Danes, 4. februarja, mineva 110 let od rojstva Rose Parks, začetnice gibanja za državljanske pravice temnopoltih. Rodila se je v revni afroameriški družini v mestecu Tuskegee v ameriški Alabami. Njena mama je bila učiteljica na majhni podeželski šoli, oče je bil tesar. Imela je še mlajšega brata in po ločitvi staršev se je družina preselila k dedku in babici v predmestje glavnega mesta Alabame, Montgomeryja.
Mala Rosa, ki jo je mama sprva šolala kar doma, se je že v otroštvu soočila z rasizmom, saj so bili predvsem na ameriškem jugu črnci segregirani v vseh vidikih življenja. Leta 1932 se je pri 19 letih poročila z brivcem Raymondom Parksom, ki je bil član nacionalnega združenja za napredek temnopoltih ljudi. Na moževo prigovarjanje je po poroki dokončala srednjo šolo. Žal ji pridobljena izobrazba ni prinesla tudi boljših možnosti za zaposlitev, zato se je bila prisiljena zaposliti kot strežnica v bolnišnici. Pozneje je delala tudi kot prodajalka v trgovini. Šele v tretjem poskusu se je uspešno registrirala, da je dobila volilno pravico, saj je takrat obstajal zakon Jima Crowa, ki je temnopoltim oteževal politično udejstvovanje. Leta 1943 je tudi sama postala aktivna članica združenja za napredek temnopoltih ljudi ter prostovoljno delala kot tajnica takratnega predsednika združenja Edgarja Nixona.
“Na avtobus nisem vstopila zato, da bi bila aretirana. Nanj sem šla zato, da bi prišla domov.”
Prvega decembra 1955 na avtobusu ni hotela odstopiti sedeža belemu potniku, čeprav je bil ta rezerviran za belce, in bila pri tem aretirana. Njena zahteva po spoštovanju in enakosti pravic pa je prerasla v bojkot avtobusnega prometa v Montgomeryju, ki je trajal natanko 381 dni. Bojkot je bil začetek ameriškega gibanja za državljanske pravice, ki je postal eden najuspešnejših masovnih gibanj proti rasni neenakosti. Hkrati je dogodek ustoličil takrat še male znanega baptističnega pridigarja Martina Lutherja Kinga kot vodjo, Roso pa v ikono gibanja za človekove pravice. Rosa in mož sta imela po dogodku nemalo težav, saj sta oba izgubila službo, prav tako sta se zaradi drugačnega mnenja in pogledov sprla s Kingom in drugimi voditelji gibanja za pravice temnopoltih.
Malo več kot leto dni po incidentu na avtobusu se je z mamo in možem na povabilo brata preselila v Detroit, kjer je 10 let delala kot šivilja. Leta 1965 jo je afroameriški kongresnik kot tajnico zaposlil v svojem uradu v Detroitu, kjer je ostala do svoje upokojitve leta 1988. Otrok z možem nista imela. Tudi po upokojitvi je ostala v Detroitu, kjer je tudi umrla v 92. letu starosti. Poklonili so se ji z najvišjimi državnimi častmi ter je bila prva ženska v ZDA, ki so jo v sklopu pred pogrebnega slavja počastili tako, da je njena krsta dva dni ležala v washingtonskem Kapitolu. Pokopana je poleg moža in matere na pokopališču Woodlawn v Detroitu. Leta 1992 je Rosa izdala avtobiografijo, poimenovano Moja zgodba, ki je namenjena predvsem mlajšim bralcem. Za zasluge pri borbi za pravice temnopoltih je prejela številna priznanja: številne častne doktorate različnih mednarodnih univerz, ameriško predsedniško medaljo svobode in kongresno zlato medaljo časti ter najvišje ameriško priznanje za civilne osebe.
Spremljajte N1 Magazin tudi na Facebooku.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje