Je s pomočjo UI padla ena največjih matematičnih ugank?

Turško-ameriški matematik trdi, da je s pomočjo umetne inteligence razrešil 167 let star problem. Če bo njegova trditev neodvisno potrjena, bo to eden večjih prebojev v matematiki.
Ena največjih matematičnih ugank vseh časov je morda končno dobila rešitev. Turško-ameriški matematik Levent Alpöge, sicer zaposlen pri podjetju Anthropic trdi, da mu je s pomočjo modela umetne inteligence Claude uspelo dokazati znamenito Riemannovo hipotezo, ki se matematikom upira že od leta 1859.
Če bo dokaz potrjen, bo to zgodovinski dosežek tako za matematiko kot za umetno inteligenco. Toda strokovnjaki opozarjajo, da je za slavje še prezgodaj.
"Verjamem, da sem v sodelovanju s Claudom odkril dokaz Riemannove hipoteze," je v petek, 20. novembra, zapisal Alpöge v štiristranskem dokumentu na svoji spletni strani.
Dodaja, da naj bi z umetno inteligenco dokazala celo njeno zahtevnejšo, tako imenovano posplošeno različico.
Kot poroča znanstvena revija Nature, gre za eno najbolj drznih trditev v zgodovini raziskovanja z umetno inteligenco.
O Alögejevi trditvi poročajo številni mediji.
Kaj je Riemannova hipoteza?
Da bi razumeli, zakaj je novica tako pomembna, moramo najprej spoznati praštevila.
To so naravna števila, večja od ena, ki so deljiva samo z ena in sama s seboj. Mednje spadajo na primer 2, 3, 5, 7, 11 in 13.
Praštevila so nekakšni osnovni gradniki števil, saj lahko vsako naravno število, večje od ena, ki samo ni praštevilo, zapišemo kot produkt praštevil.
Toda njihova razporeditev med ostalimi števili je nenavadna. Nima nobenega vzorca, s katerim bi si lahko pomagali pri njihovem iskanju.
Medtem ko so nekatera precej blizu skupaj, so med drugimi velike vrzeli.
Recimo: praštevili 5 in 7 sta precej blizu, med njima je samo eno sestavljeno število, 6.
Med prašteviloma 523 in 541 pa je recimo 17 zaporednih števil, od katerih nobeno ni praštevilo.
Zdi se sicer logično, da bolj ko se pomikamo po številčni lestvici, večji so razmaki med praštevili. Vendar to ni nujno.
Med številoma 1000000007 in 1000000009, ki imata po deset števk, je razmik spet majhen, med njima je le eno sestavljeno število, 1000000008.
Matematiki zato že dolgo poskušajo razumeti zakonitosti, ki določajo pojavljanje praštevil med drugimi.
Nemški matematik Bernhard Riemann je leta 1859 odkril presenetljivo povezavo med razporeditvijo praštevil in posebno matematično funkcijo, imenovano funkcija zeta.

Njegova hipoteza pravi, da vse tako imenovane netrivialne ničle te funkcije ležijo na določeni premici v svetu kompleksnih števil.
Za nekoga, ki v matematiki ni doma, se vse skupaj sliši zelo zapleteno.
Zelo poenostavljeno pa bi lahko rekli, da bi matematiki, če bi bila Riemannova hipoteza pravilna, lahko precej natančneje napovedovali, koliko praštevil je med številom 1 in katerim koli izbranim velikim številom.
Matematiki sicer že zdaj znajo približno izračunati in oceniti, koliko praštevil je recimo med 1 in milijonom ali med 1 in milijardo, pa tudi večjimi števili, vendar ne vedo, kako točne so njihove ocene.
Če pa bi bila Riemannova hipoteza pravilna, bi lahko precej natančneje določili, kako dobre so te ocene.
Potrditev Riemannove hipoteze torej ne bi pomenila, da bi matematiki nenadoma znali izračunati vsa praštevila, temveč bi jim omogočila veliko bolje razumeti zakonitosti njihove razporeditve med drugimi, sestavljenimi števili.
Največjega praštevila ni, največje znano pa ima več kot 41 milijonov števk
Praštevil je neskončno veliko. To je že pred okoli 2.300 leti dokazal starogrški filozof in matematik Evklid, ki velja za enega od "očetov" matematike, kot jo poznamo.
Medtem ko običajno poznamo majhna praštevila kot so 5, 7, 11, 13, 17 ali morda celo 367, obstajajo tudi veliko večja - na primer 123456791 ali 987654321012353.
Doslej največje odkrito praštevilo ima kar 41.024.320 števk.
Oktobra 2024 ga je odkril Američan Luke Durant v okviru mednarodnega projekta GIMPS.
Če bi ga želeli natisniti na papir, bi potrebovali približno 11.000 strani formata A4.
Zakaj je hipoteza tako slavna?
Riemannova hipoteza velja za enega najpomembnejših nerešenih problemov matematike.
Matematiki so hipotezo preverili že za ogromno število primerov. Toda tudi če velja za bilijone preverjenih primerov, to še ne dokazuje, da velja za prav vse.
Prav v tem je njena težavnost. Matematični dokaz mora pokazati, da trditev velja brez izjeme, tudi za primere, ki jih nikoli ne bomo mogli neposredno izračunati.
V več kot stoletju in pol so raziskovalci odkrili številne delne rezultate in povezave z drugimi področji matematike, vendar splošnega dokaza doslej ni bilo.
Milijon dolarjev za rešitev
Leta 2000 je ameriški Clayev matematični inštitut Riemannovo hipotezo uvrstil med sedem tako imenovanih problemov tisočletja. Za rešitev vsakega je razpisal nagrado v višini milijona dolarjev (910.000 evrov)
Dokaz, dolg 17 milijonov vrstic
Alpöge trdi, da je s Claudom našel pot do rešitve. Po njegovih besedah je sam usmerjal raziskovanje in predlagal ključne matematične zamisli, umetna inteligenca pa je prispevala pomembne korake pri njihovem razvoju.
"Claude me je tik pred ciljem daleč prehitel," je zapisal matematik.
Toda rezultat ni običajna znanstvena razprava, ki bi jo drugi matematiki lahko prebrali in preverili.
Alpöge je objavil približno 17 milijonov vrstic računalniške kode v jeziku Lean. Ta je namenjen zapisovanju in preverjanju matematičnih dokazov po strogih logičnih pravilih.
Je do podobnega dokaza prišel tudi človek brez uporabe UI
Skoraj hkrati z Alögejevo objavo se je pojavila tudi objava, da je do dokaza o posplošeni Riemannovi hipotezi prišel tudi človek, brez uporabe umetne inteligence.
Quanta Magazine namreč poroča, da je matematik Alessandro Masullo pripravil obsežen, približno 940-stranski domnevni dokaz. Tudi ta še ni dokončno potrjen.
Kot poroča Quanta Magazine, je več neodvisnim strokovnjakom že uspelo uspešno izvesti objavljeno kodo. Med njimi je Andrew Sutherland z ameriškega tehnološkega inštituta MIT.
To je pomemben prvi korak, vendar preverjanje še ni končano. Strokovnjaki morajo ugotoviti tudi, ali računalniški zapis res dokazuje natanko tisto trditev, ki jo želi dokazati, in ali ne vsebuje skritih predpostavk oziroma drugih težav.
Navdušenje in previdnost
Odzivi matematikov so različni.
Andrew Granville z Univerze v Montrealu je za Nature kritiziral nejasnost Alpögejevega kratkega pojasnila in menil, da bi moral pred objavo pripraviti razumljivejšo predstavitev dokaza.
Tudi matematik Maksym Radziwiłł z Univerze v New Yorku je za Quanta Magazine opozoril, da matematični dokaz ni zgolj pravilno zaporedje simbolov. Pomembno je tudi razumeti, zakaj neka trditev velja.
Po drugi strani bi uspešna neodvisna potrditev pomenila izjemen preboj. Pokazala bi, da lahko umetna inteligenca sodeluje pri reševanju problemov, ki so se desetletja upirali najboljšim človeškim matematikom.
Kaj bi rešitev pomenila v praksi?
Riemannova hipoteza je povezana s številnimi drugimi matematičnimi problemi, zato bi njen dokaz lahko odprl pot do novih odkritij.
Praštevila imajo pomembno vlogo tudi v sodobni kriptografiji, s katero med drugim varujemo elektronske komunikacije.
Vendar to ne pomeni, da bi dokaz Riemannove hipoteze samodejno omogočil razbijanje spletnih gesel ali šifriranih sporočil. Neposrednih praktičnih posledic za zdaj ni mogoče napovedati.
Največji pomen morebitnega odkritja bi bil sprva predvsem znanstven: matematiki bi dobili odgovor na vprašanje, ki jih zaposluje že 167 let.
Toda Riemannova hipoteza uradno še vedno velja za nerešeno.
Clayev matematični inštitut namreč zahteva, da je rešitev objavljena v ustrezni strokovni publikaciji, da od objave mineta najmanj dve leti in da jo širša matematična skupnost sprejme kot pravilno.
Zato bo na dokončno potrditev morda treba čakati še dolgo.
Če se bo Alpögejev dokaz izkazal za pravilnega, pa zgodovinski dosežek ne bo le rešitev stare matematične uganke. Lahko bo tudi eden najprepričljivejših dokazov, kako temeljito umetna inteligenca spreminja znanstveno raziskovanje.
Podobno meni tudi slovenski fizik, filozof in promotor znanostI, Sašo Dolenc. V svoji objavi na Facebooku je zapisal, da če se bo izkazalo, da je dokaz pravilen, pa bo pomen dogodka segal daleč onkraj teorije števil. "Pokazal bo, da lahko umetna inteligenca pomaga rešiti tudi probleme, pri katerih generacije najboljših matematikov niso našle poti do rešitve."
Dodal pa je, da se ob tem odpira še pomembnejše vprašanje: kako se bo spremenila znanost, če bo umetna inteligenca sposobna odkrivati in dokazovati matematične zakonitosti, ki jih ljudje sami še ne znamo razumeti?
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje