Naš planet je na strelski črti nenavadnega objekta v vesolju

Konec maja 2024 so astronomi usmerili mrežo izjemno zmogljivih evropskih radijskih teleskopov, European VLBI Network, proti 12.000 svetlobnih let oddaljenemu objektu v Rimski cesti, ki nosi oznako IRAS 18293−0941.

Objekt, ki je s prostimi očmi neviden, leži pa tudi za oblakom medzvezdnega prahu, so opazovali osem ur. V teh osmih urah pa so opazili nekaj nenavadnega, kar je pritegnilo njihovo pozornost.

Iz objekta je izhajal ozek curek snovi, usmerjen skoraj naravnost proti Zemlji.

Ko so raziskovalci ta opažanja povezali z drugimi podatki, ki so jih na tem območju različni teleskopi zbirali že desetletja, se je začela izrisovati še bolj zanimiva slika.

Izkazalo se je, da bi IRAS 18293−0941 lahko bil objekt, katerega obstoj so astronomi napovedovali že dolgo, vendar doslej niso našli prepričljivega primerka – mikroblazar.

"Prvič imamo resnega kandidata," je za Live Science povedal Josep Martí, astronom z Univerze v Jaénu v Španiji in prvi avtor raziskave o odkritju, nedavno objavljene v reviji Astronomy and Astrophysics.

Kaj je mikroblazar?

Iz imena lahko sklepate, da gre za majhno (mikro) različico blazarja. Toda – kaj je blazar?

Blazarji so eni najbolj energijskih objektov v vesolju, kar jih poznamo. Njihovo ime spominja za malce bolj znane kvazarje.

Kvazar je izjemno svetlo aktivno galaktično jedro, ki ga napaja supermasivna črna luknja. Ko črna luknja požira snov, okolica močno seva, pogosto pa pri tem nastaneta tudi dva curka delcev z visoko energijo, ki potujejo skoraj s svetlobno hitrostjo.

Blazar pa je kvazar, pri katerem je eden od teh curkov usmerjen skoraj neposredno proti Zemlji. Zaradi tega je njegovo sevanje videti še bistveno močnejše in bolj spremenljivo.

Astronomi pa poznajo tudi nekakšne pomanjšane različice sistemov, ki proizvajajo takšne curke. Imenujejo jih mikrokvazarji.

Ti svojo energijo črpajo iz "majhnih" črnih lukenj – takšnih, ki imajo majhno maso in ne iz supermasivnih črnih lukenj, kakršne najdemo v središčih galaksij.

In med mikrokvazarlji bi vsaj teoretično morali obstajati tudi taki, katerih curek energije je usmerjen proti Zemlji – torej nekakšen pomanjšani blazar oziroma mikroblazar.

Takšnega prepričljivega primera pa doslej niso našli in prav IRAS 18293−0941 bi lahko bil prvi.

Kaj je prepričalo astronome?

Ključno za domnevo, da gre za mikroblazar, je prav usmerjenost visoko energijskega curka, ki so ga opazili astronomi.

Opazovanja so namreč pokazala izrazit curek na eni strani sistema, ki je usmerjen proti našemu planetu, medtem ko drugega skoraj ni mogoče videti.

Raziskovalci menijo, da je razlog relativistično gibanje: vidni curek se giblje skoraj v naši smeri in je zato močno ojačan, nasprotni curek pa se od nas oddaljuje in je zato močno oslabljen.

Prav takšna poravnava z našo smerjo opazovanja pa bi pomenila, da IRAS 18293−0941 ni običajni mikrokvazar, ampak mikroblazar.

Opazovanje maja 2024 sicer ni bilo prvo, pri katerem so teleskopi zaznali nenavadno radijsko strukturo objekta. Raziskovalci so pri pregledu arhiviranih opazovanj odkrili, da so nenavadno radijsko strukturo objekta zaznali že prej, vendar njen pravi pomen takrat še ni bil jasen.

Mreža European VLBI Network pa je tokrat omogočila natančnejše opazovanje, na podlagi katerega so astronomi lahko sklepali, kakšne vrste objekt je IRAS 18293−0941.

Za potrditev manjka pomembna značilnost

Znanstveniki trenutno preverjajo, ali gre res za mikroblazar.

Opazovanje je namreč razkrilo, da za dokončno potrditev manjka vsaj ena pomembna značilnost mikroblazarjev – nihanje svetlobe curka.

Pri mikroblazarjih bi pričakovali, da bo curek delcev, usmerjen proti nam, hitro spreminjal svetlost. Pri IRAS 18293−0941 takšne hitre spremenljivosti niso zaznali.

Martí meni, da bi lahko razlog tičal v gostem oblaku plina in prahu, ki obdaja sistem. Ta bi lahko hitra nihanja sevanja zgladil oziroma zabrisal, še preden jih zaznamo z Zemlje.

Vendar kljub temu raziskovalci menijo, da gre za doslej najprepričljivejšega kandidata za mikroblazar, piše portal Live Science.

"Trditve in rezultati članka so smiselni in v njem ni vprašljivih skritih predpostavk," je za Live Science po elektronski pošti povedal Kinwah Wu, teoretični astrofizik z University College London, ki pri raziskavi ni sodeloval.

Tudi Svetlana Jorstad, višja raziskovalka na Inštitutu za astrofizikalne raziskave bostonske univerze, ki pri raziskavi ni sodelovala, je študijo za Live Science označila za "zelo zanimivo, pomembno in celovito".

Itumeleng Monageng z univerze v Cape Townu pa je poudaril, da opažanja predstavljajo "doslej spregledan mehanizem za nastanek nekaterih sevanj z najvišjimi energijami v vesolju".