V zadnjih letih se zdi, da so skoraj vsa podjetja, ne glede na panogo, skočila na vlak trajnosti in promovirajo svoj doprinos k ohranjaju okolja. Toda koliko od tega je dejansko res in kako pogosto gre za "greenwashing"?
Za “greenwashing” gre, ko organizacija porabi več časa in denarja za trženje sebe kot okolju prijaznega podjetja kot pa za dejansko zmanjšanje svojega vpliva na okolje. Gre za goljufiv marketinški trik, namenjen zavajanju potrošnikov, ki raje kupujejo blago in storitve okolju prijaznih blagovnih znamk. Environmental Research Institute (ERI) navaja, da je “greenwashing” dejanje zavajanja potrošnikov glede okoljskih praks podjetja ali okoljskih koristi izdelka ali storitve, pri čemer ga lahko namerno ali nenamerno izvajajo tudi vlade ali katerikoli drug subjekt, ki daje zavajajoče trditve o okoljski uspešnosti ali vplivu svojih dejavnosti. Medtem ko se izraz v zadnjih nekaj letih vse pogosteje pojavlja v osrednjih medijih, je vredno posvetiti več pozornosti in razkriti različne vrste ”greenwashinga”, kako ga prepoznati in kako se lahko odzovemo.
ERI je objavil seznam 7 grehov zelenega pranja, ki naniza 7 različnih načinov, kako lahko pride do zelenega pranja. Ti grehi, ki jih je identificiral Terrachoice leta 2007, pomagajo potrošnikom pri prepoznavanju in razumevanju zavajajočih in/ali lažnih okoljskih trditev.
Greh skritega kompromisa
Ta greh se osredotoča na en ozek prookoljski atribut, medtem ko zanemarja opozarjanje na pomembnejša in širša okoljska vprašanja. Primeri vključujejo tehnologijo, ki spodbuja energetsko učinkovitost, ne da bi razkrila nevarne materiale, ki se uporabljajo v proizvodnji, ali papirnate slamice, ki se spodbujajo kot trajnostna možnost, ne da bi se priznala velika poraba vode v proizvodnji.
Greh brez dokaza
Ta greh je storjen, če so okoljske trditve podane brez kakršnihkoli verodostojnih dokazov, ki bi jih podprli. Agencija za oglaševalske standarde (ASA), nadzornica oglaševanja v Združenem kraljestvu, je na primer prepovedala televizijske oglase podjetij, kot sta Ryanair in Innocent smoothies, saj so njihove okoljske trditve označili za zavajajoče.
Greh nedorečenosti
Ta greh se nanaša na trditve, ki so široke in niso jasno opredeljene, zato jih bodo potrošniki verjetno napačno razumeli. Primer takega je izraz naravno, ki se uporablja za trditev o okoljskih koristih izdelka ali storitve. Arzen in uran sta “naravni” sestavini, vendar sta tudi strupena.
Greh čaščenja lažnih etiket
Ta greh zagrešijo podjetja, ki ustvarjajo certifikate o trajnosti ali oznake, ki so preprosto lažne. Ti lahko zavedejo potrošnike z ustvarjanjem iluzije, da je bil izdelek ali storitev neodvisno certificiran kot okoljsko trajnosten z zakonitim postopkom, čeprav temu v resnici ni tako.
Greh nepomembnosti
To se nanaša na okoljske trditve, ki so lahko resnične, a nepomembne. Primer so okolju škodljivi klorofluoroogljikovodiki (CFC), ki so bili v okviru Montrealskega protokola prepovedani pred več kot 30 leti. Izdelki, ki trdijo, da so “brez CFC”, torej storijo greh, saj namigujejo, da so okolju prijaznejši od konkurentov, čeprav v resnici niso.
Greh manjšega zla
Ta greh se nanaša na okoljske trditve izdelkov, ki so sami po sebi škodljivi za okolje. Čeprav vsi izdelki do neke mere uporabljajo naravne vire in energijo, so nekatere industrije in izdelki okolju bolj škodljivi kot drugi. V to kategorijo lahko uvrstimo vozila z motorjem z notranjim izgorevanjem, ki uporablja fosilna goriva.
Greh izmišljanja
Ta greh opisuje okoljske trditve, ki so napačne. ASA je leta 2008 prepovedala oglas naftnega velikana Shell, ker je trdil, da je njegov projekt naftnega peska v severni Kanadi “trajnosten”. V tem primeru je bilo ocenjeno, da je Shell uporabil besedo “trajnostno” na nejasen način in napačno trdil, da je projekt “pomagal zagotoviti trajnostno prihodnost”.
Spremljajte N1 Magazin tudi na Facebooku.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
