Zakaj je malo verjetno, da bi prišlo do svetovnega izbruha pljučne kuge

V Sibiriji je na začetku meseca na ruskem inštitutu, namenjenem preučevanju kuge in nevarnih povzročiteljev bolezni, zaradi pljučnice "neznanega izvora" umrla 28-letna raziskovalka. Ruski mediji so poročali o tem, da naj bi se okužila s pljučno kugo, ko se ji je med delom po nesreči razbila epruveta. Ker so za skoraj 200 ljudi odredili izolacijo, pa so se po spletu hitro začela širiti ugibanja in preplah, saj je situacija spominjala na začetke nedavne pandemije koronavirusne bolezni, zaradi katere je obstal svet.

Oblasti v ruski regiji Irkutsk so spremljale vse osebe, ki so bile v stiku s preminulo raziskovalko, ter naknadno sporočile, da niso zaznali nobenih zdravstvenih težav ali nevarnih mikroorganizmov.

Pristojni pa so poskušali pomiriti situacijo, svoje trditve pa podkrepili tudi z navedbami strokovnjakov, ki ocenjujejo, da je zelo malo verjetno, da bi ta primer povzročil svetovni izbruh bolezni.

Redka, a smrtonosna bolezen

Z medicinskega vidika poznamo tri oblike kuge, tj. bubonsko, pljučno in septikemično kugo.

Bubonska je najpogostejša oblika in se prenaša z ugrizi okuženih bolh. Nastopi nenadno z visoko vročino, mrzlico, šibkostjo in glavobolom, v nekaj urah pa se pojavijo izjemno povečane in boleče bezgavke. Prenos bubonske kuge s človeka na človeka je redek, vendar lahko bakterija prodre v krvni obtok in povzroči septikemično kugo ali pa se razširi v pljuča in povzroči pljučno kugo.

Za razliko od drugih oblik kuge se lahko pljučna kuga prenaša s človeka na človeka prek drobnih kapljic, ki se sproščajo v zrak ob kašljanju ali kihanju. Brez pravočasnega zdravljenja je pljučna kuga običajno smrtna, simptomi pa se lahko pojavijo že 24 ur po okužbi.

Zakaj so današnje razmere manj ugodne za širjenje kuge?

Čeprav je pljučna kuga, ki jo povzroča bakterija Yersinia pestis, brez zdravljenja skoraj vedno smrtna, jo je danes mogoče uspešno zdraviti z običajnimi, široko dostopnimi antibiotiki.

"Za zdravljenje bubonske kuge imamo na voljo dve zelo učinkoviti zdravili," pravi Piero Olliaro, profesor za nalezljive bolezni, povezane z revščino, na Univerzi v Oxfordu. Kot so potrdili v leta 2025 objavljeni randomizirani klinični raziskavi, sta pri zdravljenju bubonske kuge zelo učinkovita dva antibiotika: ciprofloksacin je bil učinkovit v 91 odstotkih primerov, aminoglikozid pa v 92 odstotkih.

Tudi med bolniki, pri katerih se je bubonska oblika bolezni razliva v pljučno, pa jih je ob hitrem zdravljenju 85 odstotkov okrevalo in preživelo.

Dodaten razlog, zakaj je pandemija kuge zelo malo verjetna, je, da se pljučna kuga v nasprotju s koronavirusom lahko prenaša šele po pojavu simptomov. Ti se običajno pojavijo v 24 urah po okužbi ter so izraziti in zlahka prepoznavni (oteženo dihanje, vročina, mrzlica, glavobol, bolečine v telesu, omotica, oslabelost, utrujenost, slabost, bruhanje in driska). To pomeni, da je mogoče morebitne nove primere okužbe hitro odkriti, bolnike izolirati in jih zdraviti, še preden bi se bolezen razširila naprej.

"To ni bolezen, ki bi jo lahko spregledali, ljudje pa bi se medtem vkrcavali na letala, potovali po svetu in širili nove okužbe," je za BBC dejala Zania Stamataki, izredna profesorica virusne imunologije na Univerzi v Birminghamu. Po njenih besedah bi zelo hitro postalo očitno, da gre za izbruh bolezni.

Kuga kljub vsemu ni bolezen preteklosti

Na splošno so okužbe v laboratorijskem okolju izjemno redke, saj so običajno vzpostavljeni strogi varnostni protokoli za preprečevanje nenamerne izpostavljenosti povzročiteljem bolezni. "Gre za visoko specializirane laboratorije, kjer je varnost zagotovljena z več ravnmi zaščite," je pojasnila Stamataki.

Eden glavnih razlogov za hitro širjenje kuge v 14. stoletju pa so bile predvsem slabe življenjske razmere, ki danes v večjem delu sveta ne obstajajo več. Kljub vsemu je treba poudariti, da kuga ni zgolj bolezen preteklosti. Vsako leto se pojavijo primeru okužb pri ljudeh, v ZDA pa denimo letno poročajo o povprečno sedmih primerih kuge pri človeku. V nekaterih delih sveta občasno prihaja tudi do lokalnih izbruhov, med katerimi se pljučna kuga prenaša s človeka na človeka.

Leta 2017 je denimo izbruh kuge na Madagaskarju povzročil 2.417 primerov okužbe in 209 smrti. Vendar je dejstvo, da se je izbruh končal, dokaz, da je širjenje kuge mogoče omejiti na posamezna območja, zato takšni izbruhi praviloma ne prerastejo v pandemijo.

Čeprav je torej malo verjetno, da bi se izbruh kuge razširil po vsem svetu, to še ne pomeni, da ne bi smeli vlagati v zdravljenje in preprečevanje te bolezni.