CNN: Beseda veličastno ne zadostuje za opis te izjemne zgradbe

PROFIMEDIA

Ameriški CNN je obiskal znamenito slovensko turistično točko. Preberite njihovo reportažo!

Predjamski grad je eden najbolj izjemnih gradov na svetu, ki je bil zgrajen na vhodu v jamski kompleks na koncu doline v jugozahodni Sloveniji. Vklesan na polovici 123-metrske navpične stene se pojavlja v zapisih iz leta 1202 in je v Guinnessovo knjigo rekordov uvrščen kot največji jamski grad na svetu.

Fasada gradu je iz renesančnega obdobja, iz leta 1580, beseda “veličastno” pa ne zadostuje za opis te izjemne zgradbe. Za turističnega vodnika in zgodovinarja Vojka Jurca pa je ena najzanimivejših točk v gradu, vsaj na prvi pogled, mogoče malo manj izjemna. “To je to,” pove ponosno in pokaže na zunanje stranišče s poševno streho in lesenimi vrati.

Morda je videti nepomembno, a zgodba, ki stoji za njim, vsekakor ni.

Zgodba se osredotoča na roparskega viteza Erazma Predjamskega, lokalnega Robina Hooda, ki je sredi 80. let 15. stoletja pobegnil na grad, potem ko je v dvoboju ubil grofa Pappenheima, maršala cesarskega habsburškega sodišča. Da bi se maščeval, je habsburški cesar Friderik III. ukazal obleganje Predjame.

Toda Erazem se je uspešno upiral, pomagal si je z mrežo skrivnih rovov, vkopanih v skale, ki so mu omogočali dostop do zalog in zbiranje deževnice. Svojim nasprotnikom se je posmehoval, in sicer jim je po teh podzemnih prehodih pošiljal sveže češnje iz Vipavske doline, 21 kilometrov zahodneje. Po letu in dnevu skrivanja je Erazem umrl, izdal ga je namreč njegov služabnik.

Kot pripoveduje Jurca, je služabnik, medtem ko je Erazem šel na stranišče na terasi tretjega nadstropja, prižgal svečo na oknu, in tako sovražnikom pokazal, kje se skriva. Le nekaj trenutkov pozneje je po zraku zažvižgala topovska krogla in Erazma ubila na stranišču. Stranišče je bilo pozneje obnovljeno.

Od Slovenije do Westerosa

Erazmova smrt je pritegnila pozornost oboževalcev “Igre prestolov”, kjer je podoben, nedostojanstven konec doletel lorda Tywina Lannisterja, ki je bil na stranišču ustreljen s samostrelom.

Opazili so tudi, da imajo zadnji lastniki Predjamskega gradu, družina Windisch-Grätz, ki je grad kot lovsko kočo uporabljala do konca druge svetovne vojne, na grbu volka, ki je bil pečat plemiške hiše Stark.

Nekega večera junija 2011 je grad po podpisovanju knjig v Trstu obiskal avtor George R. R. Martin. “Na poti domov smo se ustavili pri najbolj neverjetnem gradu, zgrajenem na vhodu ogromne jame. Vsekakor je treba po tem modelirati kakšen grad v Westerosu, bil je res izjemen, še posebej ponoči,” piše avtor v svojem blogu.

Legenda in zgodovina sta le en del neverjetnega Predjamskega gradu; morate ga obiskati, da bi razumeli, kako je bil človek tako organsko povezan z naravo.

Grad je skoraj popolnoma skrit; ko se mu približujete iz katerekoli smeri, ga boste zagledali zadnji trenutek, medtem ko bi stražarji takoj opazili vsakogar, ki bi se približal gradu. Ko ste v njegovi notranjosti, ugotovite, da je bila največja skrb v srednjem veku varnost in ne udobje – grad je nepremagljiv, vendar zaradi mraza in vlage skoraj ni mogoče živeti v njem.

Danes vhod v grad vključuje prehod čez dvižni most. Prvotni vhod je bil višje – do vrat so prišli po lestvah, ki jih je bilo mogoče hitro umakniti. Nekoč so obiskovalci najprej vstopili v sodno dvorano, kjer se je delila kruta pravica.

Debela lesena vrata odpirajo sobo za mučenje, ki je v grajski ječi.

Priljubljeni napravi za mučenje sta bili stojalo, na katerem so raztegovali zapornike, in konj – koničasta trikotna naprava, na kateri so zapornikom boleče raztegovali noge.

Sledi eden najprijetnejših prostorov. Jedilnico izolirajo stene, ki so debele skoraj 1,7 metra, ogreva pa jo majhna, a funkcionalna kuhinja, v kateri je razpoka naravna napa.

Prav tako si lahko ogledate prvotno stranišče, štrleči sedež nad pečino, ki omogoča, da gravitacija opravi svoje delo. Erazem bi lahko namesto toaletnega papirja uporabil slamo, posušen mah in ohrovtove liste; morda jih je, preden ga je razneslo.

Morilske luknje

Če se po stopnicah povzpnete v tretje nadstropje, se vam razkrijejo odprtine za orožje, strelne reže in morilske luknje, skozi katere so oblegovalce polivali z vrelim oljem ali vročo smolo. Z odprte terase se vidi celotna dolina, pa tudi na najbolj znano stranišče v slovenski zgodovini.

Zraven je spalnica. To je najtoplejša soba, saj edina vsebuje kamin. Tu so do 80. let prejšnjega stoletja živeli grajski oskrbniki. Zgoraj je podstrešje, ki je služilo kot vojašnica in razglednica. Razgledi po dolini Lokve so čudoviti.

Vojašnica je bila preurejena v orožarski muzej, ki prikazuje srednjeveško orožje, kot so bojne sekire, helebarde, samostreli in bojni mlati. Zanimivo je, da iz tega prostora prehod vodi naravnost v mučilnico. Menda bi lahko vsakogar, ki spi med opravljanjem dolžnosti, zvlekli vanjo. Od tod lahko vstopite tudi v notranjost jame in raziskujete, dokler vam vhodna svetloba to dopušča.

Obsežen apnenčasti jamski sistem v južni Sloveniji se imenuje kras, po latinskem imenu Carsus, kot so poimenovali planoto nad Trstom. Ker je bil stoletja najbolj znan apnenčasti teren, je ta beseda postala splošna in opisuje katerikoli apnenčasti teren z votlinami.

Pod gradom se razteza velika jama, dolga 14 kilometrov, druga po dolžini za bližnjo Postojnsko jamo. V tej veliki jami ni turistične infrastrukture, v poletnih mesecih jo je mogoče obiskati z ustrezno jamarsko opremo, svetilkami in pod strokovnim vodstvom. Pozimi je zaprta, ker jo kolonija Schreiberjevih dolgoprstih netopirjev uporablja za parjenje in prezimovanje.

Spominsko drevo

Znotraj gradu enosmerni sistem znova vodi v viteško sobo, ki je znana po gotskih nišah in stropu, poslikanem z volovsko krvjo. Tu in tam so utrinki, kako so graditelji učinkovito izkoristili skalnati teren. Manjši jašek ob izhodu je postal pesjak za lovske pse, jamsko ustje pod gradom pa je služilo kot hlev.

Vodnik Vojko ima ob odhodu z gradu še en postanek – bližnjo vas, kjer pred cerkvijo Žalostne Matere Božje stoji stara in votla lipa.

Cerkev je okoli leta 1450 posvetil tržaški škof, bodoči papež Pij II. “Legenda pravi, da so lipo posadili na Erazmovem grobu,” pravi Vojko. Drevo je leta 2001 močno poškodoval požar, vaščanom pa je tako veliko pomenilo, da so poklicali “drevesne kirurge”, ki so deblo razcepili. Še vedno ponosno živi, tako kot Predjamski grad.

Avtor: John Malathronas/CNN