Slovenija dobiva prvo proticepilsko politično stranko. Mnenjski voditelji gibanja, ki po družbenih omrežjih širi dvome v cepiva, bodo po njihovi lastni oceni veliko podporo javnosti poskušali unovčiti na prihodnjih državnozborskih volitvah. Kaj lahko državljani, intelektualci, mediji, politiki naredimo za boj proti širjenju idej, ki v času epidemije pomenijo resno grožnjo javnemu zdravju?
Kranjski mestni svetnik Zoran Stevanović, nekdaj član SNS, kjer pa so ga po besedah prvaka Zmaga Jelinčiča izbrisali iz strankarskih evidenc in nočejo imeti nič več z njim, je januarja ustanovil proticepilsko stranko. Zdaj je za Reporter napovedal udeležbo na prihodnjih državnozborskih volitvah, ki bodo spomladi prihodnje leto (prvi možni datum je 22. april, volitve pa bo razpisal predsednik Borut Pahor).
Tudi po svetu mediji poročajo o trendu, da predvsem skrajno desne stranke poskušajo izkoristiti podporo skupine ljudi, ki je neodločna ali pa ima odklonilen odnos do cepljenja, in na tem graditi politični kapital.
Kako se odzvati na gibanja s prepričanji, ki neposredno ogrožajo javno zdravje, in njihove politične ambicije?
“Proticepilski sentiment je včasih bolje zgostiti in strukturirati”
Najbolj neposredno moč vplivanja imamo »mi« seveda šele kot volilci – če pride taka stranka na volitve, je pač ne volimo, meni dr. Tadej Troha s Filozofskega inštituta ZRC SAZU.
“Na volitvah pa nasploh veljajo neka druga pravila igre, in nikakor ni rečeno, da bo nekdo, ki bi tako stranko v ideji načelno podprl, tudi kot volivec ravnal enako, začenši s tem, da se bo na volitve sploh odpravil.”
Sam sicer ne vidi težave v tem, da se ideja proticepilstva nekako strukturira. “Če proticepilski sentiment obstaja, je včasih bolje, da se zgosti in strukturira, četudi okrog neke nove stranke. Na ta način se zmanjša možnost, da bi se v javnost prikradel na impliciten način: prek clickbait naslovov, prek napihovanja stranskih učinkov po cepljenju. Ko se bo grdi drugi utelesil, se bo od proticepilstva lažje distancirati.”
Osebni arhiv
“Če proticepilski sentiment obstaja, je včasih bolje, da se zgosti in strukturira, četudi okrog neke nove stranke,” meni dr. Tadej Troha s Filozofskega inštituta ZRC SAZU.
Omejiti dostop do proračunskega denarja
Ustavni pravnik dr. Saša Zagorc z ljubljanske pravne fakultete pa meni, da je tovrstne poskuse političnega udejstvovanja najbolje spregledati. “Protestniške stranke hlepijo po odzivih državnih organov in oblastnih strank, saj od tega živijo. Najboljše cepivo proti temu je ignoranca.”
Sam sicer ni podpornik tega, da bi take stranke preprečevali po pravni poti, razen v najbolj skrajnih primerih (več o ustavni ureditvi v nadaljevanju), omenja pa možnost, da bi lahko razmislili o spremembi načina financiranja političnih strank ter omejili proračunsko financiranje strank s cilji, ki resno ogrožajo javno zdravje in druge ključne ustavne vrednote.
Navidezni zagovorniki cepljenja na oblasti
Trohi se dolgoročno bolj problematičen zdi način, kako se ta ideja širi na posredne načine. “V času begunske krize me je vedno bolj kot protibegunska retorika Janeza Janše motilo mehko, a v praksi trdo protibegunstvo premierja Mira Cerarja. Tudi zdaj me bolj motijo politiki, ki so lahko na papirju zagovorniki cepljenja, njihova konkretna praksa pa kaže, da v to ne verjamejo oziroma da želijo sklepati kompromise.”
Kdo, na primer? “Zdravstveni minister Janez Poklukar v vseh izjavah zagovarja cepljenje. Ampak ali lahko resno jemljemo človeka, ki na eni strani fantazira o 70 odstotkih cepljenih do konca septembra, na drugi strani pa vse doslej ni organiziral ene same množične akcije? Kako resno vzeti nujnost cepljenja, če tudi prezasedenost bolnišnic postavljaš v prihodnost, s čimer tudi necepljenim nakazuješ, da lahko še malo odlašajo?”
Tudi anticepilstvo se generira eksponentno: če se ga ne lotiš dovolj zgodaj z zagonom kontraprocesa, v katerem se generira načelna samoumevnost cepljenja, standardni promocijski ukrepi več ne primejo.
Po mnenju sogovornika je lahko pojav in širitev proticepilskega gibanja sicer opomnik za intelektualce, medije, politične stranke, da v njihovih nagovorih nekaj manjka. Predvsem zadnje imajo v tem kontekstu osrednjo nalogo.
Če je za opozicijske stranke proticepilska pozicija na kolektivni ravni nesprejemljiva, lahko same prevzamejo pobudo in poiščejo ali oblikujejo pravne podlage za dosego maksimalnega cepljenja, meni. Pri tem bodo morale ubrati tudi pristop, ki je sicer značilen za proticepilce. Ti ljudi privlačijo s prepričanjem v svoj prav.
“Oni ne dvomijo, njim je vse jasno. Komunikacija v podporo cepljenju mora potekati na analogen, torej s seboj pomirjen, odločen, samozavesten način, s predlogi praktičnih rešitev. Proticepilci si želijo diskusijo za ali proti cepljenju – namesto nje moramo organizirati diskusijo na neki drugi ravni, med različnimi obliki zagovora cepljenja. Nekateri so za obvezno, nekateri celo za prisilno, nekateri pa vztrajajo pri mehkem pristopu. In to je zdaj realna dilema.”
Borut Živulović/BOBO
“Zdravstveni minister Janez Poklukar (na fotografiji) v vseh izjavah zagovarja cepljenje. Ampak ali lahko resno jemljemo človeka, ki na eni strani fantazira o 70 odstotkih cepljenih do konca septembra, na drugi strani pa vse doslej ni organiziral ene same množične akcije? Kako resno vzeti nujnost cepljenja, če tudi ukrepe za preprečevanje prezasedenosti bolnišnic postavljaš v prihodnost, s čimer tudi necepljenim nakazuješ, da lahko še malo odlašajo?” se sprašuje Tadej Troha.
Nagovarjajo volilne abstinente
Koliko možnosti pa ima stranka, če se vendarle odloči na volitvah stestirati javno podporo? Troha meni, da bolj malo. “Del njihovih potencialnih volivcev, ki je volil že doslej, se bo znašel v precepu – in bo na volitvah bolj verjetno ponovil svojo staro izbiro, proticepilsko pozicijo pa bo ohranil kot apolitični intimni korektiv, kot razliko, ki ga postavlja nad običajne volivce.”
Pilotna raziskava inštituta Mediana, opravljena na reprezentativnem vzorcu 500 odraslih, je – kot smo pisali v članku Cepljeni / Necepljeni – delitev, ki presega vse ostale delitve – pokazala, da je največji delež tistih, ki cepljenje zavračajo, med tistimi, ki se nočejo opredeliti za nobeno stranko in ki se redko udeležujejo volitev. Stranka s proticepilskim programom torej nagovarja tudi ali predvsem volilne abstinente. A Troha ni prepričan, da jih lahko stranka prepriča v večjem številu.
“Problem takih entuziastičnih pobud je, da je vprašljivo, kako dolgo lahko vzdržujejo napetost. Se bo volivec čez eno leto še spomnil, da je ta stranka nekaj, česar si želi v politiki? Bo kot nekdo, ki ne zaupa predstavniški demokraciji, še zadovoljen, ko se bo njegov predstavnik začel predstavljati kot politik, kot eden od politikov? Za nekatere to seveda ne bo težava, a za prestop volilnega praga je potrebna precejšnja masa glasov.”
Borut Živulovič /BOBO
Pilotna raziskava inštituta Mediana, opravljena na reprezentativnem vzorcu 500 odraslih, je pokazala, da cepljenje zavračajo predvsem tisti, ki se nočejo opredeliti za nobeno stranko in ki se redko udeležujejo volitev. Stranka s proticepilskim programom torej nagovarja tudi ali predvsem volilne abstinente. A Troha ni prepričan, da jih lahko stranka prepriča v večjem številu.
Tveganje nove epizode zmedenih ukrepov
Sogovornik pa obenem opozarja, da lahko nadaljevanje epidemije marsikaj spremeni.
“Nadaljevanje epidemije lahko dogajanje požene v dve smeri: lahko da bodo, ko se nam v četrtem valu zgodi še ena katastrofa, ljudje spoznali, da je neumnost, da se ne cepimo. Lahko pa, da se s katastrofo ne bomo več znali soočiti kot racionalna bitja. Če bo država v četrtem valu spet ukrepala zmedeno in kontradiktorno, bodo običajne zakonitosti v družbi morda nehale veljati. Če bomo kot družba še bolj znoreli in se odklopili od realnosti, lahko taka ideja – ali pa še kakšna bolj nora – tudi uspe,” Troha pove za konec.
Ustavno sodišče: Pri sankcioniranju strank potrebna tolerantnost
“V ustavi zapisana pravica do združevanja, ki vključuje tudi pravico do ustanavljanja političnih strank in njihovega delovanja, je omejena s primeri, ko bi politična stranka na primer aktivno pozivala k nasilni spremembi ustavne ureditve ali k hudi diskriminaciji,” razlaga ustavni pravnik Saša Zagorc. Edini organ, ki lahko stranki prepove delovanje ali ugotovi neustavnost njenih aktov, je Ustavno sodišče. Kot je to zapisalo v eni od odločb: pri tem je potrebna tolerantnost.
“Ne zadošča, če neko združenje ne priznava ustavnega reda ali ga odklanja oziroma mu nasprotuje. Potrebno je aktivno nastopanje z namenom uničiti (odstraniti) veljavni ustavni red. Dokazati je treba resno nevarnost ogrožanja temeljnih predpostavk svobodne demokratične družbe.”
Temeljni dokument za ugotavljanje morebitne neskladnosti z ustavo je statut stranke, pravi Zagorc. Dodaja, da v njem stranke praviloma zelo ohlapno in previdno opišejo svoje cilje in stališča, njihova ravnanja pa so potem pogosto precej bolj konkretna in včasih celo nasprotna tem ciljem. “Ta razkorak med normativnim in dejanskim je sicer tipičen za vse stranke.” Posledično je tudi dokazovanje zgoraj omenjenih prepovedanih aktov in dejanj težko.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje