Če bi leto po nenadnem izginotju človeštva lahko znova obiskali Zemljo, nam prva stvar ne bi padla v oči, ampak v "ušesa".
Ste se kdaj vprašali, kakšen bi bil svet, če bi vsi ljudje nenadoma izginili?
Čeprav je konec sveta pogosta tema v filmih ali knjigah, se v vsakdanjem življenju z njim le malokdo ukvarja. Se je pa s tem vprašanjem, ki ga je spletni strani theconversation.com zastavila 11-letna Jessie iz ameriške zvezne države Michigan, pozabaval Carlton Basmaijan, profesor urbanega oblikovanja z univerze v Iowi. Pri tem se ni ukvarjal z vzroki za izginotje, ampak ga je upošteval kot dejstvo: vsi ljudje smo nenadoma izginili. Kaj je ugotovil?
Veliko bolj modro nebo, ptički, čebelice …
Če bi ljudje nenadoma izginili s sveta in bi se po enem letu lahko vrnili na Zemljo, prve stvari, ki bi jo opazili, ne bi zaznali z očmi, piše Basmaijan, temveč z ušesi.
Svet bi bil tiho. Ljudje namreč povzročamo ogromno hrupa, ki se ga v vsakdanjem življenju niti ne zavedamo več. Naša stanovanja so hrupna. Naši avtomobili so hrupni. Naše nebo je hrupno. Ves ta hrup bi izginil. Verjetno bi ga nadomestil drug, prijetnejši zvok – ščebetanje ptic in brenčanje žuželk. Opazili bi tudi, da je nebo drugačno, bolj modro, zrak pa čistejši. Veter in dež bi očistila površino Zemlje in vsega smoga in prahu, ki ju ustvarijo ljudje, ne bi bilo več.
Temna, tiha, prašna stanovanja
Če bi se vrnili v svoje stanovanje in postali žejni, bi bilo priporočljivo s seboj imeti steklenico vode.
V pipah je namreč ne bi bilo več, saj bi se ustavili vsi sistemi za črpanje vode. V krajih s hladnimi zimami pa bi cevi z vodo zelo verjetno popokale. Tudi elektrike ne bi bilo, ker bi prenehale delovati vse elektrarne. Stanovanja bi bila temna, brez luči, nobena naprava ne bi delovala. Vsepovsod bi bil prah, ki bi se posedel, ker ne bi bilo nikogar in ničesar, kar bi neprestano mešalo zrak v stanovanju, v katerem je vedno kar precej prahu, ki pa ga ne opazimo.
Zaraščeni vrtovi in njive, jeleni na ulicah
Vrtovi in travniki bi bili poraščeni z visoko travo.
Povsod bi bil razraščen plevel, pa tudi nove rastline, ki jim s košnjo in obdelovanjem onemogočamo rast. Bilo bi veliko žuželk, ki bi imele “prosta krila”, kajti nobenega človeka ne bi bilo, ki bi jih zatiral z insekticidi. Začele bi izginjati tudi rastline, ki jih pridelujemo za prehrano. Ker je večina prilagojena stalni obdelavi, nekaj pa tudi genetsko spremenjenih in neprilagojenih naravi, bi v kratkem propadle. Večino polj s koruzo, pšenico ali krompirjem bi prerasle druge rastline. Zelo verjetno bi hitro opazili, da se po vaši soseski sprehajajo živali, ki jih tam nikoli niste videli ali pa zelo redko. Od miši in podgan, lisic, kun do srn, jelenov, divjih prašičev, volkov in medvedov. Medtem pa domačih živali večinoma ne bi opazili. Morda kakšno mačko ali trop psov. Druge domače živali bi bile lahek plen za plenilce. Mačke bi zelo verjetno podivjale, veliko bi jih postalo plen večjih plenilcev. Tudi večina psov ne bi preživela, piše Basmaijan.
Požari, onesnaženje, radioaktivno sevanje
Verjetno bi opazili tudi sledi požarov.
Če nič drugega, bi jih v enem letu, odkar so ljudje izginili, zanetile strele. In ti požari bi trajali, dokler jih ne bi pogasila narava, ker gasilcev ne bi bilo. Verjetno bi zagorelo tudi v številnih tovarnah, pa tudi naseljih, pri čemer bi začelo goreti mnogo stvari, izdelanih iz umetnih materialov, pri tem pa bi se v ozračje sprostile velike količine smoga in dima. Vendar bi bila v enem letu verjetno večina požarov pogašena. Betonske zgradbe bi zelo verjetno še vedno bile videti enako. Na njih pa bi bilo veliko več razbitih šip. Zelo dobro ohranjene bi bile tudi ceste in železnice. Le pri teh bi med tiri opazili veliko visoke trave. Ni izključeno, da bi svet po enem letu od izginotja ljudi postal za našo vrsto in še marsikatero drugo nevaren in negostoljuben.
Povsem mogoče je namreč, da bi v enem letu eksplodirala večina jedrskih elektrarn, piše spletna stran quora.com. Te bi se brez nadzora same ustavile, vendar bi se njihove sredice kmalu začele pregrevati, ker ne bi delovali več sistemi za hlajenje, in bi se začele taliti, kot se je zgodilo z nuklearko v Černobilu. Po podatkih svetovne zveze za jedrsko energijo (WNA) trenutno po svetu obratuje okoli 440 jedrskih reaktorjev, ki bi, če bi jih razneslo, svet in ozračje preplavili z visokoradioaktivnimi snovmi ter sevanjem.
Kaj pa čez deset, sto ali tisoč let?
V enem letu bi podobe, ki smo jih bili navajeni, večinoma ostale enake.
Več časa bi minilo, večje razlike bi opazili, piše Basmaijan. Po desetih letih bi se v betonu in asfaltu pojavile prve razpoke, iz katerih bi začele poganjati rastline. Tudi nekateri mostovi bi počasi začenjali popuščati, ker bi rjaveli njihovi deli, narejeni iz železa. Večina betonskih mostov, viaduktov in predorov pa bi verjetno zdržala še stoletja, prav tako večina jezov in velikih nasipov. Manjše jezove in nasipe bi voda začela spodkopavati. Čez tisoč let bi bil svet, kakršnega vidimo danes, še vedno prepoznaven. Nekatere stvari bi ostale – odvisno od materialov, iz katerih so bile narejene, podnebja in, preprosto, sreče. Stanovanjska stavba tukaj, kinodvorana tam ali razpadajoče nakupovalno središče bi stali kot spomeniki izgubljeni civilizaciji, piše Basmaijan. Podobno kot razvaline iz obdobja rimskega imperija, ki je propadel pred več kot 1.500 leti, katerega ostanke lahko vidimo še danes.
Bi pa nenadno izginotje ljudi s sveta razkrilo nekaj o tem, kako z Zemljo ravnamo, piše Basmaijan. Pokazalo bi nam, da svet, ki ga imamo danes, ne more preživeti brez nas, in da tudi mi ne bomo mogli preživeti, če nam ne bo mar zanj, zaključuje pisanje ameriški profesor.
Še eno vizijo o tem, kaj bi se zgodilo, če bi človeštvo nenadoma izginilo, si poglejte v spodnjem videu.
Vse N1ajboljše! Kaj se dogaja v zakulisju N1?
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje