Kako se vedejo ljudje, ki kot otroci niso pogosto slišali "rad te imam"

Besede "rad te imam" se morda zdijo preproste, vendar lahko za otroka pomenijo veliko več, kot se zdi na prvi pogled. Z njimi dobi občutek, da je ljubljen, sprejet in varen. Če jih doma skoraj nikoli ne sliši, se lahko nauči, da se o čustvih preprosto ne govori.

To še ne pomeni, da ga starši niso imeli radi. Ljubezen so morda kazali drugače: s skrbjo, pomočjo, dejanji ali zagotavljanjem varnosti. Toda otrok se hkrati uči tudi tega, kako izražati čustva in kako jih sprejemati od drugih.

Vzorci iz otroštva se lahko pozneje prenesejo v odrasle odnose. Zato se pri nekaterih ljudeh, ki so odraščali v čustveno bolj zadržanem okolju, pojavljajo določena vedenja. Kot piše YourTango, lahko mednje sodijo naslednja.

Ob komplimentih jim je neprijetno

Ko jim nekdo pove nekaj lepega, se lahko znajdejo v zadregi. Namesto preprostega "hvala" se pošalijo, kompliment zmanjšajo ali hitro spremenijo temo.

Pohvalo lahko celo težko zares sprejmejo. Če v otroštvu niso bili vajeni besedne potrditve, jim je lahko nenavadno, ko jim nekdo iskreno pove, da so lepi, sposobni ali pomembni.

Včasih se zato sprašujejo, ali druga oseba to res misli ali je bila zgolj vljudna.

Težko prvi izrečejo "rad te imam"

Za nekatere je lahko izgovoriti te tri besede veliko težje, kot bi pričakovali.

Ko niso bili vajeni odprtega izražanja ljubezni, jih je lahko strah, da bodo preveč čustveni, da bodo izpadli ranljivi ali da druga oseba njihovih občutkov ne bo vračala.

Ljubezen zato pogosto raje pokažejo z dejanji. Pomagajo, prisluhnejo, poskrbijo za partnerja ali ostanejo ob njem, ko mu je težko.

Njihovo sporočilo je lahko zelo jasno, le da ga ne povedo na glas.

Za podporo prosijo šele, ko je res nujno

Če se je otrok zgodaj naučil, da o svojih občutkih ne govori, se lahko kot odrasel navadi vse reševati sam.

Ko mu je težko, zato pogosto ne pokliče prijatelja, partnerja ali družinskega člana. Raje molči in se prepričuje, da njegova težava ni tako pomembna.

Tudi kadar bi potreboval pomoč, lahko čaka, da bo nekdo sam opazil, da nekaj ni v redu.

Svoja čustva pogosto zmanjšujejo

"Saj ni tako hudo."

"Drugi imajo veliko večje težave."

"Bom že."

Takšne misli so lahko zelo pogoste pri ljudeh, ki so se že zgodaj naučili potisniti čustva na stran.

Namesto da bi si priznali, da so prizadeti, žalostni ali razočarani, skušajo občutke čim hitreje odmisliti. Posledično lahko težko prepoznajo trenutek, ko bi pravzaprav potrebovali podporo.

Na vprašanje, kako so, lahko skoraj avtomatično odgovorijo: "V redu."

Ljubezen raje dokazujejo z dejanji

Če besede niso bile običajen način izražanja naklonjenosti v družini, lahko dejanja postanejo njihov glavni jezik ljubezni.

Namesto da bi povedali, kaj čutijo, bodo partnerju skuhali najljubšo jed, mu pomagali pri opravkih, ga poklicali, ko vedo, da ima težak dan, ali si zapomnili majhne stvari, ki so mu pomembne.

Pri tem lahko pričakujejo, da bodo tudi drugi njihova čustva razumeli na enak način.

Težava nastane, če druga oseba potrebuje tudi besede.

Pogosto dvomijo, ali jih imajo drugi zares radi

Tudi ko jim partner ali prijatelj jasno pokaže naklonjenost, lahko v sebi še vedno čutijo negotovost.

"Ali me ima res rad?"

"Ali sem mu res pomembna?"

"Kaj če se je samo navadil name?"

Takšna vprašanja lahko vztrajajo kljub temu, da za dvom ni pravega razloga.

Če otrok v odraščanju ni dobil dovolj jasnih signalov čustvene varnosti, se lahko pozneje težko zanese na občutek, da je nekomu zares pomemben.

Zelo so samostojni – včasih celo preveč

Samostojnost je lahko velika prednost. Toda pri nekaterih ljudeh postane tudi obrambni mehanizem.

Če so se kot otroci navadili, da morajo svoje težave reševati sami, jim lahko sprejemanje pomoči povzroča nelagodje. Ne želijo biti breme in imajo občutek, da morajo vse obvladati brez tuje pomoči.

Zato lahko tudi v partnerskem odnosu težko rečejo: "Potrebujem te."

Toda dovoliti drugi osebi, da pomaga, ni znak šibkosti. Prav nasprotno, tudi sposobnost sprejeti pomoč je del zaupanja in bližine.

Ob močnem izkazovanju naklonjenosti ne vedo, kako reagirati

Nekdo jih spontano objame, pove, da jih ima rad, ali jim pripravi čustveno presenečenje. Namesto prijetnega občutka pa jih lahko preplavi zadrega.

Ne zato, ker jim bližina ni všeč, temveč zato, ker jim je preprosto neznana.

V glavi se lahko začnejo vrteti vprašanja: Kaj naj zdaj rečem? Kako naj se odzovem? Ali moram tudi jaz povedati nekaj podobnega?

Sčasoma se je mogoče naučiti, da na takšne trenutke ni treba imeti popolnega odgovora. Včasih je dovolj, da človek preprosto sprejme naklonjenost.

Ljubezen se ne kaže samo z besedami

Pomembno je poudariti, da takšni vzorci niso pravilo in da se vsak človek odziva drugače. Prav tako odsotnost besed "rad te imam" sama po sebi ne pomeni, da je otrok odraščal brez ljubezni.

Nekateri starši ljubezen izražajo predvsem z dejanji, skrbjo in odgovornostjo. Kljub temu pa se otrok skozi odnose uči, kako varno je govoriti o občutkih, prositi za pomoč in sprejemati naklonjenost.

Dobra novica je, da otroški vzorci niso nujno življenjska obsodba. Človek lahko tudi pozneje spozna, zakaj mu je določeno vedenje tako težko, in se počasi nauči drugačnega načina izražanja.

Včasih je prvi korak že to, da si prizna: ni nujno, da sem hladen ali čustveno nedostopen. Morda se šele učim jezika, ki ga v otroštvu nisem pogosto slišal.