Mariborčanka se je na srbski strani borila v treh vojnah, bila je 12-krat ranjena in prav tolikokrat odlikovana za hrabrost. Je tujka z največ srbskimi odlikovanji.
Ko je Antonija Javornik iz Maribora leta 1908 prvič pobegnila v Srbijo, je imela komaj 15 let. Namenjena je bila v Kragujevac, kjer je kot oficir srbske vojske služil njen stric Martin.
Martin je bil pred tem poročnik v avstro-ogrski vojski in je služil v Bosni. Kadar je prišel na obisk v Maribor, je s seboj vedno prinesel knjige s pripovedkami in pesmimi iz srbskega narodnega izročila. Nad Srbijo je bil namreč nadvse navdušen in je vedno govoril, da le tam vlada prava svoboda. Zato se je nekega dne odločil zapustiti Avstro-Ogrsko in odšel prek Drine v Srbijo, kjer se je priključil srbski vojski. Svoje navdušenje nad Srbijo je prenesel tudi na nečakinjo Antonijo.
Prvi Antonijin pobeg v Srbijo se ni uspešno končal, zato je poskušala pobegniti še dvakrat. Ob njenem tretjem poskusu pa so njeni starši doumeli, da si resnično želi v Srbijo, zato so ji pomagali, da je varno prispela v Beograd. To je bilo 10. aprila 1912.
Prva balkanska vojna – bolničarka
Tega leta je kraljevina Srbija v balkansko zavezništvo stopila skupaj s kraljevinami Bolgarijo, Grčijo in Črno goro. Oktobra je izbruhnila vojna zavezništva proti otomanskemu (turškemu) imperiju, ki je bil takrat že močno razmajan.
Zaveznice so upale, da bodo z vojno lahko razširile svoja ozemlja. Srbija, ki je bila takrat samostojna približno 100 let in skoraj pol manjša od današnje države, je upala, da si bo po več stoletjih ponovno priključila Kosovo. To po srbskem izročilu velja za “zibelko Srbije” in je takrat še bilo del otomanskega imperija.
Antonija se je ob začetku vojne, ki je bila pozneje poimenovana prva balkanska vojna, srbski vojski priključila kot bolničarka. Spremenila je tudi ime, preimenovala se je v Natalijo Bjelajac. To je storila zato, da njena družina, ki je ostala v Mariboru, ne bi imela težav z avstro-ogrskimi oblastmi, če bi se razvedelo, kam je odšla. Avstro-Ogrska je bila Srbiji nenaklonjena zaradi njenih apetitov po bosanskem ozemlju in podpiranju osamosvajanja južnoslovanskih narodov. Kot je Antonija povedala v kasnejših spominih, si je bolj kot dela bolničarke želela puške v roki.
Druga balkanska vojna – borka
Srbska vojska je v prvi balkanski vojni, ki je trajala le dobrega pol leta, Kosovo in vso sedanjo Severno Makedonijo osvobodila turške nadoblasti ter si ju pripojila. A le en mesec po doseženem premirju je vojna ponovno izbruhnila, tokrat jo je sprožilo nezadovoljstvo Bolgarije z razdelitvijo ozemelj.
V drugi balkanski vojni so se Antonijine oziroma Natalijine želje izpolnile. Postala je borka in sodelovala v bitkah v prvi bojni liniji. V tej vojni, ki je bila še krajša, trajala je le dober mesec, se je izkazala za neustrašno bojevnico, ki je zajela vsaj trideset bolgarskih vojakov in nekaj njihovih topov. Za svoj pogum oziroma hrabrost na bojišču je po vojni prejela prvo odlikovanje, medaljo Miloša Obilića. Kot piše spletni portal 011info.com, je o prejemu odlikovanja povedala: “Odlikovanje mi je na prsi pripel polkovnik Božidar Terzić. Ko mi je z očetovskim nasmehom čestital, se mi je zazdelo, da sem v njegovem pogledu ujela tudi tisto, česar mi ni mogel reči: ’Poglej, kako se to dekle iz Slovenije bori za srbsko zemljo in slovanstvo’.”
Prva svetovna vojna – veteranka
Le leto dni pozneje se je Natalija znašla še v enem vrtincu vojne, tokrat svetovnem. Vanj je vstopila kot veteranka, s puško v roki. S soborci je sodelovala v mnogih bitkah, tudi na solunski fronti, eni najpomembnejših bitk v prvi svetovni vojni.
V bitkah je bila dvanajstkrat ranjena, prav tolikokrat pa tudi odlikovana. Prejela je najvišja vojaška odlikovanja v tedanji Srbiji in kasneje kraljevini Jugoslaviji, pa tudi francosko odlikovanje viteza legije časti in rusko sv. Jurija. Ostal ji je tudi spomin na rane – do konca življenja ji je v eni od nog ostala krogla.
Ko se je oblikovala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (od leta 1929 Kraljevina Jugoslavija), je Natalija obiskala rodni Maribor in se srečala s sorodniki. “Pred njimi ni več stala maturantka Antonija Javornik, ampak dovčerajšnji narednik srbske vojske z 12 odlikovanji na prsih,” se je ponosno spominjala tega dogodka. Vendar v Sloveniji ni ostala. Srbijo je sprejela za svoj resnični dom in se vrnila v Beograd.
“Za slovanske narode sem se borila iz ljubezni”
Tam je kljub vojni slavi in priznanjem živela precej skromno življenje, saj je zavrnila vse privilegije, ki bi jih lahko dobila zaradi svojih zaslug. “Kot dobrovoljka bi lahko dobila zemljo ali posojilo, da bi si postavila hišo, vendar tega nisem hotela izkoristiti. Zdelo se mi je kot nekakšno trgovanje: jaz domovini dam nekaj krvi, ona pa meni zemljo, položaj, hišo, denar … Tega nikakor nisem mogla sprejeti. Za slovanske narode sem se borila iz ljubezni – da bi odvrgli tuji jarem in živeli v slogi, ljubezni in svobodi v eni državi. Ko sem slekla uniformo, tudi odlikovanj nisem nikoli več nosila. Čemu? Kar je bilo, je bilo …” je povedala kasneje.
Natalija se je zaposlila in živela neopazno življenje. Prekinila sta ga nemška okupacija Jugoslavije leta 1941 in izbruh druge svetovne vojne. Natalija, ki je bila takrat stara že skoraj 50 let, se v bojevanje ni vključila. Pristala pa je v zloglasnem taborišču Banjica pri Beogradu, kamor jo je kot srbsko patriotko zaprl nemški gestapo. V taborišču je preživela devet mesecev.
Tudi po osvoboditvi je Natalija živela skromno in odmaknjeno v eni od ulic v predelu Beograda, imenovanem Mali Mokri Lug. Sosedje in prijatelji so jo klicali Nana. Umrla je 16. avgusta 1974, prav na 60. obletnico bitke na Ceru, v kateri je bila med prvo svetovno vojno ena največjih junakinj. Stara je bila 81 let. Pokopana je na lokalnem pokopališču, na njenem nagrobnem spomeniku pa je napis: Narednik srbske vojske Natalija Bjelajac.
