Bohinj je ena izmed najbolj priljubljenih slovenskih destinacij, ki jo obišče veliko ljudi. Ni pa to območje zanimivo samo zaradi čudovitega jezera in visoki gor, ampak tudi zaradi številnih legend in pripovedk, ki so se ohranile v teh krajih.
Legend in pripovedk se je v krajih ob Bohinjskem jezeru ohranilo res veliko, ena od njih pa pojasnjuje, kako je Bohinj sploh dobil svoje ime. Kot pravi legenda, je bog ljudem po svetu delil zemljo. Ko je že mislil, da je z deljenjem končal, je opazil, da je pozabil na skupinico, ki se za razliko od drugih ni prerivala za najboljše dele. Bogu so se zasmilili, saj so bili skromni in potrpežljivi, zato se jih je odločil nagraditi. Podelil jim je najlepši kos zemlje, ki ga je hranil zase in poimenovali so ga Bohinj. Takšno ime so izbrali zato, ker se bogu v njihovem narečju reče “boh”.
Bohinjsko jezero skoraj popolnoma obdajajo visoke gore, ki ustvarjajo pregrado med Bohinjem, Trento in dolino Tolminke. Prav na tej ločnici stoji tudi Podrta gora, katere nastanek in poimenovanje pojasnjuje še ena legenda. Kot pravi, je včasih vsaka gora imela svojega duha in zmaja, ki sta se med seboj bojevala. V davnini pa je ena izmed gor v bližini Bohinja hotela postati višja kot sam Triglav. Da bi to dosegla, sta njen duh in zmaj združila moči in začela goro napihovati ter vzdigovati skale. Bog pa tega, da bi katerakoli gora prerasla Triglav, ni dovolil in ko je omenjena gora že skoraj dosegla višino Triglava, je z grmeče počila in se sesula. Prav zato je dobila ime Podrta gora.
Stalnica vseh slovenskih legend pa so tudi mitološka bitja, in če verjamemo bohinjskim pripovedkam, se jih na pobočjih ob jezeru skriva kar nekaj. Najbolj znana je pripovedka o bohinjskem škratu Polesnjaku. Tako so mu namreč pravili zato, ker je zelo rad plezal po lesenih deblih. V goščavi se je skrival pred ljudmi ter živalmi, vendar ga je nekaterim drvarjem uspelo videti. Po njihovih pripovedovanjih naj bi bil grbast in na glavi naj bi nosil rdečo kapo.
Škrat pa je bil zaradi stalnega skrivanja osamljen in je pogosto na glas obljubljal skrinjo zlatnikov tistemu, ki bi mu pripeljal ženo. Nekoč je ravno med škratovim glasnim tarnanjem mimo njega prišel kmet. Slišal je škratovo obljubo in ker so mu bili zlatniki všeč, se je ponudil, da Polesnjaku pripelje ženo. Ker pa ni našel nobene, ki bi hotela postati škratova žena, je kmet vzel vrečo in jo napolnil s senom. Odnesel jo je v goščavo in jo dal škratu rekoč, da je v vreči nevesta. Veseli Polesnjak mu je verjel ter mu podaril skrinjo zlatnikov.
Ko pa je škrat vrečo odprl, je spoznal, da ga je kmet ogoljufal. Razjarjen je ugrabil kmetovo hčerko in jo zvlekel v svojo podzemno votlino. Kmet se je hitro vrnil k njemu in ga prosil, naj spusti hčer. Škrat je privolil, vendar je v zameno zahteval, da mu kmet vrne vse zlatnike, prinaša pa naj jih enega po enega. In tako se je kmet trudil in prinašal k votlini zlatnike s svoje kmetije enega po enega. Neštetokrat je prehodil pot med kmetijo in jamo, preden pa je vrnil zadnjega, je umrl. Jama, v katero naj bi Polesnjak zaprl njegovo hčer, se danes imenuje Deklica.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje