Bi si na superge pritrdili posebne podplate in naravi tako pomagali, da si opomore?
Kaj če bi naravi pomagali tako, da bi preprosto šli teč? To je ideja, iz katere je nastal Rewild the Run, s 3D-tiskalnikom izdelan podplat za čevlje, ki se prilega običajnim supergam. Prekrivajo ga majhne zanke, ki zajemajo prst in semena ter jih prenašajo, medtem ko vi tečete.
Zanke so zasnovane tako, da posnemajo nekatere vrste semen, ki se prilepijo na dlako divjih živali, spodnji del podplata pa je oblikovan kot kopito bizona. Bizoni veljajo za ključno vrsto pri vzdrževanju ekosistema, v katerem živijo. Med pašo namreč bizoni zračijo tla z edinstveno obliko kopit ter z njimi tlačijo semena v prst.
Namen podplatov za superge je, da bi s širjenjem semen pomagali pri oživljanju divjine (angleško rewilding) ter tako z manjšim človeškim posegom omogočili naravi, da poskrbi sama zase.
“Živim v Londonu, kjer sem se počutila nepovezano z lokalnim okoljem in naravo,” pravi oblikovalka Kiki Grammatopoulos, ki je podplat zasnovala v sklopu magistrskega študija na univerzi Central Saint Martins. “Zato sem začela razmišljati o načinih, kako bi lahko v Londonu posnemala delovanje ključnih živalskih vrst,” pojasnjuje, “saj na železniško postajo King’s Cross ne moreš pripeljati bizonov ali volkov.”
Posnemanje narave
Po načelih biomimetike (prakse posnemanja tehnik ali procesov, ki se pojavljajo v naravi) je Grammatopoulos v iskanju navdiha za strukturo zank ob straneh podplata preučila dve vrsti semen. Bodič (vrsta iz rodu Xanthium) in vražji krempelj. “Bodič ima ravno konico, vražji krempelj pa rahlo krivuljo. V dizajn sem skušala vključiti obe lastnosti,” pravi.
Prav rastlina bodič je znana po tem, da je navdihnila izum, imenovan velcro (ježek), sistem zapenjanja, ki ima na eni strani kaveljčke, na drugi pa majhne zanke. George de Mestral je idejo zanj dobil leta 1941, potem ko je ugotovil, da se semena bodiča ob sprehodih v naravi oprijemajo na dlako njegovega psa.
Kiki Grammatopoulos je med prvimi testiranji prototipa podplata uporabila velcro. “Preden sem naredila 3D-modele, sem svoje čevlje prekrila z ježkom, da bi videla, kaj se bo prilepilo in na kateri del čevlja,” pojasnjuje.
Ko jih nosite med tekom, lahko podplati iz prsti poberejo manjša ali večja semena, ki nanje priletijo in se prilepijo. Nato se semena razpršijo po drugem območju – vsaj na bolj učinkovit način kot pri običajnih supergah, pravi Grammatopoulos. Vendar poudarja, da je podplat za zdaj le koncept in še ni na prodaj kot komercialni izdelek. “Ne pričakujem, da bi kdo tekel s temi podplati v trenutni obliki. Gre bolj za raziskovanje okolja, v katerem tečete. Pa tudi za to, da se ljudje začnejo počutiti udobneje med tekom v zelenju ali divjini in se tega ne bojijo.”
Oblikovalka dodaja, da jo zanima nadaljnji razvoj ideje s pomočjo strokovnjakov za rewilding in naprednejših proizvodnih tehnologij. Ni sicer prepričana, ali bi bilo bolje obdržati dizajn podplata, ki se pritrdi na obutev, ali bi bilo bolje zasnovati samostojni čevelj.
Oživljanje divjine
Oživljanje divjine po tem konceptu je del širšega pristopa omogočanja obnove narave, pravi strokovnjak za to področje, profesor Ralph Fyfe univerze Plymouth v Združenem kraljestvu. “V urbanih okoljih se najpogosteje poudarjata pomen povečanja biotske raznovrstnosti in podpora različnim okoljskim storitvam, ki jih lahko zagotovi narava. Gre na primer za prispevanje k zmanjševanju izpustov, podporo opraševalcem ali zmanjšanje količine mestnih odplak,” pojasnjuje.
Oživljanje divjine je lahko namerno – z vnosom določenih vrst, ki so postale redke ali ogrožene ali pa so celo izginile – ali pa se zgodi tako, da naravi preprosto omogočite, da prevzame nadzor. “Koncept podplatov za superge je del tega,” pravi Fyfe. “Rekel bi, da vsaka malenkost pomaga.”
“Vemo, da se lahko rastline širijo na velikih razdaljah prek semen, pritrjenih na krzno živali. To omogoča gensko raznolikost v rastlinskih populacijah,” dodaja Fyfe. “Mislim, da taki podplati ne bodo v celoti posnemali tega procesa. Ljudje bodo tekli na drugih krajih kot živali. Tako bo to neizogibno koristilo zgolj določenim, nenamerno izbranim rastlinskim vrstam.”
Lahko pa bi imel koncept tudi neželene učinke, pravi Stephen Carver, geograf in predavatelj na Univerzi v Leedsu. “Ideja je zanimiva, a moj prvi vtis je, da gre za odličen način širjenja tujerodnih, invazivnih vrst plevela,” pravi Carver. “Kako bodo ti čevlji razlikovali med semeni avtohtonih in tujerodnih rastlinskih vrst?”
Carver je skeptičen tudi do koncepta oživljanja divjine v mestih. “Oživljanje divjine mora potekati v velikem obsegu, kjer naravi damo prostor in čas, da določi lastne poti in rezultate,” pravi. “Medtem ko lahko v urbanih okoljih uporabimo rešitve, ki temeljijo na naravi, in obnovimo nekatere urbane prostore v bolj divje stanje ter tako povečamo biotsko raznovrstnost, oživljanja divjine v celoti ni mogoče uresničiti znotraj omejitev mestnega tkiva. Všeč mi je ideja o čevljih, vendar se bojim, da bodo imeli le malo dobrega učinka ali celo nasprotno.”
Grammatopoulos se strinja, da je pomembno obravnavati potencialno širjenje invazivnih vrst, to pa zahteva stalni razvoj njene zasnove, posvetovanje s strokovnjaki in širša prizadevanja lokalnih oblasti. “Ker je projekt še vedno v razvoju, bi ga lahko zasnovali tako, da bi bil prilagojen za določene vrste rastlin, lahko pa se tudi uporabniki izognejo območjem, kjer so razširjene invazivne rastline,” pravi.
Prav tako s strokovnjaki deli vizijo oživljanja, ki poteka v velikem obsegu in daje naravi prostor, ter pravi, da bi bilo to idealno za mesta, kot je London. “Pri tem projektu pa se ukvarjam s tem, kakšno bi lahko bilo oživljanje divjine v manjšem, bolj lokalnem obsegu, kjer ni razkošja prostora,” še pravi oblikovalka.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje