Ko je naš planet pred dvema letoma zadel močan energijski žarek iz vesolja, so znanstveniki ostali zmedeni. Šele nedavno so delno razrešili uganko, še vedno pa ne vedo, od kod je prišel.
Močan žarek z energijo 244 milijard elektronvoltov je maja 2021 zaznal detektor v Utahu. Ta odkriva vesoljske žarke z izjemno visokimi energijami.
Takrat izmerjena energija je bila najmočnejša, kar so jih zaznali po letu 1991, in več milijonkrat močnejša od najmočnejše energije, ki smo jo sposobni proizvesti na Zemlji.
Znanstvenikom, ki so preučevali dogodek, pa se je energijski žarek zdel čuden, piše revija The Messenger. Nikakor niso mogli ugotoviti, iz katerih delcev je sestavljen, pa tudi tega ne, od kod je prišel. Vedeli so samo, da je zelo močan. Kako močan je bil, govori podatek, da je imel en delec v žarku enako energijo kot opeka, ki vam pade na nogo z višine pasu. In delcev v žarku je bilo na milijarde milijard. Seveda bi se marsikdo lahko vprašal, ali tako močan žarek na Zemlji ne bi povzročil škode. Pravzaprav je “škodo” utrpela le naša atmosfera, ki je v “prvi bojni liniji” med Zemljo in zunanjim vesoljem in nas ščiti pred žarčenji iz vesolja.
Žarek, ki so ga kasneje poimenovali Amaterasu, po japonski boginji sonca, je v atmosferi “razbil” številne atome kisika in dušika, pri tem pa ustvaril plaz tako imenovanih sekundarnih delcev, ki so zadeli občutljive detektorje na tleh. Žarek Amaterasu je tako zaznalo 23 detektorjev, ki so razporejeni na skupni površini 48 kvadratnih kilometrov.
Šele po dveh letih menijo, da so uganko vsaj delno pojasnili. Ekipa fizikov je v znanstveni reviji Science konec novembra objavila članek, v katerem menijo, da je bil žarek večinoma sestavljen iz protonov – subatomskih delcev, ki so večinoma v jedrih atomov.
To pa je bilo tudi vse, kar so lahko povedali. Največja uganka pa še vedno obstaja, od kod je žarek prišel. John Matthews, soavtor študije, je težavo opisal tako: “Ko kakršenkoli žarek – pa naj gre za svetlobo, energijo, sevanje ali kaj drugega – potuje skozi vesolje, na poti naleti na vse vrste predmetov. Tudi če žarek predmetov ne zadene neposredno, lahko ti še vedno preusmerijo njegovo pot. Predstavljajte si potok, v katerem so kosi lesa. Voda predstavlja žarek, les pa oviro na njeni poti. Nekaj vode steče okoli lesa, nekaj je les absorbira, nekaj pa se je steče čez drobne špranje v lesu. Enako velja za vesolje, le da so ovire zvezde, galaksije in druga kozmična telesa.
Problem tega izbruha je bil predvsem v njegovi moči. Raziskovalci verjamejo, da zaradi zelo močnega izbruha nobena ovira ni bistveno spremenila poti žarka. To bi sicer moralo olajšati sledenje njegovemu izvoru, vendar iskanje ni obrodilo sadov. “Morali bi biti sposobni pokazati, od kod ti delci prihajajo z neba,” je dejal profesor Matthews z univerze Utah. “Ampak ko smo sledili njegovi poti do izvora, tam ni bilo ničesar z dovolj visoko energijo, da bi ga proizvedlo. To je največja skrivnost tega dogodka … Kaj za vraga se dogaja?” je dodal.
