovosti. Lepotna industrija služi na naši negotovosti, mi pa nikoli nismo živeli v bolj negotovih časih. V poznem kapitalizmu nikoli nismo dovolj: uspešni, srečni, bogati, izpolnjeni, priljubljeni in lepi,” ugotavlja.
Z izumiranjem kolektivnega in stremljenjem k individualizmu zato nase prevzamemo tudi občutek krivde za vse, tudi za stvari, na katere ne moremo imeti vpliva, pravi G. Renko:
“Tako kot smo pogosto sami najhujši šefi in imamo slabo vest, ko ne izpolnimo norme, ki smo si jo zadali, imamo tudi slabo vest zaradi svojih starajočih se teles (če bi se potrudili bolj, bi lahko bili videti mlajši). Boj za večno mladost zato ni samo intimna odločitev ali estetska preferenca, ampak je klonitev pred nemogočimi zahtevami družbe, in kot tak je družbeni problem.”
osebni arhiv Mance G. Renko
Boj, v katerem ne moremo zmagati
Gotovo ste se tudi sami že kdaj dejali: Poglej, kako dobro izgleda … za svoja leta. Dobro postavo ima … za svoja leta. Ste kdaj pomislili, da bi zadnji stavek enostavno izpustili? Kaj bi s tem sporočili?
Ideologija, ki stoji za ozadjem naše želje po preprečevanja staranja, se napaja v našem nelagodju ob procesu staranja in naši nezmožnosti, da ga sprejmemo kot normalen del življenjskega cikla.
Biti star ali starejši samo po sebi ne pomeni nič slabega, pomeni izkušnje, modrost, včasih boljše počutje, moč; slabo postane, ko na to pripnemo vse negativne konotacije, ki izhajajo iz starizma. Gre za obliko diskriminacije starejših, s katero je, kot je v nedavnem intervjuju za N1 povedal nevrolog dr. Zvezdan Pirtošek, naša družba prežeta. Odziv na starizem pa je lahko “zavračanje in getoiziranje starosti ali pa malikovanje zunanjih podob mladosti”.
Profimedia
Kot je za N1 povedala priznana ameriška feministična sociologinja in gerontologinja dr. Toni Calasanti, sicer profesorica sociologije na fakulteti Virginia Tech ter sodelavka Centra za gerontologijo, je starizem ena od tistih oblik diskriminacije, ki je že tako dolgo normalizirana, da je nihče ne opazi, nihče proti njej ne protestira.
Podobno je z anti-ageing industrijo, ki se v njem napaja in ki je postala tako velika, da o njej nihče več ne dvomi. “Imamo industrijo, ki jo po vsem svetu imenujemo anti-ageing, in nihče niti ne trene z očesom. Če to ni znak starizma, ne vem, kaj je. Gre za industrijo, ki vam govori, kaj ne morete biti in kaj ne smete biti. To je precej močno sporočilo.”
Medijske podobe
Del naše nepripravljenosti, da bi se s staranjem sprijaznili, lahko pripišemo tudi dejstvu, da vidimo zelo malo upodobitev starejših žensk in starejših ljudi na splošno. Čeprav se zdi, da že več desetletij ponavljamo enaka opozorila o problematični reprezentaciji žensk, so ta danes še vedno nujna.
Ameriška filmska industrija vedno znova združuje moške zvezdnike z dvajset let (ali več) mlajšimi ženskami. Vloge starejših žensk so bolj redke kot vloge enako starih moških ali pa vsebujejo manj dialogov. Lepotna in modna industrija in oglaševalci še vedno dajejo prednost mladosti in njenemu videzu, in seveda tudi revije in mediji, ki pogosto utrjujejo misel, da zlasti za ženske staranje pomeni neuspeh.
Naznanitev ponovnega snemanja serije Seks v mestu s prvotno igralsko zasedbo je povzročila celo razburjenje, češ da so prvotne igralke danes že prestare, da bi nastopale v nadaljevanju serije (Just like that). V intervjuju za Vogue je igralka Sarah Jessica Parker, ki igra Carrie Bradshaw, kritizirala “hinavščino” in izjavila, da je v odzivu na naznanitev filma toliko mizoginije, ki je, če bi šlo za moško igralsko ekipo, ne bi bilo. “Vem, kako sem videti. Nimam izbire. Kaj bom storila glede tega? Ali se bom nehala starati? Izginiti?”
Kljub temu pa ne moremo zanikati, da so se v zadnjem letu zgodili zanimivi premiki, predvsem na enem največjih trgov – trgu ZDA – zaradi katerih nekateri menijo, da se o starosti danes v delu družbe govori bolj odprto, da starost bolj sprejemamo.
Marketinški obrat
Podjetja denimo v zadnjih letih bolj kot nekoč angažirajo starejše modele. Loreal je za ambasadorke svoje linije, namenjene ženskam po 50. letu, leta 2020 izbral 54-letno Violo Davis, v preteklosti pa tudi 69-letno Helen Mirren in 60-letno Diane Keaton.
V zadnjih letih nastajajo tudi podjetja, ki se osredotočajo na ženske v menopavzi, ki je bila do nedavnega velik tabu (in v mnogih državah, tudi pri nas, še vedno je). Nekatere revije, podjetja in komercialni ponudniki lepotnih posegov pa se zavestno odločajo, da besede anti-age oziroma anti-ageing ne bodo več uporabljali, saj s to besedno zvezo krepijo sporočilo, da je staranje stanje, proti kateremu se moramo boriti.
Vsem tem premikom je skupno, da poskušajo ustvariti bolj pozitivno podobo starosti, kar gotovo do določene mere dekonstruira starost in spreminja način, kako jo dojemamo. Kljub temu pa se zdi, da gre predvsem za marketinški obrat, s katerim se želi industrija preobleči iz anti-age v pro-age ter tako postati sprejemljiva za še večji del potrošnic in potrošnikov. Da se je pozitivni trend torej zgodil ne zaradi etike ali ozaveščenosti industrije, ampak zaradi nove tržne niše, novega načina nagovora potrošnic.
Res je torej, da danes ženske veliko več in bolj odprto govorijo o staranju, a predvsem na način, da prebirajo in izmenjujejo nasvete in trike za to, kako se mu izogniti, katera je najboljša krema proti gubam in najboljše prehransko dopolnilo za elastično kožo. Vendar pa o staranju še vedno zelo težko govorimo.
Toda navidezna odprtost za pogovore o starosti ni tisto, kar bi morali kot družba doseči, meni Calasanti. Vse to namreč spodbuja predvsem miselnost, da je staranje dobro in sprejemljivo le, če se staramo tako, da se ves čas približujemo standardu srednjih let. S tem se spodbuja specifična oblika staranja, za katero se je v akademskem okolju uveljavil izraz uspešno staranje (successful ageing), ki je med gerontologi predmet kritike in debat.
“Uspešno staranje pomeni, da skušate imeti čim bolj aktivno družbeno življenje, se fizično in duševno dobro počutiti, in s tem se strinjam. Nikoli ne bi rekla: ne poskušajte biti zdravi ali kaj podobnega, to je smešno, tega nočem reči. To, kar hočem povedati, je: če temu rečemo uspešno staranje, to pomeni, da je vse ostalo neuspešno,” pojasnjuje Calasanti.
Po mnenju Toni Calasanti gre zelo neoliberalen pristop, saj predpostavlja, da ima posameznik nadzor nad svojim zdravjem. Temelji na osebni odgovornosti – kaj lahko storite, da se prepričate, da ste fizično in kognitivno zdravi in družbeno angažirani – ne upošteva pa vseh struktur, ki to preprečujejo. “In potem, po definiciji, če nisi sposoben narediti teh stvari, si neuspešen, ne staraš se uspešno, kar se mi zdi zelo obremenjujoče.”
Calasanti pri tem opozarja, da vse krivde vendarle ne moremo prevaliti na oglaševalce in medije. “Ustaviti se moramo in vprašati, kdo so mediji? To smo mi. Oglaševalci ne bi oglaševali izdelkov kot izdelkov proti staranju, če takšni oglasi ne bi delovali. Izhajajo iz naše kulture, iz naše družbe – vzamejo tisto, kar že obstaja, in vam ustvarijo potrebo, da se s tem ukvarjate. Če torej že obstaja starizem, ne bom krivil oglaševalcev, da ga povzročajo.”
Po mnenju Calasanti se dogajajo nekateri premiki v dojemanju starost, izpostavi denimo oglase za plenice za odrasle v ZDA, ki jih je pred leti oglaševala igralka Lisa Rinna, znana po vlogah v Days of Our Lives, Melrose Place ter The Real Housewives of Beverly Hills.
“To je precej neverjetno,” ocenjuje. Ne pomeni, da se ljudje o tem veliko pogovarjajo, vendar je ta tema postala manjši tabu.”
Čeprav gre za pozitiven premik, je problem oglasa, da v njem plenic ne uporablja nekdo, ki je zguban in star, temveč nekdo, ki je še vedno mlad in po družbenih standardih lep (igralka je bila v času snemanja stara 48 let), ki torej promovira idejo uspešnega staranja. Ta kombinacija je ključna, da je takšen oglas možen in sprejet, poudarja Calasanti.
Estetski posegi
S tem, ko se lepotni standardi zaostrujejo, ko se o anti-age izdelkih in tretmajih vse več govori, ko se ponudba širi, družbeni pritiski pa so vse večji, narašča tudi povpraševanje po invazivnejših in kirurških posegih.
Dr. Uroš Ahčan, svetovno priznani rekonstrukcijski in estetski kirurg, zaposlen v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, meni, da danes ne moremo več govoriti o določenem profilu ljudi, ki se odločijo za estetske posege. “Danes je to splošno sprejemljivo dejstvo, podobno, kot če gremo k frizerju,” ugotavlja.
“Če bi bile vse estetske operacije brezplačne, brez zapletov in bolečine, bi se zanje odločil vsakdo, saj vsi želimo biti lepši, se bolje počutiti v svoji koži, drugo je veliko sprenevedanje,” je prepričan.
Med najbolj priljubljenimi posegi polnila za glajenje gubic
Tudi Ahčan opaža, da povpraševanje po različnih estetskih posegih narašča, ustavilo se ni niti v pandemiji.
Največ povpraševanja je po posegih na delih telesa, ki jih največ gledamo, pravi Ahčan – to so obraz, oči, nos, usta, oprsje, zadnjica v zadnjem času, pa tudi nadlakti, stegna, trebušna stena. V zimskem obdobju so misli usmerjene v določene dele telesa, pred poletno sezono pa se poveča tudi povpraševanje po preoblikovanju zadnjice, rok in oprsja.
Med najbolj priljubljenimi posegi so še vedno polnila za ohranjanje mladostnega videza in glajenje gubic – botoks, ki se je v preteklosti povečal za 5.000 odstotkov, in hialuronska kislina. Čeprav se v zadnjem času povečuje tudi povpraševanje po invazivnejših posegih, tudi odstranitvi ali menjavi prsnih vsadkov, opaža Ahčan.
Profimedia
V zadnjih letih je svet preplavil trend velikih zadnjic, kar se kaže tudi v kirurgiji, kjer je povečanje ali dvig zadnjic pravi hit. Po podatkih ISAPS je povečanje zadnjice od leta 2015 naraslo za 65,9 odstotka, dvig zadnjice pa za 77,6 odstotka. Povečala se je tudi labioplastika oziroma korekcija sramnih ustnic, in sicer za kar 73,3 odstotka.
Relativizacija in “balkanizacija” stroke
Zaradi vse večje priljubljenosti estetskih postopkov se na trgu pojavlja tudi vse več ponudnikov, ki niso nujno ustrezno izobraženi za opravljanje vseh posegov.
Ahčan opozarja na “relativizacijo stroke” in “balkanizacijo sveta”, s čimer želi povedati, da je lahko danes nekdo z dobrim marketingom precej bolj uspešen kot nekdo, ki ima bistveno več znanja, a nima marketinga. “To pa na dolgi rok ne pelje v pravo smer,” meni.
To ima lahko za posameznike izjemno škodljive posledice. Vsak postopek, ki ni pravilno izbran in dobro izveden, je lahko problematičen. Tudi če so postopki ustrezni, lahko nastanejo zapleti, in o tem se je treba pogovarjati, a stranke morebitne zaplete pogosto preslišijo, pravi.
Želje strank odvisne od starosti
Ahčana obiskujejo ljudje vseh starostnih skupin. Njegove stranke pogosto s sabo prinesejo slike delov teles, iztrgane iz revij, njihove želje pa se razlikujejo glede na življenjska obdobja.
Kot pove, zavrne vsako stranko, pri kateri meni, da ne bi mogel izpolniti njenih pričakovanj, da so nerealna oziroma da njegovo znanje za tovrstne posege ne zadošča.
Pri 30 letih se pogovarjajo predvsem o botoksu in medicinski kozmetiki, pa tudi biostimulativnih metodah z laserji, radiofrekvenco in z lastno plazmo, s katerimi lastno telo spodbudijo k produkciji elementov, ki so zaradi starosti v naših telesih v manjši količini.
Profimedia
Pri višji starosti pa se odločajo tudi za agresivnejše postopke, kot so face-lifting, prerazporeditev maščobnih blazinic, zategnitev ligamentarnega aparata, izrez odvečne kože in preoblikovanje te kože v kombinaciji z dodatnimi postopki na njeni površini.
Nanj se obračajo tudi zelo mladi, ki želijo ugajati okolici in biti podobni svojim idolom. Na prikazovanje telesnosti in lepotnega ideala namreč danes bolj kot kadarkoli prej vplivajo tudi družbena omrežja in druge spletne platforme.
Mladim je treba posvetiti več časa, se z njimi ob navzočnosti staršev več pogovarjati in jih bolje izobraziti in informirati tudi o drugih, manj agresivnih možnostih in ciljih za srečno življenje, poudarja Ahčan.
Profimedia
Neuradno ljudje, ki delajo v slovenskih lepotnih ordinacijah, povejo, da na tretmaje, denimo na povečanje prsi, včasih mlade punce pripeljejo kar njihove mame, ki jim to obljubijo kot darilo, na primer za uspešno opravljeno maturo.
Naš obraz še nikoli ni bil tako izpostavljen, kot je z družbenimi omrežji
Družbena omrežja in druge spletne platforme spodbujajo prikazovanje telesnosti in nas nenehno bombardirajo z idealiziranimi podobami spletnih vplivnežev in zvezdnikov, ki – med drugim z retuširanjem fotografij in filtri na videih – ustvarjajo lažen občutek, da je lepotne ideale, ki jih predstavljajo, lahko doseči. Ni presenetljivo, da se z anti-age nego ne le spogledujejo, temveč jo redno v svojo nego vključujejo že najstniki.
Če so nekoč o staranju začeli razmišljati v poznih dvajsetih, so zdaj zaskrbljeni že pred 20. letom. Platforme in omrežja, kot sta Reddit ali TikTok, preplavljajo vprašanja najstnikov, ki iščejo nasvete za “prezgodnje staranje pri 16 letih”, in zapisi, kot so: “Gube pri 19 letih?!” ter “Imam 16 let in razmišljam o botoksu zaradi gub na čelu.” Njihovi vrstniki pa jim odgovarjajo z nasveti.
Sociologinja Čevnik, ki se ukvarja z mladimi, ki imajo težave s telesno samopodobo, predvideva, da bodo nove generacije, kot je generacija Z, z idealom mladosti vedno bolj obremenjene, saj se tudi koncept mladostništva razširja v obe smeri – pomika se v otroštvo in odraslost. Poleg tega so mladi tudi prek pametnih telefonov, ki jih začnejo uporabljati že zgodaj, vedno bolj neposredno izpostavljeni idealiziranim podobam, in na tak način poskušajo predstaviti tudi sebe.
Pri tem jim pomagajo filtri in posebni programi, namenjeni urejanju, glajenju, zamegljevanju itd., ki so vgrajeni v platforme, kot je Instagram, in skrbijo za to, da zlahka prilagodimo videz svojih fotografij in se približamo podobi zvezdnikov na naslovnicah revij.
“Ta podoba mora biti vedno izpiljena, če ni, je videti nenavadno. Če nekdo objavi fotografijo, ki je popolnoma naravna, se zdi, kot da je nekomu po nesreči ušla na splet,” razlaga Čevnik.
Aljaž Uršej/N1
Nova generacija potrošnikov anti-ageing industrije
Izdelki proti staranju danes niso več namenjeni le starejšim potrošnikom, zato strokovnjaki govorijo o novi generaciji lepotnih potrošnikov, o t. i. skinvestorjih, ki se osredotočajo na znanost in na nego kože gledajo kot na naložbo.
Kot za CNN pojasni Clare Varga, vodja oddelka za lepoto pri svetovni agenciji za napovedovanje trendov WGSN, so skinvestorji ozaveščeni, prebirajo sezname sestavin, preiskujejo in dajejo prednost znanstveno utemeljenim blagovnim znamkam, ki so podprte z dokazi.
A kot opozarja tudi dr. Katja Žmitek, prodekanja VIST – Fakultete za aplikativne vede z Inštituta za kozmetiko, so obljube, ki jih dajejo proizvajalci kozmetike, pogosto osnovane tudi na zelo šibkih dokazih. Učinek določene snovi lahko namreč dokažejo le in vitro, na celičnih kulturah, in ne na dejanski koži. To je pomembno, saj je učinek na koži, ki je precej bolj kompleksna od kožnih celic v petrijevki, lahko precej drugačen.
Pri pregledovanju prospektov ali študij proizvajalcev je zato treba biti pozoren, ali so bile študije narejene na koži ali in vitro. Najbolj verodostojni so izsledki raziskav, ki so placebo nadzorovane, kjer učinek izdelka primerjajo z učinkom izdelka brez aktivnih sestavin.
Današnji človek in potrošnik je torej na eni strani bombardiran z idealiziranimi, retuširanimi in sfiltriranimi podobami, po drugi strani pa tudi s številnimi zavajanji in nerealnimi obljubami, kaj naj bi mu pomagalo do takšnega videza, kože. Kaj je torej res in kaj ne, kaj “deluje” dobro na kožo in kaj vse je “nateg”, pa pišemo v članku z naslovom Miti in resnice o anti-age: kaj deluje in kaj je nateg?
Profimedia
Cilj je dostojanstveno staranje
Včasih so zato ženske, ki kupujejo najrazličnejše kozmetične produkte proti staranju, označene kot nečimrne. Ženske so zasmehovane tudi, da so ta njihova prizadevanja trivialna, zaradi časa in denarja, ki ga kljub očitnemu neizogibnemu porazu – saj staranja ne moremo premagati – namenjajo, da bi zgladile in zmehčale dokaze o tem naravnem biološkem procesu.
A kot meni Calasanti, pravilen pristop k temu, kako bi morali postopati, ne obstaja. “V resnici živimo v staristični in seksistični družbi, sam moraš izbrati, katere bitke boš bojeval in kje.”
Pomembno pa bi bilo, da staranje normaliziramo, da cenimo različne oblike staranja in da se konec koncev lahko staramo tako, kot želimo. Predvsem pa dostojanstveno.
Najpomembnejše pa je, da si prizadevamo za zdrav način življenja, meni Čevnik. “Če skrbimo za zdrav način, skrbimo tudi za “lepo” telo. Če pa skrbimo le za lepo telo, se pogosto odločimo za lepotne prakse, s katerimi lahko svojemu telesu bolj škodimo kot koristimo.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!