Slovenijo je zajel trend kopanja v mrzli vodi. Rečni tolmuni in jezera so tudi pozimi cilj vse več navdušencev, ki želijo na ta način okrepiti organizem. Zasluga za trend gre nizozemskemu posebnežu, ki je postal guru novodobnega gibanja "častilcev mraza". Kaj se torej zgodi v telesu, ko smo za kratek čas izpostavljeni mrzli vodi? Zakaj je to potencialno lahko koristno, za koga je lahko nevarno? In kaj nam lahko o tem pove znanost? Za kupom alternativno zvenečega balasta bi se lahko skrivala tudi pomembna življenjska resnica.
Dolina Kamniške Bistrice se je na sredo konec novembra, ko je bila Ljubljanska kotlina zavita v meglo, kopala v soncu. Parkirišče ob izviru Kamniške Bistrice, istoimenske reke, je bilo skoraj prazno. Dom v Kamniški Bistrici, najbolj oblegano lokalno gostišče, je bil zaradi nizke sezone zaprt. Tu in tam je mimo prišel kakšen pohodnik.
Na travniku nad parkiriščem se je ob 11.00 zbrala skupina ljudi s popolnoma različnimi ozadji, od alternativne zdravilke do vrhunskega športnika. Postlali so si ležišča, se toplo pokrili in obmirovali, medtem ko je njihov vodja skrbel za meditativno zvočno spremljavo.
Po slabe pol ure meditacije in dihalnih vaj so počasi vstali in se začeli preoblačiti v kopalke, nato pa vzeli brisače in se počasi, ne da bi se jim mudilo, odpravili do tolmuna ob izviru reke, kjer temperatura vode celo v največji poletni vročini ne preseže šest stopinj Celzija.
Drug za drugim so odložili brisače in plažne natikače ter brez drgetanja, stokanja ali preklinjanja zakorakali v vodo. Ko so zabredli do pasu globoko, so se ustavili, na prsih prekrižali roke, počepnili, tako da jim je voda segala do ramen, in obmirovali.
Po nekaj minutah so, spet povsem mirno, vstali in se namenili nazaj na breg. Na njihovi rdeči koži je bilo jasno vidno, do kod je segala gladina vode. Na travniku je pred preoblačenjem sledilo še nekaj z gibanjem povezanih dihalnih vaj, nato pa so se posušili, oblekli, si segli v roke, se objeli in se razšli. Do naslednjič.
V iskanju boleče mrzle vode
Take prizore je mogoče vse pogosteje videti na več koncih Slovenije. Tako poleti kot pozimi se ljudje namakajo v rečnih tolmunih in jezerih, v katerih je voda za običajnega človeka boleče mrzla. Tudi denimo Planšarsko jezero na Jezerskem, Javorniško jezero nad Jesenicami (na spodnji fotografiji) in jezero Jasna v Kranjski Gori so v zadnjem času postala priljubljena “kopališča”.
“Takšne skupine, ki jih druži priljubljenost kopanja v mrzli vodi, obstajajo na Notranjskem, Primorskem, Štajerskem, tukaj, v Kamniški Bistrici, se hodijo kopat tri ali štiri različne skupine. Ogromno pa je tudi takih, ki se hodijo kopat kar sami ali v paru. Rekel bi, da je ta metoda v zadnjem letu precej preplavila Slovenijo,” pripoveduje Emil Ledenko, “vodja” skupine, ki smo jo spremljali med kopanjem v Kamniški Bistrici.
Ledenko, ki pravi, da je njegov priimek zgolj uporabno naključje, velja za slovenskega guruja kopanja v mrzli vodi. Poleg tega, da vodi skupino stalnih “kopalcev”, vsak konec tedna v vseh letnih časih organizira tudi delavnice za začetnike (na spodnji sliki). Februarja bo minilo pet let, odkar je prvič zakorakal v ledeno vodo.
“Dobri dve leti sem to počel sam, v tem času pa se je zgodilo polno pozitivnih učinkov. Začel sem se počutiti vse bolje, zrasli sta moja samozavest in moja samopodoba. Imel sem boljšo motivacijo, boljša je bila regeneracija po športnih naporih, imunski sistem se je okrepil. Po dobrih dveh letih so me začeli prijatelji spraševati, kaj pravzaprav počnem. Sprva so me seveda imeli za malo norega, a jih je sčasoma premagala radovednost in sem začel dobivati družbo. Še kakega pol leta zatem pa sem začel izvajati organizirane delavnice, in prek njih se je priljubljenost te metode začela dvigovati.”
Zdaj v Kamniško Bistrico prihaja praktično vsak dan. V tem letnem času so kopalci skoraj najbolj množični obiskovalci Kamniške Bistrice. Postali so tako vsakdanji pojav, da je nekatere lokalne prebivalce njihovo početje začelo motiti. Na to opozarja tabla na drevesu ob poti, ki vodi proti izviru.
Ledeni mož
Seveda ima namakanje v mrzli vodi in povezovanje tega početja z domnevnimi zdravilnimi učinki že precej daljšo tradicijo, predvsem v Rusiji in Skandinaviji. Številni posamezniki to počnejo sami zase ali v paru, ker se po kopanju pač počutijo kot prerojeni. Bazen s hladno vodo je v ponudbi večine zdravilišč, ali za knajpanje ali ohlajanje po savni. Vrhunski športniki bazene z ledeno vodo že dolgo časa uporabljajo za hitrejšo regeneracijo po naporih.
Metoda, ki jo izvajajo tudi “ledeni kopalci” po Sloveniji in ki je v zadnjem času pridobila veliko privržencev, je nova predelava starih modrosti in praks. Poleg izpostavljanja mrzli vodi vključuje še dihalne vaje in meditacijo.
Največ zaslug za to, da se je razširila po svetu, pa ima Nizozemec. 62-letni Wim Hof, poznan tudi pod vzdevkom “Ledeni mož” (angl. The Ice-Man), je na Nizozemskem že vrsto let medijska zvezda. Slavo si je pridobil predvsem s prestavljanjem mej človeške zmogljivosti. Tako je med drugim postavil več zaporednih Guinnessovih rekordov v prenašanju mraza – obdan z ledom je zdržal skoraj dve uri – pa tudi rekord v najdaljšem plavanju pod ledom.
V kratkih hlačah se je večkrat povzpel na Kilimandžaro, najvišji vrh Afrike, pri vzpenjanju na Mount Everest, prav tako v kratkih hlačah, pa ga je šele na 7200 metrih nadmorske višine ustavila poškodba noge.
Njegova metoda izpostavljanja mrazu, dihalnih vaj in meditacije, ki je rezultat preizkušanja starodavnih obredov in osebnih izkustev, se je v zadnjih letih, po zaslugi Hofovih trženjsko navdahnjenih otrok, razširila po svetu. Ko je lani izšel slovenski prevod knjige Metoda Wima Hofa, je bil nekaj časa med najbolje prodajanimi knjigami v knjigarnah Mladinske knjige.
Kratek opis metode Wima Hofa
Wim Hof v svoji knjigi priporoča, da izpostavljanje mrzli vodi začnete pri tuširanju. Po običajni prhi s toplo vodo naj bi za pol minute odprli še mrzlo vodo in čas postopno podaljševali, dokler pod mrzlim tušem ne zdržite vsaj dve minuti.
Dihalne vaje naj bi izvajali v udobnem ležečem ali sedečem položaju. Tridesetkrat do štiridesetkrat morate zavestno globoko vdihniti, da z zrakom napolnite tako trebuh kot pljuča, nato pa zrak brez prisile izpustite. Po zadnjem vdihu izpustite zrak in nato zadržite dih tako dolgo, kot lahko, ne da bi vam bilo zaradi tega neprijetno. Ko začutite potrebo po vdihu, vdihnite in s polnimi pljuči spet zadržite dih za 10–15 sekund. Nato izdihnite in še nekajkrat ponovite celoten cikel, svetuje Hof.
Po koncu dihalnih vaj naj bi še nekaj časa ležali in uživali v privzdignjenem stanju, s pomočjo meditacije naj bi si postavili cilje za tisti dan.
Ob tem Hof posebej opozarja, da dihalnih vaj nikoli ne smete izvajati med izpostavljanjem mrzli vodi.
Guru z znanstveno podlago
Wim Hof ima nekaj stičnih točk z večino drugih zdravilskih gurujev. Veliko razlaga o zlaganosti farmacevtske industrije. “Poskušajo nam tako oprati možgane, da začnemo verjeti, da nam lahko pomagajo le farmacevtska in druge, z njo tesno povezane industrije. Plačaj! Tableta na tableto. Ne, treba se je dokopati do avtonomije, notranje moči,” je denimo lani povedal v intervjuju za časnik NeDelo.
A za razliko od nekaterih drugih zdravilcev njegovo delovanje in nastopanje ni krinka za prodajo raznih čudežnih zdravil. Ne prodaja prehranskih dopolnil ali uporabe raznih zapletenih naprav. Sicer ponuja tudi plačljive vsebine in delavnice, a njegovi osnovni nasveti, na podlagi katerih lahko vsak sam preizkusi učinke njegove metode, so prosto dostopni na spletu.
Podobno kot drugi zdravilci tudi Wim Hof rad meša znanstvena dejstva z nesmiselnimi učenimi izrazi, ki laičnemu poslušalcu zvenijo kredibilno, za poznavalca pa so bolj nakladanje brez znanstvene osnove.
A v primerjavi z večino drugih zdravilcev se Hof ne izogiba znanstvenemu preverjanju njegove metode. Svoje telo je že večkrat dal “na razpolago” znanstvenikom, ki so na podlagi preiskav prišli do zanimivih ugotovitev o odzivanju telesa na dihalne vaje in izpostavljenost mrazu.
Priložnost, da dokaže svoje trditve
Dr. Matthijs Kox je raziskovalec v Univerzitetnem medicinskem centru Radboud v Nijmegenu na Nizozemskem. Leta 2014 je Wimu Hofu, medtem ko je ta izvajal svoje dihalne vaje, poskusno vbrizgal bakterijski endotoksin, ki deluje kot sprožilec imunskega odziva. V telesu se sproži vnetje, poviša se telesna temperatura, odziv je podoben, kot bi šlo za okužbo z dejansko bakterijo ali virusom. Hof je preizkus prestal z mnogo manj znaki imunskega odgovora, telesna temperatura je ostala nižje od običajnega odziva.
“Mediji so bili polni njegovih trditev, da je sposoben vplivati na svoj avtonomni živčni sistem in s tem na imunski odziv,” o odločitvi za preučevanje Wima Hofa pravi dr. Kox. “Sprva smo bili sicer skeptični, spraševali smo se, ali je glede na njegovo medijsko izpostavljenost prav, da mu dajemo še dodatno vidnost. A ko smo se malo poglobili v njegove impresivne dosežke, njegove rekorde, smo se mu odločili dati priložnost, da dokaže svoje trditve.”
V nadaljevanju so enak poskus izvedli še na skupini sicer zdravih prostovoljcev, ki jih je Wim Hof naučil uporabe njegove metode. Tudi njim so med izvajanjem dihalne tehnike vbrizgali endotoksin. In odziv je bil podoben.
“Zaznali smo, da je v njihovih telesih po začetku izvajanja dihalne tehnike močno narasla raven adrenalina, kar je indikator povečane aktivnosti simpatičnega živčevja,” je za N1 razložil dr. Kox. “Iz drugih raziskav vemo, da adrenalin lahko deluje kot zaviralec imunskega odziva, če ga vbrizgate v telo. Naša raziskava pa je potrdila, da je mogoče enak učinek dokaj preprosto doseči tudi brez zunanje pomoči.”
Adrenalinski vihar, ki zavira vnetja
Dihalne vaje, ki temeljijo na kombinaciji zavestnega globokega dihanja in zadrževanja diha, spremenijo kemijsko sestavo telesa. Kri postane bolj nasičena s kisikom, zaradi znižane vsebnosti CO2 pa se spremeni tudi njen pH. Kri postane bolj alkalna, bazična.
“Sproščanje adrenalina, ki smo ga zaznali, verjetno sproži ravno velika sprememba v pH-vrednosti krvi, ki jo je mogoče doseči z dihalnimi vajami,” pravi dr. Kox. “Ena od hipotez je, da celice nadledvične žleze zaznajo to spremembo v alkalnosti krvi in se odzovejo s proizvodnjo adrenalina. To nameravamo še podrobneje raziskati.”
Odziva telesa na izpostavljenost mrazu pri ljudeh, ki izvajajo metodo Wima Hofa, še niso podrobneje raziskali, zato še ne vedno točno, kakšni fiziološki procesi se ob tem sprožijo v telesu. “Zagotovo tudi to sproži izločanje adrenalina. Mogoče je, da s ponavljajočim se izpostavljanjem mrazu naše telo pripravimo do tega, da je sposobno hitreje sprostiti več adrenalina v krajšem času. Naša hipoteza je, da izpostavljanje mrazu potencira kapaciteto za izločanje adrenalina, ki ga je mogoče sprožiti z dihalnimi vajami.”
Učinkovitost metode pri nadzorovanju imunskega odziva so nato preizkusili tudi na skupini bolnikov s posebno, redko obliko revmatoidnega artritisa. “Študija je bila majhna, zasnova ni bila idealna, smo pa zaznali, da jim je izvajanje metode pomagalo pri zmanjšanju vnetnih procesov v telesu in ublažilo simptome. A za kakšen trdnejši zaključek bi potrebovali večjo in bolje zasnovano študijo.”
“V primeru nekaterih bolezenskih stanj je metoda lahko tudi nevarna”
Kot pravi Kox, imajo veliko načrtov za dodatne raziskave, a hkrati tudi neprestano težave s pridobivanjem potrebnih sredstev zanje. “Zadeva še vedno velja za ’alternativno’ metodo, Wim Hof pa je medijska osebnost, ki pogosto daje drzne trditve, denimo, da si lahko s to metodo pozdravite raka. Ne morem reči, da ima slabe namene, le preveč prepričan je o uspešnosti svoje metode in posledično premalo kritičen. To po mojem mnenju res ne pomaga k boljšemu razumevanju dejanskih učinkov metode. Znanstveni dokazi za zdaj podpirajo le kak odstotek njegovih trditev.”
Za zdaj je po njegovih besedah mogoče reči, da metoda Wima Hofa vzbudi kratkotrajen stresni odziv v telesu, ki pa ga je mogoče ponavljati znova in znova. “Videli smo, da so ljudje z izvajanjem te tehnike sposobni do neke mere nadzorovati imunski odziv, vnetne procese v telesu, če jih izpostavimo umetno izzvanemu vnetnemu procesu. A za zdaj izvajanja te metode ne morem nikomur priporočiti, ker še nimamo trdnih dokazov, da jim bo prinesla konkretne zdravstvene koristi.”
Hkrati pa opozarja, da je v primeru nekaterih bolezenskih stanj metoda lahko tudi nevarna. “Visoka raven adrenalina lahko povzroči težave pri ljudeh s srčno-žilnimi obolenji, tudi ljudje z boleznimi možganov bi se je po mojem morali izogibati.”
Občasni stresni izzivi za telo so nujni
Še en znanstvenik, ki je imel priložnost preučevati Wima Hofa, je dr. Otto Muzik, nevroznanstvenik z Univerze Wayne State v Detroitu v ZDA. Leta 2018 je Hofa oblekel v posebno obleko, ki je izmenično hladila in ogrevala njegovo telo, nato pa je s pomočjo naprav za CT in magnetno resonanco opazoval spremembe v njegovih možganih med spremembami temperature.
Pri tem je zaznal aktivacijo dela možganov, ki v odzivu na stres sproži obrambne mehanizme in zatre bolečino, da se telo stresnemu dejavniku lažje upre. “Če si med begom pred tigrom zvijete gleženj, bo telo poskrbelo, da v tistem trenutku ne boste čutili bolečine in boste lahko tekli naprej,” nam je pojasnil funkcijo stresnega odziva.
Metoda Wima Hofa, kot skupaj s sodelavci navaja v članku, v katerem opisuje potek raziskave, bi lahko njenim izvajalcem omogočila višjo stopnjo nadzora nad ključnimi deli avtonomnega živčnega sistema.
“Pri metodi Wima Hofa ne gre za neko veliko skrivnost, za nekaj globoko duhovnega,” nam dr. Muzik pove takoj na začetku pogovora. “Gre za izrabo običajnih fizioloških mehanizmov.”
Gre za zelo preprosto pravilo: če svoje telo trenirate v odzivanju na stresne dejavnike, bo postalo bolj učinkovito pri njihovem premagovanju. “Če se boste pogosto izpostavljali nizkim in visokim temperaturam, boste postali boljši pri reguliranju telesne temperature. Vsak stresni dejavnik boste lažje premagali, če boste redno trenirali odziv organizma nanj.”
Stres je v tem kontekstu vsak dejavnik, ki naš organizem vrže iz ravnotežja, izven cone udobja in ga prisili, da začne spet vzpostavljati optimalno stanje. “Občasni stresni izzivi za telo so nujni, da ohranjajo naravno zmogljivost telesa za regulacijo homeostaze.”
Wim Hof in drugi podobni guruji po njegovih besedah združijo in zapakirajo nekaj elementov tega pravila. “Ključni dejavnik pri vseh pa je hormeza.”
Hormeza: Kar nas ne ubije, nas naredi močnejše
Hormeza je pojav, kjer majhni odmerki stresnega dejavnika, ki bi nas v velikem odmerku lahko pokončal, v organizmu sprožijo obrambne mehanizme, ki morebitno nastalo škodo popravijo in telo okrepijo za soočanje s stresom v prihodnje.
Gre denimo za spremembe v temperaturi, spremembe dostopnosti kisika, za zaužitje majhnih odmerkov snovi, ki bi bile v velikem odmerku strupene, hormetični učinek je prisoten tudi pri izpostavljenosti nizkim dozam radioaktivnega sevanja.
Primer hormeze je pravzaprav tudi rekreacija. Mišice krepimo tako, da z vadbo povzročamo majhne poškodbe mišičnih vlaken, ki zato nazaj zrastejo močnejša, okrepi pa se tudi celoten organizem. V zvezi s hormezo v znanstveni skupnosti še vedno vlada precejšnja skepsa, saj v svojem načelu majhnih odmerkov močno spominja na homeopatijo.
Evolucijsko neprilagojen človek
Temeljna razlaga metode Wima Hofa naj bi bila povezana z dejstvom, da je človeška evolucija prepočasna, da bi dohajala spremembe v našem življenjskem slogu. Da nam je z napredkom v znanosti in tehnologiji v zadnjem stoletju postalo preveč udobno za naše dobro. Da so naša telesa prilagojena na to, da nas je včasih zeblo, da smo bili včasih dalj časa lačni in da smo morali za pridobivanje hrane porabiti veliko moči.
“Po mojem mnenju je za take trditve še prezgodaj,” je skeptičen dr. Matthijs Kox. “Gre za zelo daljnosežno hipotezo, za katero še ni dovolj znanstvenih dokazov, da bi se do nje upal opredeliti.”
Dr. Otto Muzik je pri tem mnogo manj zadržan. “Naša telesa so bila zasnovana za določeno okolje. Okolje, v katerem smo se morali za vsako zaužito kalorijo zelo potruditi. Danes to ni več potrebno, a naši fiziologiji se temu še ni uspelo prilagoditi. In tako recimo v obdobju, ko imamo hrane na pretek, nimamo razvitega mehanizma, ki bi nam preprečil prenažiranje. Telo nam še vedno ukazuje, naj pojemo čim več, saj ne ve, kdaj bo hrana spet na voljo.”
Prav tako se moramo prisiliti v rekreacijo, v gibanje, saj je telo navajeno hraniti energijo za čas, ko bo treba iskati hrano. “V nekaj sto letih, kar je v naši evolucijski zgodovini zanemarljivo malo, se je naš način življenja popolnoma spremenil.”
Nekateri znanstveniki ravno temu razkoraku med našimi telesi in našim načinom življenja pripisujejo epidemijo debelosti in srčno-žilnih bolezni v zahodnem svetu.
Sam svoj guru
Čeprav novodobno navdušenje nad izpostavljanjem mrzli vodi in dihalnimi vajami najpogosteje izvira iz metode Wima Hofa, se v praksi pogosto razlikujejo. Vsak si namreč svoje aktivnosti in tehnike na podlagi izkušenj in potreb prilagodi nekoliko po svoji podobi.
Emil Ledenko tako denimo svoje varovance uči nekoliko drugačnega dihanja. “Wim Hof diha precej intenzivno, dokaj na silo, jaz pa sem tehniko nekoliko spremenil in prilagodil, da je potrebnih manj sile in napora. Princip je isti, samo pristop je bolj nežen. Tudi Wim pa tako ali tako poudarja, da naj bi bil vsak sam raziskovalec svojega telesa. Treba se je držati nekaj osnovnih načel, znotraj njih pa lahko vsak sam poišče rešitev, ki mu najbolj ustreza.”
Za doseganje ugodnih učinkov na počutje se sicer ni treba udeleževali skupinskih “obredov” ob gorskih jezerih in slediti natančnim navodilom, to je zgolj element, ki lahko ponudi še dodatno spodbudo in “duhovno” izkušnjo.
Ključno je, da so tako dihalne vaje kot izpostavljanje mrzli vodi način, kako telo premakniti iz cone udobja in ga spodbuditi, da se posveti krepitvi organizma. Metoda Wima Hofa je pač ena od kombinacij načinov izpostavljanja telesa nadzorovanemu stresu, ki so na voljo. Kombinacije so lahko tudi drugačne.
Dr. Roman Jerala s Kemijskega inštituta denimo pravi, da se že dve leti po jutranji telovadbi oprha z mrzlo vodo. “Subjektiven občutek je, da imam manj prehladov, po drugi strani pa je občutek svežine po hladnem tuširanju dober za začetek dneva.”
Dihalnih vaj ne izvaja. Do razlag, ki jih za delovanje njegove metode ponuja Wim Hof, je skeptičen. “Zdi pa se mi možna rahla stimulacija imunskega sistema, ki lahko zmanjša infekcije, podobno kot mikrostres zaradi fizične aktivnosti okrepi organizem.”
“Delati postopno, ne pa stakniti pljučnice”
Tudi dr. Gregor Starc, profesor na ljubljanski Fakulteti za šport, metodo Wima Hofa pozna le površno, ima pa na vrtu za hišo že več let lesen čeber z mrzlo vodo, v katerem se namaka enkrat na teden. “Ko sem prvič poskusil z namakanjem v ledeni vodi, je bil odziv mojega organizma tako intenziven in kasnejše počutje tako dobro, da sem ves teden čakal na to, da bom spet v ledeni vodi.”
Kot pravi, sicer ni pristaš gurujev, Wim Hof pa je po njegovem mnenju prakse, ki so med nekaterimi ljudstvi obstajale že v preteklosti, naredil bolj dostopne sodobnemu človeku. Prav tako se strinja z njegovim pogledom, da smo zaradi udobnosti življenja ljudje začeli izgubljati svoje sposobnosti prilagajanja na okolje. “Naš organizem je zaradi udobnega načina življenja otopel, in če bo komu Wim Hof pomagal, da oživi, je to lahko samo plus. Edina stvar, ki me skrbi, je, da bodo nekateri neučakani pozabili, da je treba stvari delati postopno, da se telo počasi prilagodi, ne pa stakniti pljučnice.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje